Avtor: Marija Zgonc, Urška Knez
Uvod v spominski del po maši
Pet sinov sta imela; pet postavnih, delavnih fantov. Ob večerih so na vasi peli, da so se odpirala okna in dekliška srca. »Kmalu se vrnemo,« so rekli materi in odšli z očetom branit dom, zemljo, Boga. Pa se niso vrnili. Leta in desetletja ji je pogled uhajal nekam v daljavo, dokler ni izmučena in utrujena legla v grob. Nikoli ni zvedela, kje ležijo njeni fantje.
Koliko naših mater je živelo in umrlo z neizpolnjenim pričakovanjem? Koliko otrok je pogrešalo očeta, dobrega gospodarja, pa so z materjo ostali nekje na obrobju? Koliko mladih fantov je omahnilo v prezgodnjo smrt prav v teh jamah?
Mi smo tu njim v spomin; v spomin družinam, ki jih ni in jih tako zelo manjka v naši domovini. In na tem svetem kraju vas pozdravljam, dragi prijatelji! Tu nas vsak korak spominja na smrtno grozo tisočev, zato bomo iz spoštovanja do njih in v spomin našega ubitega upanja posamezne nastope spremljali tiho, brez ploskanja in na koncu skupaj zapeli pesem Moja domovina. Kot vedno bodo najprej zapeli sami, kot so se poslavljali od padlih soborcev.
Mladi hočemo o Rogu pričati tudi svojim otrokom
Že od otroških let mi beseda ROG zveni skrivnostno. S seboj prinaša nekaj, kar je polno strahu in spoštovanja. Dolgo mi je pomenila nekaj končnega, morda dokončnega – konec – nekaj, kar se ne nadaljuje. Vse to se mi je vcepilo, ko sem kot otrok kradoma poslušala odrasle, ko so s strahom izgovarjali to kratko besedo.
Kočevski Rog bo ne le zanje, ampak tudi za nas mlade za vedno nek poseben kraj na zemljevidu Slovenije. V globini svoje duše ga doživljam povsem drugače kot na primer Frankolovo ali Dražgoše. Na take kraje so nas pogosto opozarjali – kar redno po šolskem koledarju.
Ko sem se prvič odpravila v Kočevski Rog, še kot dekle, v spremstvu staršev, pa sem še enkrat, in sicer veliko globlje doživela, da se je šola iz nas mladih norčevala in nam prikrivala resnico. Od otroških let sem na skrivaj brala knjižice, ki so si jih med šepetanjem izmenjavali odrasli. Oče jih je skrival kar v svoji omari, v predalu za nogavice. Kadar ga ni bilo doma, sem se pogosto odpravila v to skrivno knjižnico. Zgodilo se je, da bi moral neko tako skrivnostno knjižico že vrniti, pa je mami potarnal, da je še sploh ni utegnil odpreti. Takrat sem se nevede zagovorila in jima povedala, da sem jo jaz pa že prebrala … Kako so mi zabičevali, da ne smem nikomur ničesar povedati! Tako sem na svojo pest že pred prvim prihodom v Rog marsikaj spoznala.
Toda doživetje tega prostora in ljudi, ki so tukaj stopali svoje zadnje korake – to doživetje je bilo in je še vedno silno pretresljivo. Od trenutkov grozljivih dejanj s tega kraja je drevje devetinpetdesetkrat ozelenelo. Loči nas samo čas. Takrat so tukaj, na tem mestu stali ljudje, Slovenci, po večini naši sorodniki, ki verjetno tako kot danes mi, niso mogli verjeti svojim očem. Ko pomislim na silovitost tukaj doživetega trpljenja, v meni vstaja globoko sočutje in občudovanje vseh, ki so tukaj darovali svoja življenja. Odkar imam svojo družino, še posebej razumem stisko žena in mater, ki so po koncu tega grozljivega obdobja čakale svoje drage dobesedno dan in noč. Pa jih ni bilo …
Kočevski Rog je naš narod spremenil. Tukaj smo izgubili svoje vitalno jedro. Nas, mlade slovenske kristjane, navdaja upanje, da moremo iz darovanega trpljenja zaživeti in vedno znova prekvašati naš narod. Ko bomo razumeli, kaj je Rog, bo vir energije za narodov obstoj.
S svojim prihajanjem v Kočevski Rog pričujem svojim otrokom, da je ta kraj svet kraj in da smo dolžni izkazati spoštovanje vsem žrtvam, ki so s svojim življenjem pričale za Boga in Slovenijo.
Avtor slike: Andrej Zgonc
Opis slike: Kočevski Rog 2004 Andrej Zgonc