Avtor: Tine Velikonja

Vas Stari Hrastnik na pobočju Hrastniškega hriba, po kateri je dobilo ime kasneje zraslo mesto Hrastnik v dolini, je štela devet pravih kmetij z vsem, kar spada zraven, in če gledamo 150 let staro skico, kako so bile razvrščene, je nad njimi videti drobno hišico, ki je bila, kot kaže, naša kapelica. Nikjer ni zapisano, ne v farni kroniki ne v zapisih hrastniškega rudnika, komu je bila posvečena, prav gotovo ne sv. Barbari, zavetnici rudarjev, saj je bila postavljena prej, preden so začeli kopati premog.
Dobrih sto let je že minilo, odkar je ta breg zapustil zadnji kmet in prepustil zidove na milost in nemilost silam ranjene narave. Svodi votlin in rovov, ki so ostali po ropanju premogove rude, so se vdajali in rušili. Vseh devet kmetij se je pogreznilo v rudniške razpoke. Samo kapelica je vztrajala, izgubljena na robu gozda, ki jo je vedno bolj preraščal. Ogulilo jo je, izgubila je ves omet, veter je raznesel strešno opeko, ostalo pa je kamnito jedro. Kamen na kamnu, kamniti obok. Po zamisli arhitekta Franca Popka je obnovljena tako, da lahko slutimo, kakšna je bila videti njena notranja zgradba. Vrata je skoval kovač Klemen Zorko iz Župeče vasi pri Cerkljah ob Krki, domači zidar Jozo Lukić pa jo je utrdil.
Kapelica je bila priča dogodkom maja in junija leta 1945, zato se je dolski župnik g. Franc Ornik dogovoril z domačim umetnikom, naj napravi fresko Sočutne, Žalostne Matere božje. Mrtvi sin v njenem naročju simbolizira gole žrtve, umorjene ali smrtno ranjene in pometane v jame v njeni okolici, Marija pa vse tiste matere, ki so do smrti čakale in upale, da se jim bodo izginuli sinovi vrnili. Za predlogo je služil kip v Pustovi kapelici, ki stoji spodaj v dolini Brnice na kraju, odkoder so gnali v hrib domobrance in njihove svojce, polgole, z na hrbtu zvezanimi rokami.
Hrastnik se sramuje svoje zgodovine in bi jo rad zamolčal. Pa vendar se je zgodil v njegovi neposredni bližini na tem hribu, ravno tu, kjer smo zdaj, prav tako množičen poboj slovenske domobranske vojske kot v Kočevskem Rogu. Vojaki so bili pripeljani s Teharij, nekajkrat so jim pridružili tudi transport deklet in žena. Domnevamo, da je bilo teh žrtev okrog štiri tisoč. Teden ali dva prej je bilo postreljenih in pometanih v jame tega hriba tisoč do dva tisoč vojakov kraljeve vojske v domovini, četnikov iz Črne gore in Srbije.
V dejanje vpleteni so bili prepričani, da jim je uspel popolni zločin. Trupel ni najti, morilci so neznani, čeprav se govori o nekih imenih, nobenih sledov niso pustili, niti ni najti predmetov, ki bi pripadali žrtvam. Pa še to, kljub temu, da imamo parlamentarno demokracijo že 14 let, so umorjeni uradno še živi. Niso razglašeni za mrtve in njihova smrt ni vpisana v matične knjige. Vseeno pa zločin le ni bil tako popoln, saj jih je kar nekaj pobegnilo s tega kraja in so napisali svoje zgodbe.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Žalostna Mati božja Tine Velikonja

Ko smo tu, vztrajno iščemo in raziskujemo, kje se je to dogajalo. Precej daleč smo že prišli in vedno bolj jasno postaja, da so bile jame dostopne predvsem na robu travnikov, preko katerih smo prišli na današnji prostor. Vse se je dogajalo ponoči, žrtve so morale prehoditi, potem ko so jih pripeljali na planoto, sto metrov in več po terenu, kjer ni bilo razpok ali brezen. Šele prav na robu, v grmičevju in drevju, na katerem so visele rudarske svetilke, se je zgodilo zadnje dejanje.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Žalostna Mati božja – blagoslovitev kapelice Tine Velikonja

Lojze Opeka nam je pokazal, da je bilo morišče njegove skupine tam, kjer se začne breg strmo vzpenjati na vrh Hrastniškega hriba. Tam blizu stojita zdaj križ in kamen z napisom. Po pripovedovanju drugih pa je jasno, da so morišča tudi drugod. Predlanskim smo si ogledali razgibani svet ob poti od kapelice do vrha Hrastniškega hriba. Vendar se ponoči po tem svetu ni dalo hoditi. Če so žrtve tudi tu, so jih pripeljali čez Dol na sedlo in zgoraj na robu opravili svoj posel.
Ivan Arnšek je verjetno edini slovenski domobranec iz Hrastnika, ki se je znašel na Teharjah. Hrastniški hrib mu je bil dobro znan. S sovrstniki ga je bil prej oblezel po dolgem in počez. Vedel je za jame in razpoke na področju izginulega Starega Hrastnika. Tudi drugi smo gledali na Teharjah, kako so vojake vezali in spravljali na tovornjake. Videli smo, kako so vozila zapuščala taborišče in včasih nas je sredi noči, približno tri ure kasneje, prebudil njihov povratek. Nismo vedeli, kam jih vozijo. Ivan pa je že takrat pomislili najprej na svoj Hrastnik in njegove jame. Opusteli hrib brez živega bitja na njem, ravno prava razdalja za pot do njega, za raztovarjanje in povratek.
Še več. Ve nam povedati, da je bila na severni strani hriba, tik pod Jelenco, napeljana nekaka gorska železnica, ki je sicer peljala po tirih, vendar naravnost in strmo kot pri dvigalu, saj so bili vagoni pripeti na jekleno vrv. Štirje so vozili navzdol ilovko, sivkasto maso, ki so jo nalagali nedaleč od nas in s katero so polnili zapuščene rove, štirje navzgor pa jalovino iz separacije, torej kamenje in prah, ki je bil primešan rudi, in jo blizu železnice sipali po pobočju. Temu delu hriba se reče Zasip. O tem so nam pravili tudi pobegli z morišča, zlasti o osvetljenih železniških tirih, ki jih je bilo tako nevarno prečiti.
Morišča so torej ravno okrog kapelice. Če nam bo vreme naklonjeno, vas bom povabil na obhod in ogled jam tule pod njo. Hvala lepa za hrabrost, ko vas ni ustavil ne dež in ne hrib in na svidenje drugo leto, hvala šentjernejcem in njihovemu župniku in dekanu g. Antonu Trpinu, hvala cerkvenim pevcem z Dola pri Hrastniku in njihovemu župniku g. Francu Orniku, in na svidenje drugo leto.