Avtor: Anton Drobnič

Vemo, da Zbor za republiko noče biti izraz česa tako izjemnega, kot je izredno stanje nacije, vendar njegov nastanek, posebej pa nastopi njegovih protagonistov kažejo, da se je država znašla v krizi, iz katere jo lahko izpelje samo intenzivni angažma najširše civilne družbe. Zbor je nastal iz splošnega občutja, da ustanove, ki servisirajo državo, delujejo tako pomanjkljivo, da je v nekaterih primerih že mogoče govoriti o njihovem notranjem kolapsu. Iz tega pa sledi nekaj mnogo bolj pomembnega. Iz tega sledi, da iz politike, ki je odgovorna za te ustanove, ne prihajajo tako zasnovani zakonski normativi, da bi omogočali obstoj demokratske politeje in da iz nje ne pritekajo operativne in moralne energije, ki so potrebne za njihovo delovanje. Kriza države Slovenije je torej kriza politike.



Nova Slovenska zaveza z vzgoni in ambicijami Zbora, tako razumljenimi, v celoti soglaša in ga zato iskreno pozdravlja in z vsemi močmi podpira. Želi čestitati njegovim promotorjem za prisebnost, ki jih je tako učinkovito in nujno opozorila, kaj je treba storiti. Čutimo pa dolžnost – zaradi naše placentarne povezanosti z zgodovino, zaradi našega totalnega preteklega in sedanjega angažmaja za demokracijo, zaradi védenja, ki iz njega izhaja – zaradi vsega tega čutimo, da moramo opozoriti na neko zelo temeljno reč.
Čeprav je kriza države Slovenije politična, se Zbor ni lotil njenega reševanja politično, ampak pragmatično. Akcijski interes Zbora se je usmeril v periferijo politične aktualnosti, namesto da bi ostal v njenem središču – tam, kjer se vse aktualnosti generirajo.
Slovenska politična resničnost je samo ena. Ni jih več, ampak je ena sama. To je najbolj odločilno dejstvo našega obstajanja v sedanjem času. Zato noben družben vzgib in nobeno družbeno dejanje ne more upati na integralno rešitev svojih ambicij, če ne izhaja iz uvida v to resničnost. In ta resničnost, zadnja in ena sama in vseodločilna, je ta, da v Sloveniji ni bilo tranzicije. V Sloveniji je tranzicija seveda bila, a je bila zmanipulirana na način, ki ne dopušča druge formulacije od te, da je ni bilo. Politična elita nekdanje totalitarne države, ali personalna ali duhovna, je tudi politična elita sedanje demokratske države. Volja do moči, ki je to elito nekoč nosila, je tudi sila, ki jo nosi danes. Kar loči to elito od demokratske, je to, da misli državo preko sebe in ne sebe preko države. To je njen demokratski deficit in ni slučajen, ampak bistven in inherenten. To je tisto sprevrženo stanje, ki povzroča slovensko malaise.


V Novi Slovenski zavezi opisano stanje vidimo v tako jasnih obrisih, da jih v nobenem od svojih dejanj in gledanj ne moremo odmisliti. Ne dvomimo, da jih promotorji Zbora tudi vidijo, a ne tako razločno, tako dokončno in urgentno, da bi jih reševali pred skušnjavo oportunizma. Ko rabimo to besedo, ne mislimo na nič drugega kot na razumljivo – kako zelo razumljivo – upoštevanje zmehčane slovenske politične substance. Priznamo – mogočen razlog, a napačen. Kako napačen, obilno kaže klavrna bilanca slovenskega demokratskega desetletja.
Da je v Sloveniji tranzicija končana, je laž. Mi pravimo, da je to próton pseudos – prva laž. Prva zato, ker je začetna in najgloblja. A še bolj važna je vloga, ki ji je bila odkazana: da ene omogoča in druge onemogoča. Če hočemo, da se bodo pred nami odprle prave perspektive, moramo to laž identificirati.

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
predsednik: