Avtor: Silvan Vidrih

Samo svojo mater sem hotel poiskati in spoštljivo pokopati, za drugo, kar se je med vojno dogajalo v Podragi, mi ni bilo mar. Šele ko mi je to uspelo, so začele prihajati na dan tudi druge temne zgodbe vasi, ki se je sicer razglašala za slovensko Moskvo. Vrtijo se okrog domačina Antona Semeniča - Medveda, sicer malega kmeta, ki pa je bil med vojno in po njej kralj na Betajnovi. Tako sem izvedel šele nedavno, da je bil on tisti, ki je izpeljal poboj Brecljeve družine iz Žapuž pri Ajdovščini. Antona Lozeja so ubili, ker je zapustil enoto in se odšel domov preobleč, pa ga po vojni vseeno napisali na ploščo sredi vasi kot padlega partizana, Franca Ferjančiča, ki jim je pokopaval mrtve, so se znebili zato, ker je preveč vedel, Furlana pa umorili kar tako.
Moja mati Marička Vidrih je bila rojena 15. novembra 1915. Sem njen nezakonski otrok, za očeta sem izvedel kasneje. Bil je sin velikega kmeta in trgovca iz Malega Ubeljskega. Mati je hodila tja obiskovat svojo sestro, ki je tam služila, pa je naletela nanj. Samo dvakrat sem se srečal z njim in bi vam prihranil njegovo bedno zgodbo. Ni je poročil, celo mene ni hotel priznati za svojega. Ko so odpeljali mater, sem bil star štiri leta. Dogodka se ne spominjam. Mama in jaz sva stanovala v Ložah pri Vipavi pri nonini sestri, ki ni bila poročena. Drugi naši, mamina starša, brata in sestra pa so živeli v domači hiši v isti vasi. Zgodilo se je kmalu po razpadu Italije, po nekih podatkih že prve dni in kar pri belem dnevu. Najprej so na Slapu pobrali Meri Vovk, ker je hodila z italijanskim vojakom, nato pa še našo v Ložah, in obe peljali v Podrago.
Zame je na lepem ni bilo več. Vpraševal sem, kam je odšla. Stara mati mi je govorila, da v Trst. Kar naprej ta Trst. Potem so rekli, da so jo ponoči odpeljali od hiše nepoznani ljudje. Nekaj let po koncu vojne, takrat sem bil star deset let, so me razglasili za vojno siroto in spravili iz cone B v Jugoslavijo. Posvojil me je oče Rudija Kosmača, dramskega in filmskega igralca. Tako sem prišel v Dovje pri Mojstrani, kjer sem pasel krave in pomagal v hlevu. Kasneje me je stric Lado odpeljal nazaj.
Ko sem šel že k vojakom in prišel na dopust, mi je isti stric pravil, da, če hočem izvedeti, kje je mati, naj se obrnem v Podrago. Zglasim naj se pri Urbanovih. Tam mi bo neki Drejc oziroma Dore povedal, kje bi bila moja mati zakopana. Čeprav ni nihče jasno govoril o tem, sem že prej sumil, da so jo proč odpeljali partizani. Zdaj pa sem izvedel resnico. Iskat so jo prišli s finto, da ji gospodar, pri katerem je delala, naroča, naj da hrano za partizane. Vzela je ključe in odšla z njimi v skladišče. Jože Žvanut iz Podrage mi je pravil: »Pri belem dnevu so ju imeli pod tistimle orehom sredi naše vasi. Bili sta ostriženi. Čez pol ure so ju odpeljali. Kasneje smo vsi Podražani izvedeli za njun grob, saj so ju plitvo pokopali. Nanju niso nametali več kot deset cm zemlje. A kdo bi se upal govoriti.«
Leta 1965 sem torej stopil do tega Drejca. Njegova žena je bila sestra podraškega župnika Franca Premrla. Predstavil sem se, kdo sem, po domače sem povedal, da sem jaz tudi Urbanov, vendar iz Lož, in povedal, zakaj sem prišel. Ženska je začela jokati in me kleče rotiti, naj grem iz hiše: »Bogvaruj! Če bo izvedel Medved, bo prišel noter in še kakšnega pobil.« Naj pridem raje do njega.
Primem motor in se odpeljem do njegove hiše, ki je malo preč. Na dvorišču dobim njegovo hčerko, se ji predstavim in da bi rad govoril z očetom. Odvrne, da je v čebeniku, kot rečemo čebelnjaku. Odpravim se tja, potolčem na vrata. Znotraj zaslišim moški glas: »Počakaj! Nekaj moram še narediti!« Odpre vrata. Predstavim se: »Sem Silvo Vidrih iz Lož, Vrbanov, sin tiste, ki so jo usmrtili tle v Podragi.« Navzoča je bila tudi njegova žena. Začel je razlagati: »Ja, poslušaj, jaz ne vem. Tistikrat sem bil v Kočevskem rogu. Ne vem, kje je, slišal sem nekaj.«
Pa mu izrečem par besed, kako vem, da je bil zraven, in tudi, po kateri poti so jo peljali in mimo katere hiše. Slišala je gospodinja. Povedala je nevesti, ki je bila iz Lož, ta pa meni. Dva partizana da sta ju peljala skupaj, mojo mater Maričko in Meri Vovk s Slapa, on je bil pa zraven. Takrat da se je moja mati obrnila nazaj in mu rekla: »Saj vem, kaj boste naredili z mano, ma zakaj?« Odvrnil ji je: »Jaz samo izvršujem povelje Tigra iz Lož.« Tiger je bilo partizansko ime za Ivana Mohorčiča.
Vse to sem mu povedal. Kar malo vstal je. Nadaljeval sem: »Poslušajte, mene ne zanima, kdo jo je. Vedel pa bi rad, kje je zakopana, ker imam pravico, da jo pokopljem.« Začel je: »Ja, dobro, če bom kaj izvedel. Ma tam so orali, gospodar je odšel v Italijo, točno se ne ve, kje je. Bom to izvedel in ti bom napisal pismo.« Res mi ga je napisal, na žalost se je šlo tisto pismo končat. Selili smo se v Nemčiji in Italiji. Ne najdem ga več. Imam pa dober spomin in natančno vem za par besed: »Mladenič, pozabi! To je bila trda revolucija. Če smo tli mi rešit stvar, je pač bil tak ukaz. Pridite!« Dobil sem papir z opisom kraja. Z Drejcem ni bilo nič. Danes vsi govorijo, da so vedeli, ko pa sem vpraševal natančno po kraju, jih ni bilo nikjer. Franc Žvanut mi je petnajst let kasneje pokazal. Napravil se je, kot da gre na lov, jaz pa, kot da grem nabirat gobe. Grob je bil v strmem bregu nad vasjo manj kot sto metrov visoko. Videti je bil kot slabo zasuta jama, široka dva metra, na zgornji strani kolovozne poti. Nazaj sva šla vsak zase. Šel sem mimo organistove hiše, Franc Kopačin se je pisal, ki me je radovedno gledal. Pozdravil sem ga in šel svojo pot. Vsako leto sem hodil na grob in mimo njega. Tako sem se enkrat ustavil pri njem. Kar sam je začel: »Tudi če mi ne poveš, kje si bil, vem, in tudi vem, kdo ti je povedal. Zakaj nisi prosil mene. Šel bi s teboj in ne bi se nama bilo treba skrivati po Podragi, ko bi prihajala nazaj. Vedel sem, kaj se je zgodilo.«
Šele leta 1967, ko sem delal v Nemčiji, sem vložil na občino v Ajdovščino prošnjo za prekop. Nisem bil razpoložen, da bi kaj pritiskal. Kar pet let sem čakal na odgovor. Leta 1972 pa se odpravim tja in naletim na Benota, ki sem ga poznal od prej: »Kaj želite? »Poslušaj, oprosti, saj smo se tikali prej, se lahko tudi zdaj.« Spomnim ga na mojo prošnjo in mu pokažem kopijo Medvedovega pisma: »Tole želim. Lahko prebereš.« Prebral je in obstal: »Silvo, oprosti, da se je tako zgodilo. Tudi vmes bi moral priti k nam, ko si videl, da ni nič. Ne vem, kje se je pismo izgubilo. Počakaj, bom poklical Benjamina Pavliča. Iz Goč je doma, poročen na Slap. Kdaj bi ti to prekopal?« Pavlič je bil šef notranje. Odgovoril sem: »Kar zdaj, bližajo se vsi sveti.« Obljubil mi je: »V dveh, treh dneh dobiš obvestilo na domov.« Dobim sporočilo z občine z navodili, na katere institucije se je treba obrniti: na sanitarno inšpekcijo, na pogrebni zavod in k lastniku zemljišča. Kamorkoli sem klical, so se me branili in me opozarjali, da so pri takem prekopu odveč. Na sanitarni so mi rekli: »Ne si delat stroškov, človek božji! Od takrat je minilo že toliko let in mi nismo potrebni.« Šel sem k lastniku zemljišča, pisal se je Jože Hrib. Prav tako mi je povedal, kot že prej organist iz Podrage: »Nič se ne ve, kdo je lastnik, prav na meji je.« Tam je bila vaška, kjer se je nabirala voda, ki so jo potrebovali za škropit trte. Voda je bila ušla, taki jami so rekla suha luža. Vanjo so vrgli obe in ju zakopali.
Druga je bila doma iz Slapa, Cenetova, Vovk so se pisali. Vsi mi govorijo, da je bilo prijazno dekle iz urejene družine, pridna in poštena. Nikomur ni napravila nič slabega. Samo zaljubila se je v Italijana s tako silo, da je nič ni moglo ustaviti. Zakaj tujec, ko je domačih fantov na pretek. V tem je bila vsa zamera. Če bi šli v Ložah dol do mlina, bi lahko obiskali njeno sorodnico. Tudi k njim sem šel vprašat po soglasje, da obe prekopljemo skupaj. »Ja, lahko napišemo, če bo treba. Tudi za stroške bi dali.« Tisti čas je bila pri njih iz Amerika njena sestra. Ko sem to rešil, sem šel ponovno k lastniku zemlje. Rekel mi je: »Saj ni moje, je na ono stran poti. Drugače pa smo že govorili o tem. Ti kar odkoplji, na moje besede bejži. Samo potlej pusti to pri miri.« Prej niso bili lastniki, a kaže, da so tudi oni imeli prste vmes, ne gospodar, ker je bil takrat premlad, pač pa njegova sestra in oče. Spravim vse skupaj. Kličem spet komunalo in uslužbenec mi pove: »Vidrih, vemo za ta primer. Najbolj poceni boste napravili, da dobiste enega, ki vam bo pomagal odkopat.«
Riko mu je bilo ime, služil je za grobarja v Vipavi. Ne živi več, čeprav je bil mojih let. Šla sva in tisto odkopala. Lepo počasi z rokami sva vse odkrila. Kosti sva razdelila v zabojčka, ki sva ju prinesla s seboj. Kako smo mi to ločili? Sestra s Slapa je rekla: »Moja sestra je imela šestoglaten prstan s kamenčkom.« Ena je bila ustreljena v tilnik, tista je bila moja mati, tako so pripovedovali, njihovi pa je srce odpovedalo. Vi ne verjamete, ampak na kosteh ni bilo opaziti nobenih poškodb. Zvezani sta bili obe od zadaj s tisto telefonsko žico, ki jo je imela italijanska vojska. Pet ali šest plastificiranih pletenih žic, čez pa platno. Prstan in ključe smo našli. Mati je delala pri italijanskem veleposestniku. Pisal se je Carlo Tecozzi. Mamo je vzel za deklo, da je skrbela za prašiče. Ker pa je bila pridna in sposobna, je postala neke sorte oskrbnica, tako je imela tudi nadzor nad skladiščem, kjer so imeli žito, pršut in vinsko klet. Gospodar je že pokojni, po vojni je odšel v Gorico. Kolon je bil, nekje od Milana so prišli. Zamerili so ji, da dela pri njem. Vseeno je čudno, da so njega pustili in se spravili samo nanjo. Če bi res kaj bilo, bi rad videl, da bi mi kdo odkrito rekel: »Mati je to in to zagrešila, zato so komu hišo požgali ali koga ubili«. K njim bi se šel odpravičit.
Prekopala sva to, odkopala, zložila v dva zabojčka. Svojo sem dal v kapelo in prosil župnika iz Podrage, da jo je pokopal v naš grob v Gočah. Drugi zaboj sem dal na Slap. Po tistem grem v Podrago. Izvem, da sta prišli dve ženski tožit k predsedniku zveze borcev v vasi, da kaj se godi. Pravili sta o italijanskem avtu: »Prej fašisti, zdaj spet fašisti!« Takrat sem delal v Italiji in imel tam registriran avto. Puščal sem ga namreč sredi vasi. Nadaljevali sta, kako eden brez soglasja zveze borcev in krajevne skupnosti koplje v hribu. Predsednik borcev France Trošt, Baštončkov po domače, je šel dol k Benoti: »Poslušaj, tu sem v imenu borcev. Prišli so se pritožit, kaj se je zgoraj zgodilo.« Beno ga je zavrnil: »Tam če imate reč, naj pridejo k meni. Ker občina nima pri tem nič. Jaz sem brez nje dal dovoljenje temu človeku.« France je odšel domov in samo moji teti Minki povedal, da je on tisti, ki je pokazal grob. Hvaležen ji je bil, ker mu je dve leti prej poceni prepustila vinograda na hribu.
Vedeli smo, da je imela mama, ko so jo odpeljali, v predpasniku ključe od shrambe in kleti. Tam je imel gospodar spravljene pršute, žito in drugo. Bila je neke sorte oskrbnica, gospodinja. Šli smo k Janežič Hermini, oskrbnici posestva: »Teta Hermina, imam ključ. Mama je bila tu za oskrbnico.« »Vem, bomo provali, če bo odklenil.« Čeprav je bil rjast, smo v prvo odprli vrata.
Stvar je bila tako končana. Meni pa vseeno ni dalo. Izvedel bi rad, zakaj so ubili mamo. Bila je mlada delavna žena, bistra in poštena. Očitali bi ji lahko samo, da ima nezakonskega otroka, mene. Pa še zame je lepo skrbela. V stik sem prišel z novinarjem, ki je hotel zadevo raziskati, da bi o njej pisal. Skupaj sva šla po naši vasi in se oglasila pri petih, ki bi lahko kaj vedeli. Prvi mi je zaprl vrata pred nosom, druga je trdila, da nič ne ve, tretja, Ivanka Vidrih, naša parcela meji na njen vinograd, je rekla: »Kaj si ti prišel k nam. Drži Gašperčove, njim so Italijani zažgali hišo. Ali pa bejži k Merikovim, ki so bili vsi zaprti.« Hotel sem k Gašpercovim, Mohorčič so se pisali, da bi jih vprašal, če je bila moja mati kaj kriva za njihovo nesrečo. Najprej sem izvedel, da ni nihče več živ, potem pa, da je še ena v Vipavi. Šel sem do nje in izvedel: »Silvo, če bi bilo kaj s tem, kakšenkrat bi moja mama meni kaj rekla: Ti, ta Marička je kriva, da je ona izdala, pa ni nič.« Šel sem k Merikovim, k njej, ki je prestala največ, njena sestra je še živa: «Silvo, mene so primli v Benečiji kot partizanko. Bila je hajka in so me ulovili. Nikoli nisem slišala, da bi bila tvoja mati pri tistem kaj vmešana.«
Vovkova Meri s Slap, ki so jo ubili skupaj z mojo mamo, je hodila z italijanskim vojakom. Najprej so ji zagrozili, nato so jo ostrigli, nazadnje pa odpeljali. Tiger da ji je rekel: »Če te jaz ne bom … te tudi Italijani ne bodo.« Merikovi so mi rekli, da bo kaj vedel Karlo Jamšek, tudi doma iz Lož: »Silvo, da kaj jaz vem. Eden jo je spravil v fašistično stranko. Da bi zaščitil sebe, je dal ukaz za likvidacijo.« Ko sem ga vprašal, ali je bil to Tiger, ni tega potrdil, niti ni zanikal. Kar je moje žlahte, so vsi mrtvi. Ti bi morda vedeli, da bi kaj povedli. Tiger je imel gostilno pri svoji hiši v Ložah. Tam so kegljali in ko je enkrat stric, brat moje matere, nekaj omenil, je šel noter po pištolo in mu je zagrozil: »Pazi, da ne bo po tebi!«
Nedavno sem ležal v bolnišnici. Seznanil sem se z nekom iz Dolenj pri Ajdovščini. Iz te vasi je tudi moja žena. Njen oče je bil delal z Jankom Premrlom-Vojkom. Zato se je vaščan iz Dolenj razgovoril. Pravil je, da je prišel k njemu Tigrov sin in rekel: »Moj oče bi moral biti narodni heroj, ne pa Zvonko Ferjančič iz Gradišča pri Vipavi.« Vprašal sem tega človeka, ali je bil Tiger res takšen borec, da bi moral postati heroj: »Bejži, bejži, pijanec je bil. Saj smo ga morali vedno varovati na Slapi, kjer je imel štab, ko je popival po kleteh.«
Tudi do Tecozzija v Gorico sem šel, da bi izvedel, če kaj ve. Dobil sem sina, ki mi je povedal, da je oče umrl: »Ravno danes smo ga pokopali.« Imel je dve punčki in sina. Posestvo je bilo veliko, najmanj sto hektarjev, pol vasi. Imel je mlin, mašino za mlatenje pšenice, napreden kmet. Iz tega je nastala obdelovalna zadruga, zdaj upravlja z zemljo kmetijska zadruga Vipava.
Vemo, da naše nesreče mladih ne zanimajo. Zadnjič se mi je zgodilo, da mi reče zet: »Če bi bila tvoja mati poštena, bi bila še danes živa!« Čisto sem obstal. Na kaj takega nisem bil pripravljen. Ne vem, kako ga je tako zaneslo. Štajerc je, mulec, kar zinil je, kar naravnost je udaril. Lahko bi besedo omilil, da so počeli te reči tako na eni kot na drugi strani, da je pač tako življenje. Ne, kar naravnost. Dokler se mi ne opraviči, je z mano opravil.