Avtor: Hubert Požarnik

Spoštovani sorodniki, prijatelji, soborci in vsi, ki ste prišli obudit spomin na mrtve in izrazit svojo žalost, sočutje in prepadenost nad tem, kar se je zgodilo tiste usodne dni na robu tega brezna. Spoštovani gospod nadškof!
Zmagati v vojni vihri je možno po zaslugi marsičesa: boljšega orožja, večje zvitosti ali brezobzirnosti, vojne sreče, močnejših zaveznikov. Zato zmaga na bojišču še ne pove veliko o zmagovalcu. Šele po zmagi se pokaže njegova prava podoba, na primer ali je iskreno mislil s svojimi bojnimi gesli, in predvsem, pokaže se njegova moralna višina ali nižina. »Zmaga je dobljena šele tedaj, ko zmagovalec premaga samega sebe,« je nedavno zapisal zamejski Slovenec Vinko Ošlak. In na drugem mestu: »Zmagaš šele tedaj, ko se ti ni treba maščevati.«
Pripadniki enobeja so imeli najkasneje po končani vojni priložnost dokazati, da zmorejo zmagati tudi nad seboj in s tem naš narod zares osvoboditi. Toda to priložnost so zapravili. Svojo vojaško zmago so spremenili v svoj moralni poraz. To, kar se je zgodilo tiste tragične dni leta 1945 na tem mestu in še na mnogih drugih moriščih širom Slovenije, namreč ni mogoče imeti za »zasluženo kazen«, »napako« ali »usmrtitev«. Tu tudi ni mogoče govoriti o dveh resnicah – »naši« in »vaši«. Tu je ena sama resnica: zgodila se je krivica, greh, nekaj, do česar v nobenem primeru ne bi smelo priti; zgodilo se je hudodelstvo in tisti, ki so ga ukazali ali izvršili poboje, so hudodelci. In čeprav imajo pobite še danes za izdajalce, so v resnici sami izdajalci najhujše vrste – izdajalci človečnosti. In ne samo to. S tem, ko so v času okupacije zavestno in preračunljivo izrabili stisko slovenskega naroda in sprožili revolucijo, ki je potem izsilila na naših tleh državljansko vojno, so se pregrešili tudi nad lastnim narodom.
Skratka, poboji in ves demokratični manjko, do katerega je pozneje prišlo, razkrivajo, da vodilne ljudi enobeja ni vodila toliko ljubezen do naroda, kot sovraštvo do vsega in vseh, kar jim je po njihovem mnenju stalo na poti, zaradi česar tudi niso izbirali nobenih sredstev in jim ni bilo sveto nobeno življenje, ne v lastnih vrstah ne v vrstah nasprotnikov. Tistim, ki so zanetili revolucijo, tudi ni šlo samo za osvoboditev slovenskega naroda, ampak tudi – in predvsem – da bi ga »osvobodili« zase, torej za vzpostavitev totalitarne oblasti nad njim.
Žal, povzročitelji medvojne in povojne tragedije in njihovi včerajšnji in današnji politični ter ideološki dediči, somišljeniki in opravičevalci, še vedno ne zmorejo moralne moči in volje pogledati v obraz resnici, ampak rajši ostajajo v svojem svetu polresnic, potvorb in za lase privlečenih izgovorov, obžalujejo, če sploh, le posamezna dejanja, ne obsojajo pa storilcev, bijejo še vedno vojno z mrtvimi, se upirajo popravi krivic, niso voljni storiti niti tako osnovnega civilizacijskega in kulturnega dejanja, kot je spoštovanje posvečenosti mrtvih in njihov dostojen pokop, s čimer še naprej ohranjajo tudi razdor v našem narodu, ki so ga zasejali med drugo svetovno vojno.
Še več. Ker imajo ti ljudje in razne njihove sprege, čeprav pod drugimi izveski kot nekoč, še sedaj v rokah skoraj vse vzvode oblasti v naši državi, se ne smemo čuditi, da naletimo danes povsod, kamor pogledamo – na področju politike, gospodarstva, bančništva, pravosodja in drugod, na polaščanje države, visoko organizirano nemoralo, krajo nekdanjega družbenega premoženja, korupcijo, klientelizem, samovoljnost, izigravanje zakonov in še bi lahko našteval.
Ker so še vedno na oblasti, država Slovenija tudi ne stori, v kar jo zavezujejo mednarodni dokumenti, ki jih je sama podpisala, dolgo časa skrivala pred javnostjo, podpisala zaradi lepšega videza. Resolucija 1096 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov, ki jo je sprejela leta 1996 Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, priporoča namreč državam podpisnicam v 6. členu, da poskrbijo za proces sprememb miselnosti, ki je del dediščine starih režimov, v 7. členu, da preganjajo in kaznujejo osebe, ki so v času komunističnega režima zagrešile dejanja, ki so nasprotna splošnim načelom prava civiliziranih narodov in to tudi v primeru, če se izgovarjajo, da so le izpolnjevali ukaze, v 8. členu, da naj rehabilitirajo žrtve in priznajo gmotno odškodnino njihovim svojcem, v 11. členu pa, da je potrebno izločiti iz izvrševanja oblasti osebe, ki sicer niso storile nikakršnega zločina, vendar so zasedale visoke položaje v komunističnih režimih, te režime podpirale in še danes ne kažejo interesa za ravnanje v skladu z demokratičnimi načeli.
Kaj nam je potemtakem storiti?
V takih razmerah, kot vladajo pri nas, je marsikomu med nami v resnici težko še naprej ponujati roko sprave. Toda prav ta pripravljenost za odpuščanje govori v prid tistemu, ki to zmore. Poleg tega je to edina moralna in zdravilna odrešitev. – Ko je Peter vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ki greši zoper mene? Do sedemkrat?« mu je ta odgovoril: »Ne pravim do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedem«
Vendar odpuščanje in pobotanje za tisto, kar se je zgodilo, ni edino, kar nam je storiti. Vso svojo moč moramo zastaviti tudi za politično, moralno in duhovno prenovo naše družbe, za resnično zmago kulture življenja in ljubezni. K temu, da se otresemo dediščine preteklosti in postanemo resnično demokratična, pravna in socialna država, nas poleg prej omenjene resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope zavezuje tudi nedavna resolucija Evropske ljudske stranke, najmočnejše poslanske skupine v evropskem parlamentu. Predvsem pa nam to nalaga naša dolžnost do naroda in njegovih prihodnjih rodov. S tem se bomo šele oddolžili vsem žrtvam komunističnega nasilja.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek