Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

V Delovih Knjižnih listih nas je 29. septembra pisatelj Evald Flisar seznanil, v obliki retoričnega vprašanja, z naslednjo tezo: »Ali ni vez med besedami in stvarmi ter pojmi, ki so z njimi ponazorjeni, že tako zabrisana, da je beseda skoraj stvar; da je beseda skoraj konj?«. To gledanje je bilo tako v opreki z našim izkustvom, da smo že pomislili, da pisatelja nismo prav razumeli. Saj ni mogoče prezreti tega, kar doživljamo dan na dan: da krilate besede prirejajo svoj ples nad stvarnostjo in resničnostjo, ki se niti malo ne zmeni za to, kaj ji hočejo s svojimi baletnimi predstavami povedati. Ali: piha veter sem in tja, a morje niti ne zakodra. Seveda se nam to zdi obžalovanja vredno. Besede bi morale biti, si pravimo, kakor fizikalne sile, ki bi nujno spreminjale svet s svojimi moralnimi sporočili. A ni tako. Da bi bila beseda konj? Le kdo je uglednega pisatelja potegnil s to novico? V resnici je tako, da nič pomembnega ni mogoče več povedati, ali, kar je samo druga stran istega kovanca, da je mogoče reči karkoli. Saj vsak dan izide nekaj knjig, ki skrbijo za to, da to stanje traja.

Mogoče je reči karkoli

Kulturni prostor je razvit takrat, kadar se senzorske celice, s katerim je opremljen, vznemirijo, če stopi vanj karkoli, kar ni na višini njegovih norm. Če pa je kulturni prostor, iz kakršnihkoli razlogov degeneriral, tedaj se ne oglasi več, nazadnje tudi takrat ne, kadar vstopajo vanj reči, ki jih imajo občutljivi ljudje za nezaslišane. V njem je že bila gospodarila zakonitost, ali, bolje, nezakonitost čiste poljubnosti. Lahko se zgodi karkoli, ne da bi kdo čutil, da mora zaradi tega kaj ukreniti. Današnja kultura daje takšno podobo. Zvečine se zdi, da degenerativni procesi ostajajo na obrobju in na segmentih, ki niso tako pomembni, včasih pa se nam spet zazdi, da so se degenerativna jedra začela premikati in da se nevarno bližajo vitalnim središčem narodove kulturne zavesti. Kadar se bo razvilo vse kar slutimo, da je v njih, se bo začel zadnji boj za identiteto naroda utemeljeno na civilizaciji. To, za kar bo v tem boju šlo, je njegova krščanska duša. A prej so tu še druge reči.
Čeprav bomo večino tega komentarja posvetili posebnemu primeru, ki ga je postavil na program aktualni čas, bomo za ilustracijo tega, kaj mislimo, ko govorimo o neodzivnosti kulturnega prostora, navedli nekaj primerov, ki se bodo zdeli komu celo banalni, posebej če jih bo primerjal s predmetom našega poglavitnega zanimanja.
Kaj vse je torej mogoče reči? V Delu smo 27. oktobra brali, da je poslanec Miran Potrč v imenu svoje stranke protestiral proti temu, da bi poslanec Peče postal podpredsednik Državnega zbora, češ da »te funkcije ne more opravljati izrazit borec proti človekovim pravicam«. Tu je važno samo to, kdo je človek, ki je nekemu drugemu človeku očital, da njegova kariera ne izkazuje brezgrajnega zadržanja in puncto človekove pravice. Ko pomislimo, da je to bil Miran Potrč, ki je opravljal visoke in vplivne službe v nekdanji partijski državi, ki se je lahko vzpostavila šele z zaplembo temeljnih človekovih pravic, ne vemo prav, h kateremu področju človeškega slovarja bi se zatekli, da bi dobili primerno besedo za to, kar se je s tem zgodilo. Kakšen prezir, si pravimo, stoji za tem protestom: prezir do presoje ljudi, do njihovega spomina, do prastarega in vedno rešpektiranega izkustva, da se v obešenčevi hiši ne govori o vrvi. Res, kakšen prezir, a kako upravičen! Cinični kontekst tega protesta ni nikogar niti malo vznemiril. Tudi za poročilom, ki ga je za časopis pripravila novinarska služba, nismo začutili niti najmanjše grimase. Dobili pa smo s tem poročilom dokaz, kako deluje slovenski kulturni prostor: da je mogoče reči karkoli.
A pojdimo naprej. Ko je novinar Dejan Pušenjak 10. oktobra prisostvoval Teharski slovesnosti, se je – ne vemo prav, zakaj – spet vdajal, kakor je razvidno iz njegovega komentarja v Delu naslednjega dne, starim zablodam. A te nas tu sedaj ne zanimajo. Tu nas zanima samo tista njegova izjava, ki sega na rdeče polje jezika. Tja, kjer se nahajajo tiste izrečenosti, ki jih v domišljiji ne bi nikoli dopustili in nas samo dejanskost prisili, da jih priznamo. Pušenjak namreč zaključuje svoje razmišljanje: »Po trpljenju teharskih žrtev in njihovih svojcev je zdaj že čas, da se odpusti tudi Cerkvi.« Navedeni stavek je izraz tistega moralnega razvrata, ki je zmožen reči: Žrtev je kriva, treba je oprostiti žrtvi. Žaljivost in protinaravnost svojih besedi je nemara nekoliko začutil tudi novinar sam, ko se je izmaknil temu, da bi povedal, kdo bi moral »odpustiti«. Le kdo? Ali partizani, ki so mučili in streljali ljudi v Teharjah in na Hrastniškem hribu; morda Celjani, ki so na Teharska grobišča vozili odpadke in smeti; nemara Oznovci, ki so jamčili pol stoletni molk Teharij? Ali kdo? Raje se je umaknil v splošnost trpnika: »se odpusti«. Zdi se, da ga je korigirala moralna logika stavka: povedala mu je, da ne more s subjektom zaključiti tako začetega stavka. A za našo temo je važno nekaj drugega: da se potem, ko je novinar to zapisal, ni nič zgodilo. Ali drugače: da kulturni prostor nima več moči, da bi se odzval.

stran: 002

Ali naj nadaljujemo? Ko je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v začetku oktobra praznoval 50-letnico, je na slovesnosti nastopil tudi dr. Ljubo Bavcon in poslušalcem posredoval, v prenovljeni obliki, marksistično tezo, da je država instrument nasilja. Zakaj v prenovljeni obliki? Najbrž zato, ker se je država, potem ko se je z uvedbo samoupravljanja – ki ga je hudobna zgodovina nerazumno prekinila – že resno odločila, da odmre, kot Feniks iz pepela znova zrasla in pokazala svojo staro zatiralsko bit – res ne več v marksistično razredni obliki, ampak po sebi, takorekoč an sich. Dr. Bavcon namreč pravi, da po vseh družbenih spremembah »ostaja stalnica, da razume politika boj proti kriminaliteti kot instrument vladanja, nadziranja, podjarmljanja, represiranja in razlikovanja ljudi«. Doslej smo mislili, da država preganja tatove, goljufe, roparje, posiljevalce, morilce zato, da omogoča državljanom obstajanje v svobodi in varnosti. A ne. Tu izvemo, da »politika razume boj proti kriminalu« drugače. Prišli smo do naslednjega stanja: ker je nadziranje, podjarmljanje, represiranje, razlikovanje nenazadnje kriminal – res da političen, a vendar kriminal – je stanje tako, da en kriminal preganja drugega, a ne zato, da bi ga odpravil, ampak zato, da bi na njem na ta način utemeljeval samega sebe. Tako nam je prof. Bavcon porušil vse iluzije o svetu, v katerem smo. Ali se sploh splača biti državljan? Ali se sploh splača še hoditi na volišča in postavljati politiko, ki je, kakor že vedno, kriminal, ker je pač to njena »stalnica«. In spet ni bilo nikogar, ki bi nas vsaj nekoliko potolažil. Iz nobenega od mnogih inštitutov, ki so tu vendar zato, da utrjujejo človeka, ni bilo vsaj poizkusa obrambe politike kot dosežka civilizacije. Razumljivo je, da je molčala vlada, da so molčale njene službe, a tu so še nevladne organizacije. Na primer kak mirovni institut. Ali ne bi bila njegova naloga, da bi nekoliko relativiziral profesorjevo črnogledost? Ali niso državljani, ki jih preveva osnovno zaupanje do države, najboljše jamstvo miru. A nič! Tudi varuh človekovih pravic je molčal. Vse je molčalo in dokazovalo, da je mogoče reči karkoli.

Kocbekov izjemni čas

Primeri, ki smo jih tu navedli – priznali smo že, da se bodo komu zdeli banalni – niso hoteli biti drugega, kot aktualna intonacija v neki drug problem, ki je tudi ozko povezan s kvaliteto kulturnega prostora. Gre za to, kako je slovenska kultura razumela in ocenila eno od epohalnih postav novejše slovenske zgodovine. Letos septembra je minilo 100 let od rojstva Edvarda Kocbeka in nekatere institucije, pa tudi država in posamezniki, so začutili, da je to čas, da se ga spomnijo tako, kakor se zanj spodobi. Vsi, ki so se tega opravka lotili, so se zavedali, da bodo to storili najbolje tako, da bodo znova skušali dognati njegov lik in ga postaviti v zavest sodobnikov. Nas bo zanimalo, kako so to storili, saj so ob tem nujno povedali nekaj tudi o sebi. V tem, kako je mogla in hotela videti Kocbeka, je doba sporočila, kakšna je sama. Obenem pa si bomo vprašanje o Kocbeku postavili tudi mi. Podobo, ki jo bomo tako dobili, bomo vzporedili s tisto, ki jo je za stoletnico izdelala slovenska kultura. Razlike in sličnosti, ki jih bomo ob tem odkrili, nam bodo pomagale določiti vlogo in pomen, ki ga je to življenje imelo za narodovo zgodovino.
Iz česa izvajamo misel o epohalnem pomenu Kocbekovega vstopa v slovenske zadeve? O Kocbekovi velikosti govorimo predvsem zaradi časa, v katerem mu je bilo dano živeti. K temu času je v neki meri prispeval tudi sam, izdelovale, v pravem pomenu besede, pa so ga druge sile, ki so ga pri tem prignale v tako napetost in zgoščenost, da ni primerljiv z nobenim drugim časom slovenskega prebivanja na zgodovinskem prostoru. Nikoli prej se ljudem ni zdelo, da so na kocki tako visoke reči, da so začutili, da se morajo zanje zavzeti z vsem, kar imajo – za tako visoke in vredne so se nenadoma izkazale te reči, da se je mnogim zdelo samoumevno, da zanje tvegajo življenje. Tako izjemen čas je bil to, in še nikoli se slovenski človek ni tako brez ostanka angažiral za kako stvar, kot tedaj. V tej luči šele zagledamo pomen Kocbekovega nastopa. Če bi rekli, da je šlo za duhovne reči, bi bilo premalo; če bi rekli, da je šlo za kulturne reči, bi bilo premalo, če bi rekli, da je šlo za politične reči, bi bilo premalo. Šlo je za vse te reči skupaj in sleherni je to vedel. Šlo je za dušo naroda in ljudje so to vedeli.

stran: 003

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mesto Mirko Kambič

Spopad – napad in obramba

Tako intenzivno je bilo ozračje, ki ga je ustvaril slovenski spopad. Beseda spopad je pravzaprav zavajajoča. Daje namreč vtis, da sta bili v narodu dve strani, ki sta se v enakem smislu pripravljali na boj in čakali, da napoči ura. V resnici pa je šlo za napad in obrambo, za napadalce in branilce. To je najpreprostejše začetno dejstvo, tako preprosto, da ga mnogi prav zaradi tega ne vidijo. Napadli so komunisti. Z revolucijo so se hoteli polastiti oblasti in uvesti nov družbeni sistem na temelju prevrednotenih vrednot. Tudi to je dejstvo, ki stoji tako trdno, da ga nobeno govorjenje ne more in ga nikoli ne bo moglo premakniti. A napad še ne bi sprožil obrambe, ko bi ostal v političnih okvirih. Ker pa je od vsega začetka šlo tudi v znamenju fizičnega terorja nad tistimi, za katere so komunisti mislili, da bi se morali braniti, so tudi tu spregovorili zakoni, ki vodijo v vsak živ organizem. Šele tedaj je prišlo do obrambe, ko se je narodova bit ob fizični grožnji zavedla tudi duhovne in politične.
Branili so se torej tisti, ki so stali na tradicionalnih vrednotah civilizacije, bodisi da jih je tako določalo duhovno težišče, ki ga je v njih zgostila zgodovinska inercija, bodisi da so se tja postavili sami po premisleku in ponovni zavestni odločitvi. Narava spora je bila takšna, da so to bili predvsem katoličani.
Edvard Kocbek je bil katoličan. In tu smo pred vprašanjem, ki se zdi, da je osnovno: Zakaj se potem Kocbek tega boja ni udeležil na katoliški strani, ampak je šel v nasprotni tabor in tam prevzel eno od vodstvenih mest. Katera je bila tista potisna sila, ki ga je pognala iz enega na drug pol slovenskega obstajanja. To vprašanje, če bomo imeli dovolj moči in prisebnosti, da mu bomo prav sledili, nas bo morda nazadnje pripeljalo prav v središče pojava Kocbek.


stran: 004

Kaj je določalo čas Kocbekovega nastopa

A najprej dve besedi o času, v katerega je Kocbek stopil. Ko se danes, poučeni od vsega, kar jim je sledilo, ozremo nazaj, se nam 20. in 30. leta kažejo kot nekakšna predigra. V njej so nastopile etablirane sile, na katoliški strani Slovenska ljudska stranka, kot glavna politična organizacija slovenskih katoličanov, in tradicionalna Cerkev, pa tudi sile, ki so se šele formirale in iskale duhovno podobo, na političnem polju krščanski socialisti, na verskem in duhovnem pa križarsko mladinsko gibanje, imenovano po dveh revijah, Križ in Križ na gori. V obeh so se pojavljali mladi ljudje, z idejami, ki so dajale misliti, da ne gre za navadni generacijski spor, ampak za tako nove poglede na politiko in duhovnost, da se od območja, od koder so izhajali, vsak čas lahko povsem odlepijo in ogrozijo delovanje sistema v celoti. Tako so se križarji s kritično distanco do avtoritete, z izjemno čustvenim dojemanjem vere, z nezaupanjem do filozofske dognanosti in eksaktnosti, z odporom do razumskega utemeljevanja verskih resnic znašli v nevarnem območju »katoliškega modernizma«. In kako brez pridržka so se krščanski socialisti vdajali utopičnim utvaram o breztežnosti prihodnjega političnega sveta, kaže članek Aleša Stanovnika Nova država v avantgardni reviji Ogenj: »Človeške tvorbe v oblikah držav so že godne za pogin. Je samo še vprašanje kratkega razdobja, ko se bodo na razvalinah zmehaniziranih držav zgradile nove tvorbe ljudskega sožitja, ki ne bo temeljilo na sili in paragrafih, ampak na ljubezni in vzajemnosti. To novo življenje že diha z vzhoda.« (Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 83). V sredobežnih katoliških silah je torej vedno bolj plahnela potreba po prisebnosti in miselni dognanosti, vzporedno s tem pa je naraščala nazorska in politična labilnost. To je bilo toliko bolj nevarno, ker so se v ozadju krepili komunisti kot novo in trdno, zlasti pa vabljivo agregatsko središče. Pri tem je postalo vedno bolj tudi očitno, da levica, tako disidentsko kataloška kot komunistična, uživa nekaj, čemur pravimo naklonjenost časa. Katoličani so se zavedali nastalega položaja in se odločili, da organizacijsko intenzivirajo nastop. Po ukinitvi Orla konec leta 1929 so v nekaj letih postavili dve organizaciji, ki sta imeli namen biti elitni: Tomčeve Mladce in Erlichove Stražarje. V teh mejah se je sedaj bil boj za ljudi, še bolj pa za jasnost ciljev, ki so jih za različnim videzom zasledovale posamezne grupacije. Toda izhodiščna logika in začetni vzgon sta delovala in na sestanku v Laškem leta 1940 so krščanski socialisti že sklenili, da komunistični partiji ponudijo sodelovanje. Celo zaplet, ki je ob tem nastal, ni mogel preprečiti končnega izida. Čeprav je namreč partija z resolucijo, sprejeto konec junija na Vinjem, zapustila ljudskofrontne pozicije iz leta 1935 in napadla nekdanje zaveznike, tudi krščanske socialiste (»Ta gospoda je sabotirala enotnost proletariata in delovnega ljudstva že takrat, ko je bila borba proti fašizmu še glavna naloga.«) Nikogar, se zdi, ni presunila okoliščina, da so sedaj, leta 1940, komunisti imeli borbo proti fašizmu za preteklost; kljub vsemu temu so bili krščanski socialisti že tako daleč, da so še enkrat ponižno potrkali na vrata partije. Ta jim je sedaj prijazno dovolila, da se včlanijo v Društvo prijateljev Sovjetske zveze! Tam sta že bila Edvard Kocbek in Jože Zemljak.

Kocbekov odziv na tendence časa

V čas, tako sprt s seboj, je torej vstopil Kocbek in videl, da je takšen, kakor da bi ga zgodovina zanj izdelala. Postal je eden njegovih protagonistov. Prevzel je vlogo poglavitnega usmerjevalca katoliškega disidentstva v revolucionarni komunistični tabor. Ne zavestno, skraja in še nekaj časa ne, a se je nazadnje vendarle izkazalo, da ga je vse, kar je tedaj počel, določalo za to vlogo. Tako zelo se je ves čas oddaljeval od družbe, kakor jo je oblikovala civilizacija, da mu je nazadnje ostal samo ta korak. Ko ga ne bi bil naredil – kljub vsemu je še ostajala možnost, da ga ne bi – bi bilo tako, kakor da je pustil na cedilu ne samo sebe, ampak tudi mnogo drugih.

Kaj je Kocbeka duhovno določalo?

Če je res, da je stil človek, potem začnimo z iskanjem pri jeziku. Ko je škof Jeglič nekoč poslušal Kocbeka, je potem zapisal v svoj dnevnik: »Tretji je govoril Kocbek o Krekovcih in Bogu. Govoril je v modernem stilu. Jaz ga nisem prav nič razumel«. Sploh so Kocbekovi sodobniki tožili nad nerazumljivostjo njegovega jezika. Za njegove stavke bi težko rekli, da so čiste, v sebi zaključene enunciacije. Posamezni stavki, posamezni deli stavkov, si pogosto ne sledijo v eksplikativnem sosledju, ampak bralca presenečajo – tudi ustavljajo – z miselnimi zasuki, ki niso povsem v skladu s pomenskim ambientom predikativnega okolja. Dobimo vtis, da avtorju prvenstveno ne gre za jasno nizanje momentov povednosti in izjavnosti. Čutimo tudi, da ta način ni hoten, ampak izraz globoke specifičnosti njegove ustvarjalnosti. To miselno pomanjkljivost – za kar bi jo lahko označili – pa nadomešča z uporabo posebnih besedi, ki se v besedilih pojavljajo v določenih zaporedjih in delujejo kot nekakšna glasbena spremljava za tok misli. To so rekurentne besede – mogoče jih je petdeset, mogoče jih je sto – ki predstavljajo bazično Kocbekovo besedišče in ki skrbi za ustvarjanje emocionalnega razpoloženja bralca. Posebno na mladega človeka deluje tako organiziran jezik z veliko gotovostjo in trajnim učinkom.

stran: 005

Tako Kocbek govori o »intimnem razmerju do življenja«, o »šumečem razodevanju sveta«, o tem, da mora »kdor hoče živeti, živeti izrazito«, o tem, da mora biti pri pravem človeku sicer naravna težnja po stabilnosti »dvignjena v zaupanje, izpostavljenost in tveganje«, o krizi človeka »zaradi notranje nesvobode, razdvojenosti in nesproščenosti«, o »likvidaciji starega reda«, o tem, da »kultura prinaša poklicanost, ne pa varnosti«, o nujnosti, da človek »junaško prevzame svoje poslanstvo«.
Drugo, zelo podobno sredstvo za ustvarjanje razpoloženja so nedefinirane ideje in zamisli. Kaj naj bi na primer pomenila zahteva, da morajo ljudje »vse sile usmeriti v tok zgodovinske dinamike«; ali zahteva, da se »opredelimo za stvariteljske sile zgodovine«; ali da se mora zgoditi tista sprememba, ki bo človeku omogočila »pristno razumevanje njegove usode«; ali da se moramo kristjani organizirati »pred prihajajočim imperativom časa«; da se morajo kristjani odločiti »ali naj propadajo skupaj s starim redom, ali pa naj rešijo svoje vrednote iz starega sveta in z njimi oplodijo to, kar prihaja«; da moramo »začeti ustvarjati nov človeški red«.
Včasih Kocbek postavlja zahteve, za katere takoj vidimo, da so v skladu z njegovo osnovno intuicijo. Ko se odločno zavzema za načelo Postani to, kar si! proti načelu Postani to, kar zahteva naša doktrina! takoj vidimo, da je to ena od njegovih temeljnih misli, a še zdaleč ne tako preprosta, kot se tu postavlja. In ko stigmatizira stanje, v katero se je spremenila katoliška skupnost, že vemo, da je to ena njegovih osnovnih misli, a da je v podobi, v kateri je izražena, nezadostna. Zanj je katolištvo »mesto izpovedovanja vere, prejemanje istih zakramentov in priznavanje iste cerkvene oblasti, to se pravi bistvenih znakov občestva vernikov, ki se priznavajo pod katoliško skupnost kot organizirana vojska pristašev«.
Včasih pa nekaterih odstavkov ne moremo brati, ne da bi v njih zagledali ironijo, s katero jih je prihodnost, za katero se je boril tudi Kocbek, opremila. To občutje nas prevzame na primer, ko beremo njegovo ogorčenje nad potekom nekega predvojnega shoda krščanskih intelektualcev: »Čez leta bomo razumeli zločin, ki se je dogodil pred našimi ogoljufanimi očmi. To je zločin duhovnega zapeljevanja. Množici so obsedli dušo in telo, z bleskom in šumom so jim razdražili čute, gone so jim zagnali v strasti, pamet so jim zmedli in vso zavest razžgali do brezumja.« Ali kako tragično nas danes zadene vprašanje, ki si ga je Kocbek zastavil v Dejanju leta 1940, na vratih vojne: »Ali se nahajamo Slovenci danes na tisti točki življenjske intenzivnosti in zgodovinske odgovornosti, ki bi z njuno pomočjo lahko prenesli najhujše preizkušnje in to kljub svoji majhnosti, kljub neugodnemu mednarodnemu položaju?« Ali ko Kocbek nekako v istem času poziva, da moramo postati »resnično političen narod, narod, ki bo dejansko odločal o sebi«. Ali ko v Premišljevanju o Španiji primerja komunizem in fašizem. »Fašizem je celo nevarnejši od komunizma, kajti če komunizem jasno in odkrito gradi svoj napačni nazor, potem fašizem gradi svojega v navideznem skladju z vsemi duhovnimi načeli in ustanovami«.
Nazadnje pa moramo zapisati tudi tiste besede, ki jih je Kocbek proti koncu 1928 napisal v Ognju in ki so tako zelo razburile tedanjo katoliško javnost: »Krščanski socialist, delujoč v drugih organizacijah je tleča prižigalna vrv, do smodnika vodeča, je svet zase, revolucionar, ki pripravlja nov dan«. Te besede nas namreč vodijo do dveh njegovih kretenj – ne besed – ki kažeta, da razdor med katoliškimi intelektualci ni bil slučajen in da njegova revija ni slučajno imela ime Dejanje; da je šlo v resnici za več kot za besede. O prvi kretnji nam poroča Koblar v enem od obeh spisov O krizi Doma in sveta. Tam pove, da proti obnovljenemu Domu in svetu pri večini ni bilo nobene zarote in da jih je Kocbek z ustanovitvijo svojega dejanja »uhitel«; sicer da so vsi upali, da se bo dominsvetovska skupnost ohranila. O drugi kretnji pa pripoveduje Debeljak (Spomini o F. S. Finžgarju: Kriza Doma in Sveta leta 1937, str. 84). Ko je bilo na nekem sestanku sporočeno, da katoliško tiskovno društvo ne vztraja več na prvotni zahtevi po cenzuri, je Kocbek takoj interveniral: »Ne gre za cenzuro, gre za celoten kompleks. Tega je treba spremeniti«. Na vsak način je hotel uveljaviti ločitev.

stran: 006

Kocbekova misel

V tednu od 19.–25. septembra, ki je bil posvečen Kocbeku, in ki je videl vrsto kulturnih in političnih prireditev, na katerih so spoštovani in ugledni ljudje dvigali Kocbeka med like slovenskega panteona, je bilo med drugim rečeno tudi, da je bil človek pomembnih »etičnih, filozofskih in družbenih spoznanj« in da je videl »razvojne težnje svoje dobe«. Kdor je pazljivo prebral tistih nekaj skromnih potez njegovega jezika, ki smo jih navedli – še bolj prepričljivo pa bi to doživel, če bi se prepustil branju njegovih številnih esejev – je nazadnje le moral priznati, da Kocbek ni bil človek avtonomnih »etičnih, filozofskih in družbenih spoznanj«; da ni gnal etičnih, filozofskih in družbenih misli, vsake na njenem specifičnem področju, z vnemo in disciplino raziskovalca, ki mu gre za spoznanje kot spoznanje; in da morda prav zaradi tega tudi ni videl »razvojnih teženj svoje dobe«. Kocbek je sicer mislil, da jih vidi, a so v resnici bile stvarne razvojne težnje njegove dobe zelo različne od tistih, ki so se ujele v antene njegovega duha. Kako je moglo priti do tega?

Kocbekovo Premišljevanje o Španiji

Eno od možnosti, da dobimo vsaj nekakšen odgovor na to vprašanje, je ta, da si nekoliko natančneje ogledamo esej Premišljevanje o Španiji, ki je izšel v prvi, dvojni številki Doma in sveta leta 1937. Omejili se bomo na prvo poglavje, ki razen zadnjega odstavka ne govori o Španiji, ampak o duhovnem in moralnem stanju evropskega krščanstva, za katero je Kocbek ugotovil, da počasi polzi v fašizem. To dogajanje se ne dogaja na odprt in odkrit način, zakaj »znak današnjega življenja ni več jasnost, ampak splošna in hotena nejasnost«. Kateri pa je tisti videz, ki skriva resnično dogajanje? To je meščanskost – krščanski človek se je pomeščanil. Postal je »družaben meščan, človek družabnih prednosti«, v sedanjem času pa tudi »duhovni meščan«. Kdo je duhovni meščan? To je človek, ki si je »mesto izpostavljenosti izbral varnost, namesto junaštva treznost in namesto celosti delnost«. To je človek »brez ustvarjajočega smisla, največja herezija sodobnosti«. To je zavržena herezija, ne zaradi »odpada od človekove celosti in junaštva« – ne zato, ker je herezija – zavržena je zaradi svoje skritosti. To je najpomembnejše mesto celotnega eseja, analiza španskih dogodkov je samo njegova ilustracija. Na kar hoče Kocbek opozoriti, je skrita heretičnost sodobnega kristjana in katoličana s poudarkom na skritosti. Zakaj pristna heretičnost je drugačna. Stavek, ki sledi, nam hoče pokazati njeno visokost in plemenitost: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico, meščanski odpad pa je zahrbten, skrit«.
Ta stavek ali bolje, njen del, je šel v slovensko kulturno zgodovino. Škof dr. Gregorij Rožman je čutil, da je »po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški Cerkvi in mržnjo do nje«, zato je v ljubljanskem Škofijskem listu dne 2. avgusta 1937 med drugim izjavil: Stavek: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico«, je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku Katoliške Cerkve.

Heretik – človek, ki izbere sebe

Tako škof. Nam pa se stavek zdi zanimiv zaradi nečesa drugega. Daje nam možnost, da prodremo do fenomena Kocbek, posebej pa nam pomaga odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga postavili zgoraj: ali je bil Kocbek v posesti »etičnih, filozofskih in družbenih dognanj« in ali je zaznaval realne »razvojne težnje svoje dobe«.
Izhajamo iz besede herezija, ki jo, kot da bi slutil, da določa njegovo lastno duhovno in idejno bit, uvede Kocbek sam. Herezija danes pomeni ločitev ali odpad, izvorno pa grška beseda hairesis ali latinska haeresis pomeni izbiro. Heretik je človek, ki izbere. Kaj pa izbere, kaj je predmet njegove izbire? Če vse prav premislimo, bomo nazadnje dejali, da izbere sebe, da se odloči za sebe – za slutnjo, ki je vzbrstela v njem; za resnico, ki je spregovorila v njem, za uvid, ki je zasijal v njem in ga razsvetlil; za vzgon, ki se je sprožil v njem: z eno besedo, za sebe. Za sebe pa vedno pomeni tudi v nasprotju s prepričanjem in védenjem, ki se je zgostilo v institucijah zunaj njega. Samo zaradi specifičnosti evropskega razvoja mislimo, kadar govorimo o hereziji in heretiki, predvsem na Cerkev. Po sebi pa se heretiki odločajo za sebe tudi v razmerju do drugih družbenih entitet kulturne in civilizacijske zavesti.

stran: 007

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mesto in njegove skrivnosti Mirko Kambič

Kocbek je izbral sebe v razmerju, odnosno v nasprotju z ustanovami obstoječe tradicionalne katoliške kulture. Tudi do Cerkve, če izvzamemo njeno odrešenjsko srž in se omejimo na njeno konkretno družbeno postavitev. Torej ni bil heretik v uveljavljenem religioznem pomenu besede – v tem pogledu je bil celo pripadnik, – bil pa je heretik v kulturnem in v najširšem političnem pomenu te besede. V potrditev teh spoznanj se lahko spomnimo na njegov boj za enkratnost človekove eksistence, za intenziteto osebnega in individualnega obstajanja, v nasprotju s prerogativi splošnega uma in v nasprotju z univerzalnimi in kozmopolitskimi političnimi normami. Integralni facit njegovega jezika to potrjuje.
Sedaj razumemo, zakaj Kocbek ni imel »etičnih, filozofskih in družbenih spoznanj«, pridobljenih z metikulozno raziskavo empirije, usklajenih z zahtevami splošnega uma. Njegovi etični, filozofski in družbeni nazori so bili le tiste točke obstoječe družbene zavesti, h katerim ga je nosil njegov lastni, osebni, izvorni vzgon in ki jih je sprejel zato, ker mu jih je ta vzgon pokazal. Iste vzgonske sile so mu tudi razodevale »razvojne težnje njegove dobe«. In ker se je imel v logiki svoje heretične samoizbranosti za normo sveta, jih je imel za resnične in objektivne. Kako zelo se je zmotil, bomo, upam, lahko še povedali.

stran: 008

Teoretski model za razumetje Kocbeka

Januarja revolucionarnega leta 1919 je imel na prošnjo Svobodne zveze münchenskih študentov sloviti sociolog Max Weber predavanje z naslovom: Politika kot poklic. Potem ko je razložil nastanek moderne politične birokracije, se je dotaknil tudi vprašanja njenih etičnih možnosti. Tu je Weber navedel distinkcijo, ki se nam zdi metodično zelo produktivna, zlasti pa je kot naročena za potrebe našega razmišljanja.
Weber pravi, da obstajata dve etiki: etika vesti (Gesinnungsethik) in etika odgovornosti (Verantwortungsethik). »Jasno moramo povedati, da vsako etično orientirano ravnanje lahko stoji na eni od dveh med seboj bistveno razlikujočih se in neukinljivo nasprotujočih si načel: lahko je orientirano po etiki vesti, ali po etiki odgovornosti«. (Etika vesti morda ni najboljši prevod, mišljena je etika osebnega prepričanja, ki se ne ozira na to, kaj pravi objektivni svet zunaj). Posledice aktualiziranja enega ali drugega etičnega načela Weber povzema takole: »Če so posledice iz čiste vesti (čistega prepričanja) izhajajočega ravnanja slabe, potem ni odgovoren delujoči človek, ampak svet neumnih ljudi ali pa božja volja, ki je tak svet ustvarila«. Za drugo etično načelo pa dodaja: »Iz etike odgovornosti delujoči človek pa že vnaprej računa na defekte povprečnih ljudi in ne misli, da sme posledice svojega ravnanja, v kolikor bi jih lahko bil predvidel, valiti na druge«. Weber se v politiki zavzema za etiko odgovornosti. V zvezi s tem pravi: »V politiki sta nazadnje samo dva naglavna greha: nestvarnost in – kar je pogosto, a ne vedno, identično – neodgovornost«.
Za etiko vesti ali prepričanja pravi sicer, da je, če je izražena tako, kakor jo je izrazil Luter (Tu stojim, ne morem drugače) »neizmerno pretresljiva«. V politiki, kjer vlada sila, pa je pogosto drugače. »V resnici ima etik vesti tu eno samo možnost: zavreči dosledno vsako ravnanje, ki uporablja nravstveno nevarna sredstva«. V praksi pa je često tako, da se etik vesti pogosto spremeni v hiliastičnega preroka – v preroka popolne odrešenosti – in, čeprav je še nedavno oznanjal ljubezen namesto nasilja, kliče sedaj k nasilju – »k poslednjemu nasilju, ki bo imelo za posledico konec vsega in vsakega nasilja«. Ob teh besedah ne moremo kaj, da ne bi pomislili na Kocbekov vpis v dnevniku nekaj dni po umoru bana Marka Natlačena. V Webrovem teoretskem delu etike smo torej našli kongruentno dopolnilo k možnostim, ki smo jih sami izvedli iz pojma heretičnosti.

Ekskurz o dveh evropskih knjigah

V nemškem prostoru sta pozneje izšli dve knjigi, ki danes delujeta kot odmev na dvojnost etičnega prestopa, ki ga je odkril in utemeljil Maks Weber. Eno je napisal nemški romantični marksist Ernst Bloch in ima naslov Das Prinzip Hoffnung (Načelo upanja). Upanje je pričakovanje človeka ali njegova želja, da se bo od neskončnih možnosti, ki obstajajo v svetu resničnosti, udejanjila tista, ki bo pomenila človekovo zadnjo svobodo in konec izkoriščanja človeka po človeku: to bo takrat, ko bo prišlo do velike združitve med subjektom in objektom, med snovjo in duhom, ko bo ukinjena dvojnost, v katero se je razšla prvotna bit. Ta možnost je realna, ker utripanje kozmosa teče v njenem ritmu. Uresničil pa jo bo človek tako, da bo uresničil sebe: to bo takrat, ko bo odpravil nasilje, nasprotje med zgodovino in naravo. To spravo, to prihajanje k sebi je Bloch imenoval utopijo in jo postavil za bistveno človekovo zadevo: to je upanje, ki ga nosijo sile romantičnega hrepenenja in sile Marksovih znanstvenih napovedi.
Joachim Fest (Der zerstörte Traum – Strte sanje, Berlin 1991) govori o velikem vplivu, ki ga je Bloch imel na nemško mladino, predvsem v času, ki ga je po begu iz vzhodne Nemčije preživel v Tübingenu. Fest govori o Blochovi »jezikovni magiji« in njegovi »neustavljivi karizmi«. Tako je učinkoval zaradi brezpogojnega prepričanja vase. Fest navaja enega njegovih stavkov: »Kdor mene odklanja, je že obsojen pred zgodovino«. Ob tem se bo mogoče tudi kdo od bralcev, kakor smo se mi, spomnil na izbranost, ki jo je Kocbek čutil v sebi. Na Kocbeka nas spominja tudi trdoživost in odpornost Blochove vere. Še v starosti je računal na revolucionarni potencial francoskega in italijanskega proletariata, čeprav so se nekdanje razmere že davno spremenile. Na Kocbeka nas spominja tudi okoliščina, da ga usode ljudi niso bistveno zanimale. »Noben dvom se v njem ni oglasil, nobena beseda sočutja do žrtev.« To nas spominja na Kocbekovo čudno suverenost in superiornost nad bolečino sveta.

stran: 009

Druga od obeh knjig, ki spominja na Webrovo etično shemo, pa je Das Prinzip Verantwortung – Načelo odgovornosti, ki jo je napisal Hans Jonas in je izšla proti koncu 70tih let. Knjiga razmeroma malo znanega judovskega filozofa je bila sprejeta z velikim aplavzom in velikim navdušenjem, na kar kaže tudi Nagrada nemškega knjigotrštva, ki jo je zanjo dobil avtor. Jasno je, da je knjigo svet, zlasti Evropa, potrebovala. Jonas se zavestno postavlja v nasprotje z Blochom. »Načelu upanja postavljam nasproti načelo odgovornosti«. Kaj je odgovornost? »Odgovornost je skrb za drugo bit, spoznana kot dolžnost, ki postane, zaradi ranljivosti biti, zaskrbljenost«. Tej skrbi se človeku ni dovoljeno izogibati posebej danes, ko se je mnogo manj mogoče zanašati na to, da bodo »človekove zadeve same po sebi ugodno potekale«. Stvari so se tako razvile, da je postala »etika zgodovinske odgovornosti prva dolžnost«. Jonas postavlja novo načelo: »hevristika strahu« – zahteva po vstopanju v svet z rešpektom. Govoreč o strahu, pripominja Jonas, da misli na utemeljen strah in nikakor ne na nekako malodušje. Toliko na kratko o knjigi, ki začuda še ni bila prevedena v slovenščino.

Herezija in boj za civilizacijo

Kocbek je mislil, da ustanova človeka omejuje, tako, da ga povnanja in mu jemlje notranjo, izvirno človeškost. Tako krnijo njegovi izvorni, Kocbek bi rekel stvariteljski, impulzi za dejanje, ki je avtentičen način njegovega vstopanja v svet. Ustanova človeka sicer v celoti ne ukinja v njegovem družbenem aktivizmu, a ga usmerja in tako preprečuje, da bi stvariteljsko deloval v soju svojega enkratnega razumetja sveta. Tako velik je Kocbekov odpor do ustanove, da v hereziji, ki se utegne v njem skrivati, ne vidi nič nevarnega in ji pritrjuje. Med ustanovami, do katerih Kocbek izkazuje svoje rezerve, je tudi Cerkev, ne, kot smo rekli, v njeni transcendentalni odrešenjski srži, ampak v njeni družbeni postavitvi.
Na tem mestu bi se nam zdelo škoda, če ne bi omenili nekega razmisleka iz eseja, ki ga je objavil Leszek Kolakovski v zbirki Die Moderne auf der Anklagebank – Moderna na zatožni klopi (Manesse, Zürich). Razlog je seveda v tem, da imamo Kolakovskega za najzanesljivejšega opazovalca razvoja civilizacije.
Kolakovski pravi, da se je morala krščanska misel skozi vsa stoletja spopadati s heretičnimi tendencami, ki so bile v tem, da so eno od dveh nasprotnih možnosti, ki so se pojavljale v kulturi, tako poudarjale, da je druga možnost včasih povsem izginila. Vse je šlo po isti shemi. Kolakovski navaja nekaj takšnih nasprotij: človeškost Jezusa Kristusa proti njegovi božanskosti; človekova svoboda proti milosti in predestinaciji; črka proti duhu; zveličanje po delih proti zveličanju po veri; država proti Cerkvi; itd., itd. Ravnotežje med temi pari se je s herezijami kar naprej rušilo. »In za kar je v tem težavnem ravnotežju v resnici vedno šlo, niso bile obsodbe in ječe in grmade za uporne duhove, vedno je v resnici šlo za usodo civilizacije. Kolakovski svojo trditev tudi ilustrira takole. Če se človek vda manihejstvu, tako da ima svet za kraljestvo demonov, za prostor, v katerem se ne more kaj vrednega zgoditi, potem že izraža tudi ravnodušnost do vsega, kar se dogaja v civilizaciji: vsa profana zgodovina je nič. Če pa podleže nasprotni skušnjavi, če zapade panteizmu, in svet, kakor je, povzdiguje in noče videti vsepovsodnosti in resničnosti zla, s tem slabi ali ubija voljo, ki je potrebna za obvladanje snovi. Toda krščanska misel se je stalno gibala med obsodbo sveta in pobožanstvenostjo sveta. »In čeprav je zlahka mogoče najti svetopisemske citate za oba ekstrema, je glavni tok zapadnega krščanstva vedno vztrajno iskal formulacije, da se je mogel izogniti neizogibni izbiri«. Kolakovski pravi, da je Evropa po dolgem iskanju v krščanstvu našla mero, s katero je mogla razviti svoje znanstvene in tehnične sposobnosti. Ta modrost je izražena v naslednji maksimi: »Ostati v odnosu do fizičnega sveta nezaupljiv, a ga ob tem pavšalno ne obsojati za nekaj zavrženega; do te mere pa vendarle, da je v njem mogoče videti nasprotnika, ki ga treba ukrotiti«.
V takem gledanju Kolakovskega vidimo utemeljitev pristanka na ustanovo, ne samo na Cerkev – tu je šlo za Cerkev – ampak tudi na vsako drugo ustanovo. Ustanove se sicer kvarijo, lahko postanejo krivične in nasilne, kdaj pa kdaj lahko tudi degenerirajo, tako, da so povsem neuporabne; toda ustanova kot ustanova ostaja način, kako civilizacija obstaja kot prostor človekove normalnosti.

stran: 010

Kocbek je do ustanov, ki so se izoblikovale v civilizaciji po zakonih, ki so vladali v civilizaciji, stopil najprej v kritično razdaljo, nato pa jih je začel zanikovati in se nazadnje odločil, da se pridruži tistim, ki so imeli v sebi voljo in moč, da jih uničijo. Zato ga je zadela kazen, ki pa je Kocbek v resnici – tako je bil vseskozi ves v sebi – nikoli ni razumel, kaj šele, da bi jo ponižno sprejel. Kazen je sicer imela svojo govorico in je zato bilo kljub vsemu čudno, da je ni videl, saj se je poleg vsega pojavila v obliki kričeče ironije: ko stare ustanove še niso povsem odšle, se je že znašel v novih, ki so kazale nedvomne znake ustanov, a so bile divje, narejene po navdihu, ki s civilizacijo ni imel nobene zveze. Niti to, da ga je nova ustanova izločila, kar stara ni nikoli naredila, ga ni prebudilo – tako zelo je bil ves v sebi. Nekoč se je bilo moralo nekaj zgoditi. Obiskala ga je ate – boginja slepote. Predstavila se je za boginjo daljnosežnih prerokb, a je bila v resnici tista, ki je delila slepoto. Preden je odšla, mu je pustila svoje žalostne darove.

Jasnovidnost velikega umetnika in človeka

Ko smo v tistem tednu v septembru nekoliko več razmišljali o Kocbeku, se je pojavilo pred nami neko drugo ime in neka druga zgodba. To se je zgodilo skoraj nujno, zaradi sličnosti in drugačnosti hkrati. Ime je svetovno znano, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, zgodba pa je vsebina njegovega romana Besi. Oglejmo si nekoliko to sličnost in drugačnost.
Zgodaj leta 1869 se je med ruskimi emigranti – anarhisti na Zahodu pojavil nov človek, Sergej Nečajev, ki je z novostjo svojih nazorov, z močjo svoje mladosti in drznosti vzbudil med njimi velike upe. Bakunin, Ogarev, Serebrennikov, ki so jim moči že pešale, so ga še istega leta jeseni poslali nazaj v Rusijo, z velikimi načrti in vsemi opolnomočenji. V Moskvi je organiziral tajno peterko in z njo uprizoril prvi revolucionarni umor. Neke noči so študenta Ivanova, ki se je začel od skupine odmikati, v parku moskovske agronomske šole ubili. Dostojevski je še istega leta v neki dresdenski knjižnici prebral novico o tem umoru. In tedaj se je zgodilo to, kar je tako drugačno od sicer slične slovenske zgodbe. Dostojevski je v trenutku videl notranji značaj tega dejanja, pa tudi značaj družbe, v kateri se je to dejanje moglo zgoditi: videl je ne samo storilce dejanja, ampak tudi celotno duhovno geografijo ruske družbe, v kateri se je zločin pripravljal in slednjič tudi izvršil. Čez dve leti je izšel roman Besi, v katerem je to videnje bilo podano z eno od najmogočnejših pripovedi, kar jih pozna svetovna literatura. V slovenščini ima roman isto ime kot v ruščini, Besi, v angleščini pa, nemalo poučno, med drugim tudi The Possessed – Obsedeni. Kmalu bo stopetdeset let od njegovega nastanka, a je to, po našem skromnem mnenju, najboljši roman o nastanku in prodoru komunizma. Tudi našem. Med branjem se nam z vsako novo sliko utrinjajo nove asociacije: kakor da bi to že od nekod poznali.
Ambient romana je neka ruska gubernijska družba. Tu se nenadoma pojavi skrivnosten človek, Pjotr Stepanovič Verhovenski, sicer sin znanega lokalnega intelektualca in liberalca stare sorte. To ime mu daje vstop v družbo. Kmalu zaslutimo, da je ta človek promotor tajne organizacije. Okoli njega se začne zbirati mladina, ki s svojo prešernostjo osvaja ključne družabne točke v mestu. Povsod jih z veseljem sprejemajo, celo – in morda najraje – pa gubernatorjeva žena Julija Mihajlova. Njihov stil obnašanja je predrznost in nespoštljivost, a čim več je v njih predrznosti in nespoštljivosti, tem bolj jih cenijo in tem bolj si jih želijo. Vsem se zdi, da so ti ljudje nekaj posebnega, znanilci nove dobe. V provincialni družbi, zlasti v vrhovih, se oglaša skrb, da ne bi zamudili velikih sprememb, ki so mogoče na obzorju. Značilne so besede Julije Mihajlove: »Je že res, da sprejemam in razvajam mladega Verhovenskega. Nepremišljen je, vendar še mlad«. Gospa gubernatorka hvali celo družbo takole: »Vpijejo, da so komunisti, po mojem pa jih je treba priznavati in jih imeti v časteh.« Varvaro Petrovno, eno glavnih ženskih figur v romanu, sicer trezno aristokratinjo, vidimo, ko hodi po obiskih in nastopa z govorancami, iz katerih nezgrešljivo veje duh Verhovenskega. Najbolj zanimiv – nam pa tudi najbolj znan – je pisatelj Karmazinov, »najpametnejši človek vse Rusije«. Dostojevski pravi: »Veliki pisatelj je bolno trepetal pred novejšo revolucionarno mladino, in ker ni poznal zadeve, si je mislil, da so v njenih rokah ključi do ruske prihodnosti, zato se ji je poniževalno prilizoval, še posebej zato, ker se zanj sploh ni zmenila«. Povsod je razlagal, da Rusija, kakršna je, nima prihodnosti in da je zato na strani gibanja, ki ga pripravlja ta mladina. Koliko pa je pomenil v očeh prevratnikov, pa vidimo iz tega, kako je z njim opravil Verhovenski, ko je Karmazinov hotel vedeti, kdaj bo vstaja: »Prve dni prihodnjega maja se bo začelo, za mali šmaren pa bo že vse opravljeno.«

stran: 011

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Večerno mesto Mirko Kambič

Vrhovenski vidi poglavitni pogoj za revolucijo v moralni destabilizaciji družbe. Nikolaju Vsevolodoviču Stavroginu, ki ga hoče pridobiti za vodja gibanja, to takole razloži: »Poslušajte, vse sem jih preštel: Učitelj, ki se z otroki norčuje iz njihovega Boga in njihove zibelke, je že naš. Advokat, ki brani omikanega morilca s tem, da je bolj razvit od svojih žrtev in da si ne more kaj, da ne bi ubijal, če hoče priti do denarja, je že naš. Šolarji, ki pobijajo kmeta, da to doživijo na lastni koži, so že naši. Porotniki, ki vsepovsod oproščajo hudodelce, so že naši. Državni pravnik, ki trepeta na sodišču, da je premalo liberalen, je že naš. Upravitelji, pisatelji, o, vse polno je naših, strahotno veliko jih je, pa se še sami tega ne zavedajo«. Ko Stavrogin razmišlja, zakaj ga Verhovenski hoče imeti za voditelja, v nenadnem spoznanju zagleda, da je to zato, ker misli, »da sem nenavadno sposoben za zločin«.
Verhovenski je, ne samo temeljit, ampak tudi velikopotezen. V gostilni se sestane z oficirji krajevne garnizije. O tem sestanku pozneje takole poroča v krožku prijateljev: »Pogovarjali smo se o ateizmu in kajpak odstavili Boga. Kar cvilili so od veselja«. Tu pa je sedaj mesto, za katerega se nam zdi škoda, da ga ne bi navedli, čeprav z našo pripovedjo nima tesnejše zveze. Kar namreč sledi, je eno od ključnih mest pri Dostojevskem: » Neki sivček, zopet stotnik, ki je sedel in sedel, ves čas molčal, tudi besedice ni spregovoril, nenadoma pa se je postavil na sredo sobe, razumete, in spregovoril na glas, ampak kakor sam pri sebi: Če ni Boga, kakšen stotnik pa sem potem? Vzel je čepico, razširil roke in odšel.«
V središču romana je ples, ki so ga prevratniki organizirali zato, da bi ga izrabili za nekakšno poizkusno vajo za revolucijo. Ples so maskirali s plemenitim namenom: priredili ga bodo v prid revnim guvernantkam v guberniji. Program je bil vabljiv, glavna atrakcija naj bi bil sam Karmazinov, ki naj bi, v kostumu guvernante, prebral svojo zadnjo črtico in se potem za vedno poslovil od literature; nastopile naj bi razne alegorije, med katerimi naj bi bila tudi »poštena ruska misel«. Pričakovanje je bilo veliko, vse se je vpisovalo na nabiralno polo. (Znano, mar ne!)

stran: 012

Med prireditvijo, na kateri se je zbralo vse mesto, pa se je začel odvijati tajni načrt. Člani peterke so na različne načine sabotirali in motili prireditev. Nič ni potekalo po predvidenem redu, nezadovoljstvo občinstva se je vedno bolj večalo, dokler ni nazadnje prišla vest, da predmestja gorijo in da prihajajo stavkajoči delavci iz bližnje tovarne. Nastala je popolna zmeda in popoln poraz prirediteljev, pri čemer je bila najbolj prizadeta gubernatorka Julija Mihajlona. Njen mož, gubernator von Lembke je bil med prvimi, ki so prišli na kraj požara, a začuda ni dovolil gasiti, ampak je v lucidni odsotnosti duha vpil: »Požar ni v strehah, požar je v glavah ljudi«.
Od vsega, kar je tej katastrofi sledilo sta za nas zanimivi predvsem dve stvari: umor študenta Šatova, ki ga je Verhovenski utemeljil z nevarnostjo, da jih bo, ker se je ločil od peterke, izdal, pravi razlog pa je vrgel pred peterko Stavrogin: »Poprej sem vam rekel, zakaj vam je potrebna kri Šatova. S tem mazilom bi radi zlepili svojo skupino«. Druga stvar, ki vzbuja naše zanimanje, pa je pisateljev komentar dogodkov, ki nas mimogrede, spet spominja na naše razmere. »Resnejši izmed naših duhov se sedaj čudijo sami sebi, kako neki so mogli tedaj odpovedati. Kaj je skrival v sebi naš nepregledni čas in od česa k čemu je bil pri nas ta prehod – tega tudi jaz ne vem in zato se mi zdi, da tega sploh nihče ne ve. Pri vsem tem pa so najbolj zanikrni tipi na vsem lepem dobili premoč, začeli na glas kritizirati vse sveto, čeprav si prej niti ust niso upali odpreti, najuglednejši ljudje, ki so dotlej tako srečno držali vse v svojih vajetih, pa so jih nenadoma začeli ubogati in samo molčati«.
Stanje, ki ga je upodobil Dostojevski, ni identično z duhovnim in družbenim ambientom, v katerem se je začela in potekala revolucija v Sloveniji, vendar mora bralcu Besov in poznavalcu slovenskih razmer nazadnje le postati jasno, da sta imeli obe zgodbi isto moralno in politično strukturo: prihod Besov in vdaja ljudi. Tudi v Sloveniji so leta 1941 – in že prej – nastopili Besi, tako kakor v guberniji pisatelja Dostojevskega, le da jih je Dostojevski zagledal in videl kaj so, Kocbek pa ne le da jih ni spregledal, ampak se jim je veselo pridružil. Besi so potem v naši domovini povzročili veliko opustošenje in na najbolj grozovite načine pomorili na tisoče ljudi. Toda potem, ko se je vse končalo, Kocbek tega spet ni opazil; trpel je samo od misli, da za svojo udeležbo na pohodu ni bil dovolj nagrajen. To je bilo zato, ker ga je nekoč, kot smo rekli, obiskala neka boginja in ga zaznamovala za celo življenje.

Kaj so rekli o Kocbeku in kaj čas prenese

Sto let po njegovem rojstvu in šestdeset let po tem, ko se je usodno vpletel v slovenske razmere, so mu njegovi prijatelji priredili praznik, ki je, kot v nekdanjih primitivnih družbah, trajal cel teden. Sklenili so, da ga bodo postavili v oltar, in to so tudi storili. Mislili so, da delajo to iz ljubezni, a je v njih v resnici ni bilo. Ko bi bila, bi mu izkazali spoštovanje tako, da bi njegovi podobi dali to, kar ji gre, in vzeli, kar ji ne gre: da bi tako Kocbek stal pred nami kolikor mogoče resničen. Kaj je več kot to! Predvsem pa bi ga morali odrešiti njegove krivde; če bi ga imeli zares radi, bi morali to storiti. Tako pa so ga slavili, ne da bi hoteli videti, da delajo to v senci velikega umora. In ker tega umora niso hoteli videti, v njegovi grozljivi velikosti in enkratnosti, so ga na subtilen način – s tem da so ga ignorirali – potrdili. Nihče ne bo imel zaradi tega slabe vesti. Tako je s to rečjo. In kultura bo šla naprej in postala vedno bolj betrieb ali po slovensko obrat, pogon.
A kaj se je na mnogih slovesnostih tistega tedna vse reklo? Predvsem moramo reči, potem ko smo pregledali nekaj besedil, pisanih in govorjenih, da so se nastopajoči prepuščali slavilnemu zanosu, a pri tem vedno niso bili dovolj pazljivi in prisebni. To se v emocionalni napetosti često dogaja, a so tu delovali še drugi vzroki, o katerih bomo morda spregovorili na koncu. Mi bomo nekaj teh primerov navedli in ob njih tudi že takoj, vsaj včasih, intervenirali.
Ob povojnih pobojih je Kocbek spregovoril v znamenitem intervjuju v Zalivu leta 1975. Novinarka Ženja Leiler (Delo, 29. 9.) pravi ob tem: »Kocbekov pogum je nesporen. Storil je to, kar bi tisti, ki so vedeli, morali že zdavnaj storiti in zločin poimenovati z zločinom in zločince obsoditi«. Toda Kocbek je bil eden od tistih, ki so »že zdavnaj« vedeli za zločin, zakaj ga ni obsodil? Če že zločincev ni mogel obsoditi, bi zločin vendar lahko. Dr. Joža Mahnič (Delo, 29. 9.) je med krivice, ki se delajo Kocbeku, omenil tudi naslednjo: »Še huje pa je, Kocbeka kot enega vodilnih članov OF dolžiti sokrivde za medvojne ekscese, zlasti pa za povojne množične poboje, za katere je zvedel od ministra Snoja šele septembra 1945«. Kaj pa kočevski proces, kaj pa Jelendol, kaj pa Mozelj? In kdo je sploh kriv? Ali so res krivi samo tisti, ki so sedeli na seji komiteta, kjer so bili poboji sklenjeni; ali tisti, ki so poveljevali kolonam kamionov, ki so vozili na Rog; ali tisti, ki so operirali z revolverji, brzostrelkami in koli na robovih brezen? Osvobodilna fronta je bila organizacija, ki je ustvarila prostor, v katerem se je moglo to zgoditi in se je od vsega začetka tudi dogajalo. Učiteljiščnik Vinko Mravlje je zapisal, nekaj dni preden so ga prišli umorit, v svoj dnevnik: »Iz pograjskih hribov diha groza«. Kdo pa je dovolil Kocbeku in njegovim izdelovati grozo? Političnih zločinov Slovenci vendar nismo bili vajeni; s to zvrstjo je začela šele Kocbekova druščina.

stran: 013

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Usodna razklanost Mirko Kambič

Zanimiv je bil Boris Pahor. Vse sile je posvetil temu, da »prikaže kulturni genocid v 20. stoletju v srcu Evrope« – »ob amorfnosti italijanskega prebivalstva«. Kaj pa krvavi genocid v Sloveniji, ki je tudi nekje v srcu Evrope? Ob čigavi »amorfnosti« pa se je zgodil ta genocid? Vse, kar Pahor lahko reče glede njega, so medle besede, da »ni sprejemal, da bi kakorkoli taka apokalipsa spadala v sklop osvobodilnega boja«. Manj o tem genocidu pač ni mogoče reči, hvaliti ga, med kolikor toliko spodobnimi ljudmi, ga nikoli ni bilo prav mogoče.
Včasih so se pred nami pojavili pogledi, ki so bili tako ubogi, da se je človek ustrašil, ali bomo sploh kdaj dozoreli. Na kulturnem večeru v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu je 4. 10. Boris Pahor izrazil tole misel: »Njegova ideja o slovenski komunistični revoluciji, ki naj bi bila prežeta s krščanskimi vrednotami, pa se ni uresničila«. Pahor je slaven pisatelj in Slovenci ga primerno častimo, kar dokazujeta Prešernova nagrada in visoko državno odlikovanje, toda, kdaj pa je bila, prosim vas, kaka komunistična revolucija »prežeta s krščanskimi vrednotami«? Pahor govori o lesenem železu kot o realni možnosti. Ob odkritju Kocbekovega kipa v Tivoliju pa je takole tožil nad partijo: »Odgovornost, da je bila njegova modra misel uničena, je vsa na partijski strani, saj samopašni revolucionarji s svojim samopašnim ekstremizmom niso le onečastili prvine osvobodilnega boja, ampak nazadnje tudi sami mizerno pogoreli. Njihov ekstremizem nikakor ne more biti v Srednji Evropi konstitutivni element družbe«. Res, kakor smo rekli, vse je mogoče reči. Vsaka partija je po svoji konstituciji »samopašna« in »ekstremna«. In da so zaradi tega sami »pogoreli«? Seveda so, prej pa so, prav zato, ker so bili »samopašni« in »ekstremni« zmagali in vladali pol stoletja. Če ne bi bili takšni, bi partija kot partija že prej »mizerno pogorela«. Partijski »ekskluzivizem« je bil element nove družbe tudi v srednji Evropi (Madžarska, Češka, Poljska, Vzhodna Nemčija), dokler je ta družba bila; ni pa mogel biti element trajne civilizacijsko fundirane družbe, ki pa je Partija, zaradi svoje narave, ni mogla dovoliti. Sem spada tudi Mahničeva informacija o Zarjanih: »V naših levičarjih smo gledali zastopnike zahodnoevropske civilizirane, ne pa boljševiško destruktivne različice komunizma, s katero nas je nedavno (verjetno: nekaj let prej) seznanil André Gide, avtor Vrnitve iz Sovjetske zveze«. A zakaj so Zarjani tako gledali? Oziroma, zakaj so hoteli tako gledati? Pri katerem optiku pa so si nabavljali očala? Tudi Drago Jančar pravi, da »komunisti svojega sopotnika niso razumeli«. Mi mislimo, da so ga dobro razumeli in tudi dobro izkoristili. »Razumeti«, v Jančarjevem smislu, pa ga niso mogli, če so hoteli ostati komunisti in zmagati kot komunisti. Drago Jančar (Delo, 18. 9.), je ocenil Kocbekovi knjigi Listino in Tovarišijo za »pričevanje o osvobodilni ekstazi«. Da, res. A tu bi bilo treba tudi pripomniti, da je bil Kocbek take vrste človek, da je doživljal tem večjo »osvobodilno ekstazo«, čimbolj se je zamotaval v mrežah totalitarne partije. Jančar poleg tega obtoži partijo, da je »silovit osvobodilni napor« spremenila v »brutalno diktaturo«. S tem binomom, kot bi rekel Alojz Rebula, mora biti nekaj narobe. Ko bi bil »napor«, o katerem govori Jančar, res »osvobodilen« (in povrh še »silovit«) v pomenu, ki ga je uporabnikom slovenskega jezika mogoče razumeti, partija prehoda med svobodo in diktaturo ne bi izpeljala. Ker pa je bil tisti napor »osvobodilen« v pomenu, kakor ga uporablja ideološka semantika, pa ga je partija igraje izpeljala. Kako zelo problematično je govoriti o »osvobodilnem naporu« v normalnem pomenu besede, kaže tudi Kocbekova razlaga, zakaj je podpisal Dolomitsko izjavo: »Predvsem zato, da bi onemogočil psihično in fizično nasilje nad nami«. Psihično in fizično nasilje? Nad udeleženci »osvobodilnega napora«? (TV, Kocbek 22. 9.). Pisatelj Drago Jančar je svoj esej v Delu 18. 9. končal tako, da je citiral Kocbeka: »Videl sem položaje in dogodke, ki jih drugi niso zaznavali«. To je gotovo nekaj zanimivega in izjemnega. A bi mi radi, da bi se bilo zgodilo še nekaj: da bi Kocbek kdaj videl tudi položaje in dogodke, ki so jih zaznavali drugi.

stran: 014

Ali je Kocbek tragičen?

V Kocbekovem tednu smo včasih slišali, da je bil tragičen. V žurnalističnem pomenu besede je Kocbek bil tragičen; v tem smislu so tako ali drugače tragični vsi ljudje. Tako, kakor pa se ta beseda rabi v kulturno informiranem govoru, pa Kocbek ni bil tragičen. Nekaj mu je manjkalo. Tragičnost v grški tragediji nastopajočega junaka se sestoji iz dveh prvin: najprej se mora – iz nevednosti – prepustiti zmotni presoji, prestopiti mora mejo med tem, kar je človeku dovoljeno in kar mu ni, iz česar potem izvira katastrofa; poleg tega pa mora tudi spoznati. Prvi pogoj za tragičnost je Kocbek v polni meri izpolnil, drugega pa ne, na noben način in nikoli. Zato je bilo Kocbekovo življenje polno bolečin in je vreden velikega usmiljenja in sočutja, tragičen pa v razvitem pomenu besede ni bil. Tako kot ni bilo tragično neko povsem drugo življenje, iz neke druge miselnosti, iz drugega časa in prostora.
Lev Davidovič Trocky je bil poleg Lenina poglavitna figura boljševiškega puča 1917 v Rusiji. Brez njegove podpore Leninu v politbiroju ga sploh mogoče ne bi bilo. Največjo uslugo revoluciji pa je naredil z organizacijo Rdeče armade. Pritegnil je 20.000 carskih oficirjev, ki so razpuščene skupine boljševiških aktivistov organizirali v disciplinirano vojsko. Sam se je v posebnem vlaku vozil iz enega konca Rusije do drugega in s svojo strateško genialnostjo reševal položaj. Nastopil je čas velikih uspehov: Judenič je bil ustavljen pred Petrogradom, Kolčak se je moral umakniti iz Sibirije, bela vojska je bežala iz Kijeva. 18. 3. 1921 je z brutalno silo zatrl upor kronštatskih mornarjev in osebno poskrbel za eksekucijo 12.000 zajetih vojakov. Napaka, ki jo je ob vsem tem naredil, pa je bila ta, da je verjel, da tovariši v Kremlju, Stalin, Kamenjev, Zinovjev, prav tako kot on sam, vsak na svojem sektorju nesebično delajo za zmago stvari. Oni pa so mislili samo na to, kako bi se ga znebili. Leta 1923 so ga izgnali iz vojnega ministrstva, 1929 je moral v izgnanstvo. Začele so se njegove blodnje: Turčija, Francija, Norveška, nazadnje Mehika, nikjer ga niso prav marali. Istočasno je začelo padati po njegovi družini: najstarejša hčerka Zina je v 20. letih naredila v Berlinu samomor, najstarejši sin Ljova je 1938 umrl v Parizu, od izčrpanosti in pomanjkanja; najmlajši sin Sergej je izginil nekje v Rusiji leta 1938. Njega pa je leta 1940 dosegel od Stalina poslan agent, ki se je infiltriral v skrbno varovano vilo v predmestju mehiškega glavnega mesta in mu razbil glavo. Glavo, ki je usmerjala življenje, ki smo ga v nekaj potezah podali. Toda v to genialno glavo ni nikoli stopilo spoznanje – in veliko spoznanje bi to moralo biti! Njegova beda nas gane in se nam nazadnje kljub vsemu zasmili. Tragičnosti pa mu ni mogoče priznati.

stran: 015

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Združevanje Mirko Kambič

Za Kocbeka se ne moremo nehati čuditi, da se ni zavedel, kakšen svet je ustvaril s svojim zgodovinskim angažmajem; ali drugače, da ni prišlo v njem do velikega spoznanja, saj je novi svet drastično občutil na sebi. Kaj pa si je rekel, ko po vojni ni mogel objavljati svoje lirike, ker da je preveč »ekspresionistična«? Kaj pa si je rekel, če je pomislil, da je 1934 brez težav objavil svojo Zemljo, pa naj je bila že kakšrnakoli? Kaj pa si je rekel, ko po vojni nikoli ni mogel dobiti dovoljenja za izdajanje revije, če je pomislil, da mu leta 1938 ni bilo treba napraviti drugega za svoje Dejanje, kot da ga je prijavil na okrajnem glavarstvu. Saj brez teh primerjav vendar ni mogel; saj je bil vendar človek.
Sicer pa je v tem bil tudi kanec nekake mrke pravičnosti. To kar se je z njim dogajalo, nas strukturno spominja na neki pasus pri Danteju, Božanska komedija, Pekel XXVII, 7–9. Zgodba je tako grozna, da si jo komaj upamo povedati, pa vendar. V Akragantu na Siciliji je bil v 6. stoletju pred Kristusom tiran Falaris, ki je za kaznovanje svojih političnih nasprotnikov izrabljal stari feničanski obredni ritual, da so v votlega bronastega bika zapirali žrtve in pod njimi kurili. Tudi Falaris je naročil takšnega bika, a ko ga je umetnik iz Aten izdelal, je tiran njemu prvemu ukazal vstopiti vanj. Dante pravi:
»Kot bik sicilski prvič z bolečino
njega zarjul je – in sicer po pravici –
ki mu izpilil gladko je medino.
(Prevod Alojzij Gradnik).
Dante – kot pred njim Ovid, ki je uporabil isto zgodbo – pravi: e ciò fu dritto – in to je bilo prav. Mi ne mislimo tako. Umetnik je sicer vedel za kakšen namen se bo uporabljal njegov izdelek – in vendar ni vedel. Ni mogel vedeti, ni si mogel predstavljati! A neki nauk je vendarle v tej zgodbi. (Ob njej se sicer ne moremo, kolikič že, načuditi poraznemu dejstvu, kako iznajdljiv je človek, kadar si izmišlja metode mučenja ljudi).

stran: 016

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zdravica prihodnosti Mirko Kambič

stran: 017

Ali je Kocbek lahko postavka nacionalne paideje

A da se povrnemo k naši glavni temi. Naša glavna tema ni Edvard Kocbek, čeprav smo govorili skoraj samo o njem. Če se še spomnite, smo na začetku navedli tri primere, s katerimi smo hoteli pokazati, da živimo v takem času, da je v njem mogoče reči karkoli: da noben absurd ni prevelik, da ga ne bi bilo mogoče izreči in da se ob tem verjetno nihče ne bi oglasil. To pa pomeni, da so kulturni senzorji časa odmrli, da je kultura časa degenerirala. Njeni mnogi obrati še delujejo, a zakaj jih ljudje obiskujejo, ni jasno: če niso v stanju slišati krikov žaljenih ljudi iz prostorov sicilskih ritualov, ki še delujejo, v prenesenem pomenu seveda!
Naše glavno vprašanje pa je dobilo to obliko: zakaj slovenska kultura ni našla moči, da bi po tolikih desetletjih spoštljivo in pravično spregovorila o Kocbeku? Med mnogimi predlogi, ki tekmujejo za odgovor na to vprašanje, se bomo mi odločili za naslednjega: Čisto na zadnje je tako, da so ljudje, ki so se spominjali Kocbeka tako, da so krivuljo njegovih odločitev v celoti potrdili, v resnici zagovarjali in utemeljevali sami sebe: svoje nekdanje odločitve, udejanjene in umišljene, in mogoče tudi sedanje. Zakaj tudi v tem času se bije boj, v drugih in drugačnih parametrih, kot so bili tisti v sredini preteklega stoletja, manj brutalen boj, a nič manj usoden. Danes ne gre samo za Slovenijo, ampak za vso Evropo. Za konkretnimi dejanji in besedami čutimo namreč sile, ki presegajo njihovo racionalnost in dajejo slutiti, da gre za veliko pomembnejše reči – v zadnji analizi za civilizacijo. Tudi danes je mnogo nejasnosti, tudi danes je tako kot pravi Matthew Arnold: Ignorant armies clashing at night – nevedne vojske, spopadajoče se v noči.
Edvard Kocbek je bil ubog človek in do njega čutimo simpatijo. Skozi življenje ga je nosil neki začetni uvid in ga ni izpustil do konca. Ubog človek tudi zato, ker je bil zadnja leta zelo bolan. V enem od pisem Borisu Pahorju v Trstu stoji tudi: »Izgubljam zmožnost pravilnega mišljenja«. Kaj hujšega človeka misli in besed, kakor je bil Kocbek, ne more zadeti. Napisal je tudi nekaj nesmrtnih pesmi. Zato so z njim naše simpatije.
Ne more pa Kocbek kandidirati za mesto v galeriji narodnih ikon. Njegove odločitve, pa naj si je do njih prišel že kakorkoli, ga ne opravičujejo za to visoko prebivališče. Kocbek ne more postati postavka nacionalne paideje. Njegovi prijatelji, vsa slovenska intelektualna čud, mu je morda to mesto že priborila, ali pa mu ga še bo. Če pa je tako, potem za nas in za cel narod velja: kako so že marksisti temu rekli – fausse conscience, izkrivljena zavest. Ali bomo kdaj dozoreli?
Svojo identiteto – pogoj, da bomo kot narod lahko živeli – lahko postavljamo in razvijamo samo na dejstvih, ki v ontološki in moralni čistosti stojijo za zmerom. Da bi pokazali, kaj s tem mislimo, bomo za konec povedali neko zgodbo.
Dne 9. maja 1945 se je nekaj kilometrov pred železniško postajo Lesce odvijal dogodek, ki ga v tem, kar se je zgodilo v tej vojni, komaj kaj presega po napetosti. Vlak z domobranskimi ranjenci se je znašel med dvema partizanskima zasedama. Vodstvo vlaka se je odločilo za evakuacijo. Tisti ranjenci, ki so se lahko premikali, so odšli proti Ljubelju, tisti, ki tega niso zmogli, pa so ostali na vlaku. Odšli so tudi vsi zdravniki. Človek je že na tem, da bi jih obsodil, pa se brž zave, da sam ne ve, kako bi se ob taki hudi preizkušnji obnesel. (A kaj je delalo domobransko vodstvo, da za spremstvo ranjencem ni poslalo enega od elitnih udarnih bataljonov!). Toda, s tem še nismo povedali vse zgodbe. Vsi namreč niso odšli. Nekateri so ostali: kurat Janez Jenko in oba bogoslovca Marjan Pavlovčič in Srečko Zajc; ostali sta dve poklicni medicinski sestri Anica Kožar in Marija Popit; ostale so štiri dekleta, ki so se že med vožnjo ponudile za pomoč pri negi ranjencev, sestri Jelka in Krista Mrak, Magda Dolničar in Helena Šušteršič. Kurat Jenko jih je zbral pred vagonom in povedal za vse: da so ostali zavestno in da vedo, kaj tvegajo. Potem so molili in duhovnik je dal tistim na vagonih in tem pred njimi odvezo (Zaveza 36). Kurat Jenko in bogoslovec Pavlovčič sta bila umorjena že po nekaj dneh; bogoslovec Srečko Zajc se je po čudnem naključju rešil; obe poklicni medicinski sestri sta izginili (a bomo v naslednji prilogi Mi med seboj objavili zanju povpraševanje); vse štiri pomočnice so ostale žive, večji del pa so preživele dolga leta komaj predstavljivega trpljenja po komunističnih delovnih taboriščih.