Avtor: Janko Maček

Ob pripravi Žakljevega dnevnika Kako se je začelo v Žireh je pred nas stopila tudi zgodba Zajcove družine z Dobračeve. Zdela se nam je tako značilna za naš polpretekli čas, da smo ji že tedaj namenili poseben sestavek. Namerno smo posegli nazaj v obdobje pred prvo svetovno vojno, saj le tako spoznamo, od kod so prišli njeni glavni junaki, kaj je poganjalo in določalo njihovo življenje. Ali nas niso skoraj pol stoletja prepričevali, da se je naša zgodovina začela leta 1941? Za boljše razumevanje bomo ponovili nekatere odlomke iz dnevnika Antona Žaklja, saj se obe zgodbi prepletata in dopolnjujeta. Gospodu Alfonzu Zajcu se zahvaljujemo, da nam je dovolil vpogled v zakladnico svojih bogatih spominov in zapiskov, tudi takih, ki jih sicer ne razkriva pred javnostjo, tudi takih, ki jih je zabeležil, pa meni, da je njihovo objavljanje brez pomena, dokler ljudje niso pripravljeni sprejeti druge razlage kot tisto, ki so se je navadili v zadnjih petdesetih letih.

Matija Zajec z Vrha Sv. Treh Kraljev

Ko se je v drugi polovici 19. stoletja začelo razvijati čevljarstvo, so Žiri postale zanimive tudi za fante iz okolice. Imeli so možnost, da so se izučili obrti in si zagotovili vsakdanji kruh. Eden takih je bil Matija Zajec z Vrha sv. Treh Kraljev, bolj natančno s Kroga v vrhovski soseski. Matija – mati ga je vedno klicala Matiček – je bil drugi otrok Alojza Zajca in Marije Treven, ki ju je leta 1865 poročil žirovski župnik. Vrh je tedaj še spadal pod Žiri, deset let kasneje je pa že postal samostojna župnija. Ker v soseski še ni bilo šole, Matiček ni znal pisati, za silo brati se je pa naučil pri župniku v nedeljski šoli. Učno dobo je opravil pri Burniku na Dobračevi, hkrati pa izkoristil vsako priliko za učenje. Domov na Krog je le redko šel, pač pa je ob nedeljah k njemu prišla sestra Marjanca in mu prinesla kak priboljšek. Ti njeni obiski so bili dovolj, da je padla v oči Janezu Bogataju, Mininemu Janezu, kot so mu rekli domačini, ki jo je potem tudi poročil.
Janezov oče je bil Janez Bogataj, Kokljev z Ledinice. Ko je dopolnil 28 let, se je oženil z 18-letno Mino Reven in kmalu potem sta kupila hišo na Dobračevi. Imela sta sedem otrok. Še pred rojstvom zadnjega otroka se je zgodila nesreča, ki je Mini vzela moža, otrokom pa očeta. Ko so v poletju 1883 pri podružnični cerkvi v Goropekah obnavljali zvonik, je nepričakovano, skoraj z jasnega neba udarila strela in ubila tri delavce, med njimi tudi 43-letnega očeta Bogataja. Od tedaj je morala mati Mina sama nositi breme skrbi za dom in otroke. Kljub temu se nam zdi nenavadno, da je po desetih letih, ko je bilo pet otrok še nepreskrbljenih, vse imetje prepisala 23-letnemu možu hčere Katre – Matiju Zajcu. Odslej se je reklo pri hiši Pri Matičku. Za drugo obletnico poroke sta Katra in Matiček dobila hčerko Marijo, sledil ji je sin Ivan, nato hčerka Anastazija in še tri hčere in štirje sinovi, skupaj torej deset otrok.
Matija je bil dober gospodar in materi Mini ni bilo žal, da mu je izročila vse imetje. Dokupil je še nekaj zemlje in zgradil novo enonadstropno hišo. Prijavil je samostojno obrt in zaposlil več čevljarjev. Dal je natisniti reklamne kartončke s posebno naročilnico, kamor je bilo treba vpisati le številko čevljev in naslov naročnika; poleg slovenskih je imel tudi kartončke v srbohrvaščini, kar pomeni, da je svoje čevlje pošiljal tudi v Bosno. Seveda je bil Matija član čevljarske zadruge v Žireh, znan je pa tudi kot ustanovitelj Katoliškega prosvetnega društva na Dobračevi in pobudnik gradnje društvenega doma. Vse sinove je sam izučil za čevljarje. Prvi domači vajenec je bil najstarejši sin Ivan. Doma so ga klicali Anže; to ime se ga je tako prijelo, da je bil povsod Anže, le uradno je bil Ivan. Zdi se, da sta mu oče in mati posvečala posebno pozornost, saj je bil po takratnem običaju kot prvi moški potomec vnaprej določen, da za očetom prevzame dom in gospodarstvo, torej tudi vodstvo uspešne čevljarske delavnice, za kar je bilo vsekakor potrebno temeljito strokovno znanje. Po uspešno dokončani osnovni šoli je Anže s 1. aprilom 1912 postal čevljarski vajenec. Po takratnem predpisu je učna doba trajala dve leti in pol – do 1. oktobra 1914. Vsi glavni podatki o tem so zapisani v Ivanovi delavski knjižnici, ki je bila izdana 28. aprila 1912. Septembra istega leta je začel hoditi v prvi razred obrtne šole. Kot zanimivost naj povemo, da je k rednemu učnemu programu spadala tudi nedeljska maša. Odtehtala je dve učni uri. 1. oktobra 1914 je mojster Matija sinu vpisal v delavsko knjižico: »Podpisani potrjujem, da se je sin – učenec Ivan Zajec pri meni izučil čevljarske obrti tako, da je sposoben vstopiti kot čevljarski pomočnik pri vsakem mojstru čevljarske stroke.« Kljub temu zapisu pa je delal Ivan Zajec leta 1921 še poseben pomočniški izpit pred občinsko komisijo v Žireh in potem dobil tudi spričevalo.

Težave prve svetovne vojne

Zakaj kar sedem let razlike med očetovim vpisom v delavsko knjižico in pomočniškim izpitom pred komisijo? 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Že 26. julija, na god sv. Ane, je po maši na Ledinici nastal preplah, kajti razglašena je bila mobilizacija, ki je zadela tudi marsikaterega družinskega očeta in gospodarja. V začetku leta 1916 so začele z italijanske fronte prihajati vesti o padlih, ranjenih in pogrešanih. Razredčene obrambne vrste je bilo treba izpopolniti z novimi vojaki. Med tedaj vpoklicanimi sta bila tudi komaj 18-letni Ivan Zajec in njegov 46-letni oče Matija. Prvi se je poslovil od doma 11. maja 1916. Bil je dodeljen 97. regimentu v Križevcih na Štajerskem, vendar se je po nekaj mesecih znašel na italijanski fronti. Oče Matija je šel na nabor julija 1916, 2. novembra, na dan vernih duš, pa je moral v vojsko. Ta dan mu je ostal v grenkem spominu, kajti vojaško življenje je težko prenašal, stalno ga je zeblo in pogrešal je tobaka. Tudi Anže se je kasneje z grenkobo spominjal dneva vernih duš. Doma jih je oče ta dan že ob štirih zjutraj zbudil. Odmolili so vse tri dele rožnega venca, potem pa začeli šivati. Zunaj se je komaj začelo daniti, voda za namakanje usnja je bila skoraj ledena in tudi Matičkova hiša, kjer so delali, je bila hladna. Šele ko je mati prinesla zajtrk, so si opomogli. V nedeljo, 3. novembra 1918, takoj po dnevu vernih duš – je bil Ivan ujet. Podili so Italijane preko reke Piave in v zmagovalni vnemi pozabili, da so se oddaljili od svoje glavnine. Italijani so sicer bežali, pa vendar obvladali situacijo in preganjalcem zaprli pot za povratek. Razorožili so jih in odpeljali v ujetniško taborišče. Hrana je bila pičla in slaba. Ivan, ki prej sploh ni kadil in zato ves tobak, kolikor ga je »fasal«, pošiljal očetu, je sedaj iskal uteho v strupenem dimu. Še sreča, da ujetništvo ni dolgo trajalo. Konec marca 1919 so ga Italijani izpustili. Ko je ves shujšan, zaraščen in raztrgan stopal po stezi proti domači hiši na Dobračevi, ga je skozi okno opazila stara mati Mina. Ni ga prepoznala, zato je mislila, da prihaja berač. Po vstopu v domačo hišo ga je prvi prepoznal mlajši brat France in potem ni bilo ne konca ne kraja veselja in pozdravljanja. Oče Matija se je vrnil domov že prej. Na fronti se je naučil nekaj italijanščine. Kadar se je razgovoril, je povedal, da ne zna veliko italijansko, toliko pa že, da Italijanom ne bi dal kruha, če bi zanj prosili. S čim so se mu tako hudo zamerili?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova Matičkova hiša na Dobračevi

Anže se je vrnil v sredo, 3. aprila 1919, po skoraj treh letih. Ni še čisto prišel k sebi, že je dobil poziv nove jugoslovanske oblasti in 10. aprila je moral spet obleči vojaško obleko. Poslali so ga na Koroško in 14. oktobra 1919 je spet prišel domov. Pa ne za dolgo. 12. decembra istega leta so ga ponovno vpoklicali. Tudi tokrat je služil na Koroškem – v Rožu, kjer mu sicer ni bilo hudega, vendar je bil vojaškega življenja že do kraja sit. Izpustili so ga maja 1920 in potem je leto in pol imel mir. Zadnjič je bil vpoklican decembra 1921. Tokrat je šel v Trebinje v Hercegovino. Njegovi prijatelji v žirovskem orlovskem društvu so vložili zanj prošnjo za dokončno oprostitev od vojaške službe. Bila je uslišana in 28. februarja 1922 je bil končno prost. Tako se mu je v tem času nabralo več kot štiri leta vojaščine in vojnega ujetništva. Ta dolga leta in vse prej kot lahko življenje so mu vtisnili svoj pečat; bil je sicer še mlad, pa vendar je že imel za seboj marsikatero življenjsko izkušnjo.
Zajcovi so imeli srečo, da sta se oba – oče in sin – živa in zdrava vrnila domov. Pri marsikateri hiši ni bilo tako. Ni čudno, da se je Anže s posebnim veseljem vključil v življenje in delo, ki je klicalo na vseh koncih. Oče je še vedno računal, da bo za njim prevzel domačo čevljarsko delavnico, zato je poskrbel, da se je leta 1921 udeležil posebnega strokovnega tečaja, leta 1922 pa tečaja obrtnega knjigovodstva. Kljub obilici dela v domači delavnici je zavzeto sodeloval pri Prosvetnem društvu, kamor se je bil včlanil že pred vojno. Kasneje je postal celo njegov predsednik. Vodil je društvene sestanke, režiral igre in celo predaval. Mladi fantje so z navdušenjem poslušali njegova pričevanja o doživljajih na fronti in v ujetništvu. Anton Žakelj, ki je v Kanadi pred kratkim obhajal 97-letnico, je zaupal Anžetovemu sinu Alfonzu, kako mu je bil Anže med obema vojnama in tudi kasneje resničen vzor, da se je pri važnih odločitvah pogosto vprašal, kako bi on izpeljal določeno zadevo. Ko je Žakelj po letu 1990 tudi v Žirovskem občasniku objavljal svoje prispevke, si je privzel psevdonim Anže in s tem obudil spomin na Ivana Zajca ter pokazal spoštovanje do njegovega dela pred več kot pol stoletja.
Zmotil bi se, kdor bi pričakoval, da bo Anžetu ob veliki angažiranosti v obrti in pri prosvetnem delu zmanjkalo časa za kaj bolj osebnega. Sicer pa za to niti ni potreboval posebnega časa, kajti prav pri vajah cerkvenega pevskega zbora je srečal dekle in ni bilo več daleč do odločitve, da bo ona njegova življenja sopotnica. Anton Jobst, ki je že pred vojno vodil žirovski cerkveni zbor, ni bil samo organist ampak tudi skladatelj. Tudi njega so med vojno vpoklicali, po vrnitvi pa se je spet posvetil svoji glasbi. Cerkveni zbor je izpopolnil z moškimi glasovi, z istimi pevci je organiziral tudi posvetni pevski zbor. Skladateljevo prizadevanje je naletelo na lep sprejem tako pri pevcih kot pri publiki in uspehi niso izostali.

Ustanovitev lastne družine

Matičkov Anže je torej odkril med cerkvenimi pevkami bodočo ženo Marijo Oblak, Deklino Mici. Čeprav sta oba že nekaj časa hodila k petju, je do tedaj skoraj ni opazil. Leta 1916 je šel v vojsko popolnoma neobremenjen s temi zadevami, vse drugače pa je bilo decembra 1921, ko so ga klicali že petič in se je odpravljal v Hercegovino. Ločitev od domačega kraja mu je bila neprimerno težja in dnevi vojaške službe so tekli strašno počasi, saj je bil v mislih vsak dan na Dobračevi. Ni čudno, če je po dokončni vrnitvi iz vojske začel resno razmišljati o poroki. Ena od ovir, ki bi mu lahko otežila ta življenjski korak, je bila v tem, da je bila Marija predvidena za dedinjo tetine hiše in obrti in zato ni mogla oditi k izvoljencu. Kaj bo na to rekel oče Matija, ki je Anžeta dolga leta pripravljal za svojega naslednika, ali se bo sploh sprijaznil s kakšno drugo rešitvijo.
Preden pogledamo, kako sta Marija in Anže razvozlala te probleme, se nekoliko ustavimo pri Marijini družini, pri njenih koreninah. Nazorno sliko o tem lahko dobimo iz zapiskov in pripovedi gospoda Alfonza Zajca. Marija je bila rojena na tretjo adventno nedeljo, 18. decembra 1898, »še preden so pri jutranji maši brali evangelij: ‘Perpravljajte pot Gospoda, ravne storite njegove steze; vsaka dolina naj se poniža in kar je krivega naj bo ravno in kar je ojstrega naj bo gladek pot!’ – pri Žunarju na Jezerih, Stara vas 33. Še isti dan so jo nesli h krstu v cerkev, ki je danes ni več.« V letih 1906 do 1912 so namreč postavili v Žireh novo cerkev z dvema zvonikoma. Marija je bila tretji otrok v družini. Za njo sta oče Janez in mati Marjana sprejela še tri hčere in dva sinova. Ni bilo lahko nahraniti osem lačnih ust. Mati se je trudila in skušala delati čudeže v svoji črni kuhinji, oče pa je poprijel za vsak priložnostni zaslužek, v Žireh so rekli, da je lovil žernade (dnine). Kljub temu je bilo zaslužka premalo in so živeli skromno, vendar zaradi tega niso bili nesrečni.
Marija še ni dopolnila šest let, ko je začela hoditi v šolo. Po šestih letih je dokončala trirazredno osnovno šolo in potem še eno leto ponavljalne in eno leto dopolnilne šole. Že pred koncem osnovnega šolanja je prišla za stalno na Dobračevo, kjer je živela njena teta Marija Oblak. Povejmo na kratko njeno zgodbo. Več kot dvajset let je pri Tomincu na Dobračevi služila za deklo. S prihranki je kupila 100 m2 zemlje in na njej postavila hišico, ki se je je kmalu prijelo ime Pri Dekli. Vendar to še ni vse. Marija – Micka je tu odprla trgovino in pekarno. Ni bila več mlada in ostarela mati, ki jo je vzela k sebi od Žunarja, ji pri delu v pekarni in trgovini ni mogla pomagati. Odločila se je, da vzame k sebi mlajšo sorodnico in tako hkrati reši problem pomočnice pri delu in naslednice. Tako je Žunarjeva Marija prišla k teti na Dobračevo in postala Deklina Mici. Po končani osnovni šoli jo je teta posvojila. Še preden jo je priglasila za vajenko v pekarni in trgovini, jo je leta 1912 poslala na tečaj knjigovodstva. Naslednje leto je nastopila triletno vajensko dobo za delo v trgovini z mešanim blagom in pekarni in se hkrati vpisala v obrtno trgovsko šolo. Tudi pri njej je nedeljska maša nadoknadila dve uri šolskega pouka. Iz ohranjenih spričeval je razvidno, da učenka v šoli ni imela nobenih težav, da je vse predmete - tudi matematiko – odlično obvladala.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Matičkova družina – Sedijo Anastazija, mati Katra in oče Matija in Anže – Stojijo Veronika, Ivana, Maks, Franc, Mirko in Francka

Teta je bila globoko verna žena, zato je poskrbela, da se je nečakinja zelo mlada vpisala v Marijino družbo v Žireh. Kot članica se je na Martinovo nedeljo 1912 udeležila posvetitve nove farne cerkve. Po poroki je prestopila v Marijino družbo za žene; ohranjena je sprejemnica z datumom 24. 2. 1924. S svojim sopranom se je Marija zgodaj vključila v cerkveni pevski zbor. Med vojno je bil zbor okrnjen, zlasti moških glasov je manjkalo. Tudi organist in zborovodja Anton Jobst je bil na fronti. Po vojni so se možje in fantje vrnili in tedaj so se začele prav pri pevskem zboru tkati tesnejše vezi med Marijo in Anžetom.
Čeprav Anže Zajec ni bil njen edini snubec, saj se je celo organist in skladatelj Jobst zanimal zanjo, se je odločila zanj. Teta je bila s tem zadovoljna, vendar je smatrala za dolžnost, da nečakinjo še enkrat opozori na pomembnost njene odločitve: »Kdor se poroči, se v križe položi. Še umrla boš težko, ker boš morala zapustiti otroke.« Stara mati pa je na svojo roko pohitela k Matičku in skušala Anžetove starše prepričati, da je Mici preveč bolehna in preslabotna za možitev, njihov sin naj si raje poišče kako bolj zdravo in močno dekle. Vemo, da bi Matičkovi Anžeta radi obdržali doma. Zlasti očetu je bilo hudo, saj je v njem že gledal svojega naslednika, ko je pa videl sinovo odločnost, se je sprijaznil in mu dal svoj blagoslov. Na Anžetovo mesto glede nasledstva je potem prišel enajst let mlajši Mirko.
Marija in Anže sta se poročila 28. novembra 1923 na Dobračevi. Anže se je preselil k Dekli, vendar zaenkrat še ni čutil posebne spremembe v vsakdanjem življenju. Ob delavnikih je hodil domov čevljarit, mlada žena Marija pa je pomagala teti v pekarni in trgovini kot prej. Večja sprememba je nastopila, ko se jima je konec naslednjega leta rodil sin Leopold. Le nekaj mesecev po njegovem rojstvu je umrla ženina stara mati, teta pa zbolela. Zato je Anže ostal doma in se posvetil trgovini. Dobro leto za Poldetom je prijokal na svet drugi sin Tone. V začetku leta 1926 je umrla teta in z njeno smrtjo je prenehalo dovoljenje za trgovino in pekarno. Marija je s papirji dokazala, da je izučena za delo v trgovini, ni pa imela mojstrskega izpita, ki je bil po tedanjih predpisih potreben za vodenje samostojne obrti. Tudi to se je uredilo in ob zapuščinski razpravi so vse prepisali nanjo in njenega moža. Anže je tako postal ugleden trgovec, čeprav je nosilka obrti ves čas bila žena Marija. Od soseda je dokupil še nekaj zemlje in se lotil prezidave hiše, da bi pridobil prostor za povečanje trgovine pa tudi za družino, ki je skoraj vsako leto dobila novega člana.
Celih deset let se je ukvarjal Anže s prezidavo in povečevanjem hiše, ki ji je dodal še manjši hlev, drvarnico in zaklonišče. Trgovina je medtem nemoteno delovala, tudi v času gospodarske krize. Marija je imela veliko dela in skrbi z otroki. Leta 1927 je bil rojen tretji sin Viktor; naslednje leto so »kupili« hčerko Marto, leta 1930 je prišla na svet Irena, leto in pol za njo Alfonz in leta 1933 še Vida. Ob Vidinem rojstvu je prišlo do težav, ki jim domača babica ni bila kos, zato so poklicali žirovskega zdravnika dr. Demšarja. O tem dogodku je Alfonz Zajec v svoji bogati kroniki domače družine zapisal, da se je dr. Demšar tedaj izkazal s temeljitim znanjem, saj kot mlad zdravnik še ni mogel imeti izkušenosti. Ko se je že zdelo, da bo Vida zadnja v vrsti Anžetovih otrok, je bila več kot šest let za njo, leta 1939, rojena še Metka.
Na obzorju so se zbirali temni oblaki, ki so napovedovali hudo neurje. V Žireh so dobro vedeli, kako na obeh straneh meje gradijo utrdbe, zato jih je vest o nemškem napadu na Poljsko zelo pretresla. Anže je s prvo svetovno vojno imel težke izkušnje. Le malo pred poroko je slekel vojaško suknjo. Z ženo sta se dobro razumela, vendar so bila leta skupnega življenja polna skrbi in garanja. Rojstvo vsakega otroka – bilo jih je osem – je bil sicer vesel dogodek, ki pa so ga vendar spremljale težave in skrbi. Tudi širjenje domačije in obrti je zahtevalo veliko truda in časa. In ko sta končno upala, da je najhujše za njima, da bosta živela v prihodnjih letih nekoliko bolj mirno, se je začelo pripravljati k nevihti.
Kljub veliki obremenjenosti staršev so bili otroci deležni marsikaterega veselja. Vnaprej so se veselili vsakega nedeljskega popoldneva, ko so se peljali na izlet. Morda se sliši neverjetno, toda oče je v ta namen kupil kočijo, po konja je šel pa kar na rojstni dom – k Matičku. Otroci so se takoj po kosilu spravili h kočiji in čakali, da je oče od Matička prignal Luco in jo vpregel. Potem so se odpeljali do Sopovta in nazaj. Vedno znova je bilo to zanje posebno doživetje. Koliko veselja so imeli vsako leto z jaslicami! Oče je poskrbel, da je bilo vedno kaj novega. Ko so za dobračevsko cerkev kupili novo kadilnico, je oče staro kadilnico prinesel domov in od takrat je bilo ob svetih večerih kajenje po hiši in okrog nje posebno slovesno. Malo pred vojno je kupil nove pastirce in zraven veliko čredo 50 ovac. Še zadnje leto je načrtoval nove jaslice in na platno risal mesto Betlehem. Nasilna smrt je bila kriva, da tega dela ni dokončal.
Kljub vsemu naštetemu je Ivan Zajec našel čas tudi za delo na cerkvenem, prosvetnem in političnem področju. Leta 1935 je na predlog župnika Pečnika postal ključar farne cerkve v Žireh. V Katoliško prosvetno društvo se je včlanil že kot mlad fant in tudi kasneje ostal z njim tesno povezan. Konec leta 1927, eno leto preden so se v Ljubljani začele redne radijske oddaje, je društvu ponudil 500 dinarjev brezobrestnega posojila za nakup radijskega aparata. Res so ga nabavili in članom razdelili posebne izkaznice, s katerimi so lahko prihajali v Dom k poslušanju. Kot veteran prve svetovne vojne je podpiral izdajo lista Oj Doberdob in sodeloval v žirovskem odboru za postavitev spomenika padlim. Priprave so stekle kmalu po letu 1930, vendar se je delo zaradi ekonomske krize ustavilo in spomenik je bil odkrit šele 16. 10. 1938. Oče Anže je bil tudi član posebnega odbora, ki se je zavzemal, da bi Žiri dobile stalnega zdravnika. Pri občinskih volitvah leta 1933 je bil izvoljen v občinski odbor, toda politične spletke so mu potem preprečile delo na tem področju. Ker so liberalci dobili večino, je bil za župana postavljen njihov kandidat. Anže se je že udeležil nekaj sej, ko je 9. junija 1934 dobil od Kraljevske banske uprave odločbo, da »je razrešen funkcije občinskega odbornika. Ugotovljeno je, da je gospod Zajc Ivan, trgovec v Dobračevi, v krvnem sorodstvu 4. kolena s članom uprave Zajc Pavlom, čevljarjem v Žireh št. 75.« Ivan in Pavel sta bila bratranca, toda Pavel je bil član Sokola, zato je moral biti razrešen Ivan, ki je bil član Orla. To je bil namreč čas diktature, ko so razpuščali prosvetna društva in zapirali njihove domove. Tudi Katoliški prosvetni dom na Dobračevi so za nekaj časa zapečatili.

Druga svetovna vojna in okupacija

Le dober teden pred napadom Nemčije na Poljsko se je Ivan Zajec udeležil slovenskega romanja na Sveto goro in pri tem obudil spomine na doživetja v prvi vojni. Ko bi mu tedaj kdo napovedal, kaj vse ga čaka v prihajajoči vojni, mu zagotovo ne bi verjel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Žirovski cerkveni pevci 1916 – V uniformi spredaj skladatelj Jobst, za njim v zadnji vrsti Marija Oblak

Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so bili v Žireh zastraženi in zaprti vsi mostovi, da so otroci z butarami komaj prišli do cerkve. Jugoslovanska vojska je bila v razsulu, vendar so v torek, 8. aprila, razstrelili mostove in zaradi močnih detonacij so se na eni strani žirovske cerkve razletele vse šipe. Prišel je ukaz, naj se civilno prebivalstvo umakne na Dobrovo pri Ljubljani. Nekateri so takoj ubogali, Zajec pa je odločil, da bodo on in družina ostali doma. »Če pride do hude ure, se bomo zatekli v zaklonišče.« Naredil je pograd, da bi v zaklonišču lahko tudi prespali.
Na veliki petek so Žiri zasedli Italijani. Ljudje jih na splošno niso marali in nekaj mož je celo šlo v Gorenjo vas prosit Nemce, naj zasedejo tudi Žiri. 27. aprila so res prišli, vendar najbrž ne zaradi te prošnje. Župnik se je moral preseliti v staro župnišče, ker so se v novem naselili nemški žandarji, že konec maja pa so ga odpeljali v Šentvid, medtem ko je kaplan še pravi čas pobegnil čez mejo. Ivan Zajec, ki je bil še vedno cerkveni ključar, je sedaj poleg odgovornosti za cerkveno gospodarstvo prevzel tudi del skrbi za bogoslužje. S cerkovnikom Filipičem sta se poznala iz prve svetovne vojne, zato nista imela težav pri dogovoru. Cerkovnik je na primer vodil pogrebe. Opravil je vse molitve, le libere ni pel. Ljudje so se ga dokaj hitro navadili. Ob nedeljah in praznikih so se farani zbrali v cerkvi k molitvi, ki jo je večinoma vodil ključar Zajec. Proti koncu leta 1941 se je v Škofji Loki naselil nemški duhovnik pater Rudolf Besel in občasno obiskal tudi Žiri. V začetku ni znal niti besedice slovensko. Ker je bilo dopoldne prekratko, da bi zadostil vsem potrebam svoje velike »fare«, je uvedel popoldanske maše, namesto spovedi pa skupno odvezo. Ob vsakem obisku je blagoslovil vse nove grobove. Že pri prvem obisku v Žireh je spoznal ključarja Zajca in se potem vedno obračal nanj. Kot nekdanji avstrijski vojak je Zajec razumel nemško, da sta se lahko pogovorila, včasih pa je pater tudi pisno sporočil, kaj je treba pripraviti za prihodnji obisk. Ohranjenih je kar nekaj pisem v nemščini in nekatera tudi v slovenščini, iz katerih je vse to lepo razvidno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Žunarjeva hiša v Stari vasi

27. aprila 1943 je obiskal Žiri celovški škof dr. Andrej Rohracher in birmal 360 otrok. Organizacijo priprave na birmo je prevzel Ivan Zajec in otroke celo sam učil. Nastopil je tudi ob sprejemu škofa. Baje ga je skrbelo, da njegova vojaška nemščina ne bo dobra za pozdrav cerkvenega dostojanstvenika. Škof je bil z obiskom v Žireh zadovoljen in je kasneje Zajcu poslal posebno zahvalno pismo. Ne vemo, če je škof pri tem vedel, da Ivan Zajec svojih otrok tedaj ni pustil k birmi. Irena, Alfonz in Vida so se sicer na birmo pripravljali, toda oče je nepričakovano odločil: »Vi boste šli k birmi, ko bo prišel v Žiri slovenski škof.« Njegov ukaz, naj ne gredo k »nemški birmi« je obveljal, pri Ireni pa se ni izpolnilo tisto glede slovenskega škofa, ker jo je maja 1946 v begunskem taborišču Servigliano birmal italijanski škof. Alfonz in Vida sta bila 30. junija 1946 pri birmi v Žireh in birmovalec je bil beograjski nadškof dr. Ujčič. Ljubljanski škof dr. Rožman je bil tedaj v begunstvu, novi škof pa na njegovo mesto še ni bil imenovan.
4. januarja 1943 je približno 50 Žirovcev, rojenih leta 1924, dobilo pozive za odhod v vojaško službo, med njimi tudi najstarejši Zajcov sin Polde. Nekateri so se tedaj odločili za partizane, Polde Zajec pa je 14. januarja s tistimi, ki so se odzvali vpoklicu, odšel v nemško vojsko. S tem je bila pravzaprav odločena njegova nadaljna usoda. Kmalu za njim je dobil poziv za vojaško službo Tone, ki je bil rojen leta 1925. Od doma se je poslovil 18. februarja, ko je bil oče že v Šentvidu, kamor so ga poklicali v »žandarmerijsko šolo«. Po štirih tednih usposabljanja naj bi postal orožnik in bil dodeljen na eno od gorenjskih postaj. Tako bi tudi bilo, toda prošnja, ki so jo domači vložili za očetovo oprostitev z utemeljitvijo, da sta dva sinova že v vojaški službi in da je velika družina ostala brez skrbnika ter brez rednih dohodkov za preživljanje, je prinesla spremembo. Konec februarja je umrl stari oče Matija in na pogreb je prišel tudi Anže. Ko se je potem vrnil v Šentvid, ga je že čakalo sporočilo, da je prošnja ugodno rešena in da lahko gre domov. Tu se spomnimo, kako je Anton Žakelj 13. aprila 1943 zapisal v svoj dnevnik: »Sinoči so partizani v trgovini Pri Dekli ‘pokupili’ vso zalogo tobaka in veliko drugega blaga. Lastniku Anžetu so povedali, naj bo zadovoljen, da je prišel tako poceni skozi, ker ima dva sina v nemški vojski in je tudi sam nekoč služil pri policiji.« Treba je povedati, da je bila Zajcova trgovina že nekaj časa zaprta, v skladišču pa so še imeli nekaj blaga, ki so ga prišli »kupit« partizani kljub bližini nemške postojanke. Nemška postojanka tudi ni preprečila partizanskih umorov v okolici Žirov. V noči na 20. maj, le dober mesec po »nakupih« pri Zajcu, so v Račevi ubili štiri Polonkarjeve: dve materi in dva sinova. »Ljudem je treba vliti strah v kosti,« je izjavil komisar Milan, ki je 30. maja sredi belega dne sprejemal obiske pri svojem znancu na Dobračevi. Njegova izjava je bila odgovor na vprašanje Antona Žaklja glede pobojev v Šentjoštu onkraj meje v poletju 1942, oba pa sta pri tem mislila na nedavni umor Polonkarjevih v Račevi – tik pred domačim pragom. Naša »že napisana zgodovina« pozna le malo takih odgovorov, pozna v glavnem le kaznovanje izdajalcev in nasprotnikov slovenskega boja proti okupatorju. Ko je bivši predsednik države pred kratkim na zborovanju bivših partizanov pozval k vztrajanju v taki interpretaciji polpretekle zgodovine in v to službo vpregel tudi bližnje parlamentarne volitve, so nekateri mediji izrazili pomislek, da ta tema le malokoga še zanima, da ni več aktualna, nihče pa se ni zamislil nad krivičnostjo takega tolmačenja. Ni dvoma, da je tudi naša zgodba z Dobračeve v tem pogledu zelo konkretna in nam bo zlasti v naslednjem poglavju pokazala dovolj pregledno sliko o tem, kaj ni moglo biti boj proti okupatorju.

Ukrepi nove ljudske oblasti

Po kapitulaciji Italije so se počutili Nemci v Žireh vedno bolj ogrožene, zato so se odločili za ukinitev postojanke. Po 23. oktobru 1943 so v kotlini zagospodarili partizani. Res, da so Žiri še vedno obiskovali Nemci iz Gorenje vasi in Idrije, domobranci iz Rovt, Gorenje vasi in Šentjošta, od časa do časa tudi četniki, vendar se je vedelo, da bodo po nekaj urah ti obiskovalci odšli in takoj po njihovem odhodu bodo tu spet partizani, ki so napol javno vzpostavili tudi svojo civilno oblast.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Žunarjeva družina – Marija je tretja z leve zadaj

Že po štirih dneh so Zajcu prinesli na dom listek, na katerem je pisalo sledeče: »Komanda mesta Žiri, 27. 10. 1943, Zajc Ivanu. Vsled Cerkve in vsled nadalnega opravila in popravila moraš priti in prinesti sabo Cerkveni knige in blagajniški spisek. Smrt fašizmu – svoboda narodu. Komandant Dolinar Lojze.«
Iz potrdila, ki ga je podpisal komandant Dolinar 2. novembra 1943, zvemo, da se je Ivan Zajec odzval gornjemu pozivu, saj so mu potrdili »prejem 3.457,81 DM (nemških mark) v gotovini in 600 DM v hranilni vlogi ter 43 kg valute v kovanem denarju. »Predmetno vsoto, ki se ujema s predloženimi blagajniškimi knjigami se je sprejelo kot začasno posojilo občini Žiri za nujne potrebe občine do uresničitev razmer in uprave te občine.«
Čeprav so ti podatki sami po sebi zgovorni, iz njih ne vidimo, s kakšnim obrazom je cerkveni ključar in blagajnik izročil ves skrbno hranjeni denar. V naslednjih dneh so ga predstavniki nove oblasti še nekajkrat obiskali. Vedno jih je povabil v prostor poleg trgovine, ki mu je nekoč služil kot pisarna, in zaprl vrata, da žena in otroci niso slišali, kaj se pogovarjajo. Po vsakem takem obisku je bil zamišljen in zaskrbljen. Kljub temu se ni pridružil tistim, ki bi radi v Žireh ustanovili domobransko postojanko, »da bi bili potem varni pred Nemci in pred partizani«. Znane so njegove besede, ki jih je 19. novembra 1943 zapisal Anton Žakelj v svoj dnevnik: »Mi katoličani ne smemo začeti z oboroženo akcijo. Vem, da bom tudi jaz padel, toda mi ne smemo začeti.« Zdi se, da je razmišljal, da bi se za nekaj časa s celo družino umaknil k svoji sestri Anastaziji – rekli so ji Stazi – v Rovte, vendar se ni mogel odločiti. V ponedeljek 29. novembra zjutraj je ukazal Ireni in Alfonzu: »Vidva se takoj sedaj napravita in pojdita k teti v Rovte. Tam počakajta. Morebiti pridemo jutri tudi mi za vama.« Pred odhodom jima je še zabičal, naj se celo pot držita ceste, drugod so namreč bile ob meji nastavljene mine. Že opoldne je naročil ženi, naj gre zvečer z najmlajšo spat k sosedu. Ali je nekaj vedel ali pa so bile samo skrbi in slutnje?
Zvečer sta mati in Metka res odšli k sosedu in doma so poleg očeta ostali le Viktor, Marta in Vida. Kot običajno sta okrog osmih prišla na klepet očetova brata Maks in Mirko. Skoraj vedno je bil z njima tudi sosed, tokrat mu je pa nekaj reklo, naj ostane doma. Kmalu so se oglasili partizani in skozi zaprta vrata zahtevali tobaka. Oče je vzel tobak iz trgovine, šel v prvo nadstropje, jim spustil zavitek skozi okno nad vhodnimi vrati, nato pa se vrnil k razgovoru z bratoma. Čez nekaj časa so spet pobutali na vrata. Menda so hoteli surovega masla. Anže tudi sedaj ni odprl vrat, ampak jim je podobno kot prej spustil zavitek skozi okno. Ko so prišli tretjič, niso zahtevali blaga, ampak le to, da jim odpre vrata. Namesto da bi jih ubogal, je namestil na vrata tramiček, ki je bil v zadnjem času vedno pripravljen v veži, in ga uprl v betonsko stopnišče. Nato je ukazal: »Vsi v zaklonišče!« Pohiteli so v zaklonišče in zaklenili za seboj težka, s pločevino obita hrastova vrata. Partizani so kmalu ugotovili, kaj se je zgodilo. Pri glavnih vratih so pustili stražo, večinoma pa prišli na dvorišče k zaklonišču in zahtevali, naj odprejo vrata. Oče je stal pri vratih in jim dopovedoval, da v hišo lahko vstopijo skozi mala vrata, ki so ostala odprta, in vzamejo, kar hočejo. Oba očetova brata in trije otroci so medtem v notranjosti zaklonišča molili. Slutili so, da se bo zgodilo nekaj hudega, da se partizani ne bodo ustavili pred vrati zaklonišča. Res so od nekod prinesli močan železen drog in se pripravljali, da bodo vdrli. Oče je še stal pri vratih in spet ponovil svoje prepričevanje: »Mala vrata so odprta. Vzemite, kar in kolikor hočete, nas pa pustite pri miru.« Tedaj je partizan – domačin, 32-letni Vinko Justin ustrelil skozi vrata. Čeprav je pomeril le po občutku glasu za vrati, je zadel očeta v glavo in po nekaj minutah je bil mrtev. Med otroški jok v zaklonišču so vdrli klici z dvorišča: »Odprite, odprite!«
Vida Zajec, ki je bila neposredna priča tistega dogodka, se spominja, da so partizani z železnim drogom vlomili vrata in grozili, da bodo v zaklonišče vrgli bombo, če ne pridejo ven. Tedaj sta se Maks in Mirko v naglici odločila, da bo Maks, ki ni imel otrok, šel k vratom, Mirko pa se bo skušal rešiti skozi okence na zadnji strani zaklonišča. Računala sta, da bodo vsi oblegovalci prežali pri izhodu iz zaklonišča. Menda so naprej šli otroci, za njimi pa Maks. Svetili so vanje z baterijo. Nekateri so takoj obstopili Maksa. Edina partizanka v skupini je zgrabila 15-letno Marto in jo odvlekla za gospodarsko poslopje, kjer pa se ji je iztrgala in izginila v temo. Morda v prvem trenutku na Viktorja in 10-letno Vido niso bili tako pozorni, ker so pričakovali, da bo še kdo prišel iz zaklonišča, zato sta se jim izmuznila in vsak po svoje iskala skrivališče. Viktor je zbežal na podstrešje domače hiše, Vida pa kar na balkon. Nihče jima ni sledil, nihče ju ni iskal. Slišali so se samo posamezni klici: »Kje je fant? Tri tisoč dam, če jo dobite živo!« Kmalu so tudi ti glasovi potihnili. Očitno jih blago v hiši sploh ni zanimalo. Skupina z Ivanovim bratom Maksom je prav kmalu zapustila prizorišče, ostali so odšli nekoliko kasneje. Vsi razen enega so potem odšli v Žirovski Vrh. Tisti, ki je ostal v dolini, je bil član okrajnega partijskega komiteja; vrnil se je na svoj dom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Povečana in prenovljena Deklina hiša

Kaj se je zgodilo z Ivanovim bratom Mirkom? Po predvidevanju je bila pozornost napadalcev osredotočena na tiste, ki so prišli skozi vrata. Zadaj za zakloniščem je ostal le en stražar, tudi domačin. Ko se je Mirko zbasal skozi okence in ga zagledal, mu je siknil, naj ne strelja in se hkrati pognal preko žične ograje, ki omejuje vrt in teče komaj en meter od zaklonišča. Bil je že precej od ograje, ko je v temno noč odjeknilo nekaj strelov. Menda se je stražar prav tedaj odločil, da bo ob prvi priliki tudi sam pobegnil od partizanov.
Vest o smrti Ivana Zajca je v prvih jutranjih urah obšla celo kotlino in okolico. V domači hiši so ga položili na mrtvaški oder in ljudje so v velikem številu prihajali kropit. Nekateri možje in fantje so se že tedaj opravičili, da jih ne bo na pogreb, ker bodo prej šli od doma. »Če pobijajo take ljudi, jim res ne moremo zaupati, ne moremo sodelovati z njimi.« Nekateri so odšli v Rovte in se kasneje pridružili domobrancem, še več se jih je zateklo v Kranj in s stroji ter materialom, ki so jih Nemci odpeljali ob umiku iz Žirov, so kmalu organizirali čevljarsko delavnico. Pogreb je bil v sredo, 1. decembra 1943 na Dobračevi. Sestra Anastazija – z njo sta bila tudi Irena in Alfonz, ki ju je oče zadnji dan pred smrtjo poslal v Rovte – se je bala iti v »partizanske« Žiri, zato je naprosila domobrance za spremstvo, njihovega kurata Franca Kunstlja pa za pogrebni obred. Ustregli so ji. Da bi se zavarovali pred kakim presenečenjem, so se povezali s šentjoško četo, naj še oni pošljejo močno patrolo preko Žirovskega vrha. Tako so bili pri pogrebu 45-letnega očeta Anžeta, ki je v prvi svetovni vojni in po njej več kot štiri leta nosil vojaško suknjo in preživel mnoge nevarnosti na italijanski fronti, nazadnje pa umrl na dvorišču domače hiše kot žrtev komunistične revolucija, vendarle tudi vojaki. Skoraj ni dvoma, da so mu revolucionarji že prej povedali, kaj se bo zgodilo, če se jim ne bo pridružil. Torej je bila obsodba nad njim izrečena, hoteli pa so jo izvršiti na bolj eleganten način. Če bi ga odpeljali od doma in se ne bi vrnil, bi imeli celo vrsto možnosti za olepševanje in prikrivanje resnice. Sedaj, ko se je to zgodilo doma in je bil odpor med ljudmi proti njihovemu dejanju večji, kot so bili pričakovali, so skušali svoj načrtovani zločin prikazati kot nesrečo: streljal naj bi Poljak, ki ni razumel jezika, streljala naj bi ženska, ki jo je zgrabila panika, ki niti ni znala ravnati z orožjem. Toda, če je bila res nesreča, zakaj so leta 1946 pri Zajčevih vse zaplenili, tudi tisti del, ki je bil prepisan na mater?

Po očetovi smrti

Za družino je bila očetova smrt težak udarec. Mati je naenkrat izgubila vso voljo do dela in življenja. Za nikogar in za nobeno stvar se ni več zanimala. Pogosto je po cele ure hodila okrog zaklonišča, slonela na vrtni ograji in brezciljno strmela v Žirovski vrh. Zelo je shujšala in v črni obleki je bila videti še bolj drobna. Kasneje je začela klekljati. Ure in ure je presedela pri svojem delu, za okolico pa se skoraj ni zmenila. Otroci so se tega navadili in bili zadovoljni, da je zanje skrbela teta Franca. Koliko jih je pa sploh ostalo doma pri materi? Vemo, da je bil Polde že januarja 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Ker je imel nekaj razredov gimnazije, so ga dali na tečaj za tolmača in ga poslali v Bosno. Ko je leta 1944 prišel na dopust, je pobegnil k domobrancem v Idrijo. Z njimi se je konec aprila 1945 umaknil v Italijo. Imel je srečo, boste rekli, saj jih iz Italije niso vračali. Res je, toda njega je tu doletela druga preizkušnja. Dekle, ki jo je spoznal kot domobranec v Idriji in je tudi bežalo z njimi, se je v taborišču zagledalo v ameriškega vojaka. Fant je nekaj časa žaloval, nato pa se odločil za redovniški poklic. Vstopil je k lazaristom in začel študirati. Leta 1954, ravno na mamin rojstni dan, 18. decembra, je bil v Argentini posvečen v duhovnika. Služboval je najprej v božjepotnem svetišču v Lujanu, nato v revnih severnih provincah Salta in La Rioja, nazadnje pa je opravil posebne izpite in postal dušni pastir – kurat za vojake letalce. Zanimivo bi bilo opisati njegove pastoralne obiske v letalskem oporišču na Antarktiki, vendar bi to preseglo okvir naše zgodbe. Umrl je leta 1975 za rakom v grlu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Malo pred očetovo smrtjo – Mati in oče z Metko, zadaj z leve Vida, Viktor in Marta

Tone je odšel v nemško vojsko februarja 1943 in kmalu prišel na rusko fronto. Bil je ujet in v taborišču blizu Moskve se je vključil v jugoslovansko prostovoljsko brigado, ki se je odpravljala na sremsko fronto. Bil je ranjen, toda ostal živ in maja 1945 se je znašel na Hrvaškem. Ker mu nova jugoslovanska oblast ni priznala služenja v nemški vojski, je moral po koncu vojne še odslužiti vojaški rok. Šele leta 1947 je prišel domov in se spet posvetil študiju. Na fakulteti v Zagrebu je dokončal gozdarstvo.
Viktor je takoj po očetovem pogrebu odšel s teto v Rovte in čez nekaj časa postal domobranec. Na Koroško je šel z domobranci iz Gorenje vasi. Po prisilni vrnitvi so ga videli v Škofji Loki. Po nekem pričevanju so ga že 30. maja v skupini sedeminštiridesetih odpeljali na morišče pod Lubnikom. Tudi Marta je po očetovi smrti prišla k teti v Rovte. Z njo in njeno družino je 5. maja 1945 odšla na Koroško, nato pa v Italijo in Argentino. Irena je bila do konca vojne doma. Čudno se sliši, da so tudi iz Žirov, ki so bile od 23. oktobra 1943 osvobojene, bežali na Koroško. K Ireni je prišla prijateljica Ana Seljak in ji povedala, da se odpravlja na pot. V soboto, 5. maja, sta vzeli skromno popotnico in se odpeljali s kolesi. Že v Gorenji vasi sta naleteli na Rovtarje, pri katerih je bila tudi Marta. Potem so skupaj potovali na Koroško in v Italijo ter se ustavili šele v Argentini. Doma pri materi so ostali le Alfonz, Vida in Metka.
Materi se je zdravje izboljšalo leta 1946, ko je bila cel mesec na obisku pri svakinji v Otočcu na Hrvaškem, kjer je bil pri vojakih sin Tone. Po februarju 1943 ga je tedaj prvič spet videla. Kmalu po vrnitvi se je zaposlila v žirovski Naprozi (nabavni in prodajni zadrugi), saj je bila izučena trgovka z dolgoletnimi izkušnjami. Leta 1952 so zaradi načrtovanja pobega čez mejo zaprli Vido in jo obsodili na dve leti in pol zapora. Prestajala ga je v Rajhenburgu, današnji Brestanici. Isto leto je Alfonz šel k vojakom. Krajevna oblast, ki je bila gospodar podržavljene Zajcove hiše, je hitro ugotovila, da je hiša skoraj prazna in je dodelila v njej stanovanje dvema družinama.
Leta 1954 je mati vložila prošnjo za upokojitev, kajti že konec leta 1953 je dosegla predpisano starost. Prošnjo so ji zavrnili z obrazložitvijo, da »se zaposlitev pri teti ne more smatrati za redno delovno razmerje, čeprav je vpisana v delavski knjižici predlagateljice, marveč za družinsko in ekonomsko skupnost s sorodniki, ki ni vračunljiva v delovno dobo. Predlagateljica je delala pri svoji teti kot družinski član v trgovini, ki jo je po tetini smrti prevzela in potem vodila kot lastnica.« Povedali so ji, da ji je teta zapustila vse premoženje, hkrati pa zamolčali zaplembo. Zaposlitev po letu 1946 je seveda bila prekratka, da bi z njo zaslužila minimalno pokojnino. Potem je morala delati še celih deset let in šele leta 1964 je ponovno vložila prošnjo. Bila je stara 66 let in je res težko opravljala službo. To pot je bil odgovor pozitiven, vendar so ji priznali le 26 let, ker ji izvrševanja samostojne obrti niso šteli v delovno dobo. Spet je začela klekljati. Poseben dogodek za njo je bil, ko je leta 1973 prišla iz Argentine Irena z možem. Sestali so se v Trstu. Umrla je 24. novembra 1982 v 84. letu starosti. Bila je poročena le dvajset let in en dan in vsa tista leta so bila izpolnjena z neprestanim delom in skrbmi: pekarija, trgovina, osem rojstev, dva pogreba, vzgoja in šolanje otrok, zidava, nakupi zemlje. Ko se je spominjala vojne, je navadno pripomnila: »Zakaj nas niso tedaj selili. Vsi bi bili ostali živi in hišo bi bili dobili nedotaknjeno nazaj. Po vojni ne bi bilo zaplembe in življenje bi teklo mirno naprej. Očeta so umorili partizani in govorijo, da so ga po nedolžnem. Zakaj pa so potem njemu in meni vse zaplenili?« Naj tej materini tožbi dodamo še ugotovitev, da del krivično odvzetega premoženja Zajcovim do danes ni bil vrnjen.

Sedem krst za Ronkarjevo družino

Kakšno zvezo ima tale naslov z zgodbo Zajcovih z Dobračeve? Kdor pozna vsebino knjige Jožeta Vidica, bo pritrdil, da to ni ravno posrečen naslov za več kot petsto strani debelo knjigo, ki večinoma govori o organiziranju in delovanju VOS-a na Gorenjskem. V našem sestavku ne bi omenjali niti VOS-a niti Vidicove knjige, če ne bi bila neposredno povezana z našo zgodbo. V omenjeni knjigi na strani 283 namreč najdemo naslov poglavja Obveščevalci zbirajo podatke o izdajalcih in zločincih – in beremo: »Obveščevalna služba OF je vseskozi zbirala podatke o izdajalcih, posebno bolj znanih in nevarnih. Poleg življenjepisa, značaja in hudodelstev je pri vseh zapisan osebni opis in v 80 % primerov je poročilu priložena slika … Obveščevalni oddelek okrožne izpostave Škofja Loka je 26. maja in 14. junija 1944 poslal obveščevalnemu oddelku pri oblastni izpostavi za Gorenjsko poročilo o desetih izdajalcih. Občinski odbor ZZB NOV Škofja Loka in krajevni odbor ZB NOV Žiri sem zaprosil, naj preverijo, koliko se podatki za časa vojne ujemajo s tistim, kar danes vemo o teh osebah. Njihove pripombe in ugotovitve navajam v oklepaju.« Pod številko 8 in 9 tega poročila sta opisana Leopold in Viktor Zajec, kot sledi:
»8. Zajc Leopold, rojen 15. 11. 1924 na Dobračevem, občina Žiri, trgovski pomočnik, visoke postave, nosi očala, lasje svetli in valoviti. 20. maja 1944, je prišel iz nemške vojske na dopust. V nemški vojski je bil od januarja 1943. 23. maja 1944 je šel k domobrancem v Rovte. Kot nemški vojak je bil v Bosni. Hvalil se je, da je najbolj užival takrat, kadar so pripeljali ujete partizane, da so jih streljali. 15. junija 1944 je bil v Koprivniku navzoč, ko so domobranci ubili načelnika gospodarske komisije Žiri Adama, ranili Markota in ujeli Urbana.
9. Zajc Viktor, rojen 27. 2. 1927 na Dobračevem, občina Žiri, čevljarski vajenec, visoke in vitke postave, lasje kostanjevi, oči modre. Prostovoljno je šel k beli gardi v Rovte 10. 12. 1943, ko so belogardisti v Žireh izropali usnjarno in nekaj trgovin. Bil je v Koprivniku, ko so ubili Adama, ranili Markota in ujeli Urbana.«
Na Vidicovo vprašanje, ki smo ga zgoraj navedli, je odgovoril Mirko Loštrek – Urban, ki so ga domobranci v Koprivniku ujeli, poslali v Postojno in Trst pa je kmalu pobegnil in bil očitno še leta 1978 živ. Pravzaprav ni nič povedal o Leopoldu in Viktorju, ampak le opisal dogodek v Koprivniku. Vsi trije, Adam, Marko in Urban so bili člani okrajnega komiteja KPS Žiri. Ko »so zagledali domobrance, je skozi zadnja vrata prvi planil Marko, ki je bil zunaj ranjen, a mu je uspelo pobegniti v gozd, oddaljen okoli 20 metrov od hiše. Urban je skočil čez gank, se spotaknil in padel, kar mu je sicer rešilo življenje, a so ga ujeli. Za Urbanom je skočil Adam, ki je bil takoj smrtno zadet. Ustrelil ga je domobranec Franc Kogovšek iz Žirov.«
Niti besedice torej o Poldetu in Viktorju. Viktor zagotovo ni bil v tisti patroli, saj je bil pri domobrancih v Gorenji vasi, patrola pa je očitno prišla iz Idrije ali z Mravljišča. To dokazuje Loštrekova izjava, da so ga odpeljali na Mravljišče, nato pa v Postojno in Trst. Debela laž je tudi, da je Viktor prostovoljno šel k domobrancem 10. 12. 1943, ko so belogardisti v Žireh izropali usnjarno in nekaj trgovin. V resnici je šel v Rovte s teto Anastazijo in z domobranci že na dan očetovega pogreba, 1. decembra 1943, saj se je upravičeno bal ostati doma. Nekaj časa je bil pri teti, potem pa res vstopil v domobranstvo. Toda ali je bil njegov vstop prostovoljen? Ali ga niso v to porinili tisti, ki so ubili očeta? Zakaj Loštrek ne pove, da »so očeta ubili po nesreči?« In česa naj bi bil kriv Leopold Zajec? Če je bil res med člani domobranske patrole v Koprivniku, Loštreku očitno ni naredil nič slabega. Ali nista bila Leopold in Viktor Zajec uvrščena med zločince prav zato, ker sta bila sinova umorjenega Ivana Zajca?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zaklonišče, kjer je umrl Ivan Zajec

Zdi se, da opisano poročilo in seznam nista bila brez pomena, kot bi morda kdo pomislil. Kaj nam dovoljuje tako razmišljanje? Ko je Viktor Zajec 28. maja 1945 z drugimi gorenjskimi domobranci prišel na škofjeloški grad, so ga kmalu poiskali. Ni skrivnost, da so v Žireh menda še isti dan zvedeli za njihov prihod in da se je že naslednji dan odpravilo nekaj žensk v Loko, seveda ne z dobrimi nameni. Tudi te in še kdo drug so lahko pomagale pri prepoznavanju posameznikov. Če je na neki način razumljivo, da so se takoj prve dni lotili častnikov in nekaterih starejših domobrancev, je težko razumeti, zakaj so med nje uvrstili tudi 18-letnega Viktorja Zajca. Po že omenjenem pričevanju so ga odpeljali v noči na 31. maj v skupini 47 jetnikov proti Lubniku.
Še en dogodek v zvezi z umorom očeta Zajca moramo vsaj omeniti. Povedali smo že, kdo je streljal nanj in da so po opravljenem delu vsi »izvajalci« razen enega odšli v Žirovski Vrh. Prav pri Vinku Justinu, po domače Mrlaku ali po partizansko pri Jazbecu so imeli svojo bazo, znano kot kurirska postaja G 9. O tem piše Rado Zakonjšek v knjigi Partizanski kurirji in prav pri G 9 tudi omeni sodelovanje med kurirji in VOS-a. Žirovski kurirji so od pomladi do pozne jeseni taborili v gozdu, za zimo so si pa uredili »bunker« v Mrlakovem hlevu, ki je bil menda dobro skrit. Po eni verziji so ga šentjoški domobranci odkrili 1. decembra, ko so šli na Zajcov pogreb, Zakonjšek, Grgič in drugi pa navajajo datum 2. decembra 1943. Pišejo, da je do odkritja prišlo zaradi izdaje, ne povedo pa, kako naj bi do izdaje prišlo. Bolj verjetno je, da je nesrečo kurirjev povzročila premajhna konspirativnost. Domobranci, ki so z vrha hriba opazovali okolico, so posumili, da pri Mrlaku nekaj ni v redu, zato so se približali in hitro odkrili »bunker«. Potem so odpeljali kurirje in hišnega gospodarja Vinka Justina. Po Zakonjškovem opisu so prijeli osem kurirjev in gospodarja Justina. Vsi razen Alfonza Petriča so bili domačini.Med prijetimi je bil tudi Leander Mlinar, ki je na poti pobegnil, vendar je 2. februarja 1944 padel pri Sovodnji. Tudi Anton Kavčič in Štefan Zajec sta bila člana G 9. Na dan obkolitve nista bila pri Mrlaku, toda 13. decembra sta padla v domobransko zasedo in bila ujeta. Štefan, komaj 16-letni sorodnik Ivana Zajca, ki je bil manj kot en mesec pri partizanih in se je udeležil napada na zaklonišče, je bil ranjen in je nekaj dni kasneje umrl v ljubljanski bolnišnici, Kavčiča pa so zaprli in 9. februarja 1944 ustrelili v skupini 50 talcev za Kamnitnikom v Škofji Loki. Poleg njega in Justina so Nemci tedaj ustrelili še sledeče člane G 9: Ludvika Cigaleta, Franca in Hieronima Grošlja, Jakoba Jurca in Cirila Strliča. Na razglasu, ki ga je podpisal general Roesener, so napisali: »Za v zadnjih dneh od banditov storjene umore – med temi tudi SS vojak – in sabotažna dejanja je vojno sodišče obsodilo sledeče bandite in njihove pomagače.« Okupatorjem pač ni bilo žal slovenskih življenj. Glede tega so si bili s partizani zelo podobni. Omenili smo že izpoved Antona Žaklja, da se je pred važnimi odločitvami večkrat vprašal, kaj bi na njegovem mestu naredil Ivan Zajec. Kaj bi naredil Ivan Zajec, ko bi se bil znašel med tistimi, ki so 1. ali 2. decembra 1943 obkolili Mrlakovo hišo. V življenju ni bil navdušen za oborožen protikomunistični odpor. Kako bi na to vprašanje gledal iz večnostnih perspektiv – po težki izkušnji v zaklonišču?
Ne vemo natanko, kdaj je partizan, ki je v noči na 30. november 1943 omogočil beg Mirkotu Zajcu, prešel k domobrancem, vemo pa, da maja 1945 ni šel z njimi na Koroško. Na poziv se je šel javit in 22. maja so ga vpisali v zaporniško knjigo Centralnih zaporov Ozne na Povšetovi v Ljubljani. Na koncu njegovega vpisa v knjigi je sledeča zabeležka: izpuščen 2. 6. ob 22h. To je bil Maks Pečelin iz Nove vasi pri Žireh, rojen leta 1911, oče štirih otrok. V Šturmovi knjigi Brez milosti je omenjen na strani 155 v skupini devetih sotrpinov, ki imajo v zaporniški knjigi enako zabeležko, toda nobeden od njih se ni vrnil domov. Sedaj že pokojni zgodovinar dr. Ferenc te deveterice ni upošteval v svojem seznamu pomorjenih, ki ga je objavil 13. junija 1991 v časopisu Delo. Vsi, za katere je dr. Ferenc ugotovil, da so jih tedaj odpeljali na morišče, imajo v omenjeni zaporniški knjigi vpisano samo: 2. 6. ob 22h – brez »izpuščen«. V Žireh so nekateri prepričani, da je bil Pečelin že blizu doma, ko sta ga ustavila dva sokrajana. Menda je obema bilo ime Maks, tako kot njemu. Ni znano, kako so se pogovorili, če so sploh kaj govorili, dejstvo pa je, da je Maks Pečelin izginil brez sledu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leopold Zajec kot kurat argentinskih letalcev

Na koncu naj še povemo, da smo zapisali to zgodbo, čeprav se zavedamo, da jo bo ta ali oni težko sprejel. Zapisali smo jo Zajcovim in mnogim njim podobnim v zahvalo in spomin, vsem drugim pa v zgodovinski spomin. Naj bo zapisana. Morda bo kdaj segel po njej tudi kdo, ki tega danes zaradi prevzetosti z drugačnimi razlagami še ni zmožen.