Avtor: Tine Velikonja

Našim uradnim zgodovinarjem še danes ni jasno, čeprav bi se po 60 letih spodobilo in bi nam tudi morali povedati na ves glas, kaj je bilo tisto, kar se je v času 2. svetovne vojne dogajalo na ozemlju Slovenije, upor proti okupatorju, revolucija, ali oboje in koliko enega in koliko drugega. Zlasti jim ni všeč, če se razpravi pridruži pojem državljanska vojna. Enotni pa so za tisto na protikomunistični strani. Zanje je neizpodbitno dejstvo, da ni bilo drugega kot kolaboracija, pa čeprav samo taktična, še vedno skrajno zavržena in je o njej škoda tratiti čas. Če so že pripravljeni sprejeti drugačno oznako, so jo za Dolenjsko in Notranjsko, z veliko rezervo za Gorenjsko, morda celo za Štajersko, na noben način pa ne za Primorsko.
Tam je šlo za čisto domoljubje, za vsenarodno zadevo, pri kateri so sodelovali vsi. Kar se je dogajalo, je bilo mogočno in zmagovito, zlasti osvoboditev ob koncu vojne, pri kateri da so slovenski partizani igrali odločilno vlogo. In ne nazadnje zadnja resnica: ves boj na Štajerskem nam ni pridobil niti metra slovenske zemlje na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, tu pa smo si priborili Primorsko. Brez tega boja, brez teh žrtev bi tudi po drugi svetovni vojni ostali praznih rok, kot smo po prvi. Na težave, ki jih imamo s Hrvati zaradi povojne velikodušnosti naših komunističnih politikov, na izgubo Gorice, dela Brd, Beneške Slovenije in Kanalske doline, smo pozabili. Primorska je čista, je bila enotna. Kolikor je bilo na njenem ozemlju kolaboracije, je bila uvožena iz Ljubljane.
Na neki način je res, da je bilo na Primorskem drugače. Tam je revolucija zamujala in z njo tudi državljanska vojna. Vse pomembno se je dogajalo z enoletno zamudo. Predvsem ni šlo za okupacijo ampak obvladovanje ozemlja, ki so ga Italijani prejeli kot plačilo za svojo vlogo v prvi svetovni vojni. Njihovo udeležbo na strani protinemške in protiavstrijske koalicije smo plačali Slovenci. Italijanske karabinjerske postojanke so bile gosto posejane, povsod ob meji je bilo tudi veliko vojaštva in to je po razdelitvi Slovenije ostalo. Kako šibko je bilo partizanstvo pred kapitulacijo Italije, nam pričata dva dogodka. Prvi je usoda Janka Premrla-Vojka. V spopadu z italijansko vojsko v Idrijski Beli 15. februarja 1943 je bil ranjen v trebuh in umiral teden dni na bližnjem Brinovem griču, pa ni v tem času prišel do njega noben zdravnik, čeprav smo imeli takrat na ljubljanski strani bližnjo Dolomitsko republiko in bi se dalo priti do njega v nekaj urah. Drugi tak dogodek pa je spopad na Golobarju 26. aprila 1943. Na tej planini nad Bovcem so se zbrali vsi partizani Zgornje soške doline z namenom, da bi ustanovili Gradnikovo brigado, jih je pa bilo vsega skupaj nekaj nad sto. Pri tem so jih napadli Italijani in je v boju 30 partizanov padlo.
V času fašistične nadvlade sta bili na Primorskem dve skupini, ki sta skrbeli za slovenstvo, TIGR kot teroristična organizacija, ki na zunaj ni bila tako vidna, s svojimi akcijami pa učinkovita, in slovenska duhovščina. Edino v cerkvi se je dalo javno moliti slovensko in so pevski zbori peli slovenske pesmi. Ugled enih kot drugih je bil velik. Laične inteligence ni bilo veliko, ker so jo Italijani pozaprli in se je šele spomladi leta 1944 vrnila iz zaporov in internacij. Tako Tigr kot slovenski duhovniki so se aprila 1941 ponujali kar sami, da bi jih sprejeli kot konstitutivne člane v organizacijo, ki bi usmerjala narodni upor. Kako zrel je bil ta upor, nam pove podatek, da je bil prvi spopad na ozemlju okupirane Slovenije ravno med Tigrovci in Italijani na Mali gori nad Ribnico 13. maja 1941.
Ker so imeli komunisti s Primorsko iste načrte kot drugod – tudi na njenem ozemlju izpeljati revolucijo in se polastiti oblasti, z enotnim uporom ni bilo nič. Niso pa mogli odpreti fronte proti svojim dejanskim ali namišljenim političnim nasprotnikom na podoben način, kot se jim je to posrečilo v Ljubljanski pokrajini, kjer so jih kar počez razglasili za izdajalce in belogardiste že leto prej, preden je počila prva puška vaškega stražarja. Izobraženstvo na Primorskem, zlasti katoliško, kolikor ni bilo izgnano ali bilo konfinirano, je bilo v ospredju odpora proti fašizmu vsa leta italijanske nadvlade in si pridobilo velik ugled. Komunisti so vedeli, kaj hočejo, in so skrbno pazili, da je vse pomembno ostajalo v njihovih rokah. Na začetku bolje nič kot nezanesljivo zavezništvo. Ker inteligenci niso zaupali, so bolj verjeli delavcem in malim kmetom, in nanje so se opirali od vsega začetka, kar je kasneje 28. avgusta 1944 povedal Edvard Kardelj na seji centralnega komiteja KPS: »V Trstu se ne moremo opreti ne na slovensko ne na italijansko inteligenco, pač pa na proletariat in buržuazijo, ki je zainteresirana ekonomsko.« Kar se tiče duhovščine, poslušamo, kako se je na Primorskem med drugo svetovno vojno postavila na stran naroda in ni pristala na sodelovanje z okupatorjem. Seveda pri tem kažejo s prstom na duhovnike na ozemlju Ljubljanske pokrajine, ki naj bi počeli ravno to. Obenem pa spet pozabijo razložiti, da je imela duhovščina na Dolenjskem in Notranjskem z njimi drugačne izkušnje, saj so začeli duhovnike takoj napadati in pobijati. Tudi s Tigrom so opravili na kratko, ker so njegove pripadnike sumili, da simpatizirajo z zavezniki. Zato Tigra niso hoteli sprejeti v OF kot samostojno organizacijo, ampak samo posamezne člane. Kasneje so priznali status prvoborcev samo tistim, ki so se takoj vpisali v partijo. Skratka, komunisti so se bali, kaj se bo zgodilo, če bi ob koncu vojne te kraje zasedli zahodni zavezniki. Tigra tudi kasneje niso marali, o čemer nam priča zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS iz junija 1958, kjer je skrajno negativno ocenjen, zlasti njegovi voditelji, ki so označeni kot »reakcionarji, šovinisti, orjunaši in zapadni špijoni«.
Ob osamosvojitvi leta 1991 smo debelo gledali, ko smo izvedeli, da se je kar 3000 Primorcev postavilo v vrsto pred italijanskimi uradi s prošnjo za italijansko državljanstvo. Čudili smo tudi tistim, ki so bili pred 2. svetovno vojno in do kapitulacije Italije v italijanski vojski, s kakšno ihto so se namreč dokopali do italijanskih penzij. Pa je bilo začudenje odveč. Naj ne bo zamere, vendar bi podal neko izkušnjo iz časov italijanske nadvlade. Leta 1938 je šla naša družina na obisk na očetov rojstni kraj na Angelsko goro na Predmejo, takrat Dol-Otlico. Sivina, skoraj nobenih odraslih moških. Karabijerjev nisem v enem mesecu videl za kolikor je prstov na roki. Fašizem so Gorjani sprejeli kot nujno zlo. Teta Berta je postala »donna fascista« in prejela Mussolinijevo priznanje, ker je rodila pet fantov, pet bodočih vojakov, daljna sestrična Slavka se je zaljubila v italijanskega učitelja, ki so ga poslali poučevat v ta kraj. Ko nam ga je predstavila, je bil oblečen v fašistično uniformo. Z njim se je poročila, pa se ni nihče zgražal. Ob kapitulaciji Italije so isti ljudje kot eno stopili na stran partizanov kot največji domoljubi. Medtem, ko so bili slovenski komunisti ves čas nezaupljivi do članov Tigra in do primorskih izobražencev, čeprav jim niso mogli očitati sodelovanja s fašističnimi oblastmi, pa so bili do bivših članov fašistične stranke popustljvi in jih radi sprejemali v svoje vrste. Povzel bi odstavek, ki ga je o tem pojavu napisal Bojan Godeša (B. G., Kdor ni z nami, je proti nam, 1995, Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 374):
Vrh vsega so v KPS sprejeli tudi marsikoga, ki je sicer ustrezal po socialnem poreklu, a je bil pred kapitulacijo Italije član fašistične stranke. To so jim očitali pravzaprav z vseh strani, tako slovenski sredinski izobraženci kot tudi prestavniki KPI. Seveda so jim tako ravnanje oponašali tudi nasprotniki. Tudi sami aktivisti OF so se pritoževali in opozarjali na ta problem. Dogajalo se je celo, da so morali nekatere take, ki so postali partijski funkcionarji, mobilizirati v vojsko, ker so bili zaradi članstva v fašistični stranki nepriljubljeni med prebivalstvom.
O tem bomo nekaj izvedeli iz naše zgodbe. Kot boste lahko brali, ni dokazov, da se je vse zgodilo tako, zelo verjetna pa je domneva, da je Slovenec, ki je postal glavni vaški terenec, naročil uboj dekleta, ki ga je prej spravil v fašistično stranko. Pisali smo tudi, kako so v Prvačini ob kapitulaciji Italije bivši fašisti pobili sorodnike Iva Brica iz Dornberka, umorjenega nekaj mesec prej. Na Šebreljski planoti vedo povedati za družino Pagon. Doma so imeli mesarijo in zato spadali med vaško gospodo. Fantje vsi v fašistični stranki, saj se jih še danes spominjajo, kako so jim migljali cofki na črnih kapicah. Ob kapitulaciiji popolni obrat; postali so najbolj zadrti komunisti, eden od njih, Ivan Pagon-Ogarev (1907–1994), je bil znani partizanski časnikar in publicist.
Naš prispevek spada pod rubriko »Kako se je začelo«. Kljub temu, da so bili leta 1943 partizani na Primorskem vojaško šibki, so imeli bogato razpredeno terensko mrežo, za katero je značilna silna moč vaških terencev, kot je razvidno tudi iz naše zgodbe. Ti so postali ne samo politična in vojaška, ampak tudi moralna sila in so dokazovali svojo moč s tem, da so odločali, kaj se spodobi in kaj ne. Tako so se spravili na dekleta, ki so hodila z italijanskimi karabinjerji in vojaki. Predvsem pa so udarili po narodno zavedni in protifašistično usmerjeni katoliški sredini. Ivana Brica so ubili 2. junija 1943, njegovi sestri in še tri sorodnike ob kapitulaciji Italije. Zgodilo se je v Prvačini 18. 9.1943. Zgodba, ki jo opisujemo, naj bi se odvijala 11. 9. 1943, torej tri dni po kapitulaciji Italije. Ko smo opisovali pomor Brecljeve družine (T. Velikonja, Anatomija nekega zločina, Zaveza, 16, 18-31), je Anton Semenič - Medved, ki je izpeljal njihov umor in igra pomembno vlogo v zgodbi, ki sledi, takrat že nosil naziv »načelnik Okrožne izpostave tožilstva«.