Avtor: Marijan Smolik

V ameriškem mesečniku The first things je bil novembra 2003 objavljen daljši pregled (Remembering the Gulag) knjige o zgodovini sovjetskih taborišč, ki jih ves svet pozna kot gulage (= Glavnoe upravlenie lagerej). Ker tudi slovenska zgodovina ni minevala mimo vpliva in posnemanja sovjetskega sistema uničevanja svojih nasprotnikov, mi je članek, ki ga je napisal Lawrence A. Mrzel, predsednik mednarodnega varstva verske svobode (International Religion Freedom Watch), zbudil željo, da bi lahko prebral knjigo, ki jo je o gulagih napisala Anne Appelbaum: Gulag (založba Dubleday, New York 2003, 720 str.). Dr. Janez Arnež (Studia Slovenica) je poskrbel, da je knjiga prišla v Slovenijo že februarja 2004. Zdi se mi prav, da z njeno strašno vsebino vsaj kratko seznanim slovenske bralce revije Zaveza.
Avtor preglednega prispevka v reviji opozarja ameriške rojake, da prehitro pozabljajo grozote sovjetskega sistema in zaradi političnih in gospodarskih računov brez ovir sprejemajo in častijo tiste, ki so bili nosilci tega sistema. Kar je pred desetletji pisal Aleksander Solženicin in so z grozo prebirali takratni bralci, je komaj še v zavesti mlajših rodov. Isto velja tudi za slovensko javnost.
Avtorica je knjigo napisala na podlagi osebnega raziskovanja sovjetskih arhivov v Moskvi in v Sibiriji. Vsaj deloma so že dostopni raziskovalcem in avtorica jih dosledno natančno navaja v prvem oddelku (1). Pogovarjala se je s preživelimi zaporniki in nekaterimi pazniki (2). Prebrala je vse objavljene spomine, tako tiste, ki so bili natisnjeni v Rusiji ali drugod, ruske in prevedene, nekatere je brala še v rokopisih (3). Seznam vseh teh virov (približno 670 naslovov) je na koncu knjige objavila na 16 straneh. Med njimi so tudi taki, ki so dostopni in znani pri nas, npr. Milovan Djilas, Karlo Štajner, Aleksander Solženicin, Nadežda Mandelštam, da omenim samo nekatere. V knjigi je tudi podrobno kazalo oseb in pojmov; knjiga je res pravi priročnik.
Na štiridesetih straneh uvoda je avtorica prikazala ves razvoj sistema, ki je imel začetke že v carski Rusiji z izganjanjem nezaželenih ljudi v Sibirijo. Uvodu sledijo kronološka poglavja od priprav v carski dobi do vsaj delnega konca po Stalinovi smrti in dokončne ukinitve (bolje: preoblikovanja) v dobi Gorbačova. Prenovljene oblike sistematične represije in zlasti njene posledice pa so občutne še tudi v našem času. Knjiga vsebuje še podatke iz leta 2002.
Ker ni mogoče na nekaj straneh povzeti obsežne knjige, ki je razdeljena na tri dele, naj jih najprej naštejem: Prvi del zajema obdobje nastajanja in razvijanja gulagov od 1917 do 1939 predvsem z organizacijskega vidika. V drugem delu so poglavja o življenju, delu in trpljenju v taboriščih, v tretjem pa je avtorica prikazala vzpon in propad industrijskih taboriščnih kompleksov v letih od 1940 do 1956. V epilogu avtorica razglablja, kakšen pomen imajo gulagi za spomin človeštva, v dodatku pa navaja statistične podatke po različnih virih, koliko ljudi je šlo skozi taborišča in koliko jih je tam umrlo. Nekaj podatkov je zanesljivih, drugi so le približni, eni in drugi pa so strašljivi in grozoviti. Žal pa vemo, da to ni samo oddaljena preteklost, saj v različnih delih sveta tudi zdaj mnogi doživljajo podobne ali enake strahote. – Ob branju knjige sem si nekatere stvari sproti zapisoval, primerjal z razmerami pri nas. V naslednjih odstavkih so trije deli označeni z rimskimi številkami (I, II, III), številke poglavij, ki so tekoče oštevilčena v vsej knjigi, pa z arabsko številko.

Prvo obdobje: 1917-1939

Tajna policija (I/1) Čeka (Čerezvičajnaja komisija) je bila ustanovljena že leta 1918 kot od vlade neodvisni organ za zatiranje kulakov, duhovnikov in belogardistov. Deluje naj brez milosti, prelije naj čimveč buržoazne krvi. Zapiranje, odvažanje v taborišča in taborišča so državljanom nevidna. Ime tega represivnega organa se je večkrat spremenilo: bolj znani sta GPU in NKVD. Tudi pri nas bi našli vzporednice z Vosom, Ozno, Udbo. Prvi gulag (I/2, 3) so ustanovili v ukinjenem pravoslavnem samostanu na Soloveckih otokih v Belem morju, razmeroma blizu Finske. Podatke o tamkajšnjem dogajanju smo mogli starejši prebirati v časopisih že pred našo revolucijo, a se je to zdelo mnogim kot klevetanje in pretiravanje. Zanimivo je, da novejši slovenski leksikoni teh otokov sploh ne opisujejo.
Že prve internirance so uporabili za »koristno« delo, ki je bilo hkrati tudi trpinčenje (I/4), ker so kopali Belomorsko-Baltski kanal, ki povezuje Belo in Baltsko morje. Veliki tehnični projekti, ki so bili Stalinova osebna zamisel, so zahtevali odpiranje vedno novih taborišč (I/5), neizmerno trpljenje in veliko uničenih življenj, kar se je še stopnjevalo v gulagih v Sibiriji, kjer so bile neznosne podnebne razmere. V poglavju o Velikem terorju (I/6) avtorica opisuje, kako je tudi številne prvotne voditelje (preganjalce) doletela enaka usoda: znani voditelj represije Jagoda je npr. po aretaciji prosil za milost, pa je ni bil deležen, tudi njegovega naslednika Ježova je doletelo isto. Splošni strah je bil med ljudmi zaradi tega tolikšen, da nihče ni upal vprašati, zakaj je ta in oni nevidno »izginil«, je pač »moral biti kriv«; tako sklepanje se je pojavljalo tudi pri nas.

Življenje v taboriščih

V drugem delu svoje knjige, ki je po vsebini najbolj pretresljiv, je avtorica najprej (II/7) opisala postopek pri aretacijah in zasliševanjih. V vseh obdobjih so bili najbolj sumljivi tujci, čeprav so bili komunisti in celo uslužbenci Kominterne. Mnogi izmed njih so izginili brez sledu. V tej zvezi med drugimi omenja tudi knjigo Hrvata Karla Štajnerja, ki je pred leti izšla tudi v slovenščini (Sedem tisoč dni v Sibiriji, Zagreb 1971), avtorica pa je uporabljala angleško izdajo, ki je izšla v Edinburghu 1988. Na straneh 121–145 je opisala metode zasliševanja, zelo podobne tistim, ki so jih opisali naši rojaki v svojih spominih. Zbuja se vprašanje, zakaj so nekateri jugoslovanski komunisti »izginili«, drugi pa so po vrnitvi domov lahko postali voditelji revolucije.
Življenje in trpljenje v zaporih (II/8) je bilo povezano tudi s pridobivanjem sozapornikov za ovajanje, kar je bilo v navadi v vseh represivnih sistemih. Tudi sporazumevanje s trkanjem po stenah z uporabo morsejevih znakov je bilo splošno razširjeno. Zapori (II/8) so bili za večino aretiranih samo nekaj prehodnega, preden so bili transportirani v Sibirijo v taborišče – gulag (II/6). Avtorica navaja pretresljive opise trpljenja in tudi umiranja med temi transporti.
Delo v taboriščih (II/10,11) naj bi bilo čim bolj produktivno – koristno za državo. Obrok hrane in obleke je bil zato odvisen od uspeha pri delu: kdor zaradi izčrpanosti ali mraza ni dosegal zahtevane norme, je bil avtomatično obsojen na izginotje. S tem v zvezi je bilo tudi kaznovanje in nagrajevanje (II/12).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Solovecko prehodno taborišce Kem – Prihod jetnikov

V poglavju o paznikih (II/13) opozarja avtorica na razliko med nemškimi in sovjetskimi taborišči: v nemških so bili stražarji nekaj rasno vzvišenega in izbranega, v gulagih pa je tudi paznik lahko mimogrede zdrknil na stopnjo jetnika, če je zaslužil kazen, obratno pa so se tudi jetniki večkrat dvignili do službe paznika. Stopnja izobrazbe je bila med njimi splošno zelo nizka. Dogajalo se je tudi, da so vodje gulagov postali tisti iz politične policije v centralnih ustanovah, če so jih hoteli kaznovati (avtorica se tudi ob tem opira na Štajnerjevo knjigo). Grozljivi so podatki, kako hladnokrvno so stražarji velikokrat ubijali taboriščnike. Podatke o tem je dobila v birokratsko natančnih poročilih, ki so jih iz taborišč redno pošiljali v centralo v Moskvi in so tam skrbno arhivirani.
V poglavju o zapornikih (II/14) avtorica opisuje skupino posebno drznih kriminalcev, ki so si v taboriščih izborili privilegije na račun političnih. Tudi različne narodnostne in verske skupine so se znale varovati z medsebojno pomočjo, omenjeni so Židje, muslimani, obrobni narodi, verniki, med njimi nune (str. 305), ki so raje pretrpele smrt, kot da bi prelomile svoje verske predpise.
V taboriščih je bilo veliko žensk (II/15), tudi mater z majhnimi otroki, celo rodile so v taborišču. Dogajale so se tudi skrivne poroke skozi ograjo, ki je redno ločevala moške in ženske. Otroke so ločevali od mater in jih dajali v prevzgojne ustanove, tako nikoli niso zvedeli, kdo so bili njihovi starši. Ob branju sem si zapisal, da je to »strašno poglavje«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Maksim Gorki, v plašču in kravati, na obisku s sinom in snaho v Soloveckem leta 1929

V naslednjem poglavju (II/16) avtorica opisuje načine umiranja v taboriščih. Ob pokopavanju so šele v poznejših časih začeli trupla označevati s številkami, nikdar pa z imeni. Sorodnikom sploh niso sporočali, da je njihov bližnji umrl. Tudi glede tega je velika razlika med nemškimi taborišči in gulagi. Iz nemških taborišč so sorodniki celo dobili domov žaro s pepelom umrlega. Mrtvecem so komisijsko izdirali zlate zobe in zlato nalagali v banko.
V posebnem poglavju (II/17) je opisana nekakšna strategija preživetja, ko je nekaterim ob splošnem pomanjkanju le uspelo preživeti. Nekateri od njih so v zapisanih (objavljenih) ali pripovedovanih spominih ohranili dejstva, ki jih je avtorica mogla vključiti v svojo knjigo. Med njimi so bile žene partijskih veljakov in nekateri izmed tistih, ki so pristali na vohljanje med sozaporniki, za kar jih je snubil »kum« - ruski izraz, zapisan v angleški knjigi.
Zaprtim zdravnikom, ki so delali v taboriščnih ambulantah, se je včasih posrečilo rešiti kakega bolnika. Ambulante in bolniške oddelke so imeli v taboriščih, ker so hoteli ohraniti delovno silo pri močeh. Zato so tudi strogo kaznovali tiste, ki so si sami prizadeli poškodbo, da bi bili rešeni težkega dela.
Med taboriščniki so bili tudi taki, ki so kljub nečloveškim razmeram ostali zmožni skrbeti za osebno higieno z umivanjem in rednim pranjem perila. Skrbeli so tudi za duševno zdravje, ko so se učili na pamet različna besedila; da so si jih bolje zapomnili, so jih prepevali, kakor v antiki. Drugi so glasno molili, ohranjali praznovanje Božiča in velike noči, zlasti ker so bili med njimi tudi duhovniki. Vsaj nekateri so peli, plesali, igrali na glasbila, kar je vodstvo celo spodbujalo, najbolj načelni pa so to odklanjali kot neprimerno kolaboracijo s sistemom. Tudi pripovedovanje zgodb in zgodovinskih besedil je mnoge reševalo, kakor se spominjajo tudi slovenski zaporniki v taboriščih, ki so bila po Sloveniji.
Zadnje poglavje v tem delu (II/18) je avtorica posvetila opisu pobegov iz taborišč. V arhivih je našla podatke, kako strogo so kaznovali tiste, ki so jih na begu zalotili, vendar je bilo tega v primerjavi s celotno »populacijo« gulagov zelo malo. Dogajale pa so se, zlasti v poznejših letih, celo stavke in množični upori.

Obdobje med 1940 in 1956

To obdobje opisuje avtorica v tretjem delu, ki ga je naslovila: Vzpon in zaton industrijskih taboriščnih kompleksov. Stalin je namreč hotel jetnike čimbolj izkoristiti, zato so že v začetnem obdobju zlasti na daljnem vzhodu in na severu Sibirije odprli vrsto premogovnikov in rudnikov zlata. Izsekavali so dotlej nedotaknjene gozdove, da so z izvozom v tujino pridobili tujo valuto. Zahodnih trgovcev sploh menda ni motilo, s kakšnim nečloveškim trpljenjem je bilo vse to pridobljeno. Ko so jetnike pripeljali v dotlej neobljudene in naravno ljudem sovražne pokrajine, so si morali sami šele zgraditi ceste, železnice, naselja. Tam so zdaj seveda cvetoča mesta, le nekateri ostanki še pričujejo o nekdanjem trpljenju.
Z začetkom vojne (III/19), ki se je za sovjetsko zgodovinopisje uradno začela šele 22. julija 1941, ko je Hitler prelomil zavezo s Stalinom in je ves sistem postal še bolj nadzorovan, so sicer izpustili iz taborišč del za obrambo sposobnih moških taboriščnikov, število kaznjencev pa se kljub temu ni zmanjšalo, ker so v prejšnjih dveh letih polnili taborišča in grobove z zajetimi Poljaki in tistimi iz prej neodvisnih baltskih držav. Industrijska podjetja v taboriščih so med vojno seveda delala za vojne potrebe, hrane je primanjkovalo še svobodnim delavcem, kaj šele tistim v taboriščih.
Umrljivost je bila zato še večja, število umrlih v teh letih ocenjujejo na dva milijona.
Pojavljali so se celo primeri kanibalizma, da so še živi uživali meso pomrlih. V prvih mesecih hitrega nemškega napredovanja proti vzhodu so v naglici evakuirali najbolj zahodno ležeča taborišča, npr. s Soloveckih otokov (arhiv o tem je sicer izginil), v Ukrajini pa so pred hitrim nemškim napredovanjem kar množično streljali tiste, ki jih niso mogli dovolj hitro prepeljati ali pa so bili preslabotni za večdnevno pešačenje. Zgodilo se je celo, da so nemška letala pomotoma bombardirala vlake z zaporniki.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jetniki z ročnim orodjem razbijajo skale

Skupina sumljivih tujcev (III/20) se je v vojnih letih pomnožila s komunisti iz priključenih baltskih držav in iz Poljske. Med njimi je bilo veliko Židov, ki so na vzhod bežali pred Nemci, pa so v Sovjetski zvezi prišli v taborišča namesto v svobodo. Podobno se je godilo Nemcem iz Povolžja, Fincem iz Karelije, čečenskim in tatarskim manjšinam s Kavkaza. Avtorica na str. 423 navaja številke, da so iz vzhodne Poljske poslali 108.000 Poljakov v gulage, še več, 320.000 pa so jih prisilno pregnali v sibirske pokrajine, kjer so morali živeti kot sicer svobodni preseljenci. Za baltske države sta ustrezni številki 96.000, oziroma 160.000. Za normalne pojme je bila nečloveška ironija v tem, da so imeli tisti v gulagih zagotovljene vsaj nekaj prehrane in obleke, preseljenci pa so si morali vse oskrbeti sami.
Avtorica na str. 425 pripoveduje o poljskem dečku, ki je v ruski šoli poslušal pouk o tem, da Boga ni, da torej tudi molitve ne sme biti, otroci pa so kljub temu kar sami od sebe začeli moliti, a je bil ta otrok zato kaznovan z zaporom.
Pod Stalinom se je nadaljevala politika iz carskih časov, ko so preganjali Čečene (str. 428), vsaj 78.000 jih je umrlo med transporti, ko so jih prevažali v taborišča. Za to so uporabljali celo ameriške tovornjake, ki so jih dobili kot pomoč zavezniški sovjetski vojski. Z zemljevidov in iz enciklopedij so izbrisali cele narode, kraje, pokopališča. Kdo se ne bi spomnil na našo Kočevsko! V šoli so se učili samo še rusko, in to do časa po Stalinovi smrti, ko so se vsaj nekateri smeli vrniti v domače kraje. Ni čuda, da so tam problemi še po tolikih desetletjih.
Število vojnih ujetnikov je najprej naraslo po letu 1939, ko so zasedli vzhodno Poljsko, veliko, kakih 20.000 so jih pobili, iz tega časa je znano grobišče pri Katynu. Število nemških vojnih ujetnikov se je pomnožilo zlasti po bitki pri Stalingradu, kjer je uradno padlo 57.000 Nemcev, ujete pa so spravili v taborišča, v vseh vojnih letih so jih ujeli 2.388.000. Zaradi pomanjkanja hrane so veliko nemških ujetnikov izpustili že leta 1947, vendar jih je bilo ob Stalinovi smrti leta 1953 še 20.000. Tako taborišče pri Moskvi nam je opisal Slovenec Franc Skumavc v knjigi: Po enosmerni poti, Celje 2003.
Med vojno so amnestirali (III/21) milijonsko množico ruskih taboriščnikov (vendar ne političnih), ki so bili primerni za sovjetsko vojsko, da so se borili proti Nemcem; kar pet prejšnjih »zekov« (=zaključónij - zapornik), je prejelo odlikovanje heroja Sovjetske zveze.
Nekaj Poljakov so izpustili, da so se priključili armadi generala Andersa. V Italijo so morali iti preko Irana, saj naravnost na zahod ni bilo mogoče potovati. Mnogi izmed njih so popadali v bitki za Monte Cassino v Italiji.
Po končanih vojnih operacijah so sovjetski voditelji uredili taborišča zlasti v Nemčiji, kjer so osvobodili nemške zapornike, vanje pa privedli nove. Še strašnejša taborišča so uredili v Romuniji; avtorica pozna tudi dalmatinski Goli otok, čeprav ga ne imenuje z imenom (str. 457). Na Kitajskem so posneli isti sistem in ga izpeljali v še hujši obliki.
Nova skupina amnestiranih (III/22) po končani vojni 1945 so bile noseče ženske, vendar med njimi še ni bilo političnih. V juliju je bilo izpuščenih 734.785; natančna številka je iz arhivov – lahko si mislimo, koliko je bilo vseh takih taboriščnic.
Ko je hladna vojna dobivala nove razsežnosti, so po letu 1947 taborišča dobivala nove »stanovalce«. 1. januarja 1950 je bilo vseh taboriščnikov nad 2,5 milijona, milijon več kot ob koncu vojne, saj so se ponovno znašli v taborišču tudi taki, ki so prvotno kazen že odslužili. Ker so ob amnestijah izpuščali zlasti tiste, ki so bili kaznovani za različne kriminalne prestopke, je v taboriščih ostalo vedno več političnih, med njimi so bili zlasti številni častniki Rdeče armade.
Stalin je pred smrtjo ukazal zapreti Žide in zdravnike. Žide naj bi izselili v Sibirijo, a jih je tega rešila Stalinova smrt 5. marca 1953.
Mnogi zaporniki so takrat upali na večjo svobodo (III/23), številni pa so celo jokali v strahu, kaj se bo še zgodilo. Berija, ki je po Stalinovi smrti vodil represivni sistem, je sicer razpustil nekaj nesmiselnih delovnih taborišč, v katerih so gradili prekope in železnice. V poročilu Politbiroju CK je potrdil podatek, da je v taboriščih nad 2,5 milijona ljudi, od teh pa samo 221.000 nevarnih kriminalcev. Navedel je natančno število žensk, otrok in ostarelih in predlagal amnestijo za vse iz teh skupin. Izpustili so jih samo kak milijon, ne pa vseh (str. 479), prepovedal pa je tudi mučenje taboriščnikov in zapornikov.
Ko je prišel na oblast Hruščov, je že konec junija 1953 ukazal zapreti Berijo, ki je prav tako izginil, kot pred njim Jagoda in Ježov. Decembra je bil njegov proces, kdaj pa so ga ubili, ni znano, le ob koncu leta ni več živel. Izpuščanje iz taborišč in opuščanje podjetij v njih so nadaljevali. Znamenje popuščanja je bilo tudi v tem, da niso več kaznovali tistih jetnikov, ki niso hoteli delati ob nedeljah. Ostala pa so še »specialna« taborišča, v katerih so bili »nevarni« sovražniki ljudstva. Takrat je bilo za ograjo še kak milijon zapornikov. Pojavilo pa se je nekaj novega: pretepi med tistimi, ki so smeli oditi, in tistimi, ki so morali ostati. Jezili so se na taboriščne zdravnike, ki so odločali, kdo je tako oslabel, da je smel domov.
Sledi (III/24) daljše opisovanje upora zapornikov (zekov), ko so se nekateri posebej maščevali nad ovaduhi. Uprli so se celo z orožjem, ki so ga vzeli stražarjem. To se je nekje zgodilo poleti 1953, kmalu po Stalinovi smrti (str. 488). Osvobojenim taboriščnikom je celo uspelo opisati svoje trpljenje tujcem. Ponekod so v taborišču mogli poslušati tuje radijske postaje. Tako so npr. zvedeli za upor v Berlinu, ki je bil 17.5.1953 zadušen s tanki. Ker so taboriščnike pogosto premeščali iz enega taborišča v drugo, so se novice o uporih širile. Upirali so se rudarji v Vorkuti na severu Sibirije (str. 489), tam je 29. 7. 1953 stavkalo 15.604 rudarjev. Nad stavkajoče je ponekod vodstvo poslalo jetnike kriminalce. Skoraj povsod so upore vodili Ukrajinci, vendar so končno vse zadušili s silo (avtorica je v opombi št.33 na strani 631 natančno navedla vire za te podatke).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stražarji s psi

Novo poglavje (III/25) z naslovom Odjuga in olajšanje začenja avtorica z ugotovitvijo, da so stavkajoči sicer izgubili marsikatero bitko, vendar so dobili vojno! Čas gulagov je minil.
Uradna poročila iz njih so osrednjemu vodstvu dokazovala, da preveč stanejo, da je treba plačevati stražarje in hrano, ki jo je sploh težko dobiti. Zato je CK julija 1954 ukazal izvesti olajšave, vendar taborišč le še niso razpustili. Hruščov je imel februarja 1956 tajni govor proti kultu osebnosti – po tem govoru je bilo rehabilitiranih 617.000 jetnikov (str. 509), suženjskega dela v taboriščih ne sme biti več, ostali pa so zapori.
Odjuga je bila svojevrstna in počasna. Mnogi v krajevnih vodstvih so se temu upirali, tudi Štajner, ki je bil izpuščen leta 1956, omenja to v svoji knjigi. Nekateri izpuščeni so se kar sami vračali v taborišče, saj dóma in domačih mnogi niso več imeli ali pa jim v domačem kraju niso dovolili prebivati. Taki so nato v taboriščih delali kot navadni delavci. Pretresljiva so bila srečanja s sorodniki, ki so jih imeli že za mrtve (str. 516) in s svojimi nekdanjimi preganjalci. Otrokom niso upali pripovedovati, kaj so doživeli, nekateri so morali pred odhodom iz taborišča podpisati, da o tem ne bodo nikomur govorili; tudi to smo poznali pri nas. Ker je bilo v taboriščih veliko partijcev, kjer so sicer veliko trpeli, so vendar osvobojeni prosili, naj jih ponovno sprejmejo v partijo.
Oktobra 1961 je Hruščov na partijskem kongresu imenoval glavne krivce za represivni sistem, ni pa si upal objaviti dokumentov o tem. Začeli pa so takrat tudi doma objavljati spominska dela o taboriščih – tako je 1962 izšel Solženicinov En dan Ivana Denisoviča.
V začetku poglavja Doba disidentov (III/26) je avtorica na str. 527 navedla pesem Borisa Čičibabina, v kateri je leta 1967 zapisal, da Stalin ni mrtev, ker živi v tem, kar je povzročil. Ljudi so sicer zapirali še naprej, razlika pa je bila, da si bil v Stalinovem času lahko zaprt za »nič«, odslej pa le za »nekaj«. Spet so zapirali Žide in baptiste, vendar je leta 1960 novi kazenski zakonik prepovedal nočna zasliševanja. Kdaj so se nehala pri nas? Obširno je opisala primer Josifa Brodskega, ki so ga zaprli za pet let, ker je pisal pesmi in torej ni hotel biti družbeno koristen, pozneje pa je zanje dobil Nobelovo nagrado!
Novi zaporniki niso več utonili v neznano, vedeli so zanje tudi v tujini in si prizadevali, da bi jih rešili.
Zanimiv je tudi podatek, ki ga lahko primerjamo z našimi razmerami, da so v tem času kljub odjugi praznovali npr. petdesetletnico Čeke, zloglasne tajne policije. Nezadržno pa so se širile kritične izdaje o tem obdobju, tiskane najprej skrivaj (v samizdatu), ki pa so prodrle tudi v tujino, kamor so redno prihajali tudi drobni listi s tajnimi novicami.
Pritiski oblasti na drugače misleče so postali bolj prefinjeni zlasti s pomočjo psihiatrov. Potem ko so Z. Medvedeva zaprli v psihiatrično kliniko, je vendar akademik Saharov protestiral pri sovjetski akademiji znanosti in Medvedeva so izpustili. Leta 1977 je v New Yorku izšla celo knjiga z referati strokovnega kongresa, na katerem so obravnavali to tematiko. Naslov zbornika Psychiatric Terror je na str. 650. Je morda pri nas kdo obravnaval to snov, ki tudi pri nas ni bila neznana?
Poglavje z naslovom Razbijanje spomenikov (III/27) uvaja pesem Aleksandra Tvardovskega, v kateri na koncu pravi: »Glavno je to, da kamen po svojem bistvu nikoli ni ne dober ne slab«.
Leta 1982 je prevzel vodstvo SZ Jurij Andropov (III/27), ki je že kot poslanik v Budimpešti leta 1957 doživel, kako se je mogel razrasti ljudski upor. Da bi preprečil kaj podobnega doma, je spet uvedel strožji režim. Zapirali in izganjali so člane Helsinškega monitorja, ki so opozarjali na kršenje človekovih pravic in verskih svoboščin. Pritiskali so na žene in otroke »nacionalistov«, Židom so onemogočali izselitev v Izrael. Po njegovi smrti 1984 so ti ukrepi prenehali.
Gorbačov je uvedel drugačne metode, saj je bil prej celo v bližnjem sorodstvu deležen strahot: en ded je bil zaprt leta 1933, drugi 1938, med mučenjem so mu zlomili obe roki. V spominih je zapisal, da so se ga otroci izogibali kot sovražnika ljudstva. Po katastrofi v Černobilu leta 1986 je uvedel »glasnost« - o vsem se sme govoriti in pisati – in »perestrojko« – spremembe naj se tudi uresničijo. Na televiziji je javno zahteval, da je treba opisati tudi črne točke iz zgodovine SZ. Zato so tudi doma začeli zbirati podatke, spomine, arhive. Osvobojeni so bili tudi politični jetniki, izpuščeni disidenti, ki so pozneje postali politični voditelji.
Avtorica v sklepnem poglavju z naslovom Spomin priznava, da se vse še ni izboljšalo in spremenilo, saj sedanji voditelj Putin nič ne skriva, da je bil član tajne policije KGB, torej čekist (str. 571). Mnogi težko prenašajo »brskanje« po neprijetni preteklosti, kar je avtorica osebno doživela na potovanjih po krajih nekdanjih gulagov, kar bi veljalo lahko tudi za koga v Sloveniji. Ponekod so sicer uredili krajevne muzeje v krajih lagerjev, na zvezni ravni pa še marsikaj ni urejeno in dostopno raziskovalcem.
Avtorica primerjalno ugotavlja, da so v Nemčiji uradno obsodili nacizem, v SZ pa komunizma ne, prav tako kot pri nas tudi ne. Res pa je, da je bilo do konca leta 2000 rehabilitiranih 4,5 milijona političnih jetnikov, še pol milijona jih je bilo v postopku. To pa ni veljalo za neštete milijone, ki niso bili sodno obsojeni, ampak samo administrativno preganjani. Tudi mnogi pri nas so to doživeli. Zelo znano nam zveni izjava Rusa Jakovljeva (str. 571), da bo do sprememb prišlo šele, »ko nas ne bo več«. Teža nad Rusijo ostaja, Čečeni še vedno trpijo kot nekoč, nekdanji policisti so ohranili »pridobitve« iz časa, ko so bili na oblasti, navadni Rusi pravijo: »če si večji lump, bolje se ti godi« (str. 572). To je samo nekaj drobcev iz avtoričinega premišljevanja ob koncu knjige.
V Dodatku (str. 578-586) so navedene številke o zaprtih, pobitih, izginulih, iz različnih virov. Ker se ne ujemajo, se avtorica ne more odločiti, katere številke so bližje resnici. Verjetno je, da je šlo skozi gulage v letih 1929-1953 18 milijonov ljudi. Tem je treba prišteti še milijone vojnih ujetnikov in specialnih izgnancev, ki so se morali preseliti. V celoti naj bi trpljenje prizadelo nekako 28,7 milijona oseb različnih narodnosti. Še manj zanesljiva je številka o umrlih, saj jih uradno niso šteli. Tudi teh naj bi bilo preko tri milijone.
Kazala z naslovi uporabljenih virov sem omenil že v začetku tega pregleda, ko sem predstavil knjigo in njeno pomembnost. Mogla bi biti vzorec in spodbuda za raziskavo zelo podobnega dogajanja v Sloveniji v letih »svobode«. Knjiga bo odslej na voljo v knjižnici Teološke fakultete v Ljubljani.
Na njeno pomembnost opozarja podatek, da je leta 2003 izšel nemški prevod pri založbi Siedler v Berlinu: Der Gulag. V Frankfurter Allgemeine Zeitung je Günther Heydemann 25. marca 2004 povzel njeno vsebino. Trajni pomen knjige je podčrtal s tem, da te vrste taborišč poznajo tudi drugod in še v našem času, npr. na Balkanu ali ameriško taborišče na Kubi. Hvali avtoričino prizadevnost, da se je dokopala do ustnih, tiskanih in arhivskih virov, in to prav v Rusiji, kjer bi marsikdo rad pozabil na strahote preteklih desetletij, ki pa so usodno posegle v milijone ruskih družin. Knjiga, pisana nepristransko, je »hkrati počastitev žrtev in svarilo«.
Knjiga je doživela drobno omembo tudi v časniku Delo, v katerem je 23. junija 2004 Alenka Puhar predstavila knjigo Stasiland, v kateri je Avstralka Anna Funder dokumentirano obdelala vzhodnonemško tajno policijo in njene metode. Mlada avtorica je zanjo prejela angleško nagrado Samuela Johnsona, ki jo podeljuje 4. program BBC in » … uživa sloves najodličnejšega priznanja v kategoriji neleposlovnih knjig«. V najožji konkurenci za to nagrado je bila tudi knjiga Gulag, ki pa je v ZDA dobila Pulitzerjevo nagrado v kategoriji neleposlovnih knjig.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Če si imel lastno skledo, si dobil prve porcije

Ob sklepu tega pregleda naj dodam še opombo, da v njej pogrešam več podrobnosti tam, kjer avtorica opisuje preganjanje vernih ljudi. To sicer večkrat omenja, kot je vidno tudi iz tega pregleda, vendar nekako mimogrede, ne da bi se pri tem ustavila, kot se navadno pri političnih oporečnikih in kulturnikih. Verni bralci bi želeli zvedeti še kaj več, saj ni dvoma, da je v njenem gradivu veliko tudi takih podatkov. Tega nisem zapisal kot očitek, ker vem, da v nobeni knjigi, tudi če je zelo obsežna, ne more biti objavljeno vse, kar avtor pozna. Lahko smo hvaležni za vse, kar v knjigi beremo.