Avtor: Blaža Cedilnik

Vprašala sem nekaj sorodnikov, prijateljev in znancev, kakšno razstavo si predstavljajo pod nazivom Kolo nasilja, kaj si obetajo, da bi videli na razstavi s tem imenom. Vsi odgovori so bili skoraj do pičice enaki. Nasilje v družini, nasilje v šoli, nasilje na ulici. Starši izvajajo nasilje nad otroki, otroci izvajajo nasilje nad vrstniki in svojimi otroci in tako se vrti kolo nasilja naprej. Ker sem odkimala z glavo, so me vprašali češ, kje pa je ta razstava. Ko sem odgovorila, da v Muzeju novejše zgodovine, so mnenje spremenili. Aha, potem so to povojni poboji, Goli otok in take reči. Morda tudi terorizem, ki je zdaj tako popularen. Če gre razstava preko naših meja.
Moram priznati, da sem si tudi sama pod tem nazivom zamišljala nekako takšno vsebino razstave. Pa smo seveda vsi od kraja popolnoma udarili mimo. Še najbolj sem se, potem ko sem si že ogledala razstavo, strinjala z mnenjem, ki sem ga prebrala v knjigi vtisov: »Podobno kot prej, ko se je muzej še imenoval Muzej revolucije.« ali »Nekoliko preveč spominja na razstave, ki so bile prej v tej stavbi, ko se je še imenovala Muzej revolucije.« Skratka, poanta razstave je druga svetovna vojna in nasilje okupatorjev. Prav, samo razstava bi morala imeti drugačen naslov. Če so hoteli prikazati nasilje, ki so ga prinesle ideologije v prejšnjem stoletju, bi morali med slikami, ki prikazujejo Mussolinija med ljudmi, Hitlerja, ki mu dekletce daje cvetje in Tita, ki govori zbrani množici, postaviti nekakšen enačaj in seveda spremeniti naslov razstave.
Seveda so poskušali biti objektivni, objektivni v smislu »resnice«. Zato so na pano napisali: »Civilno prebivalstvi Slovenije je bilo žrtev različnih oblik nasilja različnih povzročiteljev. Ob okupatorjevem nasilju, pregonih, zaporu, streljanju talcev, internaciji, prisilni mobilizaciji, je obstajalo tudi nasilje partizanskih formacij.« To je to. Tam na dnu panoja en majhen dodatek. Vsekakor bi morali s to razstavo, če bi hoteli biti objektivni, počakati na podatke raziskave o žrtvah druge svetovne vojne in po njej, da bi dobili kolikor toliko prave številke žrtev, ki jih je povzročil okupator in partizanske formacije. Potem naj bi bilo slikovno gradivo prikazano v ustreznem obsegu. Zato ni čudno, da je v knjigi vtisov cela vrsta pripomb: »Pogrešamo večje objektivnosti prikaza.« ali »Zelo nerealno in premalo so poudarjeni zločini komunizma.«
Posebno poglavje so seveda povojni poboji. Ja, saj res. Povojni poboji, veliki madež, največji madež na naši narodni zgodovini. O njih se sicer govori, pravzaprav se je že vse povedalo in to je očitno več kot preveč. Zato na tej razstavi zanje ni mesta. Niso dovolj pomembni. Ne spadajo pod tovrstno nasilje. Naj spregovorijo mnenja iz knjige vtisov: »Časa in nasilja po drugi svetovni vojni je pa bore malo. Malo več objektivnosti bi se takšnemu nasilju spodobilo!« ali »Zakaj je tako malo o povojnih zločinih komunistične oblasti?« ali »Imamo slike o pobojih, ki so jih izvedli okupatorji, ni pa dokumentov o pobojih med vojno in po njej.« ali kot je napisal študent zgodovine »Kje so Teharje, kje je Kočevski rog in še bi lahko našteval!? Skrajno me je sram kot Slovenca, da se nekateri od vas še vedno skrivajo za utopijo bivšega sistema in izkrivljajo zgodovinska dejstva do absurda. Sram naj vas bo!«
Ko sem si tako ogledovala razstavo, sem se pač sprijaznila s tem, da bom videla nič več kot tisto, kar so nam kazali že ves čas v tej stavbi in po medijih ob raznih spominskih slovesnostih. Upala sem, da bom morda videla kaj originalnega, kar nam ne bi že sto in stokrat pokazali. Pa je bilo takega bore malo. No, da ne bom krivična. Na koncu je cela stena slik iz slovenskih zaporov. Ni mi bilo in mi še zdaj ni čisto jasno, kakšno zvezo imajo z razstavo. Je pa res, da nikakor nisem znala razbrati, kakšna naj bi bila rdeča nit razstave. No, ja. Nasilje. Ampak katero nasilje si je zaslužilo »vstopnico« za na to razstavo? Seveda le tisto, ki je v skladu z edino zveličavno »resnico«, ki nam jo trobijo na ušesa že vseh »teh naših petdeset let«, najprej komunisti, ki so zakuhali državljansko vojno in se povzpeli na oblast, zdaj pa njihovi sinovi in vnuki, po krvi ali po prepričanju. In tudi ta razstava na svoj način izganja revolucijo in državljansko vojno iz naše zgodovine. Nisem si mogla kaj, da ne bi potegnila paralele z Enciklopedijo Slovenije, ki obravnava, kot sem že pisala, vsako hišo, kjer je šel ali pa tudi ne kak partizan mimo, skratka, kot bi rekla moja stara mama, vsako pasjo procesijo, če je bila na pravi strani. In glej ga šmenta, to je opazil še nekdo drug in zapisal v knjigo vtisov: »Kot Enciklopedija Slovenije je tudi ta razstava zelo, zelo pristranska. Kje in kako je prikazano dvesto in več skupinskih grobišč? Kje in kako je prikazano trpljenje okoli dva tisoč Slovencev med vojno in kje okoli štirinajst tisoč in več pomorjenih Slovencev po koncu vojne maja in junija 1945? Kje so prikazane strahote, trpljenje in mučenje ljudi pred poboji – Teharje – Kočevski rog?«
In nekdo je zapisal: »Žal se ne morem znebiti vtisa, da gre za politično razstavo. Kako sicer pojasniti glorifikacijo ene in demonizacijo druge strani!?« in drugi preprosto ugotovil: »Tako politična razstava!« Seveda. Če smo mislili drugače, smo neizmerno lahkoverni. Vse je politika. Politika, ki ima en sam namen. Da ustoliči »resnico«, da postavi temelj slovenske državnosti in osamosvajanja v tiste čase. In na ta način postavi resnične vojne zločince na svetniški piedestal.
»Razočarana sem nad objektivnostjo razstave. Kdaj boste začeli prikazovati resnico? Ali ne bi bil že čas, da se predstavijo stvari take, kot so bile? Žalostna nad nesposobnostjo razstaviteljev zapuščam muzej.« Sama pa nisem bila razočarana. Če sem poštena, sem takoj, ko sem ugotovila, za kaj gre pri tej razstavi, nekaj takega pričakovala. Ampak hrepenenje, da bi se vendar nekaj zgodilo, je ostalo nepotešeno. Pa saj menda nekaj časa lahko še počakam, saj še ni vseh dni konec. Ni hudič, da ne bodo morali enkrat »tardeči« zares zapustiti oblast. In takrat bomo lahko napisali pošteno zgodovino in pripravili pošteno razstavo: Rdeče kolo nasilja.
Ob razstavi je izšel tudi zbornik, ki sicer ne pojasnjuje razstave, ampak skuša pojasniti različne oblike nasilja, predvsem nasilje, ki smo ga Slovenci doživljali med drugo svetovno vojno. Uvodni članek me je čisto zmedel. Govori o črepinjski sodbi v stari Grčiji in o anonimnih pismih. Pri tem kategorizira ljudi, ki takšna pisma pišejo in njihove psihološke profile in seveda tretma, ki ga tak človek potrebuje, bodisi zdravljenje, bodisi zapor. Cela vrsta strokovnih izrazov iz psihologije je nametana vkup in če se človek kaj dosti ne razume na zadevo, bi verjel, da je avtorica strokovnjakinja na tem področju, pa je vse skupaj le prepisano iz kakšnega prastarega učbenika. Z razstavo je povezano samo v tem, da je primer anonimnega pisma, »s katerim je neznan izdajalec dne 25. 8. 1942 opozoril Italijanske oblasti na ilegalno tiskarno Toneta Tomšiča.« Seveda za konec postreže še z elektronskim naslovom spletne strani, kjer najdemo tako recepte, kako napisati dobro anonimno pismo kot tudi recepte, kako ga poslati, da nas ne izsledijo. Zaključi z zažiganjem čarovnic in drugače mislečih. Kar verjeti nisem mogla, da je članek napisala direktorica »Muzeja novejše zgodovine Slovenije«, doktorica znanosti. Tudi ostali članki so zapisani zelo poljubno, marsikaj v njih je netočno ali kar po svoje prikrojeno. Vsekakor bom še kdaj napisala komentar na kakšen članek iz tega zbornika, saj je tema žal še vedno aktualna. Kdo je izvajal nasilje med drugo svetovno vojno in kdo ga je izvajal več. Gre za nasilje nad zgodovino in nasilje nad resnico.
Ob zborniku je še nekakšen poseben dodatek, priloga, članek na polpetih straneh. Napisan je v slogu nekje med Kurirčkom in Pionirjem. Avtorica članka »že skoraj tri desetletja dela v Dispanzerju borcev NOV« in navaja, da so sprva »ambulanto obiskovali le starejši bolniki, zadnja leta pa tudi njihovi svojci, nasledniki in prijatelji.« Članek skuša vcepiti ljubezen do teh ljudi, ki so ubogi onemogli, pesti jih nespečnost in nočne more. (Tudi sicer je članek skoraj enciklopedija bolezni in načinov zdravljenja.) Uči nas, kako jim pomagati in jih negovati. Morda pa bi komu pomagalo, če bi ga postavili pred sodišče, kjer bi moral povedati resnico. Vsaj svoj košček. Zaključuje z mislijo, naj bi razstava »pomagala ozavestiti in prekiniti negativen vzorec Slovencev in vseh ljudi na svetu, da bi prenehali z vojno … «. Moj komentar k vsemu skupaj je: Z nasiljem nad nasilje!