Avtor: Janko Maček

Ob prvem obisku razstave sem bil precej nepripravljen, vendar ne brez pričakovanja glede podatkov o komunističnem nasilju in njegovih žrtvah. Takoj po vstopu v vežo pred razstavnim prostorom me je »ustavilo« veliko leseno kolo. Povedali so mi, da je to rekonstrukcija kolesa za črpanje vode pri vodnjaku na Ljubljanskem gradu, ki so ga v 17. stoletju poganjali tam zaprti kaznjenci. Kolo s svojim vrtenjem ponazarja neustavljivi ples nasilja, predstavlja neusmiljeno kolo zgodovine, ki ga navadno tudi sami poganjamo ali zaviramo oziroma si to vsaj domišljamo.
Močni oboki in tesne celice razstavnega prostora so mi že v začetku vzbudile rahlo neprijeten občutek. Načrt, da bom skozi začetne dele razstave nekoliko pohitel in s tem pridobil več časa za ostali del, kjer naj bi dobil odgovore na moja vprašanja, se mi ni posrečil. Razstava obravnava nasilje nad Slovenci v 20. stoletju in prva svetovna vojna, ki so jo že sodobniki imenovali »velika vojna«, je eden od vrhuncev tega nasilja. Naenkrat so bile ukinjene svoboščine in bil je uveden vojni absolutizem. Nekaj deset tisoč slovenskih mož in fantov je padlo na frontah, veliko je bilo ranjenih in ujetih. In rezultati teh ogromnih žrtev? Italijani so zasedli velik del slovenskega narodnega ozemlja – Primorsko in del Notranjske – in mu dali ime Julijska Benečija, hkrati pa začeli izvajati italijanizacijo. Qui si parla soltanto italiano (tukaj govorimo samo italijansko), je že tedaj postalo pravilo in se z uveljavitvijo fašizma še zaostrilo. 13. julija 1920 so fašisti napadli slovenski Narodni dom v Trstu in ga zažgali. Njihovo nasilje nad Slovenci na Primorskem je trajalo do kapitulacije Italije v drugi svetovni vojni.
Tudi v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejši Jugoslaviji, ni šlo brez represije. Njena tarča so bili predvsem komunisti. Kaznilnice, kot Sremska Mitrovica, Maribor in druge, postanejo važne državne institucije. V Mitrovici so bili po znanih šenčurskih dogodkih, ki so dobili epilog pred Sodiščem za zaščito države v Beogradu, zaprti tudi obsojenci iz vrst Slovenske ljudske stranke.
Aprila 1941 so Dravsko banovino zasedle in razkosale vojske treh sosednih držav: Italije, Nemčije in Madžarske. Tako kruto razkosanega ozemlja ni bilo med drugo svetovno vojno pri nobenem drugem narodu v Evropi. Italijani so na svojem zasedenem ozemlju ustanovili Ljubljansko pokrajino in jo že 3. maja 1941 priključili Italiji. Vsaj v začetku niso preganjali ljudi iz narodnopolitičnih razlogov in dopustili celo sprejem okrog 18.000 beguncev z nemškega zasedbenega ozemlja. Kasneje, ko so se začeli partizanski napadi, so tudi Italijani izvajali nad ljudmi veliko nasilje, ki ni zaostajalo za nemškim: množične racije, požigi in bombardiranje vasi, interniranje, streljanje talcev, pokoli. Med internacijskimi taborišči je bil zlasti zloglasen Rab.
Nemci so začeli z nasiljem takoj po zasedbi: pozaprli so skoraj vse duhovnike in učitelje ter veliko drugih zavednih Slovencev, razpustili vsa slovenska društva in organizacije in v šolah, kolikor jih niso ukinili, uveljavili nemški jezik. Skoraj 20.000 ljudi so izgnali v Srbijo, še več v Nemčijo, veliko pa se jih je pred izselitvijo umaknilo v Ljubljansko pokrajino. Že leta 1942, predvsem pa leta 1943 so mobilizirali cele letnike v nemško vojsko in jih poslali na fronto, od koder se mnogi niso vrnili. Zelo huda oblika nemškega nasilja nad Slovenci je bilo streljanje talcev. Po zadnjih podatkih so tako ustrelili preko 3.000 ljudi in večinoma objavili njihova imena s posebnimi razglasi. Seveda ne smemo pozabiti na Dachau, Auschwitz in druga uničevalna taborišča. Na nemško nasilje spominjajo na razstavi tudi slike uničenih Dražgoš in pobitih partizanov Pohorskega bataljona.
Kje in kako pa je na razstavi predstavljeno komunistično nasilje? V sliki in besedi so prikazani ujeti vaški stražarji na Turjaku in pogreb jelendolskih žrtev v Hrovači pri Ribnici. Na v bojih padle domobrance spominja slika žalne slovesnosti na kasneje uničenem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu v Ljubljani. Zaradi strahu pred nasiljem je maja 1945 veliko ljudi bežalo na Koroško. Sliki maršala Tita, ko 26. maja 1945 govori z balkona ljubljanske univerze, in vrnjenih domobrancev na poti skozi Kranj, na razstavi nista skupaj, čeprav bi bilo logično, saj je Tito tedaj napovedal pokol domobrancev in drugih protirevolucionarjev. S tem so povezana tudi množična grobišča, ki so večinoma nastala po vojni in se o njih dolga desetletja ni smelo govoriti.
Skoraj pol stoletja dolgo obdobje komunističnega totalitarizma ima na razstavi, v nasprotju z dolžino trajanja in goro zločinov, dokaj skopo odmerjen prostor. V začetek tega časa vsekakor spadajo in ga v dobri meri tudi označujejo montirani procesi: dahavski, Nagodetov, Bitencov in drugi. V ta čas spada Goli otok, »najbolj zloglasno taborišče komunistične Jugoslavije«, kot ga imenuje Aleš Gabrič v svojem prispevku za zbornik razstave. Prav na koncu je prikazana še osamosvojitvena vojna leta 1991, ki pomeni začetek konca komunističnega totalitarizma pri nas.
Moje navdušenje po prvem ogledu razstave je bilo precej skromno. Morda sem si pa vzel premalo časa in se nisem dovolj poglobil v njeno govorico? Ko sem doma prelistal zbornik Kolo nasilja, sem takoj videl, da je veliko več kot samo tiskani vodnik po razstavi, da se loteva tudi tem, ki jih na razstavi ni opaziti ali pa so komaj nakazane. Pri ponovnem obisku razstave sem ugotovil, da sem bil pri prvem ogledu ponekod površen, vendar so nekatere sive lise ostale. Ta moj zaključek je še potrdilo opozorilo, ki sem ga prebral na koncu – takorekoč na zadnjem panoju: »Eno od izhodišč razstavnega projekta je, da jasno razmeji in pokaže razliko med totalitarizmom in demokracijo, suženjstvom in svobodo, vojno in mirom, med nasiljem in pravno državo. – Ob koncu razstave se na pragu novega stoletja v novi državi z ustavo, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice, lahko vprašamo: kaj je ostalo od totalitarnih modelov 20. stoletja, kako je z nasiljem?«
Mislim, da bi bilo pri naštevanju dvojic, ki naj bi jih razmejili, treba dodati še osvobodilni boj in revolucionarno nasilje. Zakaj ne bi pokazali nekaj vosovskih pobojev v Ljubljani in kak partizanski umor na podeželju spomladi in v poletju 1942 ter povedali, kam spadajo. Slika desetih šentjoških otrok, ki so jim partizani konec julija in v začetku avgusta 1942 na krut način ubili oba starša dovolj prepričevalno govori o nasilju. Poleg te deseterice bi bila tudi dveletna Ljudmila Jesenovec, če ne bi že prej umrla v plamenih domače hiše. V čem je požig skromnih šentjoških domačij, med katerimi je bilo več bajtarskih, koristil boju proti okupatorju? Zaradi tega in zaradi italijanskih represalij na partizanske diverzije so nastale vaške straže, se je eno leto kasneje zgodil Turjak. Kaj pa Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, ki ga je izdal SNOO ali bolje rečeno komunistična partija v septembru 1941, mar ni bila to posebna oblika nasilja in začetek komunističnega totalitarizma? Pa dražgoška bitka? Slike, ki jih vidimo na razstavi, so dokaz nemškega zločina nad to vasjo in njenimi prebivalci, govore pa tudi o nečloveškem partizanskem nasilju. Čeprav so vedeli, da v odprtem boju ne morejo kljubovati nemški armadi, so sprejeli boj v vasi, potem se pa umaknili in nemočne vaščane prepustili okupatorskemu maščevanju. Kdaj bo to povedano tudi na kaki razstavi?
Kaj je torej ostalo od totalitarnih modelov 20. stoletja, kako je z nasiljem? Če ostanemo pri desetih sirotah iz poletja 1942, bomo odgovorili, da nasilje še traja. Od deseterice je šest še živih in danes so že ostareli možje in žene. Seveda je to normalno, ni pa normalno, čeprav je resnično, da zanje totalitarnega sistema še ni konec. Pred zakonom so še vedno otroci staršev, ki so bili »usmrčeni kot nasprotniki osvobodilnega gibanja«. Kolo nasilja še vedno pritiska nanje.