Avtor: Franc Perko

Dragi bratje, drage sestre, dragi vsi, ki ste prišli, da se poklonite žrtvam strašnega komunističnega nasilja!
Blagoslovili smo kapelo, podobo žalostne Matere Božje, križ in zvon, da bodo ta sveta znamenja v spomin našim bratom, ki so bili tu po drugi svetovni vojni zločinsko pobiti na koncu vojne.
Ti kraji so z njihovo mučeniško smrtjo postali sveti: sveti Bogu, sveti Kristusovi Cerkvi in vsem poštenim ljudem slovenske domovine. Mučeništvo, ki so ga tu doživeli pred 59-imi leti naši bratje, je povezano z odrešenjskim dogajanjem, ki ga je začel s svojo smrtjo na križu Odrešenik sveta Jezus Kristus. Mnogi med temi žrtvami so pravi mučenci: zaradi vere, obrambe svojega življenja in obrambe krščanskih vrednot slovenskega naroda so se uprli nasilni komunistični revoluciji: res je, da niso imeli druge izbire, kakor da se opro na drugo prav tako totalitarno silo. V zmedenih časih, kakršni so bili med 2. svetovno vojno, človek ne more v celoti zajeti globinskih tokov zgodovine, vendar so nekatera dejstva očitna: naši fantje se niso hoteli borili za zmago nacizma, ampak za svojo svobodo. Borili so se proti najbolj temni sili 20. stoletja, proti terorju Komunistične partije, ki je žrtvovala za svojo zmago na desetine milijonov človeških življenj po vsem svetu: majhen delček teh žrtev so tudi tukaj pobiti slovenski možje in fantje. Po zlomu komunizma lahko iz zgodovinske oddaljenosti bolj objektivno ocenimo njihovo vlogo in njihovo žrtev. Prav njihov tragični konec dokazuje opravičenost njihovega odpora komunističnemu terorju.
Častno mesto zavzemajo te žrtve v zgodovini Cerkve na Slovenskem in v zgodovini slovenskega naroda. Za Cerkev, novozavezno skupnost Božjega ljudstva, so mučenci za obrambo Božjega in obrambo temeljnih vrednot krščanstva, ki ga je komunizem hotel izbrisati z obličja slovenske zemlje. Te žrtve so temelj prenove in zagotovilo prihodnosti Cerkve na Slovenskem.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

V zgodovini slovenskega naroda pa so te žrtve vgrajene v temelj naše državnosti in samostojnosti. Vemo, da smo Slovenci dosegli samostojnost po zlomu komunizma v Evropi; po zlomu tistega sistema, proti kateremu so se ti možje in fantje borili. Zato je prav, da jim slovenski narod in samostojna slovenska država da priznanje, ki ga zaslužijo in da obžaluje strahotni vojni zločin, ki ga je zagrešila nad njimi takratna komunistična oblast.
Danes blagoslovljena kapela je skromen znak zasluženega priznanja tem žrtvam komunističnega terorja. Kljub temu, da danes že mnogi zgodovinarji ne nasedajo več komunističnim pravljicam, ki ponarejajo resnično zgodovinsko dogajanje v času komunistične revolucije, se žrtvam komunističnega terorja še godi krivica. Izbrani napisi na spomenikih številnih grobišč po želji nekaterih naj ne bi povedali resnice, da gre za brezpravne žrtve komunističnega terorja.
Vendar resnica nezadržno prodira na dan. Mi se klanjamo odporu slovenskega naroda proti okupatorju in žrtvam, ki so jih prispevali za osvoboditev mnogi partizani. Obsojati pa moramo dejstvo, da je Komunistična partija zlorabila pripravljenost večine slovenskega naroda, da se bori za svobodo. Prepovedala je vsak odpor, ki ne bi bil pod njenim vodstvom, sama pa je zlorabila boj za osvoboditev za izvedbo revolucije, za prevzem oblasti in za krvave zločine nad slovenskim narodom.
Kot kristjani moramo končno sodbo in poravnavo vseh računov prepustiti Bogu, Kristusu kot gospodarju človeške zgodovine in končnemu najvišjemu sodniku človekovih dejanj. Gotovo bodo prej ali slej tudi človeške oblasti obsodile zločine komunizma in tako rehabilitirale njegove žrtve. Mi kristjani moramo krvnikom slovenskih mož in fantov odpustiti v duhu evangelija in prositi zanje Božjega usmiljenja, zlasti milosti spreobrnjenja, kakor Kristus, ki je na križu molil za svoje ubijalce. V odpuščanju in molitvi zanje je naše maščevanje in naša moč.
Prvič obhajamo spomin na te žrtve komunistične revolucije v času, ko je naša slovenska država pridružena Evropski skupnosti. Tudi te žrtve so omogočile oblikovanje današnje skupnosti evropskih narodov. Prihodnost Evrope bo odvisna od spoštovanja človeka,njegove svobode ter od upoštevanja temeljnih človeških in krščanskih vrednot, ki so oblikovale evropskega človeka v preteklosti. Za te vrednote so se borile te žrtve, katerih se danes z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo.
Udeležili se bomo ponavzočitve Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja v evharistični daritvi na praznik Presvete Trojice, tiste nedoumljive skrivnosti vsega obstoječega. Temu središčnemu dogajanju človeške zgodovine bomo pridružili mučeniško smrt in zasluge žrtev komunističnega nasilja v upanju na vstajenje, v življenju pravičnosti in neminljive vseobsegajoče ljubezni. Amen.