Avtor: Blaža Cedilnik

Vsako leto hodim v Rog. Pa to že tako veste. Hodim v tisto zeleno katedralo na intimno srečanje ljudi, ki so koga izgubili v tisti strašni moriji, ki se je vršila že med vojno, še v večjem razmahu pa po njej. Na intimno srečanje ljudi, ki čutijo, da je Rog nekaj neznansko velikega, večjega, kot zmore doumeti, dojeti, razumeti človeški razum, srce, duša. Intimno srečanje ljudi, ki čutijo, da je Rog ključ do narodove sprave in preko nje do njegove ozdravitve in na tej osnovi do narodove prosperitete, karkoli že pod tem razumemo. Na intimno srečanje ljudi, ki pozorno poslušajo tam izrečene besede, ki ne mislijo vsi enako, ampak so njihovi pogledi obrnjeni v isto smer, kajti vsi ljudje, ki tam spregovorijo, skrbno pretehtajo svoje besede, da ne bi spregovorili česa takega, kar bi žalilo veličino Roga. Na intimno srečanje z Rogom samim, z vsem, kar v kakršnem koli pomenu predstavlja, tudi s šelestenjem listja v krošnjah dreves, ki sestavljajo to prelepo in veličastno zeleno katedralo. Najbrž bi bilo nemogoče ugotoviti, kdo je prvi uporabil to besedo. Zelena katedrala. Sama zase vem, da je nisem slišala od nikogar, da se je preprosto pojavila v meni. Nikar ne mislite, da si lastim pravico do nekakšnega prvenstva. Nikakor ne. Prav gotovo se je na podoben način ta beseda pojavila tudi v drugih ljudeh, kajti ne gre samo za besedo, gre za pomen, spoštovanje, videz, občutek, melodijo. In ta beseda ima vse to. Zdaj jo ponavljajo vsi. Težko bi bilo reči, komu se je porodila v duši in kdo jo je pač posvojil, ker jo uporabljajo vsi, pomeni mu pa ne kaj dosti ali vsaj ne vsega, kar predstavlja. Čeprav se da to ugotoviti iz njegovega pisanja. Ker po nemarnem izgovarja oziroma zapisuje sveta imena, kar Zelena katedrala v pomenu Roga prav gotovo je. Ne prav gotovo, preprosto je.
Ampak. Ampak. Tak se mi zdi, tako vidim Rog od daleč. Ko mislim nanj. Ko odhajam od doma na pot tja. Tam, tam me pa vsako leto kaj pretrese. Ne zaradi tega, kar se je tam nekoč dogajalo, ampak zaradi tega, kar se zdaj tam dogaja. Zagrabi me sveta jeza, kot bi rekla moja stara mama. In ta sveta jeza potisne vse ostale občutke vstran in ne vem od kod se vzamejo ideje in težnje, ki me preplavijo.
Že takrat, prvič, ko se je zbrala cela vrsta politikov kontinuitete, ki so tam arogantno stali z rokami v žepih brez najmanjšega spoštovanja in pietete in žalili ta sveti kraj z obnašanjem in z besedo. Ne bom ponavljala, kako sem se takrat počutila, pa ne samo jaz, saj sem to že velikokrat povedala in tudi napisala. Potem pa ni bilo nikogar več od njih tja. Prihajali smo samo tisti, ki smo čutili Rog. In bilo je tako, kot mora biti na takem kraju.
Pred nekaj leti pa se je začelo. Najprej tista zadeva tam na dnu doline, nekakšna obokana kapelica. Za božjo voljo, kateri hudič je prišepetaval tistemu, ki jo je postavil tja. Zelena katedrala dovoljuje samo skrajno diskretne posege v njeno naravno intimo, kar pa omenjena zadeva (da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama) nikakor ni. Pogovarjala sem se z ljudmi. Večino je v začetku motila, potem so se navadili nanjo. Krasno! Pes crkne, človek se pa navadi. Na kaj vse se človek navadi! Ni, da bi govoril. Da se ne izrazim, …

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

Letos je pa naša vrla oblast in komisija in kdorkoli je že sodeloval pri tem, letos so postavili stalni objekt, v katerem naj se vršijo vse slovesnosti, ki se na tem mestu dogajajo. Groza. Groza. Groza. Kot nekakšen skedenj in prav nič diskreten. Moj mož pravi, da je kot garaža. Vsekakor je spet prišepetaval hudič. Če že Boga ni, je pa vsaj Hudič in tu je dokazov več kot preveč. Pa to še ni dovolj. Ko sem končno prišla toliko k sebi od groze in gravža, sem si stvor začela ogledovati. Zraven tega skednja ali garaže sem opazila visok lesen križ, enostaven, no ja. To bi še sprejela. Zraven pa zvonček na nekem kolu. No ja, tisto nežno zvončklanje pri maši se prav lepo vključi v šelest gozda. Ja, tako si Janezek predstavlja … saj ni bilo treba dolgo čakati, ko so začeli zvoniti – to nikakor ni bilo nežno zvončkljanje, to je bil plat zvona, ki je do skrajnosti sramotil ta sveti kraj. Pa tudi to še ni bilo dovolj. Tudi pri tisti obokani zadevi se je oglasil z vso agresivno nesramnostjo še en zvon. In, ne vem, kakšni ljudje so to bili, zvona sta nabijala in tekmovala, kateri bo bolj skrunil in sramotil in žalil ta prostor in vse, kar se je tu dogajalo in vse, kar komu od nas, ki smo prišli tja, pomeni. Kje je bil Marko Brecelj, da bi ovil zvonove, da ne bi motili svete tišine, motili misli, motili duše, motili srca.
Torej me hočete izgnati iz Roga. Torej hočete, da nikoli več ne pridem tja, kajti že zaradi misli na to, da ponovno doživim to, kar se je dogajalo letos. Da spet gledam neprebavljivo lesenjačo, pa tisto obokano stvar. Okoli jame pod Krenom je nastala prava gneča, ki je prostor ne prenese. Manjka samo še McDonalds in štanti s hrano in kramo. Ne vem, kaj nam je storiti.