Avtor: Neoznačeni avtor

A.

14. junija leta 1942 so na Ljubgojni partizani pobili horjulskega župana Janeza Bastiča in ustrelili njegovo ženo Marjano. Ko je njun sin Lojz Bastič naslednjega dne stal pred krstama svojih staršev, je rekel: »JAZ SE BOM BRANIL.« Te besede je zapisala njegova sestra Marica. Verjetno pa se ne Lojz ne Marica nista zavedala njihovega pomena. V njih je izražena osnovna deklaracija slovenskega protikomunističnega upora. Gre za dejstvo, ki je pred vsem drugim in nad vsem drugim: Katoličani so se branili.

B.

Kako so se branili? Dr. Peter Celestin Jelenc je v anketi Kaj sodim o komunizmu, ki jo je leta 1965 v Buenos Airesu organiziral Zbornik svobodne Slovenije, zapisal: »Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. razlika pa je v tem: kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.«

C.

In v kakšnih mednarodnih razmerah smo se branili? V Gabrovškovem dnevniku, 1941–1945, ki ga je v Studia Slovenica predstavil dr. Janez A. Arnež, so tudi znamenite besede, ki jih je ta politik zapisal v Ameriki februarja 1944: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu, a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh amerikancev in angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«