Avtor: Justin Stanovnik

Ko se peljem proti Kočevju, v duhu preštejem, kolikič je že to. Ali je res že petnajstič? Tako slovesno, kakor je bilo 8. julija 1990, se spomnim, ni bilo potem nikoli več. Ne zaradi impozantnega števila ljudi, ki so se tam zbrali, ampak zaradi upanja, ki je šlo skoznje in jih napolnilo s pričakovanje, da prihaja velik dan – da je končno minila noč in da prihaja velik dan. Pridružil sem se množici, ki me je nesla navzgor proti vrhu Krena, do tja, kjer se neha poseka in se začenja njegova gozdna kapa. In tam na robu, ko je pred mano ležal neskončni Rog in je bila pod mano množica ljudi kakor veliko pisano jezero – toliko ljudi kot jih na Rogu ni bilo ne v njegovi predzgodovini ne v njegovi zgodovini – tam na robu je potem prišel do mene Doberdob, ki so ga nekoč domobranci peli padlim tovarišem, sedaj pa sebi. In ljudje so ob tem obstali; kakor so koga dosegli glasovi, tako so obstali in posnetek pesmi je tridesettisoč ljudi spremenil v velikansko nepremično ikono. Nobeno srce, ki je to ikono sestavljalo, ni ob tem ostalo brez posvečenosti. V tem, kar so doživljali, v tem, kar so bili, ni bilo nobenega prostora za dvom, da je sedaj pred njimi drugačen čas in drugačen svet. Občutek svetosti, ki je za trenutek nastal v njih, so imeli za jamstvo konca in začetka.
Tako je bilo takrat, leta 1990. Takrat smo mislili, da so glasovi, ki so – redki – tudi nastajali na Rogu, velika pomota: ko je predsednik države obžaloval žrtve in hkrati hvalil storilce, smo mislili, da mu je to ostalo od nekdanjih dialektičnih turnirjev; da to ni nič drugega kot še neovedena in nepremagana inercija dolge prakse nekdanjega komunističnega hierarha; in ko je šef stranke – nadaljevalke izstopil z vedenjem, ki je kazalo vse znake arogence, smo si rekli, da ima človek pač težave s privajanjem na manire civilizirane družbe. Toda izkazalo se je, da smo slabo ocenjevali. Za tistim, kar se je zdelo trenutno in neobstojno, je bila strašna odločenost, primerljiva samo s hudobno odločenostjo, da izpeljejo revolucijo v dnevih narodove nesreče.
Spominske slovesnosti na Rogu smo potem obhajali v skoraj popolni izolaciji. Obiskovalcev je bilo še vedno veliko, od pet do deset tisoč, a nihče nas ni hotel opaziti. Bili smo sami. Slovesnostim, ki smo jih obhajali, ni manjkala nobena globina, doživljali smo bridkost in milost kraja, a ko smo se iz skrajnosti, ki smo jih tam zaslutili, vračali, nas je čakal svet, ki ga ni bilo mogoče razumeti – tuj in po malem sovražen. Zaman smo se ozirali po pesnikih, in pisateljih, ki so julija 1990 na Rogu brali svoje razne pesmi in svoja razna besedila – nikogar ni bilo, ki bi se zanj izkazalo, da je tam, pred tisto ikono, pustil svojo dušo. Vse se je izživelo v oportunosti nastopa. In preroki? Na Rog so takrat prišli tudi preroki, nekateri so hoteli biti samo videni, drugi so tu izrekli tudi kakšne besede. Toda ko so potem izgubljeni in predrzni ljudje Rog napadali, jim ni »prišla beseda«. Prišla jim ni zato, ker na Rogu niso bili zares. Že mnogo prej so se zapisali drugim silam.
Takšne misli so me obhajale, ko sem se peljal po znani poti proti Kočevju in potem skozi Šalko vas in Željne, kjer so domobranci, ki so jih vozili na Rog, zapuščali zadnje obrise človeškega sveta in so bili potem povsem izročeni temi in neznanim silam, še v nobenem izkustvu doživetim, še v nobeni fantaziji zagledanim. Kot drugekrati sem bil tudi letos tam že kmalu po osmi, tako da mi je do maše ob enajstih ostalo kar nekaj časa, a sem že naprej vedel, da ga bo nazadnje zmanjkovalo. Tudi letos sklenem, da ta čas uporabim za pogovore z ljudmi, na katere slučajno naletim. Iz teh srečanj upam izvedeti, kaj ljudi pripelje na Rog, katera misel ali kateri spomin. Mogoče je to utvara – o tem nimam nobene povratne obveščenosti – a nekoliko upam, da tudi bralce zanimajo zgodbe, ki se mi v teh srečanjih razkrijejo. Kogar nagovorim, se rad ustavi in brez zadrege pove ime in od kod prihaja. Težava je v tem, da se mora vsak pogovor končati, še preden se prav razvije. Vsakič se za to opravičim in podoba je, da so moja opravičila sprejeta. Nekaj je tudi to, da se po tolikih letih nekako poznamo. Drug za drugega vemo, da enako mislimo in da nas nekaj druži. Med ljudmi, ki pridejo na Rog, se, ne da bi kdo za to kaj naredil, vzpostavi posebna naklonjenost. Letos je bilo na Rogu »po podatkih policije« okoli šesttisoč ljudi. Če to številko razpolovim – mnogi so prišli z družinami – je tam bilo prisotnih tritisoč razlogov, za kaj je kdo prišel. Splošni okviri medvojnega dogajanja so bili isti, konkretne zgodbe pa zelo različne. Pri tem pomislim, kako je čudno – kako naravno in obenem čudno je to – da ima vsak človek prav posebno pot, z nobeno drugo zamenljivo. Iz kako je vsaka dragocena zaradi svoje enkratnosti.
Janez Korošec iz Jeršanovega je svojo pripoved osredotočil na očeta; tudi na brata, ki je bil domobranec v Rupnikovem bataljonu in so ga, še ne osemnajstletnega, odpeljali iz Teharij na Hrastniški hrib, a v središču je bil oče France. Čeprav je bil takrat star šele šest let, še danes vidi pred seboj, kaj se je zgodilo 11. julija 1945. Igral se je pred hišo, ko je zagledal, da je vsenaokoli polno partizanov, pod kozolcem, na vrtu, za drevesi; plane v hišo: »Partizani so tu,« in že so tudi v hiši, v kuhinji, povsod. Hočejo očeta. Osem otrok se zbere okoli matere. »Vsi smo jokali, ko so ga gnali.« Na drugi sliki, ki mu je tudi še danes pred očmi, je farovž pri Sv. Vidu, kjer so imeli očeta nekaj dni. »Glej, ata«, mu kaže mati očeta, ki se za trenutek pokaže na oknu. To je bilo nazadnje. Potem pa še Šentvid in širna, neznana in nikoli zarisana topografija slovenskega partizanskega zločina, nad katero še danes blodijo misli sinov in hčera, iz muke osamljenega otroštva gnane. Sedaj so nekdanji otroci že zdavnaj odrasli. Ali tudi drugi prihajajo sem? Da, da; vsako leto se dobimo tukaj, kakor da bi bili zgovorjeni. Poleg njega je sin Uroš, študent politologije, z ženo. Ne morem zatreti v sebi nekdanjega učitelja. Ali ste že brali Edmunda Burkeja? Kjer morem, delam reklamo za tega čudovitega avtorja, ki je eno leto po francoski revoluciji povedal, za kaj je v njej šlo – nekoliko tudi, za kaj gre v vsaki revoluciji. Pri nas ga redko kdo pozna. Tudi njega profesorji niso seznanili s tem edinstvenim mislecem.
Justina Modrijan prihaja iz Šoštanja. Malo se začudim, potem pa se izkaže, da je tam samo poročena, doma pa je iz Rovt pri Logatcu, sestra Marka Modrijana, enega naših dobrih in zvestih rovtarskih prijateljev. Modrijanovi so bili ena od najbolj prizadetih družin na planoti pod Tremi kralji: štirje fantje ležijo pobiti na Hrastniškem hribu, sestro so pokončali v Teharjah. O njih je obširno pisal Janko Maček v svoji knjigo o Rovtah. Iz Šoštanja je tudi Ivan Glušič, znani premišljevalec slovenskih kulturnih in političnih razmer. Izkoristim priložnost in ga zaprosim za kratko izjavo. Povzemam: na Rog prihajam vedno; žene me spoštovanje in čut dolžnosti; mislim, da moram vsaj enkrat na leto počastiti junake in mučence, ki tukaj ležijo pobiti; kaj bi bilo z nami, če tega ne bi delali; morali bi se jim prav za prav priporočati, morali bi jih prositi za pomoč.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Kočevski Rog 2004 Andrej Zgonc

Tako se mi na rekorderju začnejo nizati pripovedi. Ob stezi stojita, malo odmaknjena, dva gospoda, skoraj mojih let. Zato ju nekoliko laže nagovorim. Prvi je Anton Sever iz Pristavice pri Velikem Gabru. Po vojni je izgubil brata Janeza (1921). Njegova usoda je bila povezana z usodo novomeških domobrancev, ki so na poti na Koroško dospeli do Radeč, potem pa se je ustavilo in ni šlo naprej. Kot večina drugih se je po gozdovih vrnil domov in se skrival do amnestije in še nekaj čez. Konec avgusta se je šel javit v Novo mesto, od koder ga ni bilo več. Kot mnogo drugih je tudi njega mesto pogoltnilo. Drugi moj sogovornik je Franc Lavš iz Velikega Gabra, ki hodi na slovesnosti na kraje povojnih morij iz spomina na šest ljudi: na brata in sestro, na tri strice in bratranca. Brat Janez (1924) je bil domobranec v Tržišču na Dolenjskem Po vojni se je nazadnje znašel v Teharjah, a ne sam, tam sta bila tudi brat Jože (1929) in sestra Minka (1926). Minka je bila v ženski baraki, Jože, ki se mu je posrečilo preobleči, je bil tudi med civili, Janez pa za ograjo v oddelku C. Janeza so nekega večera prav kmalu odpeljali, mladoletni Jože je po amnestiji prišel domov – komaj, imel je dvaintrideset kilogramov – Minka pa je doživela usodo, ob kateri človek onemi. Nekega večera je v sobo stopil partizan in zahteval, naj se javijo tiste, ki imajo med domobranci fante, brate ali može, da jim bodo »šle kuhat«. Vstala je tudi Minka. »Šla je ven, porinili so jo na kamion in je ni bilo več.« Stara je bila devetnajst let.
(V kaj pa so ti ljudje morali spremeniti sebe, da so mogli pobijati mlada dekleta? Saj so bili fantje, mar ne? V kaj pa so se izučili v štirih letih? Skozi kakšno prakso pa so morali iti, da so dosegli tako visoko stopnjo? Kako so dosegli to visokokratno pokvarjenost? Skozi katero šolo pa so šli, da niso bili več ljudje, ko so prišli ven? In potem, kako so mogli še hoditi med polji in gozdovi, kako so mogli še gledati sončni zahod in večerno nebo? Pa ne samo oni! Kaj pa tisti, ki so pol stoletja uživali sadove te izprijenosti? Katera pokvarjenost pa danes nekim ljudem dovoljuje, da temu, kar so storili z Minko Lavš, pravijo »pomota«.)
Razlog, da je Minka sploh šla z domobranci na Koroško, pa je povezan s tako imenovanim »pobiranjem nahrbtnikov«. Med vojno, zlasti leta 1944, so dolenjska dekleta v skupinah odhajala v Ljubljano po sol in podobne reči. Ko so se vračale pa so jim partizanske zasede pogosto pobrale, kar se jim je v mestu posrečilo zabarantati. Tako se je v začetku junija 1944 v Velikem Gabru zbrala skupina devetnajstih deklet in se odpravila v Ljubljano. Eno noč so hodile tja, eno noč nazaj, dan, ki je bil vmes, pa so porabile za kupčije. Nazaj grede so do Ivančne Gorice šle po cesti, tu pa so se zaupale znanim gozdnim stezam. Na enih od njih jih je čakala in »zastrelila« partizanska zaseda. Druge so se razbežale, Pepca Sever, sestra našega Antona, pa je bila ranjena v roko in so jo zato ujeli. Hotela je bolnico, a je niso pustili. Tri dni jo je Dolenjski odred vlačil po gozdovih, potem pa so jo domobranci Meničaninovega bataljona, ki so napadli odred, rešili in poslali v bolnico. Toda zastrupitev je bila že prehuda in Pepca je 15. junija umrla. Minka Lavš, ki je tudi bila v tisti skupini, se je od tedaj partizanov tako bala, da je maja petinštiridesetega mislila, da ji ne kaže drugega kot da gre z domobranci na Koroško. Da je pred temi ljudmi treba bežati. Od obeh gospodov iz Velikega Gabra izvem tudi to, da imajo na farni spominski plošči na cerkvi stosedemnajst imen, petnajst iz vojnega časa in stodve iz povojnega.
Čutim, kako čas teče. Pogledam na uro. Moram pohiteti. Iz gozda slišim prihajati glasove rožnega venca: znan glas gospe, ki moli naprej, znan iz Teharij, s Hrastniškega hriba, iz Kucje doline in sedaj tu na Rogu: slovesen, starodaven, ritualen glas. Hvaležen sem zanj (kakor sem hvaležen za vse, kar je tolažilno, dobro in stoji, kakor da bi bilo za zmerom). Sedaj govorim z Ivanom Staričem (1924), človekom, ki je bil zraven od začetka in je zraven, na svoj način, še sedaj v Argentini. Na kratko: nacionalna ilegala v Gorjancih 1942, poveljnik Dobrivoj Vasiljevič, kaplan Norbert, kurat Mavec, potem stiški bataljon, pohodi, boj na Mleščevem, rane in bolnica, nazadnje Vetrinj in četrtek 31. maj, dan, ko padejo vse prevare in samoprevare, in odločenost, da na noben način ne gre nazaj v komunistično Slovenijo. (»Vedno si bil tako pogumen, sedaj si pa tak bojazljivec.«) Ni bilo časa, da bi mi povedal vso zgodbo, bila bi tudi prevelik vložek za moj roški mozaik. Prosil bom prijatelja Toneta Poznika iz Dobrniča, da mu piše v Argentino in ga v mojem imenu prosi, da nam priskrbi podroben opis svoje dolge, nevarne in zveste poti.
Pač pa moram bralcem na vsak način posredovati pripoved Andreja in Jelke Strle iz Kozarišč v Loški dolini. Ko mi povesta, od kod prihajata, se v spominu pred mano odpre prekrasna dolina, ena najlepših v Sloveniji. (A kaj bodo sedaj rekle druge? Na primer tista od Črnomlja preko Dragatuša do Vinice; ali tista, ki teče čez Retje, Hrib in travnik med Pargom in Goteniško goro; ali pa tista, ki se zariva od Cola pod Javorniške hribe? In tako dalje in tako dalje.) Zgodba, ki mi jo pripovedujeta, je pravzaprav zgodba Andrejevega očeta, ki je bil tudi Andrej, tako kakor njegov oče. Bil je invalid in ni veliko hodil naokoli, a je bil za to pomanjkljivost bogato oškodovan s tem, da je znal vse. Imel je tako roko, da je vse, česar se je dotaknil, začelo spet delovati. V Šentvidu pri Ljubljani se je izučil za ključavničarja, a je delal še druge reči, znal je napeljati elektriko in vodovod in vse, kar je bilo treba. Sam je skonstruiral vetrni dinamo. Med vojno je popravljal avte, rdečim in belim, potem pa seveda puške in spet puške. Obojim. Novembra 1944 pa pridejo ponj partizani. Najprej ga zaprejo na občini v Starem trgu, nato pa ga priključijo drugim zapornikom v Podgori. Tja sta ga šla, Andrej je bil takrat star štiri leta, obiskat z mamo. Potem pa je prav kmalu izginil. Uprizorili so mu nekakšen proces in je vedel, kaj ga čaka. Mulec z Jezera je pozneje pripovedoval, kaj je venomer ponavljal: »Tebe ne bodo ubili, mene pa bodo.« Njegova usoda je bilo njegovo znanje. Imel je radijski aparat, ki ga je sam naredil, in to je bil razlog, da so ga obsodili špijonstva. A kaj je bilo v resnici? Zakaj ga niso trpeli? Komunistični gverilci so instinktivno tolkli vse, kar jih je presegalo. Predvsem pa so komunisti vedno tolkli znanje – če se ni hotelo vdati in služiti.
Andrej natanko ne ve, kje je očetov grob. Ve pa za okolico. To je nekje za Prezidom, pod Kozjim vrhom, malo preden se cesta razcepi v Čaber in Tršče. Tam nekje. Ženske, ki so takoj po vojni nosile v Loško dolino prodajat borovnice, so za grob še vedele, a si materi tega niso upale povedati. Mati je bila tedaj stara trideset let in se ni več poročila. Skrbela je za Andreja in Slavka, deklica Marija, ki je bila rojena po tistem z očetom, pa je že po dveh letih umrla. Pred nekaj leti, že v svobodi, je Andrej šel s prijateljem iz Kozarišč v tiste kraje. Poiskala sta primerno bukev v okolici, kjer naj bi bil grob, prosila lastnika za dovoljenje in potem na bukev pribila križ. To je sedaj očetov grob. Andrej se je s tiste poti vrnil s težkim srcem. Neki kmet iz okolice mu je povedal, da so očeta pred smrtjo mučili. Sam je bil takrat devetleten deček in je videl tisto grozo.
Prej in potem in vmes sem imel še druge pogovore. Neverjetno, koliko jih je šlo v pičle tri ure. Srečal sem na primer Francko Selan iz Dobrunj in takoj videl, da jo bom nekoč naprosil za daljši pogovor. Usoda Selanove družine mora na vsak način priti v slovenski spomin. Srečal sem Mirka Hodiša in njegovo ženo iz Loškega Potoka. Nikogar nimata tu in nikogar ne pogrešata, a vseeno prihajata sem enkrat na leto, prav gotovo pa pred Vsemi svetimi. »Sedaj ko je to mogoče, je treba prihajati.« V dolini je bilo mnogo domobrancev. Na plošči jih imajo dvesto šestindvajset, če se ne moti. Ali se jih dolina še spominja? Sedaj da, sedaj da. Prej pa le na skrivaj, po hišah, v gostilni le redko. Nenadoma, po tej in drugih pripovedih, me spreleti: kako mirno ti ljudje govorijo! Nobene zaletavosti, nobene hude ali neprimerne besede, kakor da bi nad vsem vladali dve stvari: mir in spomin. Kako drugačni glasovi prihajajo iz Baške grape ali s Pokljuke!
Tudi gospa, ki mi z roko daje znamenja, da ne želi, da se o njej kaj zapiše, ne kaže nobene jeze. Samo boji se. Boji se mladih. Ne svojih, ker jih nima, boji se jeze in konfliktov v sorodstvu. Tam bi bila nejevolja. A prišla je vseeno! Ni mogla, da ne bi prišla! Potem si z gospodom iz Kočevja izmenjava nekaj misli o stanju v kraju, ki je Kočevskemu Rogu najbližji. Ali so se tukajšnji komunisti kaj spremenili? Misli, da nič. Ali ni to nenavadno, se oba čudiva. Kako to, da velikost Roga ljudi ne podre? O vsem govorijo, o Ruandi, o Kambodži, o Srebrenici, le o Kočevskem Rogu ne. Ali ni to nevarno za naš narodni obstoj, za našo stabilnost, za to, da bi bili kar smo. Kaj pa to pomeni, da si ne upamo biti to, kar smo.
Tedaj zaslišim od zgoraj glas nadškofa Perka. »Gospod z vami.« In s tvojim duhom. Potem napoved, da bo blagoslovil kapelo: »Z blagoslovljeno vodo bom pokropil stene kapele in blagoslovil sveta znamenja.« Nato nas konstituira kot skupnost: »Mi, ki v veri in ljubezni združeni sestavljamo živo Cerkev skupaj z našimi tu pobitimi brati.« Potem se nad nami razlije stara in čudovita pesem: Presrečni bratje in sestre … Katero srce se ob tem ne ogreje?
Pred blagoslovom kapele je nekaj stavkov povedal državni sekretar Franc Žnidaršič. Ob tem se spomnim, kako je kot predstavnik vlade utemeljeval sprejetje Zakona o grobiščih, in pomislim: Kako se je upal priti sem pred te ljudi? Le kakšni ljudje so to, da to zmorejo? Nekaj besed pove tudi Peter Kovačič. Nova Slovenska zaveza mu je pred slovesnostjo pisala pismo, naj ne nastopa na Rogu, ker je nezaželen; da so nam nekateri ljudje sporočili, da jih ne bo, če bo govoril on; da je dovolj, da moramo prenašati to nasilje, da ga je vlada postavila za predsednika komisije za povojna grobišča; da s tem, kar pomeni in kar je doslej govoril, pooseblja žalitev za tiste, ki prihajamo na Rog. A je vseeno prišel in tako hote ali nehote pokazal, kakšno je stanje kulture v Sloveniji. Novi Slovenski zavezi kot poglavitni organizatorski slovesnosti ni preostalo drugega, kot da je na koncu prebrala protestno izjavo. In ljudje so spontano zaploskali. Čeprav jih je Marija Zgonc – moderatorka slovesnosti – že v začetku, kot vedno, prosila, naj posameznim nastopom ne ploskajo, so se ljudje samodejno odzvali in zaploskali. Dr. Spomenka Hribar je v nekem intervjuju pozneje (17. julija v Delu) rekla, da se je v Kočevskem Rogu »vpilo«. Vsak od šest tisoč ljudi, ki so bili tam, ve, da se tiste nedelje ni zgodilo nič takega, da bi se moglo imenovati »vpitje«. A dr. Spomenka Hribar pravi, da se je tam »vpilo«. In če »prva dama slovenske politike« tako pravi …
Žal ji njeni informatorji niso sporočili nekega drugega prizora. Mimo mene sta se skozi množico, že med mašo, rinila dva televizijca, eden s kamero na rami. Med potjo je eden od njiju spravljal vase zadnje grižljaje jabolka, obedek pa preko rame vrgel čez glave ljudi v gozd.
Res je, da so nekateri ljudje odhajali, še preden se je vse končalo. A je to bilo zato, ker je zasilna kapelica tako postavljena, da ljudje od spodaj praktično ničesar ne vidijo: ne mašnika, ne duhovnikov pri somaševanju, ne pridigarja, pa tudi nobenega od nastopajočih ne. Razumljivo je, da se v takšnih razmerah ne morejo notranje udeleževati slovesnosti in vztrajajo samo, dokler je res nujno. Nehote se je pokazalo, da je kapelico postavila država, ki Rog sovraži.
Po koncu celotne slovesnosti pa se je še enkrat pokazala na površini ideja Doberdoba. Ko je večina ljudi že odšla, je mimo mene prišel, skoraj med zadnjimi, prof. Pibernik in pretresen spregovoril: Ali je že kdaj kje bilo tako, da bi vojaki sebi peli pogrebno pesem. Doumel je, da je ta pesem, tako zapeta, zunanje znamenje drame Kočevskega Roga.
Režiserji večernih poročil na TV Slovenija so vse, kar se je na Rogu dogajalo po končani maši, zbrisali. S tem so pokazali, da so javni zavod Radiotelevizija Slovenija že privatizirali. V slovenski tranzicijski maniri pomeni privatizirati polastiti se. Veliko poudarka so takoj za tem dali slovesnosti v Mostecu, ki ga je Društvo izgnancev Slovenije priredilo pred »jutrišnjim Dnevom izgnancev Slovenije«. Muka izgnanstva pač ni nikomur bolj znana kot nam, ki smo v bedi in ponižnosti preživljali leta po Koroških in italijanskih taboriščih; ki smo iz nič postavljali življenje po argentinskih pampah, po kanadskih gozdovih, po avstralskih pustinjah; nič manj ali pa še bolj pa doma v domovini, v Sloveniji, v času polstoletnega notranjega izgnanstva. Naj torej nihče ne govori, da ne vemo, kaj je izgnanstvo. Toda mi imamo toliko čuta in manire, da si nobenega izgnanstva ne upamo primerjati z genocidom, ki se je zgodil v Kočevskem Rogu.