Avtor: Justin Stanovnik

Spoštovana gospa Tanja Starič,
čeprav je od dogodka, v zvezi s katerim Vam pišemo, že mesec in pol, je ozračje, v katerem se je mogel zgoditi, še vedno aktualno. To opravičuje in morda tudi zahteva to pismo.
Na letni spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki je bila letos na nedeljo Sv. Trojice, 6. junija, se je, kar zadeva vlogo Televizije Slovenija, ponovilo to, kar se je zgodilo na spominsko nedeljo v Kočevskem Rogu leto prej. V večernih poročilih je televizija vključila samo prvi del, sv. mašo in pridigo, njen drugi del – lahko bi mu rekli civilni ali spominski del v ožjem pomenu besede – pa je ignorirala. Tako je izostalo poročilo o tem, kakšen politični, kulturni in duhovni pomen daje kompetentna civilna družba slovenskemu genodicu in kraju, kjer se je zgodil. (Skoraj bi rekli slovenski Srebrenici, ko ne bi bilo tako žalostno in žaljivo, da moramo to, kar je tu in naše in večje, ilustrirati s tem, kar je daleč in tuje in manjše.)
Kaj je mogoče tu narediti? V normalnih razmerah ne bi bilo nobenih težav. Slika stanja, kakršno se je vzpostavilo, je jasna. Ustanova, ki bi se ji to pripetilo, bi se opravičila za pomoto in potem storila vse, da se ne ponovi. Ko bi seveda bila pomota! Ampak, spoštovana gospa Starič, to ni bilka pomota, kajne? To je bila ena od tistih pomot, ki se vse od genocida leta 1945 tako ali drugače brutalno in nesramno ponavljajo. Zato Vam moramo sporočiti neka dejstva.
Eno od njih – temeljno – stoji v 1. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija iz leta 1994 in pravi, da je »Radiotelevizija Slovenija javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti«; pa tudi v njegovem dopolnilu iz leta 1999, ki precizira, da je »ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija Republika Slovenija«, s pripombo, da je ta zavod »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena«. Iz dejstva, da je ustanova Radiotelevizija Slovenija državna in da ji je med javnimi zavodi podeljen poseben pomen, izhaja dvoje: da mora ta ustanova, če naj bo legitimna, vedeti, da je bila postavljena z dostojanstvom organa kot polis delujoče skupnosti in da mora zato državljane – cives – utrjevati in potrjevati; in drugič, da morajo uslužbenci te ustanove disciplinirati svoje osebne preference, kar pa jim pač ne bo težko, saj se pričakuje, da v ustanovo »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena« ne bodo imeli dostopa ljudje, ki nimajo v sebi tega, da bi se pokorili duhovnim, moralnim in kulturnim vzgonom, ki nosijo civilizacijo.
Iz tega dejstva izhajajo vsa poglavitna in zadostna določila, ki pogojujejo možnost posameznika, da deluje v okviru te ustanove. Kdor razume voljo zakonodajalca, izraženo s pojmi »javni zavod«, »ustanoviteljstvo države« in »posebna kulturna in nacionalna izpostavljenost«, temu dodatne zakonske postavke pač niso več potrebne. A jih vendar nekaj navedimo: da se Radiotelevizija Slovenija financira »iz sredstev državnega proračuna«; da mora zagotavljati »celovito in nepristransko obveščenost«; da mora »zadovoljevati interese posameznih skupin gledalcev in poslušalcev v Republiki Slovenija in omogočati njihov dostop v programe.« Da je Radiotelevizija Slovenija te zahteve razumela, dokazuje tudi to, da je v svoj Statut sprejela obvezo, da bo »zagotavljala kakovostne, raznovrstne in uravnotežene informativne vsebine«.
Zakaj država vztraja pri teh zahtevah? Odgovor najdemo v 4. točki Zakona o medijih, kjer stoji zapisano, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju vsebin, ki so pomembne za »kulturo javnega dialoga«. Javni dialog je namreč način obstajanja demokratične politeje. Ko država medijem ukazuje »kulturo javnega dialoga«, jih s tem obvezuje, da ga gojijo – kultura pomeni gojenje. Zaveda se, da brez gojenega – odkritega, odgovornega, kompetentnega – dialoga demokracija nima perspektivnega obstoja.
Kakšne možnosti imamo ljudje, ki se sklicujemo na zakonske postavke, ki smo jih tu nekaj našteli? Ali so, z drugo besedo, iztožljive? Sami veste, da v državi z normalno razvitim posluhom za pravo ne bi z njimi smeli imeti posebnih težav, v naši, pravno naglušni državi, pa imamo zelo malo možnosti. Vsak dan izvemo za nova upravna in sodna dejanja, ki so contra legem in contra rationem – zunaj zakona in razuma. V zadnji analizi je to zato, ker smo v stanju ideološke okupacije. Si monumenta requiris, circumspice – če sprašujete po dokazih, poglejte malo naokoli.
S tem povabilom tudi končujemo. Morda, če nam ne boste zamerili osebne note, bi Vam še izrazili simpatijo – simpatija izvorno pomeni sočutje – ki smo jo občutili do Vas med razgovorom s predsednikom vlade. V njem smo videli soočenje dveh entitet: človek versus stroj za izdelovanje stavkov. Videli smo, da v boju s strojem človek nima veliko upanja.
To okoliščino omenjamo tudi zato, ker podoba, ki ste jo nekoč izdelali pred gledalci, ne dovoljuje misliti, da ste postali ideološki stroj. To pa pomeni, da imajo besede in argumenti, s katerimi smo Vas tu seznanili, nekaj možnosti.
Za uredništvo Zaveze