Avtor: Irina Ratušinska
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Irina Ratušinska, pesnica, pisateljica in esejistka, se je rodila l. 1954 v družini poljskega izvora v Odesi. Tam je tudi končala študij na univerzi in nekaj časa poučevala na pedagoškem inštitutu. Leta 1981 je prosila za dovoljenje za izselitev s svojim možem, Ukrajincem Igorjem Geračenkom. Od takrat je bila pod nadzorom KGB. 10. decembra istega leta, ob tradicionalni manifestaciji disidentov na Puškinovem trgu, je bila aretirana in deset dni v zaporu Butirki. To je opisala v skrivnem biltenu SMOT, članek so objavili tudi belgijski Les Cahiers du Samizdat; pesmi, prozo in eseje je objavljala tudi v drugih emigrantskih listih (Grani, Possev in La Pensée Russe). To je bilo preveč in 14. decembra 1982 je bila obsojena zaradi protisovjetske agitacije in »pisanja ter razširjanja svojih pesmi« na 7 let taborišča in 5 let izgnanstva. Izpuščena je bila l. 1986, odvzeli so ji sovjetsko državljanstvo in nekaj časa je živela v Angliji; sedaj biva v Moskvi. Njene knjige so bile izdane v 17 državah.
(Po uvodu Meery Devergnas v knjigi Irine Ratušinske Stihi – Poems – Poemes, Ann Arbor l984 in po podatkih z interneta pripravil Marko Kranjec, ki je besedilo tudi prevedel)
Ali sploh smem pisati o tem? Ali je sploh kdo lahko brez domovine? Morda pa jo vseeno imam? A kaj naj imam za Domovino?
V rubriki »narodnost« stoji – ruska. To se pravi, da je moja domovina Rusija? A v geografski Rusiji sem bila prvič, ko sem bila že odrasla, in še takrat sem od nje videla samo obrobje – Moskvo, Leningrad – in konec! Pa kaj? Ali se je v meni kaj zganilo, ko sem ugledala tolikokrat opevane ruske breze? Priznam, da ne. V Odesi breze nekako ne rastejo. No, dobro, rodila sem se v Odesi. Na zemljevidu je Odesa – Ukrajina. Torej – ukrajinska kultura, ukrajinski jezik, običaji ukrajinski, tudi domovina je Ukrajina, to se razume samo po sebi.
Vendar, za božjo voljo, kdor je samo enkrat bil v Odesi, dobro ve – Odesa ni nikakršna Ukrajina. Razumem ukrajinščino, znam tudi pisati, berem knjige, a govoriti? Meni, ki sem v Odesi živela 24 let, tega niti enkrat ni bilo treba! Ni bilo s kom, tam ni govorcev tega jezika. Odeški govor – čeprav na osnovi ruščine – je stvar zase. V njem je pomešanih toliko jezikov in toliko govorov, še intonacije so drugačne – Odesa je pisano mesto z veliko narodnostmi.
Kot je rekel sekretar odeškega komsomolskega komiteja, ko je prepovedoval jumorino – poseben odeški praznik – »Odesa ima velike revolucionarne in delavske tradicije. O nobeni drugi specifiki Odese ne more biti niti govora.« Tudi jumorino so v Odesi prepovedali in preselili v Tver, kjer se seveda ni prijela in je lepo zaspala. Kar je bilo, kot je videti, tudi zaželeno. Spomnili se bomo, da smo se morali mi, generacija, rojena že v razcvetu sovjetske oblasti in izročena v vzgojo specialistom, ki jih je že zdresirala sovjetska oblast, naučiti na pamet tisto: Domovina (z veliko začetnico) – to je vsa Sovjetska zveza, od meje do meje, brezmejna sibirska tajga nam je domovina prav tako kot Pribaltik. Mi smo gospodarji tu in tam! Če pa odščipnemo še košček Finske ali Poljske ali Japonske: bo tudi to naša domovina – prav tista, ki jo moramo ljubiti s solzami v očeh in dati zanjo življenje. Noben normalen človek zares ne more tako občutiti domovine.
Pa vendar, kaj je? Poljska? Da, moj praded je padel v poljski vstaji; da, mojim prednikom so takrat vzeli posestvo in preselili so se v Odeso. A poljščine sem se naučila šele iz knjig, poljsko književnost sem brala, kolikor jo je dopuščala sovjetska cenzura, prvo predstavo o poljskem narodnem značaju sem dobila iz del viharnika revolucije Maksima Gorkega – in to je bilo neusmiljeno psovanje, ki ga je iz vljudnosti položil v usta ciganke (kajti to je bila preprosta, politično nepismena ženske, na pa avtor sam).
Ne smem pozabiti, da je sovjetska oblast iz mojih staršev, potomcev plemiških družin, že izbrisala vsako zanimanje za njihov izvor in prednike; še dobro, da se ni kdo pozanimal za naš izvor!
Pozabimo na vse, kar je bilo, pozabimo na sorodstvo – to je nevarno, mi smo – sovjetski! Tudi poljski jezik v družini je bil izbrisan. Kolikokrat so babico, globoko verno katoličanko, vlačili v KGB, ker je hodila v cerkev! Pa tudi pred tem so me starši obvarovali: dedu in babici so prepovedali ne samo, da bi me učila poljščine, ampak tudi, da bi govorila z menoj o kakršnihkoli religioznih ali »nesovjetskih« stvareh. ne smeta se približati vnučki! In poslednje niti, ki so me povezovale z družinsko preteklostjo, so bile pretrgane.
In kaj mi je ostalo v zameno? Inteligentnost na sovjetski način! Literatura? Lepo vas prosim! Moja mama predava v šoli književnost. Sicer ne loči Pasternaka od Balmonta, Bloka pa pozna samo kot avtorja pesnitve Dvanajst; pa saj so tudi mene tako naučili. Potem sem izvedela za srebrni vek ruske književnosti in edino, kar sem morala znati, je bilo – da so to dekadenti, v nasprotju z Majakovskim nenadarjeni, in da so samo odvračali ljudstvo od revolucionarnega boja. Kultura? Kolikor hočete!
Napravi, bralec, v mislih eksperiment. Pravim »v mislih«, saj noben normalen človek česa takega v resnici ne more narediti; vendar so to naredili s celim narodom! Vzemi neznano knjigo in ji s topo žago odžagaj košček – recimo četrtino. Sedaj poskusi iz tega koščka razbrati vsebino – potem ko si poprej uničil ostali del, da ne bi prišel v skušnjavo in si ga ogledal! Prav to so s svetovno kulturo napravili za nas – »sedanjo generacijo sovjetskih ljudi«. Razumljivo! Kajti mi smo bili določeni za življenje v komunizmu.
In glejte, v družini ljudi s sovjetsko visoko izobrazbo, v šoli s predpisanim izobraževalnim sistemom, v knjižnični mreži s posebej odbrano literaturo, specialnimi TV oddajami, knjigami in časopisi – kakšen pojem smo mogli dobiti o drugačnem? Saj sploh nismo vedeli, da to »drugačno« obstaja! In kakšen pretres sem doživela pri 24 letih, ko sem v enem tednu, skoraj hkrati (knjige sem dobila samo za kratek čas) prebrala Mandelštama, Cvetajevo, Pasternaka! To me je dobesedno podrlo, fizično, z blodnjami in vročico! Odprla so se mi brezna, in v nasprotju z vsemi spodobnimi morami nisem stala na robu brezna – o ne! Bila sem na dnu, prav v tem breznu, rob pa je bil nekje nedosegljivo daleč zgoraj! Zamajale in podrle so se moje predstave o naši književnosti in o naši zgodovini. In vse to ob moji uporniški naravi, ki sem jo imela, odkar pomnim. Ali nagajajo poljski geni? Ne vem. A zakaj nikoli nisem mogla sprejeti sovjetske religije, čeprav nisem poznala nobene druge? Kakšno bogoiskateljstvo, ko pa ne poznaš niti svoje domovine! Jaz niti nisem iskala. Bog sam me je našel in mi pomagal vzdržati, obvaroval je mojo dušo, potem ko ni bilo nikogar več, ki bi to lahko storil v mojem otroštvu in mladosti.
Ocenjujem, da sem zaradi sovjetskega psevdoizobraževanja zaostajala v razvoju za deset let. V 24. in ne v 14. letu sem dobila vpogled v dejansko kulturo in dejansko zgodovino. S 25. in ne s 15. sem začela pisati, Da, seveda, poskušala sem že prej, ampak to so bile zgolj čečkarije otroka, ki – čeprav ne po svoji krivdi – pozna samo polovico abecede! Sedaj jih imam 27. No, dovolj je, da sem se dokopala do te stopnje. Zdaj lahko morda zamujeno še nadomestim in zaostanek zmanjšam.
Nekoč – če mi bo to uspelo – bom dohitela svoja leta. O čem pa si sploh lahko na tem prelepem belem svetu prepričan? Če bom živa. Če me ne zaprejo. Če me ne vtaknejo v norišnico. Ali imam veliko možnosti? Dragi bralci, to je retorično vprašanje.