Avtor: Anton Drobnič

Ob začetku kampanje za oktobrske volitve v državni zbor se tudi člani in prijatelji NSZ vprašujemo, kako naj ravnamo in kaj nam bodo volitve prinesle. Pri tem najprej opazimo, da nasledniki nekdanje totalitarne oblasti, zveza partizanskih borcev in zadnji vodja komunistične diktature s svojim krogom te volitve pojmujejo kot odločanje za ali proti njihovi »resnici« o t. i. NOB, da hočejo z letošnjimi volitvami zavarovati svojo trenutno »resnico« o njihovem boju med drugo svetovno vojno.
Predsednik partizanskih borcev Janez Stanovnik je zato že 17. julija na Pokljuki obžaloval, da se na njihovo NOB meče blato revolucije, čeprav »med vojsko nismo govorili o revoluciji«. Med vojsko o revoluciji javno res niso govorili, skrivali so jo pod masko NOB, so pa revolucionarno nasilje na kar najbolj krvav način izvajali. Molk o pravih ciljih je pač bistvo vsake prevare. Govorili so o boju proti okupatorju, pobijali pa so slovenske ljudi, ki niso odobravali njihovega nasilja. Umorili so nad tisoč uglednih in zavednih Slovencev, preden je nastala prva vaška straža in zaustavila njihov morilski pohod. Govorili pa tega res niso in še danes na vse kriplje tajijo. Laž je pač nesmrtno bistvo komunizma, izdajajo in določajo pa jih njihova dejanja. Ne po besedah, po njih delih jih spoznamo.
Predsednik borcev je nato v svojem komedijantskem slogu za »potvarjanje zgodovine« obtožil kar Komunistično partijo Slovenije, ker je boj proti okupatorju proglasila za revolucijo. Ni dvoma, da je NOB ustanovila in vodila komunistična partija, zato je ta najbolje vedela, za kaj je v resnici šlo. Janez Stanovnik je bil tudi član te partije, dobro seznanjen z njenimi cilji in dejanji, katera je tudi ves čas odobraval. Zato je njegovo sedanje besedno in miselno prekopicevanje le poskus pridobiti volivce, da bi glasovali za tiste poslance, ki bodo o komunističnem medvojnem nasilju še naprej molčali, tako kot vztrajno molčijo Stanovnik in njegovi borci. Dejstva pa ostajajo neizprosna: tisoči umorjenih neoboroženih Slovencev in petdeset let totalitarnega fizičnega in duhovnega nasilja nad slovenskimi ljudmi in narodom.
Samo dan kasneje je trditev, da bodo letošnje volitve odločale »o resnici in neresnici«, izrekel tudi vsestransko nekdanji Milan Kučan na zborovanju rdečih zvezd v Baški grapi. On, ki pozna več resnic, resnice po vsakdanji potrebi, lahko tako govori: »Resnico« bo pač določil zmagovalec, kot jo je nekoč določal on in njegova partija. Na tak partijski način ima prav tudi Janez Stanovnik, ki je vzdihnil: »Ampak ve se pa, kaj je resnica in poštenje!« Za komuniste je resnica in poštenje samo tisto, kar koristi njim in kar so oni določili.
Za konstrukcijo svoje resnice sta oba nekdanja komunistična veljaka uporabila staro laž, ki komunistične partizane enači s slovenskim narodom. Že začetni teroristični akt slovenskih partizanov, t. i. odlok o zaščiti slovenskega naroda od 16. septembra 1941 je nepokorščino komunistični OF razglasil za izdajo slovenskega naroda. S to lažjo so partizani in njihovi nasledniki opravičevali vse svoje zločine in druge grdobije in to laž uporablja Milan Kučan, ko je govoril o grehu domobrancev, ki naj bi dvignili roko zoper lastni narod, v resnici pa so jo dvignili samo v obrambo proti neznosnim partizanskim zločinom zoper slovenske ljudi in narod.
Takšno komunistično enačenje njihovih zločinskih organizacij s celotnim slovenskim narodom in prilaščanje njegove države ima tudi v sedanjosti hude posledice. Ko Italijani, Nemci ali kdo drug govori in prikazuje resnične ali namišljene zločine nekdanjih partizanov, ti za talca takoj vzamejo slovenski narod in njegovo državo in takšno ravnanje označijo za žalitev slovenskega naroda in za napad na slovensko državo. To pa pomeni, da partizanske zločine preložijo na ves slovenski narod in za komunistični teror zadolžijo kar sedanjo Republiko Slovenijo. Tega pa ne počnejo samo nekdanji partizani, to delajo tudi funkcionarji Republike Slovenije, med katerimi se je kar z uradnim aktom še posebej izkazal sam zunanji minister Vajgel.
Takšno skrivanje za hrbtom slovenskega naroda in njegove države pa jih prav nič ne moti, da ne bi tako kot Kučan drugih obtoževali za izgubo »čistega obraza Slovenije« in za izostanek vabila na letošnje slovesnosti ob 60. obletnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji. Res je hudo, šestdeset let so neprestano prepričevali sebe in druge, da so bili del zmagovite antifašistične koalicije, da so bili »na pravi strani«. Sedaj pa so zvedeli, da »prava stran« ve za zločine, ki so jih delali na njihovi strani tako proti obstanku in svobodi slovenskega naroda kot proti svobodi vseh narodov sveta, za totalitarno oblast nad Slovenci in za svetovno komunistično revolucijo. To jih je strašno prizadelo, kot vsakega mogočnega ošabneža prizadene spoznanje, kako neznaten je v resnici. Zato dediče komunističnega totalitarnega sistema kličejo k volitvam, da bi po zmagi lahko ponovno določili in uveljavili svojo »resnico«.
Nas pa ne zanima, na kateri strani so po njihovih sedanjih besedah in željah bili. Kot je že rečeno, sodimo jih po njihovih delih: začetno dvoletno zavezništvo nacistov in komunistov, ki je omogočilo tudi nacistično okupacijo Slovenije, tisoči umorjenih nedolžnih Slovencev in na drugi strani tisoči živih fašističnih okupatorjev z vsemi zločinskimi generali vred, ki so jih partizani »prisrčno« spremljali na njihovi poti domov (Lado Ambrožič - Novljan). Nato pa novi tisoči umorjenih in pol stoletna totalitarna oblast, ki je Slovenijo pripeljala tik do propasti naroda, njegove kulture in gospodarstva. In še sedaj se celo z zakoni norčujejo iz slovenskega domoljubja in zaničujejo vse, ki so bili ali so proti komunističnemu terorju.
S strankami, ki so naslednice in zagovornice totalitarne preteklosti, zato pri odločanju na volitvah ne bomo imeli težav in dvomov. Pustili jih bomo klavrni usodi gospodarjev zla in nasilja. Enako bomo storili z njihovimi sateliti od skrajne levice do skrajne desnice, ki v bistvenih stvareh vedno glasujejo z nasledniki komunistov in njihovim podmladkom.
Takšna bistvena stvar so t. i. vojni zakoni, nazadnje lansko poletje sprejeti zakon o vojnih grobiščih, ki je pravno določil državljansko neenakost in uveljavil očitno zgodovinsko laž, vse samo zato, da bi komunistične partizane zakonsko očistil zločinov in revolucionarnega nasilja. Glasovanje za ta zakon je bil preizkus temeljne demokratičnosti in pravičnosti političnih strank. Preizkus sta častno prestali samo stranki Koalicije Slovenija, t.j. NSI – Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka in SDS – Slovenska demokratska stranka. To sta sedaj edini politični stranki, na katere se lahko opremo in na katere lahko računamo vsi, ki smo nasprotovali ali se bojevali proti komunističnemu nasilju med vojno in njihovi diktaturi po vojni.
Posebno klavrno se je doslej izkazala SLS – Slovenska ljudska stranka. Od strank komunističnega nasledstva in njihovih satelitov pač nismo pričakovali nič dobrega in nič poštenega, zato nas niso mogle razočarati. Razočarala pa nas je SLS, ki je pravna naslednica medvojne SLS, glavne politične in vojaške nosilke slovenskega demokratičnega odpora proti komunističnemu nasilju partizanskih organizacij. Ne samo zato, ker je edina od izvorno demokratičnih strank glasovala za zakon, ki pravno določa komunistično »resnico« o medvojnem in povojnem nasilju, ampak predvsem zato, ker je to storila pri polni zavesti in javno izraženem vedenju o krivičnosti in neresničnosti tega zakona. Predsednik SLS Janez Podobnik je v parlamentu glasno povedal bistvene slabosti tega zakona, nato pa prav tako glasno izjavil, da bo stranka »s težkim srcem glasovala za zakon«. To se je v sramoto te stranke, zlasti njenega vodstva tudi zgodilo. V nasprotju s strankami komunističnega nasledstva in njihovimi sateliti, ki drugače niti ne morejo, se je vodstvo SLS zavestno odločilo in hote glasovalo za laž in krivico. Menili so, da je »težko srce« njihovo opravičilo, v resnici pa je le dokaz njihove izdaje svojih lastnih korenin.
SLS torej ni prestala preizkusa zgodovinske časti in demokratičnega poštenja. Njeno vodstvo se je kljub velikim besedam izkazalo za najbolj nezanesljivo in najmanj trdno in načelno. Zato se zanje tudi na volitvah ne bomo odločali vse do takrat, dokler z drugačnimi dejanji ne bodo dokazali, da so res drugačni. Za sedaj na kaj takega nič ne kaže, saj predsednik SLS Janez Podobnik in nekateri drugi vodilni člani SLS še naprej sprejemajo in stalno razglašajo grobo komunistično laž o domobranski prisegi Hitlerju in njihovi kolaboraciji z okupatorjem. Še več, izmišljeno domobransko prisego in kolaboracijo skupaj z Milanom Kučanom celo primerjajo in enačijo s partizanskimi množičnimi umori. Demokratični volivci bodo zato tudi SLS s težkim srcem pustili izven kroga naših prijateljev in zagovornikov slovenskega demokratičnega odpora proti komunističnemu nasilju, ki je bilo za Slovence celo bolj uničujoče kot zločinsko nasilje fašistov in nacistov. Ko gre za zločinca in njegovo žrtev, je že nevtralnost v resnici pomoč zločincu.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kam Mirko Kambič