Avtor: Vinko Šega

Tretji dogodek, ki je zaznamoval leto 1943, je bil spet do kraja žalosten: požig naše župnijske cerkve Brezmadežnega spočetja Device Marije in umor in požig domobrancev in njihove obrambne postojanke v Grahovem. Poleg 35 pomorjenih domobrancev so partizani zmetali v ogenj tudi nekaj civilistov.
Vse se je začelo 23. novembra približno ob devetih zvečer. Nebo je bilo brez zvezd, pokrito z debelimi težkimi oblaki, vse je zbujalo grozo. Okna v župnišču so bila še od bombardiranja z deskami zabita, le po ena majhna šipa je bila v deskah vsakega okna. Ta večer nas je bilo v kuhinji pet: stari gospod dekan, gospodinja, dva domobranca in jaz. Nič dobrega nismo pričakovali, vojska je, bali smo se partizanskega napada na Grahovo. Domobranci so bili, kolikor jaz vem, na petih krajih v vasi. Naenkrat je počilo, prvi strel iz puške nekje v bližini, takoj nato drugi in tretji. Potem je zaregljala strojnica in zopet poki iz puške in strojnice, nato ročne bombe …
Tako se je začelo in tako se je nadaljevalo, vedno huje, tisto strašno noč. Takoj pri prvem strelu iz puške sta šla domobranca iz kuhinje, na hodniku je eden od njiju preizkusil puško in ustrelil v tlak hodnika, ki je bil pokrit z linolejem; krogla ga je prebila in izkopala v beton pod njim za pol dlani veliko jamico. Potem sta oba domobranca odšla iz župnišča. Zunaj je bilo že vsesplošno streljanje iz pušk in mitraljezov. Nekaj pokanja je bilo prav blizu župnišča, drugo pa bolj oddaljeno, nismo vedeli, kdo obvladuje položaj. Tudi domobranca nista vedela.
Ko sta med streljanjem prišla na cesto, jima je iz teme partizan zaklical: »Lozinka!« Ona dva sta zavpila nazaj: »Nič lozinka, naprej!« Pognala sta se v kritje Krajčevega skednja. Okoli cerkve in domobranske postojanke pa po vasi se je mešalo streljanje, pokanje bomb in človeško vpitje. Čez približno eno uro sem zaslišal, da se je v vas pripeljal osebni avto. Mislil sem si, da morda le prihaja pomoč domobrancem. Pozneje sem zvedel, da so z avtom prišli na pomoč komandant domobranske postojanke v Cerknici in z njim še dva ali trije domobranci. Pripovedovali so potem, da so bili okrog Grahovega trije obroči partizanov in da so tisti domobranski avto nalašč spustili v vas. Kakor mi je znano, so vsi ti domobranci iz Cerknice skupaj s svojim komandantom našli smrt v ognju zažgane postojanke v Grahovem.
Vso noč sem hodil v župnišču od okna do okna v pritličju, nadstropju in kleti, da bi dognal, kdo zmaguje. Nič nisem mogel ugotoviti, ker je bila tema neprodirno gosta. Okrog polnoči pa se je ostro zabliskalo, takoj nato zagrmelo z močnim pokom, kakršnega tisti večer med streljanjem še nisem slišal. Takoj po tej močni detonaciji sem zaslišal, kako se zidovje ruši. In spet je zagrmelo in spet rušenje. Spoznal sem, da so ti močni streli iz topa. Zabolelo me je pri srcu, ker sem vedel, da so partizani dobili pomoč enega ali več kanonov. Bliskanje, grmenje in rušenje se je nadaljevalo, vmes pa drobni streli, poki in vpitje. Groza me je navdajala ob misli, kaj nam bo prinesla ta strašna noč. Malo pa sem še vedno upal, da morda domobranci zmagujejo. Silno sem želel, da bi se vsaj malo zdanilo in bi mogel videti, kam so cevi pušk in mitraljezov obrnjene. Če so usmerjene od domobranske komande, potem domobranci zmagujejo, če pa so cevi obrnjene proti postojanki, potem nam vsem gorje.
Zdelo se mi je, da se že malo dani. Hodil sem od okna do okna in iskal, kje bi mogel bolje in prej zagledati, kam je orožje usmerjeno. Bal sem se resnice in obenem upal, da bo dobra. Ko se je končno le malo zdanilo, sem z grozo in neizmerno stisko ugotovil, da so cevi pušk in mitraljezov od vseh vogalov hiš obrnjene proti glavni komandi domobrancev. To sem videl skozi okno v kleti župnišča. Od tam sem šel v pritličje, kjer so bila glavna vrata še zaklenjena. Stopil sem v kuhinjo. Tam je bil od prejšnjega večera stari ubogi gospod dekan, ki je sedel sključen na stolu, pri štedilniku pa je stala prestrašena gospodinja. Bolj kot z besedami smo si z očmi povedali, v kako težkem položaju smo. Vsi smo bili zelo žalostni. Z velikim strahom v srcu in z grozo v očeh smo pričakovali najhujše.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Grahovo Andrej Zgonc

Čez nekaj časa sem šel iz kuhinje po betonskih stopnicah v nadstropje. Po hodniku sem stopil na balkon župnišča. Bil je nad glavnimi vrati, obrnjen proti cerkvi in domobranski postojanki. Nudil se mi je strašen prizor: stavba komande je gorela s prasketajočimi zublji; avto, ki je zvečer pripeljal domobrance iz Cerknice in bil na vozovni vagi pred postojanko, je gorel z visokim plamenom naravnost proti nebu, kakor iztegnjene roke ubogih žrtev s prošnjo k Bogu za pomoč in usmiljenje. Ubogi naši fantje in možje! Vse sem priporočil Bogu in Mariji. Dvignil sem roke in z balkona dal nesrečnim žrtvam božjo odvezo vseh grehov, če so jih sploh kaj imeli, saj so bili to naši najboljši, zvesti kristjani. Nekateri so bili moji sošolci iz vaške šole, drugi pa malo mlajši ali malo starejši od mene. Vsi plemeniti vojaki v boju za resnico in poštenje, za blagor in svobodo svojega slovenskega naroda.
Moralo je biti še zjutraj, ko je skupina domobrancev napravila ‘izpad’ iz obkoljene postojanke. Izpad se ni posrečil, vse – mislim, da jih je bilo šest – so postrelili. Vse te pobite domobrance so partizani zložili v vrsto pred cerkvijo. Ostali domobranci v postojanki so se partizanom vdali. Postavili so jih v vrsto po enega in jih gnali do stranskih vrat postojanke, ki je bila že vsa v ognju. Zunaj vrat ob bangerju je stal partizan z revolverjem v roki. Vsak ujetnik je moral stopiti na prag goreče hiše. Rabelj ga je ustrelil in žrtev je padla v ogenj. Če ustreljeni še ni bil mrtev, so ga z lopato sekali po hrbtu. Vojaki so tako po vrsti padali v ogenj. Eden od fantov, ki je bil že blizu vrat in je že gledal smrti v oči, je rekel partizanu, ki je žrtve streljal, da bi šel poklicat še druge, ki niso še v vrsti. Partizan mu je dovolil; v splošni zmešnjavi in streljanju in vpitju in dimu, ognju in vročini, zmerjanju in kletvinah in pokanju goreče hiše je skočil čez mejo in globoko upognjen bežal čez sosednji vrt do potoka. Tam se je skril pod bližnjo brv in malo počakal. Ko se je nekoliko oddahnil, je pogledal okoli sebe in zopet bežal in bežal, prihuljen k tlom. Nato se je skril … Tako si je ta fant rešil življenje in je še danes živ. Je pa še vedno prestrašen in o vsem tem nič ne govori. – Medtem je cerkev že gorela, partizani so bili nanesli velike skladovnice smrekovih desk od bližnjega lesnega trgovca Krajca, po domače Matjaža, na sredo cerkve in na kor, da so gledale ven na kamnite stopnice, po katerih se je šlo tudi v zvonik.
Po hodniku sem z balkona spet prišel v pritličje. Ko pridem v kuhinjo, je pred vhodom v župnišče močno počilo. Partizan je od zunaj ustrelil v zaklenjena glavna vrata župnišča, da so se odprla s truščem z obema kriloma na stežaj. Ko stopim na hodnik, so partizani že vreli v župnišče. Vzel sem iz žepa bel robec in ga držal z dvignjeno roko pred seboj v znamenje, da v župnišču ni nobenih vojakov. Prvi je bil z brzostrelko, bolj nizke postave. Ko sem se na sredi hodnika srečal s tem partizanom, sem mu rekel, še vedno v roki držeč robček: »Če mislite, da je kateri od domobrancev zaslužil smrt, prosim, mene pokličite k njemu!« Takrat pa me je srepo pogledal in zakričal proti meni: »Kaj, za bele k … « in je šel naprej po hodniku in vpil, za njim pa vsi drugi. Šli so po vseh prostorih in odnesli, kar so hoteli. Najbolj sem žaloval za birmanskim robčkom, ki mi ga je kupil boter na dan moje birme leta 1926. Čuval sem ga sedemnajst let, do nove maše, ko sem ga prvikrat in zadnjikrat rabil … Moj birmanski robček, bel z zelenim krajčkom …
Šel sem iz župnišča. Postojanka je gorela z velikim plamenom, gorela je tudi cerkev z gostim dimom. Neki partizan je bil na vrhu lestve, ki je slonela na žlebovih stranske cerkvene kapele. Odmaknil je nekaj opeke, pripravljal droben les in ga tlačil v streho, da bo še tam zagorelo. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so že gorele. V zvoniku so bili domobranci, mislim, da štirje. Kaj bo z njimi. Groza. To sem videl v trenutku. Hitel sem v cerkev, bila je polna rjavega, gostega dima pod obokom do višine človeka. Najprej sem odprl tabernakelj in odnesel Najsvetejše v župnišče. Prišli so domačini. Nosili smo iz cerkve plašče in drugo opremo. Nad zakristijo je bilo ‘nebo’ v lesenem ploščatem zaboju skoraj dva metra kvadrat. Težko smo ga spravili po stopnicah iznad zakristije. Tudi neki partizan, s Primorskega doma, imel je očala, doma da je bil cerkovnik, je marljivo pomagal. Hotel sem rešiti prelepi kip Marije Brezmadežne iz trona glavnega oltarja. Postavili smo lestev mimo tabernaklja. Šel sem po lestvi, pa nisem prišel visoko, ker je bil dim pregost in zadušljiv, le do višine tabernaklja sem mogel. Vrniti sem se moral, nisem mogel dihati, ves žalosten, ker nisem mogel rešiti Marije.
Ko stopim na tla, je močno počilo, menda ročna bomba. Najbrž so jo vrgli domobranci skozi odprtino, okroglo lino v oboku cerkve, misleč, da so v cerkvi partizani. Slišali so glasove, videti pa niso mogli zaradi gostega dima. Skoraj bi bil padel, ko sem stopil na tla. Hoteli smo rešiti podobe križevega pota s sten po cerkvi. Spet nismo mogli: vsaka podoba je bila privezana z žico, zaradi dima nismo mogli nobene rešiti. Na sredi cerkve je bil velik kup zloženih smrekovih desk, ki pa še niso gorele. Šli smo iz cerkve. Potem sem se spomnil, da so v omari nad zakristijo visoki praznični pozlačeni svečniki. Pomočil sem robec v blagoslovljeno vodo v kropilnem kamnu v zakristiji in ga držal na nosu. Potem sem stekel po stopnicah do omare nad zakristijo. Videl nisem nič, kar po umu sem iz omare stisnil k sebi vseh šest svečnikov in jih srečno prinesel iz cerkve. Rešil sem še oba angela ob tabernaklju in ju nesel v župnišče in postavil ob Najsvetejše v obednici.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stara grahovska cerkev

Šel sem prosit za cerkev, pa se ne morem spomniti, ali sem to storil pred reševanjem iz cerkve ali šele potem. Hotel sem najti komandanta partizanov, to je bil Daki. Nisem vedel, kje bi ga dobil. Zato sem spraševal nekatere partizane. Povedali so mi, da je v Matjaževi pisarni. Kmalu sem ga našel. Stal je ob cesti. Bil je mož srednje postave, bled, oblečen v navadno vojaško suknjo stare jugoslovanske vojske z imenom ‘šinjel’. Epoletuška iz blaga je bila na eni strani odtrgana in je visela navzdol. »Prosim, pustite cerkev in je ne požgite!« sem prosil Dakija, ki me je mrko gledal. »Dobite dol naše sovražnike,« mi je odvrnil. Rekel sem mu: »Tega pa ne morem storiti.« Odgovoril mi je: »Potem pa vam ne morem pomagati.« Obrnil sem se in odšel. Razdejanje je bilo popolno in pogled grozen: ogenj, dim, ruševine, odbite veje z drves, na tleh žica električne napeljave. Zraven pa vpitje in streljanje. Silno sem bil žalosten. Iz neprevidnosti sem stopil na električno žico z okovanimi čevlji, da me je streslo. Ne vem, kako sem prišel do župnišča. Zdaj se čudim, da me takrat Daki ni ustrelil, to je bila v tistem času najmanjša stvar.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Desno Krajcova hiša v Grahovem

Ko sem bil že v župnišču, je iz gorečega zvonika skočil eden od stražarjev – domobranec Seljak, oče treh otrok, doma od Sv. Trojice na Blokah. Hotel se je rešiti iz plamenov na streho desne kapele farne cerkve. Obsule so ga krogle in zmerjanje in kletve podivjanih partizanov, ko je bil še v zraku. Obležal je na tleh in kri mu je udrla iz ust. Hotel se je rešiti iz plamenov, pa je padel v žrelo krvoločnih levov. Plamen je zajel vso cerkev, zvonik in ostrešje. Ubogi fantje v goreči cerkvi! Strašni ogenj je prasketal, pločevina na strehi se je zvijala od vročine, opeka je pokala, vmes človeški kriki. Zvonovi farne cerkve so v plamenih drug za drugim z jokajočim zvenom padali v globino zvonika. Zrak je bil poln sovraštva, hudobije in maščevalnosti brezsrčnih zmagovalcev. Nedolžni fantje in možje so ta čas prestajali še zadnjo preizkušnjo in trpeli ob živi daritvi svojega življenja v ognju domobranske postojanke in farne cerkve kot mučenci za svobodo in rešitev slovenskega naroda pred brezboštvom, hudobijo, krivico in prevaro. Odšel sem v župnišče. Pomolil sem v obednici pred Gospodom pod podobo svetega Kruha v monštranci, ko je sprejemal krvavo daritev vernih slovenskih vojakov iz plamenov ognja, ki ga je prižgala človeška hudobija. Bodi jim opora v zadnji uri, sprejmi jih v nebeško slavo in mir. »Sprejmi, Gospod, daritev iz mojih rok … !« Pozneje sem zvedel, da so imeli umirajoči domobranci križ v rokah in ga poljubljali, mnogi smrtno ranjeni od nočne borbe. In tako so odhajali drug za drugim ti slovenski mučenci po zasluženo plačilo pred prestol večnega in vsevednega Sodnika, ki jih je ljubeče sprejemal. »Prav, dobri in zvesti služabnik: ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil.« Oj, prosite pri Bogu za nas in za ves slovenski narod!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Grahovo po boju

Potem sem iz župnišča odšel k nam domov, sto metrov daleč od dvakrat žalostnega pogorišča. Moji domači so mi pripovedovali, kako je bilo pri njih to preteklo noč. Govorili so z grozo v očeh in skoraj z jokom, enako tudi jaz. Ponoči so partizani hoteli vdreti v našo hišo. Niso mogli, ker so naš ata dali za mojo novo mašo napraviti nova in lepa močna vrata, ki so vzdržala vse pritiske. Kaj so partizani nameravali, ne vem, gotovo nič dobrega. Tisto noč so namreč šli po drugih hišah in odvlekli tri poštene može in jih vrgli na ogenj v gorečo domobransko postojanko. To so bili: Pelanov Miha, prileten mož, ki je živel na robu vasi v svoji hišici; pa Kovačkov oče, dobrodušen mož iz srede vasi, ki se je rad kaj pošalil, da smo se iz srca nasmejali; tretji pa je bil Zogarček, čevljar iz spodnjega konca vasi. Nobene krivice niso nikomur naredili. Morda je bilo osebno maščevanje, takrat je bilo vse mogoče.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Nova grahovska cerkev Andrej Zgonc

Partizani so stražili gorečo cerkev in domobransko postojanko skoraj do mraka, da ja ne bo od domobrancev kdo ostal živ in ušel. Čez dan sem bil na svojem domu. Ko so partizani končno le odšli iz vasi, sem šel obiskat svojo novomašno cerkev in gledat, kaj je še ostalo od nje. Ko sem prišel do mežnarije, se mi je nudil prežalosten pogled na umirajočo cerkev. Obstal sem: strehe zvonika ni bilo več, sama cerkev je še gorela s pojemajočim plamenom, sredina strehe se je v ognju udrla, pločevina je od vetra in vročine škripala, cvilila in jokala. Cerkvene strehe je ostalo le za meter od žlebov navzgor okrog in okrog. Ves izmučen od strašne noči in dolgega dneva sem nekaj časa to gledal. Potem pa se je zgodilo, okamenel sem, tudi besede ne bi mogel izgovoriti: na ostanku strehe stranske kapele se je opeka – bobrovec začela na enem mestu premikati. Začel sem se tresti od groze ob izmučeni domišljiji, kaj bi to pomenilo. Med premikajočo se opeko se je naredila majhna odprtina, skozi katero sta se v naslednjem trenutku pokazali dve, z dimom okajeni roki, oviti z rožnim vencem. Za rokami je skozi odprtino pomolela še od dima okajena glava, brez glasu, le oči in roke so prosile pomoči. Bil sem šokiran od groze: živ človek iz goreče cerkve, ali je res, ali je prikazen? Prav takrat pa je prišel z nasprotne strani mož s tobačno pipico v ustih. Takoj sem ga prepoznal. Bil je Matevž Hiti, kovač, po domače Jernejčkov mojster. Bil je močan in pogumen. V mnogih požarih je reševal stvari, ki bi brez njega zgorele. Bil je simpatizer partizanov. Ko je prišel v bližino kapele, se nisva nič pozdravila in nobene rekla, trenutek je bil napet. Kovač se je ozrl kvišku in takoj spoznal položaj in tudi, kaj je treba narediti. Zgrabil je dolgo lestev, ki je ležala na tleh ob steni, jo dvignil in naslonil na žleb strehe, kjer je domobranec še vedno držal zakajeni roki z rožnim vencem skozi odprtino. Fant je urno splezal med letvami ven in stopil na lestev, ki jo je kovač krepko držal. Kljub temu je zdrsnila z žleba postrani na steno. Mož je lestev zadrževal z vso močjo, da je bolj počasi drsela ob steni do tal. Rešeni domobranec se je hitro pobral in v dve gubi stisnjen zbežal čez kamnito ograjo okoli cerkve, nato čez potok. Bil je rešen. Jaz sem še vedno stal okamenel na istem mestu in zavzeto gledal dramatično reševanje med življenjem in smrtjo. Skozi odprtino v strehi se spet prikažejo od dima črni, proseče sklenjeni roki in prav tako črna glava drugega domobranca. Kovač ga je opazil in hitro pobral napol razsuto lestev in jo dvignil do odprtine v strehi. Ubogi fant se je prav tako urno in spretno izvlekel skozi streho in stopil na lestev. Spet se je nagnila in začela drseti po steni navzdol. Močne roke so jo spet zadrževale, da ni bilo padca. Rešeni fant se je hitro dvignil in z upognjenim hrbtom zbežal čez zidno ograjo in čez potok ter izginil v mrak.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šegova družina pred vojno – Spredaj Jože, oce Jože, Stanko, mati Franciška, Alojzij, zadaj Pepca, Mimi, Franc, Julka in Vinko

Vse to se je pred menoj odigravalo kakor v nemem filmu, brez besed in brez glasov. Gledal sem to kakor v nekem videnju, a bilo je vse kruto resnično. Pogumnemu kovaču sem bil in sem še zdaj neizmerno hvaležen, čeprav je že pred mnogimi leti umrl; naj počiva v božjem miru! Njegov podvig pri reševanju teh dveh domobrancev je bil res junaški, saj je na kocko stavil svoje življenje. Če bi ga videl kakšen vohun in ga zatožil partizanom, bi ga gotovo na mestu ustrelili. Naredil sem sklep, da bom tudi sam molčal. Držal sem ga do prihoda svobode v samostojni Sloveniji. Sklenil sem tudi, da bi, če bi domobranci zmagali, šel rešit plemenitega kovača Matevža, če bi se znašel zaradi simpatiziranja s partizani pred sodiščem. Opisal bi ves dogodek in zahteval: »Roke proč od mojstra Matevža, dajte mu priznanje in zahvalo!« Svoje namere pa nisem mogel izpolniti, ker je nastopila 50-letna komunistična oblast in mojster kovač je umrl v visoki starosti. Prepričan sem, da mu je Bog ob smrti spregledal kakšne človeške slabosti in mu je kot dobri Oče, ki vidi vse naše zunanje in notranje življenje, dal vse priznanje in večno plačilo. »Počivaj, mojster Matevž Hiti, v nebeškem miru in večnem plačilu!«
Ona dva rešena fanta sem dobil še isti večer na vrtu pri našem kozolcu. Povedala sta mi, kako sta se ves čas med požarom na cerkvi umikala pred najhujšim ognjem ves dan do mraka in do skoraj čudežne rešitve. Eden od domobrancev, Bogdan Lavrič, pa je bil menda ranjen in se ni mogel umikati pred ognjem. Zgorel je na podstrešju naše farne cerkve Marijinega Brezmadežnega spočetja v ognju, ki ga je zažgalo sovraštvo. Bogdan je bil plemenit, vesel in korajžen fant, Bog mu daj večno plačilo za njegovo daritev mladega, upanja polnega življenja. Tema dvema rešenima junakoma sem pomagal, kolikor sem takrat mogel. Po kesanju nad človeškimi slabostmi sem jima dal sveto odvezo. Bala sta se tam zadrževati, zakaj vohuni so bili povsod. Odšla sta v črno noč proti gozdnatemu pogorju Javornik in potem naprej na Rakek. »Bog jima daj srečno pot!« sem jima zaželel. Komandant domobrancev Franc Kremžar, ranjen v nočni obrambi, je zgorel v zažganem poslopju. Naj se veseli zmage v nebesih ob večnem plačilu za veliko žrtev. Še prejšnji večer je v župnišču opravil spoved.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 21. julij 1943 – Nova maša Vinka Šege – Novomašnik med ocetom in mamo – Levo dekan Matija Škerbec

Mnogi domobranci so bili v celonočni borbi ranjeni, streliva jim je zmanjkovalo, učinkovite pomoči pa ni bilo od nikoder. Zvedel sem le, da so šli Nemci s tanki po gozdni cesti skozi Javornik na pomoč domobranski postojanki v Grahovem, da bi prišli za hrbet partizanom. Nemški tanki niso mogli naprej, ker je bila cesta zasekana z bukovimi drevesi. To je bila za domobrance in njihovo postojanko usodno. Začetek partizanskega napada na domobransko postojanko je bil v torek, 23. novembra 1942, zvečer, požig postojanke in farne cerkve, obenem pa pomor domobrancev v sredo, 24. novembra 1943. Dva strašna datuma za ta kraj in okolico!
Kmalu po teh grozotah se je iz požgane postojanke začel širiti vonj razpadajočih trupel. Z ljudmi smo se domenili, da jih odkopljemo izpod ruševin. Krst ni bilo, zložili so jih na deke na vozu. Pokopali smo jih v blagoslovljeno zemljo na farnem pokopališču. Mislim, da je bilo 35 trupel; to so bili domobranci in tisti trije možje iz vasi, ki so jih vrgli na ogenj. Pogled na te žrtve je bil grozljiv: kakor črni, ožgani in ugasli zglavniki iz peči, brez rok, brez nog. Ko so polagali žrtve na voz, nisem nikogar prepoznal, le en obraz sem razločno videl: bil je obraz skromnega čevljarja Zogarčka iz vasi, enega tistih treh mož, ki so jih partizani vrgli na ogenj. Z obrazom je bil v pepelu in ometu, bel obraz z zaprtimi očmi, tudi brez rok in nog. Ubogi Zogarček, kakor da bi se hotel še enkrat posloviti od nas …
Naložen voz z ožganim bremenom se je premaknil ob vzdihovanju peska pod železnimi kolesi voza s konjsko vprego, usmeril se je proti farnemu pokopališču zunaj vasi. Tam je bila izkopana jama za dva metra kvadrat. Položili smo jih v skupni grob, v blagoslovljeno zemljo. Cerkveni pogreb smo opravili z veliko bolečino v srcu in z veliko prošnjo k Bogu: »Naj počivajo v miru!« Tako velikega množičnega pokopa še ni bilo na našem pokopališču.
Ta največji grob so potem sorodniki pokojnih in prijatelji lepo uredili, ga s skromnim cvetjem in zelenjem okrasili in svečke prižgali. A kmalu po vsem tem je prišel od partizanov ukaz, da se mora ta grob poravnati z zemljo in se ne sme več vzdrževati. Ukaz je imel tudi pojasnilo: »Naj narava naredi svoje!« Narava je res kmalu pogrnila svoj zeleni plašč prek njihovega zadnjega domovališča, in to za 45 let. To je bil moj drugi množični pogreb v letu moje nove maše. To so bili težki začetki mojega pastoralnega dela.