Avtor: Ivan Urbančič

Spoštovani gospod Stanovnik, dovolite mi, da Vas osebno nagovarjam pri izpeljavi nekaj vprašanj v zvezi z Vašo Laikovo gloso k nekemu filozofskemu eseju, ki se tiče mojega prispevka v zborniku Evropski izziv, izdala pa ga je Nova revija. Vedno sem vesel vsakega odziva na katero koli moje besedilo. Je pa v našem kulturnem prostoru takih odzivov na moja številna besedila zelo malo. V tem pogledu nisem kaka posebna izjema glede na druge esejiste. Pogosto imam (imamo!) občutek, da padajo moja (naša) besedila v gluh prostor, kjer je javna razprava o temah duha skorajda zamrla. Na moj »filozofski esej«, kakor ga imenujete, sem dobil le nekaj maloštevilnih osebnih pozitivnih odzivov kolegov in drugega nič. Zato me Vaša glosa kot pismen in dokaj široko zasnovan odziv široko splošno izobraženega katoliškega intelektualca, kakršen Vi nedvomno ste, veseli neglede na hvalo ali kritiko. Saj ti taki odzivi pokažejo, kako je in ni s tvojim delom v javnosti, kje si sam v vsem današnjem našem dogajanju in s tem tudi, kako je z nami intelektualnimi Slovenci v sedanjem trenutku naše zgodovine. Obenem pa sem tudi žalosten ob dejstvu, da so odzivi na moja besedila doslej, tudi Vaš zadnji, govorili nekako mimo zadeve mojega pisanja in mišljenja, torej na način neke vnanje refleksije o mojih temah. Vendar problem ni v tem in Vam zdaj ne pišem pričujočega besedila zaradi tega, ampak zato, ker se mi odkriva neko splošno stanje duha na Slovenskem, o katerem pa se mi zdi vredno spregovoriti ob tem konkretnem primeru. Pokazati želim, kje in v čem je pravzaprav »težava« mojega pisanja, ki mi ni neznana in se je zavedam prav iz same najlastnejše zadeve vsega mojega filozofskega pisanja oz. mišljenja.




Kar se pa posebej tistega mojega »filozofskega eseja« v zborniku Evropski izziv tiče, Vam moram priznati, da ga sam nimam za posebno posrečenega. Z njim sem namreč naredil prevelik kompromis prilagajanja razumljivosti literarnega in intelektualnega ožjega in širšega kroga bralcev Nove revije in s tem tudi vsega današnjega slovenskega kulturništva. Zato sem vzel za izhodišče in podlago najtehtnejšega razdelka mojega eseja, namreč premisleka o današnjem evropejstvu, literarni dnevnik poljskega pisatelja Gombrowicza. S tem moj prispevek v zborniku ni bil nič »lažji«, bil pa je za zadevo mojega mišljenja nejasnejši, zavajajoč, pregostobeseden. Najbrž ne bom nikoli več šel v tak kompromis. Grem torej očitno še bolj v tisto, od česar me Vi v svoji glosi poskušate odvrniti, poboljšati. V čem je stvar?

Vi namreč zahtevate, me opominjate, da mora mislec, če piše za izobraženo javnost, svoje »skrajne abstrakcije« in svoje bistvene misli poslati tej javnosti v nji splošno razumljivem »jeziku prvega koda«, kakor pravite v svoji »laikovi glosi k nekemu filozofskemu eseju«. Prav ta naslov in njegova izpeljana intencija/zahteva sta simptomatična za vso težavo zadeve, ki kliče po pojasnitvi. Trdim nameč, da te Vaše zahteve/želje pri najboljši volji ni mogoče izpolniti. In ta težava se mi kaže kot na nepoljuben zgodovinski način vgnezdena med današnjim pristnim filozofskim mišljenjem njegove nepoljubne zadeve in današnjo javnostjo splošno izobražene inteligence, naj se že imenuje »laična« ali »katoliška« ali »kulturniška« ali še kako drugače. In prav, če je taka, je ne morem, ne smem narediti za predmet kake svoje kritike, češ da je sama kriva za svoje »nerazumevanje« nekakšnih »skrajnih abstrakcij« filozofije, če uporabim Vaš izraz. Ker taka kritika navsezadnje ne pojasni problema oz. se ga sploh ne ove. In zdaj naj postopoma poskusim pojasniti, za kaj pravzaprav tu gre.

Popolnoma delim z Vami mnenje, da je Nova revija kulturni mesečnik o splošnih vprašanjih kulture in duha, ki se ne obrača na »profesionalne filozofe« in bi moral zato upoštevati možnosti dojemanja splošno izobražene intelektualne publike v Sloveniji, ki seveda težko sprejema – če sploh! – take »skrajne abstrakcije«, kakor jih najdete v mojem besedilu tudi Vi, gospod Stanovnik. To je skoraj »večen problem« vsega mojega pisanja. Problem namreč, da med zvestobo poslušnega mišljenja in ubeseditve same tematične stvari ali zadeve mišljenja in razumljivostjo splošno izobražene intelektualne publike ni veliko prostora za manevriranje. In čeprav sem se včasih še tako trudil, da bi bil »razumljiv« tej publiki, je pri meni vedno prevladovala zahteva same tematične stvari (v smislu Husserlovega fenomenološkega klica »zu den Sachen selbst«). Imel sem »slabo vest«, če sem se v tem »pregrešil«. Druga možnost je, da preprosto utihnem kot filozof. Tega pa tudi ne bi mogel prenesti, če čutiš zahtevo zadeve same po njeni ubeseditvi – brez ozira na zasebni narcisizem pisateljevanja. In zato je moje pisanje, kakor mi pravijo in kakor o njem izražate svojo nejevoljo tudi Vi, »težko«, »pretežko« in torej neprimerno za tisto široko izobraženo intelektualno publiko, ki jo nagovarja Nova revija; in tako pač ni v skladu z »ravnijo samega jezika«, kakor pravite, ki naj bi bila določena s ciljno publiko revije. Skratka nesklad, kakor ga v tem pogledu ugotavljate, zadene na vprašanje, ki ste ga zastavili: »ali je zelo težke in tudi najtežje stvari mogoče poenostaviti – zvesti na bistveno in osnovno in to povedati v jeziku prvega koda«, namesto da v Urbančičevem besedilu »zadevamo na najbolj tehtna in najbolj zanimiva mesta, prek katerih ali skozi katera pa tudi najvišje šolani bralec te dežele ne more«. Tako pravite v svoji »laikovi glosi o nekem filozofskem eseju«.


Spoštovani gospod Stanovnik, moja izkušnja je, moj vpogled v zgodovino velikih filozofij izročila je, da se ravno takih filozofsko najbolj bistvenih mest ne le ne da poenostaviti na »jezik prvega koda«, ne da bi jih taka poenostavitev pohabila do neprepoznavnosti in tako sploh zgrešila tematično stvar, ampak da taki zahtevi noben pristen filozofski mislec ne more in po nuji same tematične stvari ne sme popuščati, da bi postal nekakšen javni tribun. Ker kaj pa je pravzaprav ta »jezik prvega koda« drugega kakor tisto, kar je v vsakdanjem javnem intelektualnem govoričenju že vsem do obrabljenosti tekoče »razumljivo sámo po sebi«, tako da pravzaprav ni prave potrebe, da bi to ponovno glodal še filozof? In na drugi strani: Kaj pa je tisto bistveno in osnovno v filozofskem mišljenju? Po moji izkušnji in po temeljitem vseživljenjskem študiju velikih filozofov izročila je to ravno tisto najpreprostejše in prvinsko in najbližje samemu bistvu človeka, kar se ravno v »jeziku prvega koda«, torej v vsakdanji navajeni govorici intelektualnosti zmeraj in neogibno preskoči in potlači, tako da je nji kar najtežje razumljivo ali sploh nerazumljivo, »neprehodna goščava«. Ne po mislečevi krivdi, ampak iz popolne nevajenosti misliti táko prvinsko preprosto stvar sámo.


Poglejte, gospod Stanovnik, Vas očitno malce nervirajo moje ponekod »skrajne abstrakcije«, o katerih se Vam zdi, da morda nekaj višjega pomenijo ali pa tudi prav nič. Vendar, ali ste kdaj pomislili na vprašanje, od kod pravzaprav izvira označevanje prvinskih preprostih stvari filozofskega mišljenja kot abstrakcij? To označevanje namreč nikakor ni samoumevno, kakor se zdi ravno intelektualcem »jezika prvega koda«, če ga »primemo za besedo«. Za takim samoumevnim označevanjem se skriva neka prav plitka, da ne rečem vulgarna »filozofija«, po kateri je npr. bit najsplošnejša in najbolj prazna abstrakcija. Kakor da npr. besede kot so »voda« ali »miza« ali »rdeče« po istem označevanju ne bi bile prav tako zgolj abstraktno splošne, ubesedeni abstraktno splošni pojmi. Že od srednjeveškega spora med nominalizmom in realizmom je znan in se vleče spor o tem ali je takšno abstraktno splošno zgolj prazno ime, ki mu v svetu ničesar ne ustreza ali pa je tudi takšno abstraktno splošno neka samosvoja bitnost in kot taka dana dojemanju, intelektualnemu zrenju. Za nominalizmom se skriva skrajni empirizem, na katerem sploh ni mogoče zasnovati znanosti in je zato njegova konsekvenca skepticizem kot popolna spoznavna nemoč uma. Husserl je z vso fenomenološko jasnostjo in razvidnostjo pokazal, da je tisto »abstraktno splošno« – torej bistveno/bitno – dostopno edinole preprostemu človeškemu načinu intelektualnega zrenja (Anschaung, Wesensschau). Ne morem zdaj »držati filozofskega seminarja« o tem problemu. Dejstvo je, da je Husserl ponovno – po velikih filozofijah izročila, ki so se izmaknile v nedojemljivost – z zelo jasno razvidnostjo pokazal, da so samosvoje izkustvene bitnosti tudi vse take »abstraktne splošnosti« bistveno-bitnega, ne pa rezultat »procesa abstrahiranja in posploševanja« uma, a ni nič zaleglo. V »jeziku prvega koda« še kar naprej ponavljajo in z Vami vred še zdaj ponavljajo oguljeno zlagano frazo, da so ravno bistvene in prvinske stvari filozofskega mišljenja prazne abstrakcije, ki se zdijo filozofom nabite z obiljem pomena, čeprav so »v resnici« (kateri neki le?!) prazne.



Za to trdovratnostjo tiči neka prastara povnanjena razlaga bistva jezika, bistva besede. Beseda je po tej razlagi neki materialni (glasovni ali iz pismenk sestavljeni medij, neka »stvar« kot znak, séma), ki ima še neki višji idealni pomen. S to razlago, na kateri temelji vsa formalna logika in na tej znanstvena lingvistika, je potisnjeno v pozabo, torej izmaknjeno v skritost izvorno bistvo besede, kakor so ga še pred vstajo filozofije poznali stari Grki. Zanje je bila beseda po svojem bistvu od-krivanje, torej kazanje in skrivanje obenem; to v sebi tako vzgibano od-krivanje kot bistvo besede so imenovali delóun, ki ima smisel le iz še izvornejše prvine: raz-krivanja, alethéuein, ki pripada njihovi izkušnji resnice: alétheia: v dobesednem prevodu neskritost ali razkritost. Tako da – po Platonu – pripada izrečeni besedi pravilnost (orthótes kot novi filozofski določitvi resnice izreka, logosa pri Platonu in Aristotelu) le, če beseda izreka torej odkriva to sámo po sebi razkrito – to alethés. In kaj je to razkrito sámo? Tisto prvinsko preprosto zmeraj samosvoje bistvo biti kake stvari. In to bistvo biti je tisto, kar povesta pri Platonu in Aristotelu temeljni besedi idea in ousia-enérgeia in kar je odkrito in dojemljivo le umu, ne pa čutnosti, vendar umu izvornega grškega smisla.
























Z vso to zgodbo hočem le opozoriti na to, da beseda po svojem filozofskem bistvu nikoli ni izrek nečesa abstraktno splošnega kot rezultata nekakšnega abstrakcijsko-posploševalnega procesa uma, ampak je – še posebej v filozofiji – od-krivanje intelektualno zagledanega kot zasnovanega v razkritosti biti stvari. Če vprašamo: Na čem in po čem je zasnovano takšno bistvo besede? – je izvorni odgovor absolutna preprosta prvina vse filozofije: sredina odnosa istosti/identitete odkrivajoče misli/besede in razkritosti biti. Parmenides je to – kolikor je nam znano – prvi izrekel z znamenitim stavkom identitete: saj isto je mišljenje in bit – to gár autó noein estin te kai einai. In če je beseda/misel tisto bistveno človeško, izreka omenjeni stavek sámo bistvo biti človeškosti: sredino/vmesnost istosti/identitete bistva človeka in bistva/istine biti. To je prva in zadnja in vseobvladujoča, vseomogočujoča prvina vsake poznejše filozofije, ki na samosvoj in enkraten način razvije prigodo te sredine kot mesto človeško »nadčloveškega«, »nadnaravnega«, »nadbožjega« bistva resnice, bistva biti, bistva človeka, bistva misli/besede in je kot taka sredina mesto učlovečenja človeka (ne učlovečenja opice!) in je edino mesto raz-bližanja Boga in človeka.











Vse to se mi je zdelo potrebno povedati, da ne bi več ob filozofskih prvinah mišljenja topo buljili v zgolj besede kot »skrajne abstrakcije«, namesto da bi bili preprosto poslušno pozorni na tisto, kar od-krivajo, namreč na zadevo sámo, ter se navadili miselno gledati skozi besedo na sámo zadevo, po kateri je bila beseda zasnovana. Temu rečem fenomenologija oz. hermenevtika. Skratka: nič ni na »jeziku prvega koda«, ker v njem že od samega njegovega začetka/počela vlada samoumevno jemanje bistva jezika kot medija/sredstva komunikacije informacij, torej kot razpoložljivega medija vse prakse znanosti. Hoteti v tem »jeziku« izreči in razumeti katero koli pristno filozofsko besedo je nemogoče. In tu je prvi in ne edini problem Vaše »laične glose« in sploh Vašega zgolj vnanje refleksijskega odnosa do filozofskega mišljenja, spoštovani gospod Stanovnik.






Seveda mi je jasno, da sem, če sledim Vam in uporabim Vaš izraz, pravkar spet zašel v »neprehodno« goščavo »skrajnih filozofskih abstrakcij«, ki se zdijo zelo polne smisla, a so »v resnici«(?!) prazne, torej malo ali ničpovedne. Vendar tisto, zaradi česar Vam vse to opisujem s takšno »neprehodno« goščavo »abstrakcij«, je moje prepričanje, da je – med drugim – nujno postaviti pod radikalni vprašaj takšno označevanje bistvenih prvin filozofskih zadev. Nujno je, da prisluhnemo besedi bistvenega mišljenja kot od-krivanju tistega, kar nam je najbližje, a ostaja vendarle izmaknjeno v skritost in je potlačeno v pozabo. Kajti prav to ne pomeni nič drugega kot to, da se nam je, nam današnjim še prav posebej in katastrofalno, filozofsko mišljenje odtegnilo v nedojemljivost in da ima to skrajno hude implikacije za bivanje v takšni zapuščenosti od vsega bitnega in od vseh bogov, torej za bivanje takšne neovedene najvišje nevarnosti. Preboj k takšnemu bistvu filozofske besede ni kaj neznatnega, saj zahteva, da se sprostimo za takšno besedo, ki ni podvržena nobeni znanstveni verifikaciji ali falsifikaciji, kakor je nujna pri vsaki znanstveni trditvi. Filozofska beseda je znanstveno nedokazljiva in tudi neovrgljiva, ker je zunaj polja znanosti po sami njeni znanstvenosti, kakor je tudi zunaj polja »jezika prvega koda«. Beseda bistvenega mišljenja je nujna danes, v času, ko sta se dosedanja metafizika in njena racionalna teologija izkazali kot nezadostni (kot hudičevo delo, kakor sta to metafiziko s stališča svoje drugačne teologije označila znana teologa Rudolf Bultman in Karl Rahner). Kajti njeno izvorišče, tista prej nakazana sredina, je edino mesto možnega raz-bližanja Boga in človeka. Toda če naj takšno mišljenje ne bi zapadlo popolni poljubnosti in samoumnosti, je nujno potrebno usvojiti fenomenološki oz. hermenevtični izvoren način mišljenja in ubesedovanja. Taka usvojitev pa nikoli ni in ne more biti zgolj verbalno védenje za ti dve »veščini«, ampak je praksa, ki zahteva veliko naporov: kakor vsaka velika muzična veščina. Tudi plavanja se ne naučimo z zgolj verbalnim poukom.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Učenost Mirko Kambič

Poglejte, gospod Stanovnik, Vi sami v svoji »laični glosi« večkrat nakažete, da niste vešči takega filozofskega mišljenja, vendar kljub temu sodite in vnanje reflektirate o njem. Se Vam zdi to intelektualno korektno? Ali ni prav to v osnovi antifilozofsko? Iz Vaše »laične glose« čutim neki ton averzije do izvornega, prvinskega mišljenja. Ali morda res le zaradi njegove neogibne nerazumljivosti intelektualcem »jezika prvega koda«? Ali ni izvor Vaše averzije tudi nekje globlje? Domnevam, da je izvor te Vaše averzije v Vaši temeljni krščansko katoliški umeščenosti, ki ima takorekoč vse odgovore na zadnja vprašanja človeka, sveta, človeškega bivanja takorekoč že »v žepu« in mu je zato ne le tuje, ampak nekako protismiselno, nepotrebno ali celo nevarno filozofsko bitno zgodovinsko zastavljanje in razvijanje takih vprašanj ter iskanje odgovorov nanje. Zato na taki podlagi pristno filozofsko mišljenje kot brezpogojno odgovorno in zavezano le lastni zadevi sami, ne more pognati korenin. Ne trdim, da je pri Vas osebno res tako, saj to je le vprašanje Vam osebno. Ali prav kot krščanski intelektualec res ne vidite neke današnje nezanikljive nezadostnosti, bistvene postanosti krščanstva in Cerkve v vsem njunem diapazonu od institucije do dogem in naukov in obredov in vse prakse? Ali ne čutite pri krščanstvu neke izgube njegove moči določanja vsega neznanskega dogajanja današnjega sveta in človeštva, ujetega v vse bolj pospešeni samosmotrni proces vsezajemajoče prakse znanosti kot permanentne revolucije proizvajanja ter nji služečega sistema liberalne demokracije, družbenega reda in vseh vrednot vključno človeka kot po bistvu tega procesa izzvanih pogojev možnosti tega v sebi sklenjenega samosmotrnega procesa z vso strahoto neovedenega drvenja v pogubo vred?




Ampak naj zdaj namesto takih masivnih vprašanj zastavim neko navidez prav »obrobno vprašanje« v zvezi z »abstrakcijami«. Ali niso že omenjene besede »voda«, »miza«, »rdeč« itd., ki so nedvomno – če rečem po Vaše – »splošne abstrakcije«, vsakdanje razumljive le zaradi nenehne oguljene in povsem brezmiselne rabe, ne pa zato, ker bi bile navadnemu človeku in tudi današnjemu splošno izobraženemu intelektualcu zares razumljive v svojem bistvu, izvoru in zasnovanosti? Poglejte, če pozorno sledimo Platonovemu premisleku logosa v njegovem »Sofistu«, se nam odkrije v vsaki besedi logosa kot izreka nečesa o nečem, nekaj nenavadnega, čudnega, prav demoničnega v grškem smislu. Vsaka beseda logosa kot izreka soizreče vedno neko zvezo (koinonia) dvojega: izrečene stvari in njene biti, to da JE. In na tej zvezi ali koinoniji je lahko Platon kot prvi zanesljivo zasnoval in izpeljal svojo filozofijo proti sofistiki, ki jo je s tem v samem njenem korenu premagal; in obenem s tem je položil temelje in omogočil razvoj vseh znanosti in dognal bistvo biti ali idejo človeške skupnosti v polis, imenovano politeia, ki nikakor ni zgolj država, ampak je bistvo biti človeške skupnosti, ki ostaja vzor oz. duhovni temelj evropskega človeštva še dandanes na svoj način. In ko je Heidegger – tudi iz vpogleda v to bitno zgodovino – izrekel stavek, da »je govor hiša biti«, so se temu brez misli posmehovali vsakršni intelektualci »jezika prvega koda«. In ta »slava« je na različne načine spremljevalka velike filozofije od njenega začetka do današnjosti, ne da bi se adepti takih vnanjih, nepristnih, neovedeno zlaganih refleksij sploh lahko ovedeli izvora tega svojega samoprepotentnega početja.












Kako bi Platon vse omenjeno mogel izpeljati, če bi bila bit zgolj najsplošnejša in najbolj prazna abstrakcija, če ne bi bila v bistvu te biti ljubezen in to modro (eros kai to sophón); in če to oboje ne bi bilo tisto Platonovo »nadčloveško«, »nadbitno«, »nadbožje« vladajoče in vse omogočujoče: dobro sámo – to agathon? Tisto, kar je Sofokles v zadnjem verzu svoje tragedije Edip na Kolonu imenoval kyros, kar sem omenil v svojem eseju in kar ste Vi rahlo poironizirali v svoji »laični glosi«. Kajpak, lahko se tudi tako gremo, ampak kakega posebnega smisla pa v tem ne vidim. Spet pa Vas vprašam, kako naj krščanski katolik ostane zares odprt za takšno misel, ki o teh zadnjih rečeh – in moram réči človeškosti najbližjih rečeh – misli mimo nepremakljivih dogem katoliškega krščanstva? Ali pa se morda motim – in to moram dopuščati, zavedajoč se, da je raz-krivanje negotova igra kazanja-skrivanja, ki ni odpravljiva na način znanosti?













In če zdaj Vi, gospod Stanovnik, v svoji glosi na podlagi tistega razlagalskega abstrakcionizma z mučno nejevoljo marširate skozi »neprehodna«, ker »skrajno abstraktna« mesta mojega eseja, Vam mora izpasti zares vse skupaj kot povsem neprehodna goščava za človeka tistega – tudi intelektualnega – »jezika prvega koda«. Pa ne zato, ker bi bilo tisto »zelo težko in zapleteno« (saj je – si drznem reči – prvinsko preprosto), ampak zgolj zato, ker je zunaj polja intelektualčeve vsakdanje oguljene navade.
Ali pa ima mogoče tista Vaša nejevolja svoj bolj vsakdanji izvor v tem, da je »novorevijaštvo« po Vaši percepciji nekako distancirano hladno do krščanstva, Cerkve, vernikov in načina njihovega (ne-)sprejemanja na Slovenskem ter je zato treba malce »zlasati« glavne »novorevijaške ideologe«? Morda pa Vam je tudi ostala v zavesti diskvalifikacijska fraza zunajpartijskih nasprotnikov Nove revije kar kmalu po njeni ustanovitvi, češ da »novorevijaši so partijsko-dvorna plačana opozicija«. Ne vem, spet zgolj domneve iz nekih znamenj Vaše kritičnosti do novorevijaštva. Za ta namen ste za taka glavna »ideologa novorevijaštva« izbrali Tineta Hribarja in Ivana Urbančiča. Toda slednji je v svojem eseju zelo nedvoumno izrecno povedal, da ga v prav ničemer ne določa niti novorevijaštvo niti postmodernizem. Prav tako sem v zapisu v Delu ob proglasitvi Hribarja za osebnost leta in tudi v tistem eseju zapisal, da se s Hribarjem razhajava tako glede »politike«, če rečem poenostavljeno, kakor sem nakazal tudi točko najinega najglobljega filozofskega razhajanja v smislu hoje vsakega po svoji poti. Povedal sem tudi, da Hribarjevo mišljenje po mojem vpogledu ni izvorno fenomenološko-hermenevtično, ampak je konstruktivno in s tem nisem nastopil kritično proti njegovemu delu. Vi ste, gospod Stanovnik, kritično pretresali v glavnem le Hribarjeva »politična« stališča – po moje jasno in zadeto z vašega zadevnega intelektualnega stališča. Tudi Vašo kritiko mojega »filozofskega eseja« sprejemam kot dobrodošel odmev, ki mi daje priložnost tu pa tam morda kaj jasneje ubesediti. Vaš odmev cenim ravno s tem, ko ga jemljem resno v mar.
Skratka, ne zamerite mi prosim, če tu zavzeto in zagreto branim filozofsko bistveno-bitno mišljenje. Na kar sem tukaj le opozoril, ni kritika Vaše »laične glose«, ampak hoče postaviti v vprašljivost ves razlagalni abstrakcionizem kot tisto nepristno miselnost, ki ni nastala zgolj po nekakšni intelektualni insuficienci njenih začetnikov in nosilcev, ampak z današnjo izmaknitvijo v skritost in pozabo samega prvinskega izvora bistveno-bitne misli in besede. Ta izmaknitev v nedojemljivost že mišljenega je priklicala to nepristno, neovedeno zlagano miselnost in jo drži kot formo javnosti še dandanes.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Človek, pesek in neskončnost Mirko Kambič

Sedaj pa je čas, da preidem k bolj vsebinskim temam Vaše »laične glose«. V mislih imam najprej način, kako Vi ob povzetkih nekaterih mojih misli in dokaj svobodnem navajanju skupaj nekaterih mojih besed, ki se Vam zdijo značilne, to postavite tako, da zbuja ironijo nesmisla. Na primer takale povsem samovoljna sopostavitev v zvezo dveh tako direktno nezdružljivih zadev, ko pravite: »Med katoliškim antikomunizmom in refleksijo ‘bistvenega zgodovinskega mišljenja’ je namreč, kot pravi Urbančič ‘nepremostljiv prepad’«. Poglejte, gospod Stanovnik, to je Vaša samovoljna sopostavitev dveh na tak način nepovezljivih zadev, ki pa ima, hočeš nočeš, ton rafinirane ironizirajoče diskvalifikacije iz neke zamere in očitka, ki se spusti skorajda že do strankarstva. In takih reči je še kar nekaj.
Posebej Vas npr. zbode moja trditev, da v slovenskem medvojnem sovražnem in krvavem spopadu, ki se je vlekel tudi še v povojni čas, če gledamo na ta spopad z nekega zadnjega človeku mogočega vidika, ni »krivde in greha« in da so v njem – ne glede na svoje ideološke oz. verbalne alibije – kot po neki »nadčloveški« sili vanj izzvani ljudje trpeli in umirali brez krivde in greha. Pri tem nekoliko samovoljno obrnete mojo misel, da je videti še bolj nemogoča, ko to povzamete takole: »Govorjenje o krivdi in grehu je, pravi Urbančič, pravzaprav maščevanje, ki je še ena od posledic nereflektirane ontološke blaznosti. Urbančič še misli, da bi to spoznanje bilo treba vdelati v deklaracijo in jo sprejeti ‘politično’ in ‘na državni ravni’. Predlog je mogoče sprejemljiv, čeprav zveni nekoliko čudno v soseščini ‘visoke ontologije’.« (na str. 73)
No, če smo natančni, sem zapisal, da se izvajanje pravice nad njimi izkaže zmeraj kot maščevanje, ne pa, da je to že kar »govorjenje o krivdi in grehu«. In s to »pravico« sem očitno imel v mislih državno-pravno sankcioniranje »krivcev« za tisti greh in zločin. Tukaj smo zdaj res pri zadnjih človeških rečeh, pri katerih se mi ne zdi primeren očitno ironizirajoči, posmehljivi ton Vašega načina povzetka in predstavitve moje misli. Videz samoumevnosti, s katero Vi, gospod Stanovnik, to počnete – moram to omeniti – je nekoliko prelahek. Morda deloma tudi zaradi moje neizpeljane gole trditve, ko ti v takem eseju ni mogoče vsega izčrpno pokazati in razviti ter predpostavljaš – naivnež – da je bralec tudi misleče bitje, ki zna prisluhniti tistemu,kar od-krivajoča beseda še skriva. Zato bi jo vendarle kazalo vzeti nekoliko resneje v premislek iz njene zadeve, po kateri je zasnovana. No pa se lotimo tega lepo po vrsti in kolikor pač ta priložnost sedaj to omogoča.


Najprej tiste sopostavitve »visoke ontologije« in »politične deklaracije«, ki da »zveni nekoliko čudno«. In tudi tiste, po kateri »med katoliškim antikomunizmom« in »bistveno zgodovinskim mišljenjem« zija »nepremostljiv prepad«, kar je spet tak povzetek moje misli, ki sugerira Urbančičevo čudaštvo. Vsekakor je res, da se tiste moje misli neogibno zdijo čudaške vsakdanjostni navadni zavesti in pameti in tudi intelektualcem »jezika prvega koda«. Vprašanje pa ostaja, ali jih je sploh dopustno jemati s takšno pametjo. Tu tiči ključno vprašanje vse te zgodbe za Vas, gospod Stanovnik. Ravno mišljenje prave velike filozofske metafizike skozi vso njeno zgodovino se mora nujno od navadnega vsakdanjega človeškega, k svetu in stvarem naravnanega mišljenja, govorjenja, ravnanja obrniti v povsem nasprotno smer, torej k tistemu določujočemu in vladajočemu in omogočujočemu, kar jih žene, omogoča, nosi in obvladuje na njim povsem neoveden, v skritost izmaknjen način. In to isto načelno velja tudi za bistvo odnosa vse prakse znanosti do v-svetnih stvari, do človeka samega, človeške družbe, narave itd. Ta obrat nazaj k skritemu izvornemu je za veliko filozofsko metafiziko tako nujen, da je ona sama šele mogoča edinole v poslušnosti klicu tega obrata, ki prihaja iz samega bistva biti.





In v čem je smisel ali namen tega obrata in z njim filozofske metafizike? Ne v tem, da bi lažje obvladovali naravo in stvari za svoje potrebe. Ampak najprej v tem, da bi ljudi z ovedenjem tega skritega vladajočega kot človeku najbližjega, takorekoč bližine same, sprostila iz ujetosti/zasužnjenosti in izgubljenosti v svetu stvari, s katerimi imajo nenehno in edinole na vsakršne načine opravka in ki celo sebe same povnanjeno razlagajo iz tega sveta kot pač neko posebno stvar med drugimi. In da bi s tem ovedenjem ne le sprostila človeka iz ujetosti/zasužnjenosti v svetu, ampak ga predvsem vrnila sebi samemu kot izvornemu bitju svobode, resnice biti, človeškosti: najvišjega dostojanstva in samospoštovanja dostojnega bitja vsega stvarstva, ki ima svojo ovedeno mero in usodo iz tistega, njemu navadno skritega, vladajočega, določujočega, omogočujočega. In to izvorno je bilo v različnih epohah svoje zgodovine na različne zgodovinske načine ubesedeno v filozofski metafiziki, a je vendarle isto.


Za vse velike filozofske metafizike je – pri vsakem na samosvoj, zgodovinsko enkraten način – vzorec omenjenega obrata tisti Platonov znameniti filozofski mythos/beseda o votlini v 7. knjigi Politeje. In tisto vse določujoče, vladajoče, omogočujoče, h kateremu se nazaj obrača bistveni mislec, je bila pri Platonu podoba sonca, imenovana ideja idej: dobro sámo (to agathón), ki ga je z zelo skopimi besedami spoštljivo vpeljal v Politeji kot tisto »nadčloveško«, »nadbožje«, »nadbitno«, a vendarle človeku kot človeku najbližje: sámo bistvo biti in s tem bistvo biti vsega resnično bivajočega kot posameznih idej stvari in reda/kozmosa stvari v celoti. Na vrhuncih filozofske metafizike Novega veka od Kanta do Hegla je tisto izvorno, k čemur nazaj se obračajo ti misleci takoimenovane identitetne filozofije (Identitätsphilosophie), absolutna subjektiviteta samozavesti uma/volje ali absolutnega duha kot absolutno sebe gotovega (certitudo!) in resničnega bistva biti. Pa niso zgolj ponavljali Platonovega filozofskega mita votline, ampak so temeljito razločili navadni vsakdanji razum in zavest v svet in k stvarem naravnanih ljudi od samozavesti uma oz. duha kot absoluta, ki odkriva tisto, kar ostaja ljudem navadnega razuma in zavesti in »jezika prvega koda«, če rečem po Vaše, povsem neovedeno, neznano, zunaj njihove zavesti. In to so ti filozofi delali z istim namenom: sprostiti človeka v njegovo izvorno mesto svobode, resnice in zagotovljene biti – torej človeškosti človeka kot najvišjega dostojanstva in samospoštovanja dostojnega bitja v vsem stvarstvu. In prav ti filozofi so zasnovali tudi mesto ponotranjenega duha krščanstva na polju duha, ki so ga zasnovali.



















Za nas danes pa tisto, k čemur se bistvena misel obrača nazaj iz današnje nepristnosti – namreč prigoda istine biti – ni več tak absolut, če uvidevamo, da nujno potrebuje bistvo človeka, da bi sploh imelo mesto/sredino svojega pri-hoda in tako »s seboj« prigodi tudi sebi lastno, po sebi zasnovano človeškost. Uganka? Vsekakor, nikdar izčrpljiva, človeško »nadčloveška«.


Upravičeno me boste vprašali, gospod Stanovnik, čemu za vraga je bil zdaj potreben tale moj dolgovezni filozofski seminar spričo prej zastavljenih konkretnih vprašanj najinega »dialoga«. Po moje je prav ključen za dojetje tistih vprašanj. Misliti ga je treba skupaj s tistim, kar sem prej pokazal v zvezi s tistim znamenitim Platonovim filozofskim mitom o votlini. Odkriva namreč, da tudi dandanes, v epohi prigode človeka vsezajemajoče prakse znanosti na povsem samosvoj enkraten zgodovinski način človek vsakodnevno biva »v tisti votlini«, torej v nepristni, neovedeno zlagani miselnosti, vednosti, samorazlagah sebe, sveta, družbe, vsega dogajanja; torej v nepristni, neovedeno zlagani zavesti in njenem »jeziku prvega koda«. To pa povsem neodvisno od posebnih barvnih odtenkov te svoje neovedeno zlagane, nepristne zavesti: bodi ta krščansko-katoliška/cerkvena/verska, bodi liberalno demokratska ali liberalistična, skrajno levičarsko-marksistična ali skrajno desničarsko-nacionalistična, ali kulturniško intelektualistična, ali psevdoznanstvena, ali alternativistična, ali »navadna«. In tudi, če ji bistveni mislec to odkriva in ji kaže izzvanost nje same in sploh vse njene razpoložljivosti v izvajanju vsezajemajoče prakse znanosti, nesvobodo pri vsem tem, najvišjo nevarnost razčlovečenja v tej razpoložljivosti in z njo generirani nepristni miselnosti, tega ne more kar zlahka »razumeti«, dojeti, ji je »neprehodna goščava skrajnih abstrakcij«. To pa ji zbuja nejevoljo, jezo, zavračanje, averzijo do bistvenega mišljenja, ki se lahko izrazi tudi na način Stanovnikove ironizacije in posmeha, na kar sem opozoril prej z navedki.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Moderna Mirko Kambič

Torej je treba opozoriti na to, da med bistvenim mišljenjem in to nepristno zavestjo ne vlada prepad zanjo sámo kot nepristno, saj ji je resnica, ki jo odkriva bistveno mišljenje, povsem odtegnjena v skritost in pozabo, povsem potlačena v nedojemljivost in zato sploh ne prihaja v nasprotje z njo. To se pravi, da tudi tistega, v ironično posmehljivem tonu omenjenega, »nepremostljivega prepada« med katoliškim antikomunizmom in ‘bistveno zgodovinskim mišljenjem’ ali »visoko ontologijo« za ta barvni odtenek današnjega zgodovinskega načina nepristnosti zavesti pravzaprav ni zares, ampak samo ironično. In prav tako za ta barvni odtenek nepristne zavesti tudi ne more biti mogoče, da obstaja neka raven ali način bistvenega mišljenja, za katerega tiste medvojne in povojne grozote na Slovenskem pravzaprav niso razložljive niti mislive v kategorijah greha in krivde in zahteve po pravični kazni za to krivdo nedvomnih in edino krivih akterjev tega zločinsva po svobodni odločitvi. Zavest takih presoj in zahtev namreč v svoji zgodovinski nepristnosti ne uvidi izzvanosti tega početja od tistega nji povsem v skritost in pozabo odtegnjenega človeško »nadčloveškega« vladajočega, ki sem ga omenjal.





Skratka: med navadnim nepristnim zavestnim bivanjem človeka in bistvom njegovega dejanskega bivanja s tisto nepristno zavestnostjo oz. miselnostjo vred je treba danes odkriti samosvoj popolni prelom, razhod med njima, vsak stik, česar se današnji človek vsezajemajoče prakse znanosti brez neke temeljite zasnovane spreobrnitve ne more ovedeti, ne more tega pomniti: ne zaradi kake svoje intelektualne ali izobrazbene insuficience, ampak po izmaknjeni prigodi ne-bistva biti kot ničevosti biti, torej ontološkega nihilizma (tu ne mišljenega na Nietzschejev način!), ki ga v svojem eseju literarizirano imenujem »ontološka blaznost« ali »ontološki stroj«. Tako, da nepristna, neovedeno zlagana zavest današnjih ljudi sama po sebi zastira bistvo njihovega dejanskega zasužnjenega bivanja in njihove nepristne zavesti vred, ki je dandanes služba razpoložljivosti vsezajemajoči praksi znanosti, katere neovedena, skrita brezpogojna oblast je ne-bistvo biti, ki se godi kot ničevost biti, kot neovedeni nihilizem. To je ravno osrednji problem najobširnejšega dela mojega eseja in me zato čudi, da ste Vi, gospod Stanovnik, ta problem nekako kar prezrli, ignorirali, čeprav skriva v sebi najhujše implikacije za današnjega evropskega človeka prakse znanosti in njegovo prevladujočo nepristno intelektualnost kot prisilno formo današnje javnosti. (O tem problemu imam v tisku knjigo in Vam jo bom po izidu poslal.)








S tem sem – se tolažim – vsaj do neke mere pojasnil nekaj glavnih točk razhajanja med najinima načinoma presojanja današnjega dogajanja. Po moji izkušnji je danes vsak poskus prevedbe današnjega bistvenega mišljenja v občerazumljivi »jezik prvega koda«, torej vsakdanjega govoričenja intelektualne javnosti in tudi v jezike današnjih empiričnih družboslovnih oz. humanističnih znanosti pohabljajoča vulgarizacija, ravno pravšnja za vsakršne množične informacijsko-komunikacijske medije, kamor sodijo tudi splošne intelektualne/kulturne revije. In dalje, da ni mogoče mimo dejstva, da tisto, kar velja za nepristno/zlagano splošno izobraženo zavest današnjih ljudi, ne velja na ravni ovedenja bistva njihovega dejanskega bivanja razpoložljivosti in z njo sovisne nepristnosti miselnosti kot prisilne forme vsakršnih javnosti. Ne velja torej na polju »visoke ontologije«, kakor jo Vi, gospod Stanovnik rahlo ironizirate. Konkretno: tisto, kar se na ravni demokratične politike in njenega funkcioniranja kaže kot krivda in greh medvojnega in povojnega grozotnega zločinstva v Sloveniji in je torej Zločin, kakor zapiše Hribar, se na ravni bistveno-bitne misli (danes to ni več »ontologija«!) kaže le kot strašna, po neki prigodeni »usodi« izzvana, nesreča, ki pa ima nešteto načinov izkazovanja vsepovsod v današnjem svetu vsezajemajoče prakse znanosti in tudi še zdaj prav tako pri nas v Sloveniji. Nesreča, v katero so bili in so še danes ljudje brez možnega izogiba izzvani z njim skrito oblastujočim ne-bistvom biti. To pa tako, da je vse tako izzvano strašno in nestrašno delovanje ali praksa za zanj razpoložljivega človeka zgolj »tehnični problem«: brez vesti, moralitete, ovedenosti, pomnjenja njegovega skritega bistva.






In zakaj smo ob teh problemih pri zadnjih (ali prvih, kakor pač gledaš, vsekakor pa človeku najbližjih) človeških rečeh? Vi, spoštovani gospod Stanovnik, ki se – tako sklepam – prištevate k slovenski katoliški inteligenci, vidite tisti Zločin kot Zločin glede na Boga in krščanski nauk brez pomisleka kot greh in krivdo človeka. In zato, po legitimnosti demokratičnih zakonov, v katerih – upravičeno! – vidite tudi krščanskega duha (ne le laicističnega) kot »nadčloveško« sankcijo teh zakonov, pričakujete obsodbo in kazen za izvajalce in naročnike Zločina, kar je najnormalnejši odziv zavesti današnjega demokrata, tudi krščanskega demokrata, ne le krščansko-katoliškega intelektualca. Da ne bo spet nepotrebnega nesporazuma: z vsem, kar imam namen zdaj s tem v zvezi povedati, nikakor nočem zagovarjati katerih koli izvajalcev tistega Zločina. Vendar tista zadnja – in prva – človeška zadeva je zdaj ravno vprašanje Boga. O tem vprašanju pa želim in moram igrati »z odprtimi kartami«, kakor se reče, čeprav moram dodati, da v tej »igri« noben človek ni njen suvereni gospodar.


Ni moja izmišljotina, če rečem, da je Bog zapustil današnji svet in današnje človeštvo. To pa tako, da se je današnjemu človeku zavestnega bivanja povsem odtegnila v skritost tista vmesnost/sredina odnosa istosti/identitete bistva človeka in bistva/istine biti kot edino možno mesto raz-bližanja Boga in človeka, njune bližine in daljave. Zato – iz svojih vpogledov – pravim, da tudi Vi, današnji katoliški krščanski izobraženci, pravzaprav nimate pristnega odnosa do Boga, »stika« z njim, ampak imate le versko dogmo o bivanju Boga (kakor da ne bi bil Bog neodvisen od bivanja!?), torej nauk verovanja v Boga. Verovati kaj, pa se pravi, to imeti-za-res brez pristnega odnosa s tistim v tisti sredini, kjer je tak odnos in stik edino mogoč in ki je ni mogoče »pričarati« ne z molitvami, ne z obredi, ne s kakršnokoli versko prakso. Kajti če se dandanes godi nihilizem kot zgodovina ničevosti biti (spet ne v Nietzschejevem smislu!) in se godi prav z nami samimi, današnjimi ljudmi razpoložljivosti, kako bi si tedaj mogli taki verniki domišljati, da pa so oni prav po tem svojem verovanju izvzeti iz tistega nihilizma? Saj ta nihilizem vendar neogibno in njim neovedeno sega v sámo njihovo verovanje v prej nakazanem smislu.







In če je tako – ta pogojnik je tu zmeraj nujen – nimate kot današnji verniki za svoje sodbe o grehu in krivdi človeka nobene druge »višje« sankcije kot svojo zgolj človeško prečloveško samoumnost, tisto nepristno zavestnost svojega bivanja prav tako kakor vsi drugi ljudje te dobe brez ozira na barvni odtenek te njihove nepristne zavestnosti. Pa tudi: kako spričo takega verovanja v neprisotnega Boga ne vedeti, da vse hudo današnjosti ni le neka implikacija njegove zapustitve sveta in človeštva? Tako, da prav zaradi tega ne bi bilo mogoče krivde za vse to strašno hudo obesiti za vrat zgolj človeku in ga dolžiti greha ter klicati nadenj pravico, ki se – brez »nadčloveške« sankcije – sprevrača v zgolj maščevanje kot dejanje nekega zastrtega sovraštva. (Gospod Stanovnik, ne predpostavljajte prosim, da ne poznam dogem teodiceje v zvezi s tem metafizičnim problemom, saj te dogme tudi ne segajo do samega bistva problema, ki se nam danes zastavlja.)



Spričo vsega rečenega se mi kaže bistvenejša najvišja modrost starih Grkov, po kateri človeka brez krivde zadene vsakršno hudo in gorje prestopa (hybris) usodno odmerjene mu mere in meje kot smrtnika. Zato v svojem eseju navajam tiste tri sklepne verze Sofoklejeve tragedije Edip na Kolonu, ob katere ste se, gospod Stanovnik, tudi spotaknili v svoji »laikovi glosi«.*) Vendar se v to zdaj ne bom spuščal. Omenim naj le, da ste v svoji glosi podali dandanes še vedno splošno razširjeno razlago grške tragedije skozi naše današnje pojmovanje občečloveške moralitete. Taka razlaga je vseskozi vprašljiva, naj se zdi še tako samoumevna. Vanjo namreč vnaša nekaj, česar Grki sploh niso poznali: pojmovanja bistva moralitete, katerega vrhunec je Kantovo zasnutje bistva občečloveške moralitete na absolutno gotovi biti subjektivitete samozavesti uma/volje. To bistvo moralitete pa nikakor ni zamenljivo s tistim, kar so Grki mislili kot ethos. Z utečenimi navideznimi samoumevnostmi v takih rečeh ne bo šlo več. Ampak tudi v ta problem se zdaj ne morem spuščati.





Dotakniti se moram še enkrat problema današnje zgodovinsko samosvoje, po njenem načinu nikdar v predmoderni zgodovini enake brezbožnosti – tudi v sami veri v boga na prej nakazani način. Gospod Stanovnik, v svoji glosi navajate misli nekaterih znanih intelektualcev, med njimi tudi levičarskega neomarksista Habermasa, ki napovedujejo, da se današnja evropsko določena svetovna civilizacija brez Boga kratko malo ne bo mogla trajno obdržati. Tudi sam tako mislim in sem to pokazal v svoji knjigi, ki je zdaj v tisku, čeprav tega ne mislim na njim enak način. Toda dejstvo, da današnja svetovna civilizacija, da današnje človeštvo vsej svoji vsezajemajoči praksi znanosti in nenehni rasti blaginje in vsakršnih uživanj, doživljanj in zabav navkljub takorekoč krvavo potrebuje in zahteva Boga, še nikakor ni niti dokaz bivanja Boga (!!) in še celo ne možnost njegovega približanja svetu. Prav narobe: to je nihilistična misel, katere avtor je Nietzsche, ne ker bi veroval v boga, ampak da bi se tako obvladovalo v sužnosti masovnega razpoložljivega človeka. Kajti brez neke temeljite, iz same prigode istine biti kot tiste sredine/vmesnosti istosti/identitete človeka in biti kot sredine raz-bližanja Boga in človeka in iz te sredine zasnovane spreobrnitve zgodovinskega bistva človeka, je današnja svetovna civilizacija s človeštvom vred obsojena na propad. Boga si kratko malo ni mogoče izmisliti ali z vsesplošnim govoričenjem o njem doseči njegov pri-hod, niti izsiliti drugačnega sebe s kakšno zgolj človeško planirano in organizirano revolucijo. Toda ali je sploh mogoče miselno zasnovati obetajočo se prigodo tiste sredine, če si kot krščansko-katoliški vernik že v domnevni posesti odgovorov o zadnjih in prvih vprašanjih človeka, človeštva, sveta? Po moji izkušnji in védenju to ni mogoče, ker ti takšno prepričanje ali vera odvzame/zatre spodbudo za izvorno bistveno mišljenje: njegovo poklicanost iz prigode tiste sredine. Ali ni sam Aleš Ušeničnik na nekem mestu izrecno povedal, da brez vere filozofsko ne bi nikoli prišel do zadnjih resnic? Ali ni prav v tem vernikova odpoved filozofskemu mišljenju?







Le sproščanju prihoda te obetajoče se prigode, le ovedenju in pomnjenju bistva današnjega dogajanja te civilizacije kot skritega bistva skrite najvišje nevarnosti – nevarnosti razčlovečenja – in s tem odskoku od vsega neznansko nagrmadenega gorovja današnje nepristnosti, neovedene zlaganosti javno veljavnih »védnosti« – je danes posvečena pot bistvenega mišljenja.



Vprašanje, ki se mi s tem v zvezi zastavlja in ki ga mimo nepomembnih nesporazumov zastavljam tudi Vam, spoštovani gospod Stanovnik, je naslednje: Ali bo današnje, obstoječe in zelo postano krščanstvo po svojem intelektualnem vrhu zmožno sámo sebe prenoviti v duhu prej omenjene obetajoče se prigode in iz nje same možnega obrata prihodnosti? In naj odkrito rečem svoje opažanje brez kritizerske intencije: današnje postano krščanstvo v svojem vrhu (še!) ne kaže znamenj ovédenosti svojega stanja v današnjosti in še posebej svoje nuje bistvene, temeljne prenove in obrata, ki implicira zavrženje svoje doslej postavljene dogmatike. Zdi se mi, kakor da krščanstvo danes nujno potrebuje novega Mesijo, Odrešenika od sebe samega. Kakor po svoje potrebuje nekakšnega »genija« tudi današnja postana evropskost Evrope. Ampak že ta misel, to pričakovanje odrešenikov je neprimerno. Ne gre, prvinsko gledano, niti za »Mesijo« niti za »genija«, ampak najprej za sprostitev obeta prigode tiste sredine, iz katere se zasnuje drugačna prihodnost, njeni misleci, snovalci, ustvarjalci. Za to sprostitev pa ni kakih programov(!), ampak le tisto, na kar sem skoraj ugankarsko nakazoval doslej: ovedenje/pomnjenje bistva skrite najvišje nevarnosti. Gospod Stanovnik, ali boste spet rekli, da se izgubljam v »neprehodno goščavo skrajnih abstrakcij«? Lahko, le da to meni ne kaže kaj drugega kot le neko nejevoljo ob »težavnosti« zadeve današnjega bistvenega mišljenja. Če upaš, da se bo s tvojo besedo kar koli zganilo v današnjem svetu, je to – za zdaj – brezup. Če pa upaš, da se je s tvojo besedo prigoda istine biti približala človekovemu mišljenju, je to edino zaupanje besedi, ki obeta obrat.




S spoštovanjem in najboljšimi željami za naprej.
* Naj zgolj omenim, da sem o grški tragediji posebej pisal v knjigi Moč in oblast, v poglavju Prometejski mythos moči in oblasti«.