Avtor: Anton Gnidovec

Človek je edino bitje na planetu, morda celo v vesolju, ki čuti moralno dolžnost, da pokoplje umrle in se jih spominja. Ta brezpogojni notranji imperativ Sveto Pismo enostavno in zavezujoče izrazi v besedah sv. Tobija: »Sin, ko bom umrl, me lepo pokoplji in poskrbi za svojo mater. Ko bo tudi ona umrla, jo lepo pokoplji poleg mene.«
Ne spominjati se pokojnih, ali nasilno dušiti spomin nanje, je greh zoper človekovo dostojanstvo in duha. Ne zaradi umrlih – oni so v kraju miru in pravice – ampak zaradi naše človečnosti je to spominjanje pomembno. Toliko bolj na kraju, kjer smo danes.
Rog je kraj, kjer sta se smrt in življenje dramatično spopadla v prečudnem dvoboju. To je kraj velikega zločina in velike svetosti. Skrivnost tega kraja se bo odkrila šele v večnosti, kajti neredko je bil tukaj mrtev tisti, ki je bil živ in živ tisti, ki je bil mrtev.
Država Slovenija je izpolnila to, kar bi že zdavnaj morala. Odprla je možnost dostojanstvenega spominjanja in resnice. Kajti samo resnica, ki je nad politiko, nas ozdravlja, tudi če je neprijetna za eno ali drugo stran.
Župnija Kočevje od danes prevzema skrb za ta sakralni prostor z željo, da bi v njem iskreno molili za tri stvari:
1. Da bi tukaj pobiti našli mir in srečo v Bogu.
2. Da bi vsi rablji, ki so med vojno in po njej kjerkoli delali zlo, dosegli milost kesanja in srečno smrt.
3. Da bi sedanji in prihodnji rodovi Slovencev drug v drugem najprej videli človeka in njegovo dostojanstvo. Da bi bili v bistvenih stvareh enotni, v nebistvenih dopuščali različnost, v vsem pa spoštljivi.