Avtor: Stane Štrbenk

Danes smo se tukaj zbrali že petnajstič. Ko prihajamo semkaj, vsakokrat razmišljamo o vsem, kar se je tu dogajalo. V mislih imamo mlade fante, vojake slovenskega domobranstva, kako so stopali v korak po ljubljanskih ulicah in prepevali slovenske domoljubne pesmi ob slovenski zastavi. Potem pot vetrinjske tragedije, nasilno vračanje, Teharje, Šentvid, mučenje, glad, žeja, upadanje življenjskih moči do onemoglosti, pot do brezna, do katerega so šli kot Kristus, mirno na križ, z mislimi pri domačih in v pričakovanju prestopa v večnost.
Pred kratkim sem dobil listič, ki ga je z vlaka na poti v Kočevski Rog, ne daleč od svojega doma, odvrgel mlad fant domobranec. Na njem je pisalo: »Dragi starši! To vam pišem na žalostni vožnji. Ko bi vi vedeli, koliko trpim od žeje in lakote. Kam grem, ne vem in Bog ve, če se vidimo še kedaj. Vas poljublja vaš sin. Zbogom!«
Stisnilo me je v grlu in zamislil sem se v njegov položaj, trpljenje ob pisanju teh besed in trpljenje matere– ob branju tega sporočila. Predstavljal sem si en sam jok in molk. To je en primer trpljenja od tisočev kočevskih žrtev, njihovih mater, očetov, žena in gotovo tudi ljubečih deklet.
Minilo je 59 let od tedaj. Spomin nanje nas še vedno vznemirja in žene semkaj v Kočevski Rog, da jim povemo, da jih imamo še vedno radi. Domov se vračamo pomirjeni, kot takrat, ko se vračamo iz cerkve.
Danes smo doživeli blagoslovitev te spominske kapele. Na to smo čakali celih 59 let. Pričakovali smo veličini žrtev primerno obeležje in ureditev kočevskih grobišč. A dobili smo ta, sicer praktični objekt, vendar brez vsebine. Ne pove ničesar o teh, ki jim je namenjen. Kakršen je, pač je. Postavila ga je država kot svoj dolg, a ne iz naklonjenosti in pietete do pobitih. Pa vseeno, hvala.
Vemo, da ta kapela ni vse, kar Kočevski Rog terja. Najmanj kar prizadeti zahtevamo je, da se vsa grobišča strokovno raziščejo in primerno obeležijo, do njih izpeljejo varni dostopi in primerno uredi njihova neposredna okolica. To je najnižji še kulturni standard ureditve vojaških grobišč, kar kočevska grobišča zagotovo so.
Danes, ob blagoslovitvi te kapele, žal ni tu niti enega kompetentnega predstavnika slovenske oblasti, ki bi v imenu države pobitim in njihovim svojcem, ki tu žalujejo, izrekel obžalovanje vsaj z eno besedo – oprostite. Oddahnili bi se in to razumeli kot ponujeno roko. Sprejeli bi jo in razumeli kot možen začetek poti slovenske pomiritve. Žal, obnašanje vladajoče elite kaže, da tega noče. Kaže, da svojo eksistenco še vedno gradi na razdvojenosti Slovencev. Še več, razdvajanje stopnjuje in vsiljuje levi post-komunistični totalitarizem. Kako naj si drugače razlagamo pred kratkim sprejeti Zakon o vojnih grobiščih, ki je pobite slovenske domobrance, z lažnimi argumenti, žaljivo ponižal, ko jim je odvzel status vojakov in njihovim grobiščem status vojaških grobišč; ko je prepovedal zapisati na njih grobovih resnico, da so bili vojaki slovenske narodne vojske, kakor so se uradno imenovali in za kakršne so se sami imeli; ko je prepovedal svojcem in zainteresiranim institucijam civilne družbe vzdrževati njih grobišča in ko je prenesel vse zadeve domobranskih grobišč v pristojnost države, kar v bistvu pomeni nacionalizacijo grobišč padlih in pobitih protirevolucionarjev; in končno, ko je poboje prekvalificiral v zakonite usmrtitve, za katere ne odgovarja nihče. S tem je zakon zaprl vsako možnost dialoga s protirevolucionarno stranjo v smeri resnice in sprave.
In dalje, na partizanskih slovesnostih govorijo in se obnašajo kot v času komunističnega totalitarizma, prepevajo bojne partizanske pesmi in demonstrirajo partizanska odličja in prapore. In kar je najbolj predrzno, je to, da na slovesnosti državnega praznika, ki je praznik nas vseh, v navzočnosti najvišjih državnih predstavnikov pojejo komunistično internacionalo. To je žalitev najmanj polovice Slovencev in je v nasprotju z evropskim vrednotenjem komunizma. Tako ob vstopanju v Evropsko Zvezo doživljamo demonstracijo komunističnega totalitarizma, kar nikakor ne vodi k slovenski spravi.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

Ali se ob tem zavedamo, katera je naša temeljna politična resničnost in kaj je tisto, kar Slovenijo danes najbolj določa? To, da je resničnost ena sama, da nista dve ali več. Drugo pa je to, da o njej nihče ne govori in je tako, kakor da je ne bi bilo. Ta resničnost pa je dejstvo, da država Slovenija ni doživela resničnega prehoda iz totalitarizma v demokracijo. Lahko bi rekli, da se ni zgodilo to, kar sta terjala zgodovina in temeljni interesi naroda. Volja do moči in oblasti komunistične elite je še tu in je nedotaknjena. Zamenjali so se samo izveski in orodja. Tam, kjer je bil nekoč proletariat, je danes kapital. Tam, kjer je bila nekoč s tajno policijo sankcionirana ideologija, je danes nihilizem, podprt z vsemi sredstvi javne komunikacije. Naša temeljna resničnost je torej neka moč, odtujena in ne obvladana. To je naša temeljna resničnost in vse anomalije v zdravstvu, šolstvu, kmetijstvu, bančništvu, vse disfunkcije v sodstvu in tožilstvu, vse izvirajo iz tega dejstva, pa tudi ves veseli smeh zavarovanih zlikovcev in vsa žaljenost ljudi, ki ne morejo doseči pravice, vse ima tu svoj izvor in temelj. Pa tudi naveličanost, naraščajoče izginjanje veselja do življenja.
In zakaj o vsem tem govorimo ravno tu. Zato, ker so ljudje, ki tu ležijo, imeli drugačne predstave o življenju in bi ustvarili drugačen svet, ko bi živeli. Njihova odsotnost se zrcali v današnji resničnosti.
In kaj nas poleg navedenega še utrjuje v veri o politični identičnosti komunistične in postkomunistične elite. Ozrimo se samo na dve stvari. Vsi vemo, kaj se je zgodilo, ko je Slovenija vstopala v Evropsko Zvezo. Zgodilo se je nekaj, kar je tako spominjalo na nekdanje čase, da smo v ozadju morali videti avtorstvo istega duha. Kakor so se postkomunisti letos prvega maja proglasili za edinega akterja in se polastili vseh mikrofonov, čeprav so se za vstop Slovenije v Evropo trudile tudi izvorno demokratične opozicijske stranke, tako so maja 1945 komunisti odrinili in izključili vse in zmago konzumirali sami, čeprav so jo v veliki meri dosegli s pomočjo zmanipuliranih levih katolikov in liberalov. Tako so učinkovito dokazali, da so kontinuiteta.
Poleg tega pa so tu stvari, ki spominjajo na silovito in usklajeno ideološko ofenzivo in niso brez zveze z vstopanjem v Evropo. Gotovo ste opazili, da se vidni ljudje iz postkomunističnega političnega tabora že nekaj časa intenzivno udeležujejo spominskih predstav, ki jih prirejajo udeleženci nekdanje komunistične gverile. Pri tem je pomembno to, da so to ljudje, ki hkrati stojijo na čelu najvažnejših ustanov demokratične države: predsednik parlamenta, ministri, najvišji častniki slovenske vojske, predstavniki sodstva in tožilstva. Dogaja se torej nekaj, kar se nikakor ne bi smelo – nekaj bistveno nedovoljenega. S tem, da ti ljudje nastopajo na takih krajih, simbolno zanikajo demokratično zasnovo države. Večina jih je pred nastopom službe priseglo, da bodo spoštovali Ustavo Republike Slovenije, ki je temeljni dokument, na katerem stoji demokratična konstitucija države. Gibanje pa, ki mu ti ljudje z vsakim obiskom podeljujejo demokratično legitimiteto, pa je v slovenski zgodovini doseglo petdesetletno totalitarno diktaturo, konec človekovih pravic, duhovno, kulturno in politično nasilje še neslišanih razmerij, v zunanjem življenju pa izgubo Koroške, Gorice in Trsta. Najvažnejše pa je to, da so vse to dosegli tako, da so prelili potoke slovenske krvi, ali sami, ali so povzročili, da so to storili drugi.
In zakaj to delajo? Zato, ker hočejo v zadnjem trenutku to, kar je bilo nenormalno, narediti za normalno. Na še nepozabljenih refleksih ubogljivosti, ki so v narodu ostali, hočejo uresničiti demokracijo, v kateri bodo imeli neomejeno realno moč. V podobi povedano: hočejo skovati totalitarno demokracijo – leseno železo.
Toda, kakor je minil čas komunistov, za katerega smo že mislili, da nikoli ne bo, tako bo minil tudi čas postkomunistov. Eden od najvidnejših znakov, da ta čas prihaja, je ta, da izgubljajo jezik. Ko so napadali Možinovo televizijsko oddajo »Zamolčani – moč preživetja«, se je v vsej odprtosti in širini ter neizprosnosti pokazalo, da nimajo jezika: da so ostali brez jezika, s katerim bi se lahko soočili z resničnostjo. Vse, kar so še zmogli, je bilo, da so uporabljali pol stoletja stara besedna orodja, ki so nekoč, ko so za njimi stale vosovske patrulje in oznovski zapori, delovala kot jezik, ko pa se je bilo treba sedaj spoprijeti z resničnostjo, se je izkazalo, da je to, kar govorijo, nejezik. Izguba jezika je najhujše, kar lahko doleti človeka, družbo ali narod. Leta 1992, tri leta po padcu Zidu, je Otto Lacis, moskovski ekonomist in novinar zapisal: »Vse je pri nas narobe. Do ene velike, up vzbujajoče spremembe, pa je le prišlo. Našli smo svoj jezik in s tem možnost spoznanja samega sebe.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

To velja tudi za nas. V samospoznanju bomo zagledali, kdo smo in kaj smo. Natanko bomo videli, da v Republiki Sloveniji obstaja ena sama politična resničnost, ki jo je mogoče zgostiti v dve besedi: zmanipulirana tranzicija. Videli bomo, da so od te edine resničnosti odvisne tudi vse druge stvari slovenske sedanjosti in prihodnosti. In če bomo jezik vzeli zares, bomo hkrati tudi že vedeli, v čem je ta edina slovenska resničnost: da politiko vodijo ljudje, ki so tam po zgodovinski pomoti.
Mi pa, ki stojimo na tem kraju, imamo pravico do velikega upanja, pa naj bodo dnevi svetli ali temni. To upanje nam dajejo veliki zbori, ki v nekih daljnih prostorih, v belih oblačilih in s palmovimi vejami v rokah, slavijo Boga, kakor nam jih slikajo krščanska besedila. Tam so vsi, od Ehrlicha pa do zadnjega dolenjskega fanta, ki je oblekel domobransko uniformo, da bi se bojeval za dve stvari, ki sta mu, ne da bi prav vedel zakaj, bili pri srcu: to je slovenstvo in krščanstvo. In ki so ga potem, ko se ni več mogel bojevati in potem, ko so ga dobili v roke zvezanega, na robu enega od teh brezen, ubili. Upanje, ki prihaja od teh zborov, nam daje živeti v vsakem času. Nespametni bi bili, če se ne bi zanašali na to upanje.
Hvala, ker ste prisluhnili.