Avtor: Janez Zdešar

Uvod

Dogajanja v zgodovini imajo svoje vzroke in svoje posledice, vzroki sami so obenem posledice prejšnjih vzrokov. V zapletanju in prepletanju dogajanj so nekateri dogodki pomembnejši od drugih, se globlje vtisnejo v zgodovino posameznika ali skupnosti in jim določajo smer. To so t.i. ključni dogodki, ki dajejo bolj jasno razumeti določeno dobo – in čase, ki ji sledijo.
V razpravi skušam osvetliti nekatera teh dogajanj: odporništvo, revolucijo in kolaboracijo. Ne gre za faktografski opis, dogodki so bolj ali manj znani: objave Starič-Voduškove, Godeša, Mikola, Mlakarja, Griesser-Pečarjeve … Na osnovi zgodovinsko ugotovljenih dejstev bi rad ocenil njihovo odnosnost, pomen in težo. Skušal bom pokazati nekaj detajlov in opozoriti na dejstva, ki bi jih bilo treba obširneje raziskati.
V celoti gre bolj za skupek posameznih premislekov kot za zaokroženo razmišljanje. Ne gre za nova odkritja, bolj za ovedenje nekaterih dejstev, ki so bila hote ali nehote v pozabi in nezasluženo postavljena bodisi v ospredje bodisi v ozadje zgodovinske zavesti. Razmišljanje bo zato pripeljalo do demitologizacije nekaterih postavk režimskega zgodovinopisja, ki ga je doslej večinsko pisal le zmagovalec. Potrebna je revizija in nekatera bistvena dopolnila.
Za globlje in lažje razumevanje medvojnega dogajanja v letih 1941–1945 je nujno potrebno – vsaj v nekaj stavkih – opozoriti na usodno leto 1920, saj se je zapisalo kot leto, katerega dogajanje in odločitve so bistveno in v osnovi pogojevale in določevale življenje Slovencev vsega 20. stoletja.
Po 1. svetovni vojni je novonastala Kraljevina SHS 12. novembra 1920 v Rapallu sprejela zahteve zmagovite Italije in podpisala mirovno pogodbo o razmejitvi med državama na razvodnici med Sočo in Savo. Leta 1921 je živelo na ozemlju zahodno od omenjene črte 292.876 Slovencev (ES 4,186).
Dober mesec pred usodno mirovno pogodbo, dne 10. oktobra 1920, se je v koroškem plebiscitu v coni A večina od 39.291 glasovalnih upravičencev (22.025 ali 59,04 %) odločila za republiko Avstrijo. S tem je vsa Koroška pripadla Avstriji. Uradno štetje je leta 1910 v deželi Koroški ugotovilo 65.661 Slovencev.
Težko hipoteko pa je prinesla že pomlad tega usodnega leta: »11. april 1920 je rojstni dan komunistične stranke na Slovenskem« (Klopčič 1969, 54). Izšla je iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke, JSDS, ustanovljene že 1896, kot njeno revolucionarno krilo. Po prvi svetovni vojni se je od nje odcepilo in 2. marca 1920 ustanovilo Delavsko socialistično stranko za Slovenijo, DSSS. Čez dober mesec, 11. aprila 1920, se je ta na svojem ustanovnem občnem zboru priključila Socialistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov), SDSJ(k), s središčem v Beogradu in se z njo vred na kongresu v Vukovarju od 20. do 25. junija 1920 preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije.
Vsiljena rapalska pogodba, nesrečni koroški plebiscit ter ustanovitev boljševiške totalitarne stranke so komponente, ki so nato oblikovale slovensko zgodovino. Občutek fizične in duhovne ogroženosti ter nepomembnosti slovenskega naroda kot celote postane v utesnjenem slovenskem prostoru prevladujoč politični občutek. Raztrganje narodnostnega ozemlja leta 1920 – v Kraljevini SHS je leta 1921 bivalo le 1.056.464 Slovencev – italianizacija in germanizacija, ki sta ju fašizem in nacizem dolga leta pred vojno in med njo zganjala nad slovenskim narodom, in še revolucija, ki je z moro boljševiškega komunizma pohabila značaj slovenskega človeka, so prav do devetdesetih let mučile razkosani slovenski narod.

1.»Vseslovenski« odpor proti okupatorju spomladi 1941

Govorim o odporu, ne o uporu. Mislim torej na idejne zasnove, pripravo, načrtovanje in organiziranje civilnega odporništva, ki je že prve dni in tedne po okupaciji Slovenije 1941 zajelo delovanje demokratskih slovenskih političnih strank in skupin. Izmotale so se iz omrtvičenosti iz demoralizacije porazov in kapitulacij, ki sta označevali položaj v drugih državah in narodih okupirane Evrope, in prešle v odporniško aktivnost.
Tega dejstva na noben način ne smemo podceniti – ali celo – spregledati. Mnenja sem, da je Slovence k takojšnemu odporu spodbudila predvsem boleča in še neozdravljena travma ozemeljskega razkosanja l. 1920 in nato nacifašistično divjanje na Primorskem in po Koroški. Končno seveda sočasni nacistični zločini na Gorenjskem in Štajerskem.
Iz tradicionalne katoliško-ljudske strani so izšle:
1. Slovenska legija.
Vodja je bil Rudolf Smersu, organizacijski referent Albin Šmajd, vojaški Ernest Peterlin. Ustanovni sestanek Legije je bil že 29. maja 1941 v Ljubljani. Do konca leta 1941 je sistem organizacije Slovenske legije prepletal vso tedanjo Ljubljansko pokrajino, poleg tega pa so ustvarili odbore za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko s Prekmurjem. Imeli so ca. 5000 članov.
2. Prebujena Slovenija.
Ustanovil jo je julija 1941 Ivo Peršuh. Po programu se niso razlikovali od Slovenske legije, zato so se že decembra 1941 z njo združili.
3. Študentski klub Straža
je bil ustanovljen že pred vojno. Voditelj je bil dr. Lambert Ehrlich. Straža je kot skupina vstopila v Slovensko legijo, sredi leta 1942 pa iz nje kolektivno izstopila – zaradi programskih razlik.
4. Slovensko narodno gibanje
je vodil Fanouš Emmer. Imelo je izrazito vojaški značaj, idejna usmeritev članstva pa je bila precej heterogena: od nekdanjih mladcev preko sokolov do mlajših jugoslovanskih oficirjev.
5. Združeni Slovenci
iz prve polovice maja 1941. To je bila skupina, ki jo je vodila tako imenovana katoliška sredina, med drugimi Andrej Gosar in Jakob Šolar. Niso se hoteli pridružiti niti že naštetim ilegalnim skupinam niti poznejši OF. Nihali so med obema stranema.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Nevihta Mirko Kambič

Nacionalno-liberalna stran je organizirala:
1. Sokolsko legijo.
Vanjo so se rekrutirali na temelju predvojne politične povezanosti v JNS. Po organizacijski strukturi so bili podobni Slovenski legiji. Vodilni organ – člana sta bila med drugimi Albert Kramer in Avgust Praprotnik – se je imenoval Sokolski vojni svet.
2. Mlado JNS, tudi Novo Jugoslavijo
Ta je nastala kot opozicija proti starejšim politikom v JNS. Predsednik je bil Jože Rus, tajnik Andrej Uršič.
3. Samostojno demokratsko stranko
Od vsega začetka je nihala med vstopom v OF in samostojnostjo. Politično ni imela posebne teže.
4. Staro pravdo
To je vodil Črtomir Nagode. Nastala je aprila ali maja 1941, bila je močna skupina liberalnih izobražencev. Avgusta 1941 so se formalno pridružili OF, a bili januarja 1942 iz nje izključeni zaradi zahtev po koalicijski sestavi znotraj OF.
Dejstvo, da je takoj po okupaciji, spomladi in poleti 1941, iz demokratske večinske strani zraslo devet večjih ali manjših odporniških skupin, dokazuje, da je bil tiste težke dni slovenski narod politično povezan in enoten: okupacija ga je zedinila. Povezoval jih je duh enotnosti v presoji slovenskih nacionalnih interesov za čas okupacije, ki jih lahko takole redefiniramo:
1. Slovenci moramo priti iz vojne čim bolj neokrnjeni, z najnižjim možnim številom smrtnih žrtev, s čim manjšo materialno škodo. 2. Slovenci okupacije ne smemo sprejeti kot nekaj usodno dokončnega in nespremenljivega, temveč kot izziv za odpor in upor: v prvi fazi civilni odpor vseh oblik in možnosti in priprav na oboroženi upor, v drugi fazi oborožen upor in osvoboditev skupaj z zahodnimi zavezniki. 3. Med okupacijo moramo združevati in ne ločevati člane in dele svojega narodnega telesa za skupni cilj Zedinjene Slovenije (Bučar).



Slovenske demokratske politične stranke in skupine so se torej večinsko odločile za civilni neoboroženi odpor, to je za »evropski model« odporništva in uporništva – če smemo takšno odločitev tako imenovati danes.
Tak odpor pozna več oblik. Lahko je simboličen: okupatorju s simboličnimi gestami in dejanji pokazati, da ima opravka s ponosnim, samozavestnim narodom. Lahko je tudi polemičen: s protesti pokazati okupatorju, da nismo premaganci in na razne načine sabotiramo njegove ukrepe in odločbe. Lahko je končno defenziven, a še vedno neoborožen. Vanj spadata organiziranje ilegalnih stalnih skupin in priprava oboroženega upora (J. Semlin).
Ta model odporništva, to je civilni neoboroženi odpor – ali podobnega, primerljivega – je takrat sprejela večina evropskih vlad in političnih vodij v državah, ki so jih po letu 1939 zasedli nacisti. Organiziran in koordiniran oborožen odpor se je v zahodnih deželah razvil šele v letu 1943, civilni odpor pa se je začel že kmalu po vsakokratni nacistični zasedbi.

2. Oboroženi upor in revolucija

Poleti 1941 je v Sloveniji nastala še ena odporniška skupina. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, je KPS preko OF razglasila takojšnji totalni oboroženi upor proti okupatorjem na vsem slovenskem ozemlju.
»Pobudo« za ustanovitev OF je dala KPS. Do danes ni znan niti točen dan ustanovitve – 26. ali 27. april 1941 – niti ni znano, koliko je zares bilo ustanovnih skupin – tri ali štiri –, koliko jih je bilo zraven in kdo je bil navzoč pri ustanovitvi, ne koliko je bilo poznejših plenumskih skupin, ne kdo je koga v OF predstavljal – nekateri zagotovo le sebe. Tudi ime samo »OF« ni od takrat, prvikrat se omenja šele julija 1941. Predhodnica, PIF, je bila izrazito protizavezniška, protiameriška in protiangleška, saj je bila preko KPJ in Kominterne vezana na prijateljski nemško-sovjetski pakt iz avgusta 1939.
Partija je OF popolnoma obvladala, OF je bila od začetka do konca pokoren instrument KPS. Zato je razpravljanje o koalicijskem ali nekoalicijskem značaju OF le prepir o oslovi senci. KPS je namreč iz taktičnih razlogov v različnih obdobjih organizaciji OF dala ali vzela koalicijski videz, vrata novemu članstvu po potrebi odpirala ali zapirala, pri tem pa bila sama odvisna od navodil KPJ in Kominterne. Ta nihanja v KPS so včasih izraz nejasnosti, ali se že ali še ne – ali pa spet ne ali pa spet že – nahaja v prvi ali drugi fazi revolucije (Kardelj).

Značilno za ustanovne in plenumske skupine v OF – razen KPS – je izrazito sektašenje naznotraj in navzven, pomanjkanje politične zrelosti, zanesenjaštvo in naivnost. Predstavniki teh skupin niso vodilni člani demokratskih strank, marveč njihovi disidenti in oponenti. Povezuje jih nezadovoljstvo s socialno in nacionalno politiko predvojnih strank in ne konkretna vizija nacionalnih interesov v prihodnosti. Javno se odpovedo lastnim političnim organizacijam in njihovem organiziranju in z Dolomitsko izjavo 1943 pristanejo na poenotenje v okviru OF. Zavestno se odpovedo lastnim političnim programom o povojni notranji ureditvi Slovenije in pristanejo na takojšnji totalni oboroženi odpor proti okupatorju.
Razmislimo: Odločitev za totalni oboroženi odpor je smiselna samo, če je osvoboditev okupiranega ozemlja možno predvideti v krajšem doglednem času, tudi z žrtvami, ki pa morajo biti v razumnem sorazmerju s končno zmago. Upor zaradi upora, brez upoštevanja teh pogojev in okoliščin, je iracionalno in neodgovorno dejanje. Tudi če se oborožen upor načrtuje kot stalna gverilska aktivnost vznemirjanja in posamičnega slabljenja okupatorskih vojaških sil, je tak odpor lahko poguben, samouničevalen, ker in če izziva k represalijam, ki narodu povzročijo neprimerno večjo škodo, kot pa je škoda, povzročena okupatorju. Dolžnosti, boriti se proti okupatorju, ne gre razumeti tako, da sebe – in to morda celo v interesu tujih sil – žrtvujemo preko mere in ogrozimo lastni obstoj.
Zakaj se je KPS kljub vsem pomislekom in posledicam, ki jih je morala predvidevati, odločila za takojšnji totalni oboroženi odpor? Zakaj je zavrnila »evropski model« uporništva, civilni odpor in upor, ter se oprijela »boljševiško-azijskega« modela totalitarnega upora?
Sprejem evropskega modela bi jo nujno ohranjal v povezavi z ostalo zasedeno Evropo in ji v demokratičnem duhu dajal večje možnosti za varovanje in uresničevanje slovenskih nacionalnih interesov. KPS prav tega ni hotela, njen cilj je bil – s pomočjo KPJ in Kominterne – sovjetizacija Evrope. Zato je nacionalne interese zapostavila, jih podredila proletarskemu internacionalizmu in se s tem samodejno izključila iz evropskega območja. Za več kot pol stoletja jo je boljševiško-azijski model upora izvrgel iz območja civiliziranega duhovnega sveta. Pri tej odločitvi ji je pomagala tudi fanatična vera – osnovana na zgrešeni oceni – da bo vojne v nekaj mesecih konec, da bo SZ najpozneje do zime ¹⁹⁴¹⁄₄₂ premagala nacistično Nemčijo. Vera o skorajšnji zmagi SZ in svetovnega komunizma je temeljila na skupinskem »eshatološkem« pričakovanju in je bila v popolnem nasprotju z realnimi ocenami večine takratnih vojaških analitikov (Dedijer, vodstvo prepričano o takojšnji zmagi, padalci v Črni gori …).
Še en razlog je silil KPS/OF k odločitvi za takojšnji oboroženi odpor: zavedala se je, da bo po vojni imela možnost za uveljavitev politične moči in teže – in končno za pre-vzem oblasti – le s pogojem, da takoj stopi v vojaško akcijo, prevzame vodstvo in si z vedno močnejšo in oboroženo silo nad ostalimi odporniškimi skupinami preko revolucije zagotovi povojno politično oblast. Ta odločilni razlog za takojšnji totalni oboroženi upor je bil marksistične doktrinarne narave, kot jo je razumel leninizem-stalinizem: okupacija neke dežele je enkratna in izredna priložnost za uspeh in uspešnost revolucije (Vida Deželak-Barič, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev …).
V svoji dotedanji kratki 20-letni zgodovini je namreč KPS/KPJ že trikrat brezuspešno in zaman poskušala izvesti nasilno revolucijo v kraljevini Jugoslaviji in v Sloveniji.
1. Generalna politična stavka slovenskih in jugoslovanskih železničarjev, da bi zrušili komaj nastalo Jugoslavijo, se je v Beogradu in Ljubljani aprila 1920 izcimila v upor in končala s streljanjem, 14 mrtvimi in še več ranjenimi na Zaloški cesti,

2. Januarja 1929, ko je KPS proti osebni diktaturi Aleksandra I. v Sloveniji pozvala k oboroženi vstaji, revoluciji in diktaturi proletariata – pa se je vse končalo brezuspešno, z aretacijo, usmrtitvami in zaporom stotin partijcev ali pa z njihovim pobegom v tujino, zlasti v SZ.

3. Kot tretji poskus štejemo Titovo načrtovanje revolucije, oboroženo in nasilno vstajo v Jugoslaviji za drugo polovico leta 1940, pol leta pred nemškim napadom na Jugoslavijo. Pri tem je računal na aktivno pomoč Sovjetske zveze. Septembra 1940 je v Moskvo poslal svojega kurirja Nikola Petrovića z nekaj ustno zastavljenimi vprašanji, katerih vsebina je razvidna iz protokola in pisnega odgovora Kominterne z dne 15. septembra 1940. Tito je namreč presodil, da je položaj v Jugoslaviji po sporazumu med Mačkom in Cvetkovićem dozorel za revolucionarni prevrat in je zato spraševal Moskvo, ali ne bi bilo primerno vlado strmoglaviti. Menil je, da bi bilo treba izrabiti močno zaostritev razrednih nasprotij, organizirati razredni boj in ustvariti resnično ljudsko vlado delavcev in kmetov. – IKKI ni zanikal, da ne bi razmere v Jugoslaviji bile nadvse napete, vendar se ni strinjal s Titovo revolucionarno zagnanostjo:

»V Jugoslaviji manjkajo še vsi pogoji, ki bi dovoljevali zahtevo po strmoglavljenju vlade in vzpostavitvi prave vlade delavcev in kmetov, kar bi v tej situaciji pomenilo vzpostavitev diktature proletariata. Vpliv partije dosega le razmeroma majhen del delavstva, na vasi pa je še zelo skromen. Tudi dosedanjih uspehov partija ni znala organizacijsko utemeljiti pri množicah … Partija se mora resno postaviti po robu špekulacijam o pomoči sovjetske Rdeče armade v taki avanturi.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spominska plošča na Žalah v Ljubljani Mirko Kambič

Ugotovitve in naročilo Sekretariata izvršnega komiteja Komunistične internacionale so imele odločilne posledice za politiko KPJ in KPS v naslednjih mesecih. Tito je razočaran začasno umaknil projekt revolucije – zavrnjene v Moskvi sami – in poslušno sprejel kominternska navodila s sovjetsko oceno mednarodnih in posebej jugoslovanskih razmer – do dneva nemškega napada na SZ, ki je prinesel s seboj radikalno spremembo vojaškopolitičnega položaja v svetu in Evropi. Sedaj se je Kominterni in njenim članicam, partijam po Evropi, odprla možnost, da začnejo v zasedeni Evropi s pravimi komunističnimi revolucijami – a ne pod zastavo revolucionarnega osvajanja oblasti, temveč pod krinko in plaščem protiokupatorskega upora. V ta boj se partiji sedaj ni bilo treba spustiti kot razglaševalki in oznanjevalki prihodnje komunistične revolucionarne družbene ureditve v Sloveniji, temveč kot edini in izključni protiokupatorski uporniški sili, kateri se morajo podrediti vse druge nastale odporniške skupine. Če se ji ne pridružijo in podredijo, je to znak, da se okupatorju sploh nočejo resno upreti – kar ponovno pomeni, da so narodni izdajalci. – KP v Sloveniji je pod krinko protiokupatorskega upora začela revolucijo, in sicer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj instrumentalizirala, monopolizirala in sankcionirala.
16. septembra 1941 je samooklicani, od nikogar izvoljeni ali imenovani Vrhovni plenum OF izdal sklepe in odlok, anonimno (brez imen in podpisov!), da SNOO v okviru OF »za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF je … škodljivo borbi za narodno svobodo«. Zato je vsak, »ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec«. Sankcija je smrtna kazen: »Izdajalci se kaznujejo s smrtjo«. Sodijo posebna sodišča, naglo, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (ne obtoženca!) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih dotoči sodišče (isti organ je sodstvo in eksekutiva!)«. »Proti razsodbi sodišča ni pritožbe.« Predvidene kazni so še »narodni bojkot« ter uničenje ali zaseženje imetja.
Za uresničevanje sankcij tega odloka, zlasti usmrtitev, je CK KPS, najvišji forum, v najstrožji konspiraciji že mesec pred tem – 15.avgusta 1941 – ustanovil VOS, ne da bi o tem zaveznike v OF seznanil ali se dogovoril z njimi. Z njim in skupino likvidatorjev si je KPS hotela zagotoviti nadzor in revolucionarni teror predvsem nad organizacijami civilnega upora.
S temi sklepi in odlokom je KPS/OF dokončno razbila – načrtno in zavestno – sleherno možnost povezave slovenskih odporniških sil, ki bi bila v času okupacije tako nujno potrebna. Z monopolistično, absolutistično samopostavitvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko, ki se enači z narodom samim. Kidrič: »Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna … Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo.«
Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem svojih političnih nasprotnikov načelno razglasila za sovražnike in narodne izdajalce ter uveljavljala in sankcionirala svoje cilje in zahteve z njihovim »narodnim bojkotom«, umori in usmrtitvami. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan imeti za začetek revolucije na Slovenskem – in ne šele poletja 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.
S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija. Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim slovenskim nasprotnikom.

Večino prej naštetih vodij posameznih odporniških skupin je KPS preko VOS-a v teku dobrega leta z atentati sredi Ljubljane umorila (Emmer, Natlačen, Peršuh, Ehrlich, Praprotnik), nekaj umorov se je ponesrečilo (Hacin, Smersu, Žebot), nekatere so takoj po vojni ugrabili in so izginili (Šmajd, Uršič) ali pa so jih postavili pred sodišča, jih obsodili na dolgo ječo (Šolar) ali pa na smrt in ustrelili (Peterlin, Nagode).
KPS/OF je s psihofizičnim terorjem in likvidacijami drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzela usmerjanje dogajanja v svoje roke: akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ali manj reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi odgovomost tudi za poznejše, vsiljene politične odločitve svojih nasprotnikov. KPS je obenem izigrala patriotizem in nacionalno navdušenje slovenskega človeka. Njegov boj proti okupatorju je izkoristila ter njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah zlorabila za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni: »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti« (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila že vnaprej okupirana in monopolizirana.

Volitve in Kočevski zbor

KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propadlost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupatorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.
Da bi si dala zunanji videz legitimnosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po »osvoboditvi« v ustavodajno skupščino. Najbolj nas preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavijena le ena sama lista, lista OF (nikoli KPS). Izbirati je bilo možno – ne vedno – kvečjemu med več kandidati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.
Poleg tega so bile volitve leta 1942–1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, »manifestativne«, to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. »Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, komisije.« Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami.
Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontroliranih partizanskih področjih. Jasno je, da so te in takšne volitve bile ena sama velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS in obenem njeno poniževanje slovenskega človeka.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Jamstvo prihodnosti Simon Dan

Za Kočevski zbor je treba posebej poudariti, da ni bil prav tisto, za kar ga je razglasilo partijsko zgodovinopisje in oblasti: ni bil vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske ne Gorenjske ne Štajerske ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganjem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temeljev slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.
Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, tudi pred zahodnimi zavezniki oklicala za edino politično in vojaško silo, ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato že v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba nasprotnike OF uničiti. »Slovenski narod je preko svojih odposlancev na Zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi.«

4. Protikomunistični upor in kolaboracija

Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične revolucije, ki je na Slovenskem prvi vrh dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može in žene, duhovnike, člane KA, župane, cele družine. Italijanski okupatorji pa so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča.
(Ferenc – samo ca. 350 »napak«, umorov v dobrih dveh (2) mesecih. – »Provincia di Lubiana« je takrat štela ca. 350.000 prebivalcev, torej na 1000 ljudi 1 napaka = »umor«. Danes bi to pomenilo: na 2 milijona ljudi 2000 »napak« – umorov, politicidov, … Dnevno torej 33 umorov vplivnih in vodilnih … (Vse to pred ustanovitvijo prve VS!)

Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarne pokole in mučenja poleti 1942 v Ljubljanski pokrajini za »napake« tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške straže. Partije se je oprijela prava »strast likvidiranja« (Ivo Lola Ribar). Kardelj je post factum svojim podrejenim kdaj očital preuranjenost in način mučenja in usmrtitve, pa še kak »nepotreben« uboj, ne pa umorov samih …
V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov … (potem ko so zaprosili okupatorja v Begunjah, da jih pošlje v internacijo v notranjost Italije …).
Primera prve samoiniciativne samoobrambe sta Loški Potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže – tako so jih začeli imenovati – v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. »Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož, dvakrat več kot partizanov.«
Da je bil ta pojav spontan, dokazuje dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze.
Vaške straže so torej naslale »od spodaj«, v ogroženem prebivalstvu samem, in ne »od zgoraj«, kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. »Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali. V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže »ustanovila« s svojim terorjem KPS/OF sama (Bučar).
»Čisto jasno je,« pravi Ahac, »da smo komunisti glede na svoje želje … bili ‚veseli‘ bele garde … samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP … Ni šlo za to, da bi nastala prava državljanska vojna … potrebne so bile le zadostne količine bele garde … Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP … in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti … « (Ahac - Dušan Pirjevec). Šele ko je nasprotnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je možno »narodno bojkotirati«, opljuvati, moralno diskvalificirati, razglasiti za sovražnika in narodnega izdajalca ter nato končno likvidirati oziroma »neusmiljeno iztrebiti«.

5. Etična in politična presoja kolaboracije

Najprej splošna ugotovitev:
V silobranu od okupatorja zaprošeno orožje ni bila izdaja življenjskih interesov slovenskega naroda, saj odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena. Ni šlo za poljubno izbiro sodelovanja zunaj področja življenja in preživetja, kjer odločanje ali neodločanje ni eksistencialno pomembno, temveč v silobranu, dvojnem silobranu: v silobranu pred revolucionarnim divjanjem partije in hkrati ter posledično tudi v silobranu pred okupatorjevimi represalijami.Odločiti se je bilo treba: ali se branim in imam tako vsaj nekaj upanja za preživetje ali celo onesposobljenje napadalca in se obenem obranim okupatorjevih represalij ali pa se ne branim in se pustim od obeh življenjsko oškodovati, celo likvidirati. Odločitvi za sprejem orožja ni botrovalo kakršnokoli simpatiziranje z okupatorjem, temveč gola življenjska nuja, obramba življenja – v mučni zavesti, da taka odločitev ne bo našla vedno razumevanja … kljub temu in čeprav je bilo zaradi samoobrambe dejansko vedno manj revolucionarnega pobijanja in umorov …
Odločitev politično ni imela daljnoročnih perspektiv. Po svojem bistvu je bil to kratkoročen program, šlo je najprej za preživetje do konca vojne. Na domobranski strani ta boj ni imel pozitivnega političnega programa, vsaj pri večini moštva ne in tudi na zunaj ne. Ni nastalo zaradi uresničevanja nekega določenega in izdelanega političnega programa za povojni čas, razen preprečenja zmage revolucije.
Z obrambo življenj in imetja je bila tesno povezana tudi obramba vere in vernosti, ne v smislu, da bi bil ta boj prvenstveno voden proti brezbožnemu komunizmu, temveč najprej za varovanje imetja in preživetje vernikov s krščansko in katoliško tradicijo slovenstva.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zamišljena Mirko Kambič

Odločitev ni temeljila na načelu, da namen posvečuje sredstva, temveč na načelu o dvojnem učinku, dobrem in zlem, ki lahko sledita neki odločitvi. S sprejemom orožja od okupatorja je bilo možno braniti in varovati tudi slovenska življenja in imetje pred terorjem komunistične revolucije, čeprav so s tem bile seveda storjene usluge tudi okupatorju, a okupatorju, katerega vojaška moč je na vseh frontah slabela in je njegov dokončni vojaški poraz že bil gotov – najpozneje po Stalingradu spomladi 1942 je vsakdo v Sloveniji to vedel … in ne samo upal …
Naj omenim še domobransko prisego. Opozoril bi rad na dve študiji, ki sta bili napisani doma, ne v emigraciji (Peršič, Mlakar) Oba avtorja poudarjata, da to ni bila prisega Hitlerju, vendar pa je iz okoliščin in poteka razvidno, da je za domobranstvo pomenila velik politični minus.
Nekateri Vaškim stražam priznavajo upravičenost samoobrambe in povezave z okupatorjem, domobranstvu pa ne (Bučar). – Vendar takšno razlikovanje ni povsem logično. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem in četništvo je posledično in legalno nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (revolucionarno nasilje, preživetje, varovanje golih življenj in imetja), iz katerih so nastale vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost – defenzivne in ofenzivne – samoobrambe same po sebi ni odvisna od le-teh.
Švicarski zgodovinar Werner Rings v knjigi »Leben mit dem Feind« na široko razpravlja o pojavnosti in oblikah kolaboracije v zasedeni Evropi med 1941 in 1945. Razpoznava štiri (4) različne oblike sodelovanja z okupatorjem: brezpogojno, pogojno, nevtralno in taktično kolaboracijo.
Brezpogojna kolaboracija pomeni sprejetje okupatorjevih načel in idealov v teoriji in praksi. Pomeni pripravljenost za usluge in žrtve v boju za skupno stran. Cilji kolaboracije so ali postanejo cilj okupacije/okupatorja (Quisling na Norveškem).
Pogojna kolaboracija pomeni delno sprejetje idealov, načel in prakse okupatorjeve ideologije in ustrezno, to je delno in pogojno sodelovanje pri nekaterih družbenih spremembah, ki si jih tudi sam želim in ustvarjam (Pavelić NZH z Italijani, Petain v Franciji … ).
Nevtralna kolaboracija služi lastnemu preživetju brez priznavanja političnih in ideoloških načel okupatorja. Ker na razmere ne morem in nočem vplivati, moram čase preživeti tako ali drugače, seveda predvsem zase in sebi v dobro – in s tem posredno tudi v dobro okupatorja (Belgija, Danska, Nizozemska … ).
Taktična kolaboracija je sodelovanje z okupatorjem zaradi skrivanja in zakrivanja odpora proti njemu. Čeprav se iz življenjske nuje spustim v sodelovanje z njim, sem in ostanem njegov idejni nasprotnik in so moji cilji nasprotni njegovim in narekovani od raznih ohranjenih pozitivnih možnosti: posrednega preprečevanja njegovega nasilja, preprečevanje umorov nedolžnih, ilegalna pomoč skrivačem, ilegalni tisk, povezava in obveščanje, ohranjanje in bodritev nacionalnega ponosa in protiokupatorske zavesti, pripravljanje materiala za končni oboroženi upor itd., itd.
Zgodovinarka dr.Tamara Griesser-Pečar je mnenja, da so vaške straže in slovensko domobranstvo primer taktične kolaboracije – z nekaterimi izjemami pogojne (Rupnikov krog). Podobnega mnenja je tudi zgodovinar dr. Boris Mlakar, ki taktično kolaboracijo imenuje funkcionalno. Gre bolj – po mojem – za besedno kot stvarno razlikovanje. – Vendar se sprašujem, ali beseda »kolaboracija« ustreza zgodovinski resničnosti opisanega dogajanja pri nas, čeprav tudi sam uporabljam utečeni izraz »kolaboracija«. Je ta beseda upravičena? Izraz »kolaboracija« – kakor ga uporabljajo v evropskih jezikih in tudi v slovenščini, pa naj ga obračamo kakorkoli – vsebuje namreč prizvok in očitek neetičnega dejanja, »izdaje, narodne izdaje«.
Mislim, da sem dovolj utemeljil, da gledano v celoti – Rupnikov osebni krog pustim pod vprašajem – v slovenski taktični oz. funkcionalni kolaboraciji nikakor ne gre za kakršnokoli izdajo slovenskih nacionalnih interesov. Sprejetje orožja od okupatorja in sodelovanje z njim zaradi komunističnega nasilja najustrezneje imenujemo tako, da povemo, kar je res bilo: upravičena samoobrambna povezava z okupatorjem brez izdaje življenjskih interesov slovenskega naroda.



V našem primeru torej resnici bolj odgovarja izraz: »povezava«.

Ob koncu

Na misel mi prihaja vprašanje, če bi bilo prav in upravičeno, da skušamo tudi KPS, njeno delovanje in zgodovinsko vlogo med 1941 in 1945 videti v sklopu vprašanja o kolaboraciji na Slovenskem.
KPS je bila od ustanovitve 1920 – preko KPJ – članica Kominterne, Komunistične internacionale s sedežem v SZ. Cilj te povezave in sodelovanja je bila svetovna boljševiška revolucija in sovjetizacija držav Evrope in sveta. Revolucionarno prevratno delovanje Kominterne in SZ po vseh kontinentih sveta do 1943 je zgodovinsko dovolj raziskano in potrjuje to ugotovitev.
Pri nas je bila KPS življenjsko povezana s to organizacijo in to tujo državo. Že pred vojno je od KI in SZ dobivala organizacijsko, ideološko, materialno in politično podporo. KPS je svoje kadre, na desetine slovenskih partijcev, v Moskvi ideološko šolala, na sedežu Kominterne imela svoje funkcionarje, jih učila ilegalnega dela in uvajala v diverzanstvo, poslala več kot 300 članov in nečlanov od 1936 do 1939 v špansko revolucijo, da so se vojaško usposobili. Kardelj in Tito sta bila – 1936 in 1937 – ilegalno poslana iz Moskve v Jugoslavijo za voditelja prevratnega delovanja: vse in vedno po ukazih in naročilih iz Moskve in Kominterne, s katero je bila tudi od 1939 radijsko povezana (»Ded« in Kopinić). Med vojno je bilo med Titom in Dedom Kominterno izmenjanih več tisoč depeš. Kolaboracija s Kominterno in SZ je zdrknila v hlapčevanje.
V katero zgoraj omenjenih kategorij kolaboracije je treba uvrstiti delovanje KPS? Upam si trditi, da ne spada v nobeno teh, ker presega celo kriterije, ki določajo in označujejo najhujši zgled kolaboracije, to je »brezpogojno kolaboracijo«, kvislinštvo. S pomočjo tuje države, Sovjetske zveze, z direktno podporo mednarodne teroristično-revolucionarne Kominterne je KP Slovenije pod krinko tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja posredno ali neposredno uničila desettisoče slovenskih življenj, notranje razklala slovenski narod, l. 1945 po zavezniški zmagi onemogočila uresničitev Združene Slovenije zaradi totalne vojaške in politične naslonitve na SZ, za pol stoletja slovenski narod izključila iz Evrope in negativno oblikovala slovenski narodni značaj.
Režimsko zgodovinopisje poje hvalnice t.i. narodnoosvobodilnemu boju: poleti 1941 smo Slovenci, v Evropi prvi od vseh drugih narodov in držav, dvignili prapor totalnega in oboroženega upora proti nacizmu in fašizmu. Postali smo navišji živi zgled, evropski prvaki!
Pred kratkim smo spet zvedeli, da smo prvi – a ne le v Evropi, temveč na vsem svetu – po najvišjem številu samomorov med starostniki nad 65 let . Gre torej za prav tiste letnike, za tisto plast prebivalcev, ki so neposredno kot otroci ali mladoletniki na lastni koži doživljali revolucijo in t.i. narodnoosvobodilni boj in nato kot naborniki v JLA prisegali, da bodo branili »tekovine socialističke revolucije« … Sociolog dr. Vinko Potočnik takole komentira: »O razlogih za tako visoko število samomorov pri nas si strokovnjaki niso edini. Sam se najbolj strinjam s suicidologi, ki odgovor iščejo v negativnem razmišljanju o sebi. Negativno razmišljanje o preteklosti sproža veliko občutkov krivde, o sedanjosti nizko samooceno in o prihodnosti občutje nesmisla.«
Prepuščam vam, cenjeni bralci, da skušate tudi vi najti svoj odgovor na vprašanje o morebitni vzročni povezanosti obeh vrhunskih »dosežkov« …