Avtor: Nada Matičič

stran: 065

stran: 066

Nada Matičič se je rodila 16. avgusta 1922 v Litiji. V Ljubljani je končala gimnazijo in na ljubljanski univerzi diplomirala iz slavistike. Kot profesorica je na srednjih šolah poučevala estetsko vzgojo in slovenski jezik z literaturo. Po hudi bolezni je umrla 22. julija 2004.
Nada je občudovala Cankarjevo, kasneje Hemingwayevo izražanje. Ni se pridružila nobeni literarni struji, ni se podredila socialističnemu realizmu. Hotela je ohraniti svoj pogled na stvarnost.
Črtice in novele je objavljala v Sodobnosti in Zavezi. Leta 2002 je izšla zbirka devetih zgodb z naslovom Njegovo izginotje. Najljubša zvrst Matičičeve pa je bil roman.
Prvi, Gozd onkraj hriba, je izšel leta 1962. Potem jih je izšlo še trinajst.
Avtobiografska sta Moja hoja z očetom in Njeno dolgo potovanje. Zadnji je jubilejna izdaja ob avtoričini osemdesetletnici.
Avtorica se s petnajstimi knjigami uvršča med pomembne pisatelje sodobne realistične književnosti.
Ljubila je svobodo in poštenost. Njeni prispevki v Zavezi to potrjujejo. Uredništvo se ji zanje in za vse drugo zahvaljuje. Naj v miru počiva!

Obstal je na robu vasi. Pogled na klanec ga je nenadoma razvedril. Končno se je spogledal s ciljem, kjer bo mogel čim bolj razvidno izvršiti svojo nalogo. Prav na vrhu, na samem, se je razraščalo košato drevo. Tam bo torej vse končano. Od samega zadoščenja je sunkovito zategnil povodec z vojakom. Zadnji sovražnik. Fant, dolginast plavolasec, ni stokal, sploh vso pot ni dal glasu od sebe, se ni upiral, ni drsel ali omahoval – kar bi po zmagovalčevi logiki moral početi. Zato ga je hudo motila fantova trdovratna oholost. Kaj drugega: če ga že žene kot živino ali konja, naj se navsezadnje obnaša manj človeško, naj pokaže, da je samo nekak človeček, in kot je pač za poraženca umevno, naj prosi, naj vpije, vzdihuje, moli, celo preklinja, naj se boji. Mora ga biti strah. Vsi obsojeni na smrt trepetajo od strahu. Sovražnik mora pasti na kolena pred zmagovalcem.
Fant je bil več kot čuden. Vdan v usodo, nič bojevit. Da bi pokazal vsaj malo tiste krčevite, nore volje po begu, po rešitvi. Njegove oči brez groze so mirno gledale vanj, kadar se je ozrl na fanta. Kaj se dogaja v njem? Njegova mirna zbranost ga je tiščala v možganih, da je pohitel. Zato se je zahvaljeval drevesu, ki ju bo odrešilo. Drevo se je naglo bližalo, pot navzgor je bila lahkotna – in vsakič, ko se je ozrl, se je znova srečal s pogledom, ki ga je žgal, nepremično, a vztrajno. Tudi v hrbet. Sam je bil višji od fanta, bil je krepak, črnoglav, kar mogočen za svoja še mlada leta. Kazile so ga le oči, majhne, mežikajoče in begave pod zelo košatimi obrvmi. In da ne bi spotoma mislil na čudnega fanta, ki ga je gnal v smrt, je mislil na svojo zadnjo zmago, ki bo prav tu zgoraj okronana za vse ostale, ki jih ni bilo malo. A ni pomagalo: vrinjal se mu je fantov nerazumljivi mir, vrinjali so se mu vaščani, ki ga niso prav nič navdušeno pozdravljali, ko je korakal skozi naselje s fantom na povodcu. Zares čudno ljudstvo. Sploh čuti kakšno hvaležnost, če ga rešuje pred sovražnikom in tudi reši! Kot bi mu bilo figo mar za svobodo, za novo, mirno življenje – čudno, zares čudno.
Svojo dolžnost bo opravil. Ko se je sovražnik umikal, je pustil za seboj še nekaj skrivačev, da so jih lahko polovili in odgnali v taborišče. Zadnjega je ulovil sam. Tedaj si je vtepel v glavo, da bo fant njegov, izrecno njegov poraženec, s katerim bo zaključil svoje vojevanje. S tem bo sebi in javnosti dokazal smisel poraza in zmage. Tisti poslednji biti – ne biti. In končno – za kaj smo se borili? Za biti.
Torej fant, je pač tako naneslo, je mislil. Kriv si, ker si sovražnik. Si na napačni strani. Ni se mi zdaj treba mučiti z vprašanjem, kaj bi bilo, če bi bilo obratno. Ni več važno. Zdaj moram izvršiti svojo dolžnost, ki jo narekuje moje prepričanje: maščevanje za krivico, ki ste jo nam naredili. In potem znova živeti. Znova Biti. Nikoli nisem bil ujet, nikoli ranjen. Sem pač imel srečo. Vidiš, fant, ti je nisi imel. Na koncu sem te ujel. Jaz. In zato moram v imenu zmagovalcev popraviti krivico. Kar glej me skozi! Le kaj ti je?! Pa vendar me ne misliš kako ukaniti? Ha, s temi očmi? Ne moreš. Glej, vsak čas bova pod drevesom.
Prišla sta. Povodec je malo razrahljal. In se oddahnil. Fant pa nič. Mirno je stal in gledal vanj. Se je sploh zavedal, da stoji pod drevesom, ki jima je z močnimi vejami dajalo hladno streho? Je videl vas pod seboj, je vedel, da je na cilju?

stran: 067

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Drevo na bregu Marijan Tršar

Molíl je predse zapestji, trdno zvezani, a videlo se je, da ga prav nič ne zanima – razen zmagovalec. Samo on. Je že prodrl vanj in ne more iz njega? Se je že ugnezdil v njem za njegovo zadnjo uro? Ne za svojo. Te verjetno niti ni več dojel ali pa se mu ni zdela pomembna. Kot bi več ne živel zase, že od trenutka, ko ga je zmagovalec ujel in nataknil na povodec.
Nekaj časa je tuhtal, kako bi to izpeljal, da bi bilo bolj učinkovito. Zares sijajna kulisa – drevo. Samo kako naj bosta oba akterja dovolj prepričljiva, prepoznavna?
»Poklekni!« Fant se ni premaknil iz okamenelega molka. Dobro, jezika res ne razume, a mig s kazalcem je ubogal. Pokleknil je.
»Dobro,« je rekel in odpel pas. Samokres mu je zdrknil v roko, težak, star, ki ga je vso vojno vlačil s seboj in prekleto dobro uporabljal. Toda nekaj je bilo narobe. Položaj se mu ni zdel dovolj dober. Pogledal je navzdol. Ni mogel verjeti. Ne dolgo tega se mu je vas zdela prazna, zdaj pa taka množica, ki se je zbrala na robu in strmela v njegovo početje. Zato se mu je porodila nova ideja za novo sceno. Toda fant ga je kruto razočaral s svojim nečloveškim obnašanjem, saj ni niti trenil pred orožjem, ni dvignil ne nagnil glave – samo preklete oči je še naprej popolnoma neprizadeto upiral vanj.
»Tako ne gre. Ne bo vidno, ne bo učinkovito,« je glasno revsknil.
»Končno se še kdo od skrivačev potika tod okoli, zato bi bilo kajpak vzgojno, da vidijo posledice svojega sovražnega delovanja.«
S kazalcem je ukazal, naj vstane. Fant je ubogal. Uročen je. Živi vrag, je mislil in prvič mu je zazvonilo za preplah. Ustrašil se je, da bi mu odpovedal razum in bi pobegnil pred vojakom. Zato morata pohiteti. Ljudstvo čaka na pravično kazen.

stran: 068

Odvezal ga je. In čakal. »Na, imaš priliko za beg. Sicer ne boš prišel daleč, ker te bom ustrelil. Najina drama bo šla sicer po zlu, toda vedel bom, da si človek, ne vrag. Vedel bom, da me pač hočeš preslepiti s cinično igro o duševni nadvladi, kajne?
Daj, daj, zgani se! Steci v svobodo! Je nočeš? Se je bojiš? Ja, zate je seveda ni več. Nikjer. Samo na onem svetu – in ti to veš. Vidim, da veš. Hudič te ima v oblasti, ima tvoj jezik in tvoj vid in tvoje roke in noge! Daj, no, naredi kaj! Skoči! Vsaj to. Da bom vedel, kaj sploh si. Iz česa si narejen. Kdo te je naredil ali prenaredil, ne vem. Kakšna mati te je rodila, kateri mož te je zaplodil, da zdaj meni ti delaš težke trenutke – ko bi te bil moral položiti z vsemi užitki zmagovalca. Tisočkrat prekleti kujon!« se je razburil in sunil s pestjo v fantov obraz.
In glej, fant se tudi zdaj ni premaknil. Pravzaprav ni umaknil pogleda s svojega nasprotnika.
»Tudi prav,« je pribil s prizvokom vzvišenosti, stisnil ustnice in ukrotil mežikanje. Pogled je usmeril na vrv, da ne bi več gledal v svojega mučitelja. Vlogi sta se namreč zamenjali.
Delo mu ni šlo prav od rok; počasi, zelo počasi se je ukvarjal z zanko – hotel je, čeprav se je zavedal, da ne bo nič dosegel, neuklonljivemu, trmastemu, že kar nesramno domišljavemu fantu pokazati, da mu bije zadnja ura. Naj se torej pripravi, kot se mora vsak, ki stoji pod vešali. Ali pa naj se premisli in zbeži.
Neverjetno. Vojak mu bo ušel v smrt, ga pregoljufal, da bo pravzaprav sovražnik sodil njemu, ki ga je premagal. Pa ga ni. Sploh ne. To je vedel in čutil, saj je trpel on, ne fant. Kako mirno, z neznansko vzvišenostjo stoji in čaka in gleda, gleda. Nikamor drugam, samo vanj. Še zanke mu ni mar!
»Roki ti visita ob telesu, saj ju ne moreš več uporabljati – toda noge, hudiča, te še imaš. Dolge, vitke, obute v škornje – lahko bi bil stekel. Pa ne. Vrag te ima v oblasti. Ve. In vidi. Pod kožo mi gledaš.«
Končno je bila zanka nared. Izbiral je med vejami, kar ni bilo težko, drevo mu jih je ponujalo, kamor se je že ozrl. Mogočno drevo je imelo mogočne veje. Ker je bil velik in močan, mu ni bilo težko ujeti veje, ki je molela daleč čez rob hriba, pritrditi vrvi in jo zategniti. Tako.
Oddahnil se je. Škoda, da nima pri sebi kake pijače. Nekaj krepkega. S kislim nasmehom je pomislil na fanta, saj bi mu ponudil pijačo – toda bi jo sprejel?
Ozrl se je vanj. Nič. Kot zmerom. Kip z bodečim pogledom. Ni več verjel v njegov beg, četudi bi se bil umaknil v goščo.
»Bog ve, ali bi se premaknil – ali pa bi si kar sam zategnil zanko okoli vratu? Le kam bi potem gledal, fant, če bi se jaz umaknil in me ne bi mogel več mučiti?!«
Stisnil je zobe, a skozi možgane je udarila misel: »Zbeži! Ne bom streljal, samo izgini v neznano. Da me ne boš obremenjeval.«
Odvrgel je orožje. In čakal. Sonce je zašlo pod veje in razsvetlilo prizor: dva moža, za meter vsaksebi, nepremična, molčeča in čakajoča. Le na kaj? In zakaj?, se je čudila množica spodaj. Tudi ta je molčala in čakala. Ni se redčila, nikomur se ni nikamor mudilo. V zraku se je mešal vonj po dimu in požetih njivah, iz gozda so se oglašale ptice. Mir je bil utrudljiv, noben konj ni zahrzal, nobena živina zamukala. Potem je zajokal otrok. In še eden. Potem so ju utišali.
In kolikor je zmogel, je razširil svoji prašičji očesci, pograbil fanta in ga brez ovir ali kakršnegakoli upora sunil pod zanko. Ne da bi se zavedal, da gleda prav v fantovi nepremični zenici in kot bi ga bil vsrkal vrtinec in ga potegnil vase, je ozankal fanta, zadrgnil in ga sunil čez rob. Ni videl, kako je ob tem zanihalo mogočno drevo, kako je fant obvisel z nogami v praznini, kako je drevo zastokalo – smešno, drevo je stokalo, fant pa ne.
Ne, ne – se je branil, da bi pogledal. A je pogledal – in prekleti vrag je gledal! Vanj!!
Pobral je orožje in zbežal v gozd. S prekletim vragom, ki se mu je prisesal. Če je hotel, da se ga reši, je moral popiti kaj močnega. Zato se je vrnil v vas z druge strani. Bila prazna.
Končno! Odleglo mu je. Njegovi gledalci se pač ne morejo odtrgati od odra. Prevzelo jih je. Izpolnilo se je maščevanje. Verjetno si že zgoraj od blizu ogledujejo najbolj neverjetnega dolginastega nasprotnika. Le kam, hudiča vendar, pa zdaj gleda? Morda se je naveličal, zaprl oči in se preselil v večna lovišča.
Krčmar je v praznem prostoru nenehno plesal okoli njega, s pokloni komisarju, ki je sovražniku zadal zadnji udarec. Naveličano ga je poslušal in komaj vzdržal neznosno utrujenost, da ni zdrknil z glavo na mizo. »Daj še!« je rekel namrgodeno. Uničil je že tri sadjevce in nič se še ni obrnilo na bolje. Krčma se je pričela polniti. Dremalo se mu je, a ko je zaslišal glasove, je dvignil glavo. Končno bo lahko dihal z drugimi in obešenca izrinil iz glave. Lahko bo kdo pristopil in pogovor bo stekel.

stran: 069

Zgodilo se je, kar je najmanj pričakoval. Nihče se ni približal, trli so se okoli pulta, zasedli so najbolj oddaljene mize. Mnogi so se gnetli pri vratih, a gledali ga niso.
Se bojijo? je pomislil. Jim predstava ni bila všeč? Ta je dobra. Nekdo je pač moral to storiti. Za vse. Vstal je. Od jeze in razočaranja se mu je vrnila moč, da bi razbijal, kričal in vse nekam poslal. Ker se je zbal, da ne bi kaj tega uresničil, je poklical krčmarja in plačal. Odmikali so se mu, ko je odhajal. Ko je krenil skozi vas do džipa, ni videl žive duše. Nikoli več me ne bodo videli, je pomislil in odpeljal.
V noči pred svojim petinsedemdesetim rojstnim dnem je imel posebno moreče sanje. Najprej se mu je prikazala levja glava na čudno razpotegnjenem trupu, ki je opletal z repom, spominjajočim na slikanice z zmaji. Stal je pred njo, ni se mogel premakniti niti odpreti ust, da bi zakričal. Šele potem ko je glava sunila proti njemu in je zagledal levje žrelo, je zatulil in se pognal v beg. Ni se ozrl, a je slišal, da pošast taca za njim, da bi ga ujela. Drevo! je pomislil in se z neverjetno spretnostjo pognal nanj. Samo drevo ga še lahko reši, saj mrcina ne more plezati. In splezal je v vrh, kjer sta si dvojčka zbila razgledno ploščad – in se oddahnil. Spodaj se je levje rjovenje sprevrglo v divji pasji lajež, kar je pomenilo, da Hektor ne dovoli komu drugemu zavzeti drevesa kot dvojčkoma. A pošast ni odnehala. Mogočni rep je pričel stresati drevo – in zdaj se je zavedel, da mu ni več pomoči. Vse se je pričelo nevarno nagibati. Kričal je in divje otepal, saj se mu je pod nogami zrušil oder dvojčkov in pričel je padati, padati – celo večnost – naravnost v levje žrelo …
»Uuh!« je vzdihnil in se prebudil. Nekaj trenutkov se je otresal gmote – to je bila odeja, ki ga je tiščala in dušila.
»Dajte to reč proč,« je zamrmral in vlekel za odejo.
»Vroč si, bolan si,« je rekla žena in ga odkrila.
»Skuham ti čaja.« Šla je po brisačo in mu otrla telo, saj se je kar cedilo od potu. »Če hočeš sploh še kaj praznovati, se moraš še dobro naspati.«
Prav, je pomislil in še predno se je vrnila s skodelico, je zaspal. Zjutraj je bil spet spočit in pomirjen. O kakšni pošasti ne duha – ali pa se je samo potuhnila? Dan se je namreč začel po njegovi želji. (Navsezadnje se skoraj vse dogaja po njegovih željah, skratka, tega bika – življenje – vseskozi uspešno kroti.) Že jutro je bilo čisto, zrak je dišal po rosnem travniku, ki ga je dal pokositi nekaj dni prej. Mikalo ga je, da bi šel vseeno pogledat k drevesu, ki je kraljevalo na robu posesti, od koder se je svet polagoma spuščal v globel k potoku. Potem ga je stisnilo in vedel je, da danes sploh ne bo šel k drevesu. Zatisnil je oči – in pregnal vraga, ki je hotel znova zarogoviliti z levjim gobcem in zmajevim repom. Nato se je naglo obrnil in se razvedril ob pogledu na bogato obložene mize, ki so čakale goste.
Vrnil se je v hišo in ko si je pred ogledalom zavezoval kravato, se je namuznil obrazu, ki ga je opazoval z zanimanjem in pozornostjo, kot bi ga bil hotel preučiti, če ni morda še kje ostala kakšna nočna sled. Na srečo ni ničesar našel.
»Oha, petinsedemdeset let – so pač tu in ne vem, kako so se nabrala. Nič se ne sekiraj, fant, grmadile so se skrbi, gladilo in greblo je, bilo je hudičevo delo, a se je splačalo. Danes si Nekdo. Imaš sploh kakšnega sovražnika? Nevoščljivci se zmerom najdejo, ampak ti ne štejejo. Mislim, prekleto da res, da me ljudje upoštevajo. Da se nisem zaman trudil in garal. Viš, pomagal sem in oni so pomagali meni, ko je bilo potrebno. Tako je treba, da si zagotoviš položaj in mirno spanje.«
Potem je pogledal skozi okno. Tam sta bila. Sijajna fanta in divje sta brcala žogo po travi, razigrana, z neobrzdanim uživanjem. Ponosen je bil nanju. Kot da njuna mati in oče ne štejeta. Dvojčka sta izrezana On. Enajst let imata. Dva v enem. Njegova prihodnost sta. Bila sta si res podobna kot jajce jajcu, ni ju dobro ločil. Potem je naglo stopil k njima, boksnil enega in drugega, navihanca, in nehote brcnil – in žoga je zletela naravnost proti drevesu. In ni zgrešil, odbila se je od krošnje in se zakotalila po travi. Dvojčka sta jo navdušeno zbrcala k dedu in vpila: »Kavelj si, deda! Kakšen udarec! Še zmoreš, kaj! Uh!«
»Danes prepovedujem, da gresta k drevesu. Smo zmenjeni? Nič zakaj – tako mora biti in pika. Imata dovolj družbe, da vama ni treba lesti tja gor. Torej?«

stran: 070

»Prav!« sta zavpila v en glas in zdirjala. »Prebrisanca, a vendar ubogata, kar ukažem. Na stara leta mi bosta krajšala čas, ko ne bom več tako delaven,« je zadovoljno pomislil.
Govori. Govori, zdravljice, bučno tleskanje, razgreti obrazi, odprte roke in boleči stiski in množica prijaznih ljudi, množica uslužnih in predanih, vrvež iz besedi in rok, vzklikov. Obroč se zapira, vsak hip ga bo stisnilo. Čudno. Več kot čudno. Obletnice so si bile podobne, ponavljajoče se in so ga zmerom navdušile, saj so potrjevale njegovo častihlepje, česar si seveda ni priznaval. O sebi vse najboljše. Neverjetno je zabrisal v pozabo vse, kar ni bilo najboljše ali vsaj dobro. Nikoli ni prisluhnil kakšnemu notranjemu svarilu, saj se je takoj postavil v bran z zanikanjem. Motečemu jazu je preprosto prepovedal oglašati se. Če mu poredkoma le ni dal povsem miru, ga je odrinil: bom premislil. Pozneje. A mu ni bilo treba. Ga je pač znal ukaniti. Danes pa se mu je začudil. Kot bi se bil utrudil od vrveža, ki je nastal prav zaradi njega. Zdelo se mu je, da ga obdaja prava vojska, da so si prijazni ljudje nadeli sovražne obraze, da ga gledajo z napadalnimi noži.
»Kako je mogoče,« je pomislil, »zakaj mi hočejo škodovati? Zakaj, za vraga, me sovražijo? Kaj sem jim naredil?« (Ni vedel. Sovražnika je imel v sebi.)
Začel je piti. Ne pomni, da bi bil kdaj resnično pijan. Nikoli se ni spozabil, da bi se bil opil, razgrajal in sploh počel neumnosti – zmerom se je držal na uzdi. Ni si hotel zapraviti dobrega imena. Sicer pa je za zdaj odrinil od sebe vse prigovore in pomisleke, ki so bili v nasprotju s stanjem obsedenosti – da je lahko lepo pospravljal kozarčke in kozarce, se nalival čez mero, pa vendar ni čutil značilne pijanske omotice. Še zmerom je dobro stal na nogah, hrupno nazdravljal, odrival vsiljivce in se sploh oblastno zabaval. Ni mogel več vzdržati nasilja, ki se ga je vztrajno polaščalo. Odnašalo ga je in raznašalo hkrati; bil je tu, on, lastnik te posesti in slavljenec – in bil je onkraj, ne da bi se zavedal, kaj se z njim dogaja.
Rad bi bil čisto sam. Potem je pograbil prvo buteljko, ki mu je bila pri roki in odkolovratil proti drevesu.
»Deda, deda!« sta zavpila dvojčka, ko sta ga zagledala.
»Ja, fantiča moja, pustita me – jaz moram še nekaj postoriti, vidva, ja, glejta, da mi ne uideta, že vesta kam, saj smo se zmenili, kaj?«
»Zmenili, zmenili.« Otroški odmev ga je navdušil, da je močno potegnil iz steklenice, s silo uravnal korak naravnost k cilju, k točki, ki se mu je veličastno razraščala pred očmi.
Fanta sta ga od daleč spremljala in se premeteno suvala. Tiho sta se hihitala: »Nalezel se ga je. Uh, uh, pa še kako! Glej, glej, pa še kar pije, nekaj godrnja, to bo bomba, ampak midva ne bova nič izdala, a ne?« In sta oddirjala k družbi. Veselica se je bila medtem že kar dobro razvnela.
Dan je ugašal in nebo se je omračilo, ko je prikolovratil k drevesu. Obstal je in si skušal obrisati obraz, moker od napora in mokrote, ki je polzela po koži. In iz njega. Tako čudno, boleče, a neznano se je počasi, počasi zahrbtno odpiralo navzen. Strah ga je bilo, a ni vedel zakaj. Ukazalo mu je, da mora k drevesu in tam nekaj važnega storiti s seboj.
Čutil je, da mu pijača ne koristi več, da bi to v sebi pregnal. Da bi se osvobodil. Zagnal je steklenico in se ozrl na drevo. Ob deblu je visela vrv. Vedel je, da jo uporabljata dvojčka pri svojih opravilih. Za košaro s hrano, seveda. Blago se je nasmehnil ob njuni predstavi in se začudil, da je vrv bingljala brez košare. Z glavo se je naslonil ob deblo. Zdelo se je, da se je umiril. Potem ga je obrnilo, da jo je zagledal. Počasi je tacala, odpirala gobec, renčala in udarjala z repom, da se je streslo drevo z zemljo vred.
Gor, hitro gor! Naglo se je oprijel debla – in v hipu odrevenel. Ne bo šlo. Prekleto, preveč je pil. Niti do prve veje ne zmore … Oha, tu je vrv. Z njo si bo pomagal. Tacanje se je bližalo in zrak se je tresel od repa in renčanja – himera se ga je že polastila od zunaj in znotraj. Vrv mu je drgetala v rokah. Ni vedel, kaj bi z njo. Potem je vrag v njem naredil zanko.
»Kako je mogoče, da se je naredila?« je zahropel.
Levji gobec se je zaprl in zmaj je popolnoma obmiroval. Tišina je pošastno čakala. Tega si ni znal razložiti. Potem mu je bilo ukazano, da se zazre v levje oči. Te so se ožile, ožile – in je vzrojil:
»Kaj le počneš z očmi?« Na ustnicah se mu je nabirala pena. Pogled himere se je bistveno spremenil. Ustrašil se je. Samo beg ga še lahko reši. Zagrabil je zanko, vtaknil glavo skozi in se zastrmel v tisti pogled. Potem je zategnil in se podrsal ob deblu.
Spomnil se je. Toda vrv mu je pretrgala spomin.