Avtor: Ciril Žebot

stran: 075

Iz govora pokopovalca Ignacija Nadraha:
»Bila sta zavedna katoliška kristjana, eden duhovnik, eden katoliški akademik. To je že samo po sebi hudo zlo. Pa vajina krivda je bila še hujša. Svojo vero sta javno spoznavala, šla sta zanjo celo v boj in se neustrašeno postavila nasproti tistim, ki hočejo krščanstvo, in to ne samo katoliško, spraviti s sveta. To je bilo neodpustljivo hudodelstvo, vredno smrti.«
»Glejte, polovica Ljubljane, morda dve tretjini, govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen.«


stran: 076

26. maja 1942.

Zjutraj ob 8. uri, ko se je vračal od sv. maše v Cirilovem domu, je bil v Streliški ulici skupaj z akademikom Rojicem ustreljen moj največji dobrotnik, naš krušni in duhovni oče, vodja stražarjev g. prof. Ehrlich.
Tako je komunistična krogla zadela največjega Slovenca in najbolj svetega duhovnika v škofiji. Slovenski narod je z njim izgubil edinega človeka, ki je v tej največji stiski bil na višini dogodkov. Slovenska mladina je z njim izgubila svojega prvega učitelja in besednika njenih idealnih teženj. Ta izguba je prav tako nenadomestljiva, kakor je bila izguba dr. A. Korošca. Jaz mu dolgujem vse. Imel sem pa tudi to izredno srečo, da sem bil najbliže njega. Hodil je daleč pred nami vsemi. Vse velike zasnove, verske, karitativne, kulturne in narodno-politične so izhajale iz tega veleuma, ki ga je navdihoval sv. Duh.
Ker je videl tako daleč naprej, zato je bil tako počasi razumevan od svojih, pa tako strašno sovražen od strani eksponentov peklenskih sil. Popolnoma bogovdanost, brezpogojna zvestoba Cerkvi, kremenit značaj, izjemna kultura, znanje in razgledanost pa čudovito mladostni ogenj – to so bile skrivnosti njegove nedosegljive veličine. Bil je svetnik in postal je še mučenik.
Mali ljudje in mladina mu bodo postavile spomenik – aere perennius. Vsemogočni Bog, pokaži slovenskemu narodu, po mučeniški smrti svojega najzvestejšega služabnika, sadove njegovega svetniškega žrtvovanja!

27. maja 1942.

Ob 5. uri popoldne trupli mučenikov prepeljani iz bolnice, kjer sta bili balzamirani, v Akademski dom na Miklošičevi cesti 5. Tam ju je sprejela mladina, ki je takoj prevzela častno stražo, ki jo bo držala nepretrgoma do pogreba, ki bo v nedeljo 31. 5. 1942 popoldne ob 4. uri na Žalah. Ganljiv je bil prizor, ko je mrtvo truplo gospoda profesorja počastila njegova gospodinja Urši in nanj položila šopek belih nageljnov.

28. maja (četrtek).

Prvi dan javnega kropljenja. Kropilcev 4303. Ves čas se v dvorani moli sv. rožni venec, njegovo najljubšo molitev.

29. maja (petek).

Drugi dan javnega kropljenja. Ca 5000 kropilcev.

30. maja (sobota).

Do četrt na 9 zjutraj več sto novih kropilcev. Ob pol 9 zadnji sestanek stražarjev pri profesorju Ehrlichu. Navzoči so bili vsi stražarji, savičarke in zastopstva dijakov SAZ ter lavantinskih bogoslovcev. Predsednik po stražarskem običaju otvoril sestanek z zdravamarijo. Nato sem govoril jaz. Prvi del, zadnji nagovor gospodu profesorju; drugi del, gospod profesor nam govori v slovo. Zapeli smo še prej njegovo najljubšo koroško narodno pesem: Jaz pa ‘no kajžico imam …
Nato je vsakdo pokleknil pred krsto in položil svoj rožni venec na njegove svete roke kot obljubo pokojnemu učitelju molitve, da nas bo sv. rožni venec – njegova najljubša molitev – spremljala vse dni življenja kot praktičen spomin nanj.
Zatem so krste blagoslovili (prošt Nadrah) in razvil se je veličasten mladinski sprevod v stolno cerkev, kjer je bilo slovesno sv. opravilo ob navzočnosti vseh vidnih slovenskih političnih in kulturnih predstavnikov.

stran: 077

Po sv. maši sta bili trupli odpeljani na Žale, kjer so jih položili na oder v novem svetišču sredi Žal. Od poldne naprej je tudi na Žalah stalno do pogreba bila častna straža akademikov in srednjšolcev.

31. maja (nedelja).

Dopoldne sta prispela oba nečaka, Albin in Ela.
Popoldne pogrebne svečanosti.
Udeležba do 15.000 ljudi. Več tisoč dijaštva. Tik pred začetkom prišli tudi vsi najvišji italijanski oblastniki – da seveda zmanjšajo efekt tega poslovilnega triumfa.
Policijskemu organu, ki je vprašal, če lahko drže med pogrebom ob krsti stražniki častno spremstvo, sem zavpil: Vaša dolžnost je bila, da bi bili z varnostno službo po cestah umor preprečili. Sedaj mrtvega bomo že sami stražili. Pogreb bil izborno organiziran.
Na oder je stopil Mirko Simčič in vodil prisego slovenskega katoliškega dijaštva. Tisoče rok se je dvignilo v prisego in tisoče mladih grl je spontano vpilo klic za klicem te zgodovinske prisege.
Učinek prisege je bil edinstven. Vsi so v duhu in čustvih z mladino soprisegali.
Ob grobu odločno govoril prošt g. Nadrah. Stotine deklet zagrnilo grobova mučencev s svežimi marjetkami. Ganljiv prizor. Nato vsa množica pela ljudske verske pesmi in himno »Povsod Boga!«. Pogrebci sami so zagrebli pol groba.
Skoraj v istih trenutkih, ko je mladina ob Ehrlichovem truplu polagala zgodovinsko prisego, je minister Krek iz Londona razvijal in potrdil Ehrlichov narodno-politični program. Tako je mrtvi vojvoda doživel tudi to zadoščenje. Čudne so pota božje Previdnosti. Da, prof. Ehrlich je vedno bodril: Zaupajte, če Bog hoče, da slovenski narod obstane, bo obstal in dosegel svoje tisočletne težnje! V Boga je zaupal, Bog ga je potrdil: Umrl je svetniško – mučeniško. Doživel je triumfalno zemeljsko slovo. Še na sam pogrebni dan je bila potrjena njegova preroška misel.

Teden po pogrebu …

Fantje in dekleta si odpočili od pogrebnih priprav. Nove skrbi, novi problemi: ostali smo sirote brez očeta! Ljubi Bog, ki si ga poklical k sebi, usmili se njegove mladine! Ne daj, da bi se ta mladina razšla. Varuj jo, druži jo, utrjuj jo, ohrani jo. Obujaj v njej Ehrlichovega duha, ohrani v njej smisel za molitev, za sv. zakramente, za čutenje s Cerkvijo, za pravo Slomškovo ljubezen do slovenske domovine, za Ehrlichovo trojstvo: versko življenje, intelektualno rast, pogumno nastopanje. Bog Vsemogočni, ne zapusti nas! Vzel si nam Ehrlicha, daj nam v zvrhani meri njegovega duha!

Opis slike: Poletje 2000 – Dr. Avguštin Kuk, eden vodilnih stražarjev, ob prenovljenem Ehrlichovem in Rojicevem grobu

Petek, 5. 6. 1942.

Direktorij pri škofu, ki se vrnil iz Rima. Razložili vse naše skrbi, ki so nastopile z Ehrlichovo smrtjo, ponovili zvestobo in tesno priklenjenost na Cerkev in na škofa. Prosili pomoči in opore. Javili provizorično rešitev: ustanovil se je direktorij Straže, kongregacijo dalje vodi Ramšak, v izbi začasno nadomešča profesorja Stane Jeglič. Prosili ponovno za Cirilov dom. Obljubil. Stanovanje po Albinovi pomoči in Nadrahovem razumevanju ohranili za pol leta.

stran: 078

Nedelja, 7. 6. 1942.

Treba se odločiti. Tukaj sem v smrtni nevarnosti. Razmere so tako razrvane. Straža bi me toliko okupirala, da bi ne mogel dosti delati. Zunaj bi prišel do merodajne literature. Naučil bi se jezika. Lahko bi morda več študiral. Pomagal bi naši stvari. Nesel bi v svet Ehrlichovo misel. Gospod profesor, v tej stiski se obračam na Vas, pomagajte mi z Vašim svetom. Nekdaj ste mi to odsvetovali. kaj naj storim sedaj po Vaši smrti?

Ponedeljek, 8. 6. 1942.

Seja kluba, da teče stražarsko delo naprej. V izbi molimo vsak večer sv. rožni venec, ki bo odslej živa vez med nami in dragim gospodom profesorjem.
Zaupati moramo: Profesor je bil vedno samo duhovnik. Ogromno je molil in tudi vse drugo zamišljal in opravljal kot duhovnik božji. Živel je asketsko in sveto, umrl je mučeniško. Zaupamo: Ljubi Bog ga bo poveličal, ga bo dvignil na sveti oltar kot prvega slovenskega svetnika – mučenca.
Zaupali bomo: K dragemu mučencu se bomo zatekali v vseh osebnih in skupnih nadlogah. Prosili bomo Boga in zaupno pričakovali znamenj, ki naj izpričajo, da je prof. Ehrlich svetniški mučenec. Še eno: malo ljudi je bilo toliko zasramovanih in opljuvanih kakor ta sveti duhovnik. Tudi to bo štelo.
Naš ljubi Bog:
Daj nam v svojem služabniku, mučencu Lambertu, svojega svetnika, h kateremu se bo naš mali udarjeni narod mogel v svoji veliki stiski obračati.
Daj ljubi Bog, dopusti čudeže po njegovem imenu, naj bi prvi čudež bil storjen za spreobrnjenje Ljubljane od njene zaslepljenosti.

17. 6. Odpotoval v Milan.

14. 9. 1942 se vrnil v Ljubljano.