Avtor: Blaža Cedilnik

V Ameriki je volilna kampanja že v polnem razmahu. Pravzaprav se je začela že takrat, ko sem bila sama še v Ameriki oziroma že prej. Naša politična srenja vključno z vsemi mediji se je šla že ves čas nekakšno gonjo proti Bushu, pravzaprav se jo gre že odkar se je pojavil na politični sceni. Ves čas je na udaru, karkoli se že zgodi v Ameriki ali pa karkoli že storijo Američani. Toliko nizkih udarcev še doma ni dobil. Saj ne da bi se borila zanj, ampak kdo bo mene ali pa naše tovariše kaj vprašal. To se bojo že tam, na oni strani velike luže zmenili.
Naj vas spomnim na Clintona. Njega smo hvalili na vse pretege. Ker je bil nekako taprave barve. Torej tudi državnike po svetu ocenjujemo po njihovi barvi, ne pa po dejanjih. Američani tudi njega niso kaj prida marali. Naj ponovim, kaj mi je rekel turistični vodič, ki pred belo hišo svetuje, prodaja karte in še marsikaj. Rekel je, da ne mara Clintona. In da ga tudi sicer nihče ne mara. Sem rekla, da je to en misterij politike, da je pri nas nekaj podobnega. Potem je rekel, da če najdem človeka, ki ga vsi poznajo, pa ga nihče ne mara, je pravi kandidat za predsednika in bo tudi izvoljen. Poznavalci so povedali, da je bil slab gospodar, da je Bush za njim podedoval slabe razmere. Za časa Clintona so bile svetovne razmere ugodne in se to še ni poznalo. Bil pa je, kot sem že rekla, taprave barve in sijajen igralec. Sicer gre pa tudi Bushu kar dobro od rok. Pa tudi simpatičen je. Pa kot sem že rekla, kaj to mene briga. Prav nihče me ne bo nič vprašal, le hči se bo razjezila, če bo tole brala, in bo rekla, da tudi pri nas ženske volijo Kučana zaradi lepih oči.
Kot pri nas tudi veliko Američanov voli barvo. Pri tem se delajo, da volijo osebnost in program. Marsikdo bi rad volil kakšnega tretjega ali četrtega kandidata, pa kaj, ko nima šans. Torej voli barvo ali pa voli proti. Samo, da ne bo napačen »kuščar« izvoljen (Gre za eno štorijo, ko so bili na zemlji ljudje in kuščarji. Vedno so bili kuščarji na oblasti. Tudi ljudje so jih volili. Ko so vprašali ljudi, zakaj volijo kuščarja, so tako odgovorili.). Letos sem bila, kot veste, spet v Ameriki. Seveda smo se dosti pogovarjali tudi o obeh glavnih kandidatih za predsednika. Pa ne poslušam rada tistih, ki volijo kogarkoli, samo Busha ne. Rada poslušam Billa, ki je v taki službi, da stvari pozna precej od blizu. Poleg tega je človek, ki nima dlake na jeziku. Pove vse tako, kot misli. Vedno pravi, da se v njegovi hiši lahko govori popolnoma brez zavor, da je dovoljeno reči prav vse, da ne bo nič vzeto za slabo. Zato se je prav zanimivo pogovarjati z njim. Seveda sem ga vprašala, kaj misli o obeh kandidatih. Bistvo njegovega odgovora je bilo nekako takole: Bush morda res ni najbolj pameten, vendar ima srce. Carry pa je izredno bister, vendar je resnično pokvarjen. In rajši imam človeka s srcem z malo manj pameti kot izredno brihtnega človeka, ki je pokvarjen do obisti. Ko pa sem zdaj spraševala Američane, kako kaj izgleda zdaj, pravijo, da si nihče ne upa napovedati izida, ker bo zelo tesen. Kakršen koli sistem že imajo s tistimi elektorji, meni je vsekakor bolj všeč kot naš, ko mora »desna stran« zbrati najmanj šestinštirideset poslancev, ker sta oba manjšinjca že vnaprej na »levi strani«, ki rabi za večino samo štiri in štirideset poslanskih mest. In tista dva manjšinjca volijo ljudje, ki imajo dva glasova, po večinskem volilnem sistemu. To pomeni, da je dovolj, če pridejo trije na volitve in dva volita nekoga od poslanskih kandidatov. Torej načelno tista dva oziroma tista peščica ljudi z dvojnimi glasovi, ki pride na volitve in voli za kandidata, ki je potem izvoljen, odloča o tem, katera politična opcija bo sestavila vlado. Sem za zaščito nacionalnih manjšin, ampak da oni odločajo o moji državi, to mi pa še vedno ni všeč. Če bi bila sama na takem mestu, bi se v takšni situaciji glasovanja vzdržala. Bi se pa z zobmi in nohti borila za pravice tistih, ki so me izvolili. Samo poglejte, kako dobro gre madžarski narodni manjšini, kako napreduje področje, kjer so naseljeni, ker je prava stranka na oblasti. No, hecam se. To bi moral storiti Bajuk v tiste pol leta, vsaj tako je rekla poslanka madžarske narodne skupnosti. Sicer je pa Bajukova vlada grešni kozel za vse. Saj človek ne more verjeti. Vsi ekonomski kazalci so bili takrat najslabši. Saj ste slišali Ropa na soočenju z Janšo. Sicer je takoj popravil, da nima zveze, ampak mogoče bo pa le kdo nasedel. Moj mož vedno pravi, da je bila tisto z Bajukovo vlado napaka. Že mogoče, ampak takrat so dobili določene izkušnje, pogledali so v piskre, kot pravimo, in ko bodo imeli naslednjič priložnost, bodo vedeli, kako ravnati. Upajmo, da je priložnost blizu. Pa ne na horizontu, kot smo včasih rekli za lepšo prihodnost. Potem pa dodali, da je horizont črta, kjer se stikata nebo in zemlja in ki se tembolj oddaljuje, čim bolj se ji bližaš.
Medtem so se zgodile volitve v evropski parlament. Rezultat je bil tak, kot si ga niti sanjati nisem upala. Ne samo, da je »desna stran« dobila več glasov kot »leva«, Nova Slovenija je premagala LDS na celi črti. Moja duša je židane volje, kakor bi pila kraški teran, se je zapisalo pesniku Župančiču. Ja, tako sem se počutila. Mene zlepa kaj ne navduši. Ampak to, to je bilo nekaj posebnega. Nekaj, kar sem neskončno želela in se je zgodilo. Čeprav nam ves čas trobezljajo, da evropske volitve nimajo zveze s parlamentarnimi volitvami. Ne vem, kje so to pobrali. Kako da ne vem. Seveda vem. Radi bi NAS o tem prepričali. Da ne bomo šli na volitve ali pa, da bomo volili magari Jelinčiča ali pa kakšno novo stranko, ki že rastejo, kakor gobe po dežju. In vse te nove stranke si močno prizadevajo, da bi nas prepričale o svoji nevtralnosti. Kot vedno vam polagam na srce, da jih dobro poslušajte. Izdali se bodo, kot vedno, z malenkostmi. Hudič se skriva v detajlih. Seveda bo imela vsaka kaj takega v programu, da bi jo človek z veseljem volil. Pa nikar ne nasedajte. Tudi če vam že vnaprej dajo vsakemu eno zlato kroglo. Vsi, ki se izdajajo za neodvisne, so več kot sumljivi. Ko so bili imenovani novi ministri, ni bilo važno, kakšni politični opciji pripadajo, le da so bili strokovnjaki, ki so takoj lahko začeli z delom. Bili so strokovnjaki, ki niso bili vključeni v nobeno stranko. Pa glej ga, vraga. Takoj po izvolitvi so se vključili v LDS, ki je bila zelo počaščena, da so se ji pridružili taki strokovnjaki. Pa Potočnik. Čim je postal komisar, se je preselil k LDS. Blef. En sam blef. Treba se je naučiti prepoznavati take neodvisneže. Njihove besede je treba meriti s posebnim vatlom ali, kot sem že rekla, paziti je treba na podrobnosti, na drobne opazke. Sicer pa vemo, kaj je lakmusov papir: NOB, revolucija, povojni poboji, Janša, itd.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Volivci Mirko Kambič

Zdaj se dogaja tisto, kar bi se moralo zgoditi takoj po osamosvojitvi. Vsa vodilna in vodstvena delovna mesta so razpisana. Kriterij za zasedbo je izključno strokovnost (beri članstvo ali vsaj simpatizerstvo LDS ali listja ali borčevskih penzionistov). Dogaja se nekakšna lustracija. V tem mandatu, ko so imeli absolutno oblast, so zamenjali prav vse, ki niso bili vsaj majčkeno rdečkasti. Nobeno društvo ni varno. Še dobro, da nam v Zavezi niso zamenjali predsednika. Uh, kmalu bi pozabila. Mi zanje ne obstajamo. Smo neosebe. Smo nedruštvo. Preprosto nas ni. To se je lepo videlo ob Enciklopediji. Izdali smo knjižico s komentarji – kritikami Enciklopedije. Novinar, ki nas je pohvalil, je bil takoj napaden. On je oseba. Naše pisanje pa ni dobilo od vodilnih Enciklopedistov niti besedice. Mi smo neosebe. Nas pač ni. Kako se naj pogovarjajo z nekom, ki ga ni.
Skratka, dogaja se torej nekakšna lustracija, ki kaže, da smo nekakšna fevdalna država. Zaslužnim državljanom dajejo oblastniki v upravljanje (beri: izkoriščanje) različne fevde, npr. Stanovanjski sklad, Zavarovalnico … in ti državljani potem neznansko obogatijo. Bivši vodja Stanovanjskega sklada je arogantno izjavil, ko so ga vprašali, kaj bo zdaj počel, ko je zapustil vodilno mesto v skladu, da je tako bogat, da mu ni treba ničesar početi. In vse te državne in paradržavne ustanove in skladi in delniške družbe in podjetja in zdravstveni domovi in uradi in agencije in krneki, vse dobivajo nove direktorje, ravnatelje, predsednike za nadaljnjih pet let. Pri vseh teh državnih in paradržavnih karkoli-so-že, se da obogateti. Tu se da denar prelivati iz žepov davkoplačevalcev v svoj žep. In seveda boš zvest in lojalen tistemu, ki ti je to omogočil. Če si seveda naprodaj. Žal je veliko ljudi naprodaj. Ali pa so brez prepričanja in brez principov. Denar ne smrdi. Denar ni vse, ampak pomirja, pravi star židovski pregovor. Ni torej čudno, da so ti ljudje tako pomirjeni.
P.S. A je Kučan še predsednik? Seveda je. Berite najnovejše učbenike za devetletko. Tam je to tako napisano. Enkrat predsednik, zmerom predsednik. Ha. Mogoče je pa knjiga prezgodaj izšla. Sicer pa, počakajmo na naslednje predsedniške volitve.