Avtor: Vanja Kržan

stran: 028

stran: 029

Gozdnata pobočja Karavank nad Hrušico, Jesenicami, Javornikom in Koroško Belo ter Mežaklje na nasprotni strani so bila vsa leta revolucije in državljanske vojne neme priče mučenj in pobojev njunih žrtev, kot da ljudje ne bi že dovolj trpeli pod Nemci, ki so streljali talce, izseljevali in zapirali v bližnji gestapovski zapor v Begunjah.
Ko se kar naprej seznanjam z življenjskimi stiskami in tragičnimi konci tolikih ljudi, v Zavezi smo jih doslej omenili le nekaj, nehote premlevam v sebi srhljive dogodke medvojne in povojne morije ter nezaceljene rane prizadetih domačih. Tudi takrat sem jih, ko sem prišla na predavanje Nasilje in krščanstvo znanega zgodovinarja ob razstavi Kolo nasilja v Muzeju novejše zgodovine. Pri najboljši volji ne razumem, kako morejo strokovnjaki za novejšo zgodovino sprenevedavo prezreti, predavatelj kratkomalo tega sploh ni z besedico omenil, da ni bil nasilnik le okupator, ampak da je kolesje komunističnega nasilja mlelo, strlo in izbrisalo na tisoče ljudi in še dolga leta po vojni trlo njihove družine. Podobno kot na Jesenicah je bilo tudi na Javorniku in Koroški Beli kolo komunističnega nasilja v hitrem teku jeseni in pozimi ¹⁹⁴³⁄₄₄, kot da ne bi bilo zadosti gestapovskega nasilja. Tako je civilno prebivalstvo trlo kar dvoje kolesij hkrati.
Javornik je imel več zaselkov, središče je bila tovarna, del jeseniške Kranjske industrijske družbe, Koroška Bela pa je bila vas. Naravna meja med Javornikom in Belo je bila reka Javornik, ki se je privalila izpod Stola nedaleč od Pristave v Javorniškem Rovtu. Ob reki Beli, ki je prav tako izpod Stola drsela v Savo, pa so se stiskale kmetije Belanov. Koroška Bela je bila pred vojno mogočna vas pod Stolom. Pavle Zidar, po rodu Zdravko Slamnik z Javornika jo takole opiše: »Premogla je farno cerkev, občino, šolo, dva prosvetna domova, sokolskega in ajmohtarskega, kakor so pravili fantovskim odsekom gospoda župnika. Imela je kak ducat gostiln, trgovinic, in seveda pokopališče. Belani so bili povečini kmetje, ki so imeli tudi svoje hoste na pobočjih razvejenega Stola dol do Ajdne, njive pa na belškem polju, jugozahodno od železnice.«
Danes se na nekdanjem belškem polju šopirijo jeklarna, valjarna, upravni prostori, in belško polje ostaja le še spomin, ki nam ga je ohranil pisatelj: »Za hrbtom se ti je odprla tišina belških polj, oplojena s poletno vročino, sredi te žitne beline so stali stogovi, polni dehteče oksidirane lucerne ali kakega repinclja, v zraku pa so lebdele kanje, predirno opazujoč tla pod sabo. In če se je kje premaknila kaka bilka, so se spustile v pikiranje.
V tej tišini pa so pridne roke dekel in gospodinj molče izgrebale iz razorov plevel po več ur sklonjene predse, z rdečo ruto na glavi so se pomikale meter za metrom, puščajoč za sabo opleta in prerahljana tla.«
Še kot deček se je Zdravko Slamnik rad zadrževal na Beli. »Koroška Bela s starimi kmečkimi domovi, kjer so bili na omet pripeti sv. Florijani, zavetniki gasilcev, je bila prijetna vas, rad sem jo obiskoval; od vsepovsod je dišal gnoj ali plodovi zemlje, repa, pesa, krompir. Posebno dragi so mi bili vonji živine, zlasti grenki konjski in topli goveji vonj. Celo vonj prahu je bil prijeten zavoljo snovi, ki so razpadale v njem. Zlasti konjska scanina je dehtela po strdi.
Dosti kmečkih streh je bilo pokritih s slamo, po nji pa so se razpasli zelenosivi mahovi; podoba teh ogromnih oljnih platen je bila enkratna in si jo lahko gledal od cerkve ure dolgo.« Vendar s pričetkom vojne strehe nekdaj varnih domačij Belanom niso nudile več varnega zavetja. Podnevi so trepetali pred izselitvijo, zapori gestapa in streljanjem, ponoči pa se je proti Belanom z doslej neznanim zagonom sprožilo kolesje komunističnih zločinov.
Kar trije naenkrat so bili s Koroške Bele odpeljani v mučenje in smrt ponoči 26. februarja 1944: Anton Lipovec, Janez Vidic in Vincenc Demšar. Skupaj z njimi so bili odpeljani še nekateri drugi, a jih niso pobili.

Spomini hčerke na enkratnega očeta

Anton Lipovec (28. 5. 1899) je bil trden in ugleden kmet s Koroške Bele. Podobno kot večina kmetov takrat je imel tri do štiri krave, konja in kakšnega pujska. Njegovo premoženje so bila polja, travniki in gozdovi, tako da je prodajal seno na Jesenice. Poročen je bil z Marijo Cvenkl (1901) in imela sta hčerki Marico (6. 12. 1930) por. Lukan in Heleno (8. 5. 1939).

stran: 030

Opis slike: Koroška Bela pred drugo svetovno vojno

Marica se zelo dobro spominja očeta: njegove visoke in močne postave; njegove odločnosti, poguma in drznosti; očetove modrosti, bistrosti in inteligence; zmožnosti, da je znal tudi v zmedenih vojnih razmerah videti in presojati pravilno. Zelo je bil navezan na svojo prvorojenko in seveda ona nanj in nehote se je deklica navzela očetovih pogledov, poguma in zmožnosti pravilnega presojanja povojnih dogajanj.
O svojem očetu in medvojnih dogodkih mi je takole pripovedovala: »Oče je obiskoval gimnazijo v Beljaku, zato je dobro govoril in čital nemško. Iz šolskih klopi ga je iztrgala prva svetovna vojna in poslan je bil na fronto. Pogumno in odločno je dezertiral, ker se ni hotel boriti na strani Avstrijcev in Nemcev. Pridružili so se mu še nekateri drugi slovenski fantje. Prebežal je na srbsko stran in se do konca vojne boril za koristi Srbov. Pobeg je organiziral atov bratranec, oficir Valentin Čop, po domače Svetinov, tudi z Bele. Po vojni se je ata pridružil Maistrovim borcem za severno mejo in aktivno sodeloval pri plebiscitu skupaj s svojim stricem, profesorjem zgodovine dr. Matkom Potočnikom z Bele. Oče mu je tudi pomagal, ko so delali mejo na Karavankah.
Razumljivo, da sta bila oba za avstrijske oblasti nezaželeni osebi in sta morala hoditi v Avstrijo ilegalna Stričeva žena je bila namreč koroška Slovenka iz Žuželč pri Beljaku. Oče mi je pripovedoval, po kateri poti sta hodila, in mi nekoč pokazal skalno steno, pod katero sta imela svojo pot. Šla sta prek Belške planine in na Korenščici čez mejo; dol sta prišla v Svečah v Rožu, od tam pa jo mahnila v Podrožco na vlak. Na vlaku sta se skrivala pred avstrijskimi žandarji. Nekoč, ko je ata skočil z vlaka, so ga celo ujeli, pa se je vse srečno izteklo. Končno sta oba dobila dovoljenje in se odpeljala na izlet na Dunaj, ki si ga je oče želel ogledati. Tam sta si kupila zlati uri.
Po teh burnih mladostnih letih se je oče vpisal na kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu in jo uspešno kočal. Bil je izobražen in umen kmet, kar se je poznalo na naši kmetiji. Pridelali smo tudi pšenico. Naročen je bil na kmetijsko revijo, ki jo je dobival iz Švice.

stran: 031

Na Koroški Beli je bil zelo delaven v Zvezi svobodnih kmetov. Ta ustanova je ščitila pravice posestnikov, ne samo kmetov, tudi takih, ki so imeli samo hišo in vrt. Nobenemu se ni smelo nič vzeti. Zveza je imela štiri člane in oče je bil cenilec: če je umrl gospodar, je bil ata cenilec imetja pokojnika. Skrbel je, da je bilo imetje pravilno prepisano na vdovo in njene otroke; če so bili ti še mladoletni, so do svoje polnoletnosti lahko ostali doma, tudi če je bilo posestvo zadolženo. S svojo pravičnostjo in doslednostjo si je nakopal marsikaterega sovražnika. Poznal je vse ljudi v okolici in oni njega; tudi na Jesenicah v Krekovem domu je imel prijatelje. Sam pa je bil pri Sokolih.
Ker je veliko bral, tudi v nemščini, se je počasi seznanjal z nevarnostjo nacizma in komunizma. Tudi na Koroški Beli so se že pred vojno pojavili nekateri, ki so bili za Hitlerja. Eden od njih se je oholo vozil z motorjem BMW. Slišala sem ata: »Poglej ga, hudiča, Nem’c mu ga je kupil.« Takih in podobnih obsodb ni ohranjal zase, ampak jih je glasno govoril okrog.
Pred zlomom Jugoslavije je bil ata poklican v jugoslovansko vojsko. Stražil je most pri čuvajnici na Koroški Beli. Ko je razpadla še vojska, je prinesel domov tri puške. Menil je, da jih bomo še rabili v boju proti Nemcem. Eden od omenjenih petokolonašev ga je videl in ga ob prihodu gestapa čez tri mesece takoj naznanil. Poleg tega je Hitler izdal odlok, da mora vsak oddati orožje. Ata je vse tri puške dobro skril za lesenim opažem v hlevu ob telicah, tako da jih pri preiskavi nemška policija ni našla. Kasneje sva jih peljala zavite v našivnih rjuhah na saneh, ki smo jih rabili za spravljanje sena s strmega brega nad Belo. Na vrhu smo imeli svisli. Naredil je zaboj iz skodel in ga zakopal za svislimi. Zelo sem se bala Nemcev in občudovala atov pogum. Ko sva peljala voziček z zavitimi puškami skozi Belo, se je mirno pogovarjal z ljudmi, ki so ga ustavljali na vasi, jaz pa sem bila čisto iz sebe od strahu. Tik pred gozdom naju je ustavila še Kavčkova mama: »Tonč’k, kaj je nou’ga na vase?« Pa je še z njo malo poklepetal.
Po nemški preiskavi v hlevu ja ata videl, da naši ljudje ovajajo nemški policiji. Še hujše spoznanje zanj je bilo, ko se je večkrat prepričal, da z njo sodelujejo, najbolj pa ga je prizadelo takrat, ko je jasno uvidel, da komunisti z Nemci sodelujejo pri uničevanju slovenskega življa.
Kmalu ob pričetku vojne so nas domači komunisti prvič okradli. V hiši se jih je pojavila cela tolpa, kar blizu trideset jih je bilo: kot sršeni so se razpršili po vseh prostorih. Med njimi tudi eden od bratov Kejžarjev. Ata je brata Kejžar poznal še izpred vojne. Znani so bili zaradi štrajkov v tovarni, hodili so lepo oblečeni z nageljni v gumbnici. Oblast jih je občasno priprla, in vsakič so se pripeljali iz zapora domov s taksijem. Po takratnem zakonu političnim zapornikom v zaporu ni bilo treba delati.
Pa se postavi eden od Kejžarjev pred ata in ga vpraša: »Tonč’k, če ‘maš ta zwato uro?« In ‘ta zwata’ ura je šla z njim. In še vse drugo: poljski pridelki, moka, mast, meso, zaseka, obleka, perilo, rjuhe. Zdelo se mi je, da ata niti ni bil preveč prizadet: »Bog jim požegnaj, saj bo zraslo drugo,« je tolažil sebe in nas. Bal se je sovraštva. Preden so gošarji odšli, so atu zagrozili, da ne sme gestapu za nobenega povedati, če slučajno koga pozna. Ata je poznal le Kejžarja, toda ponosno jim je odgovoril: »Ne poznam nobenega. Jaz sem kmet in poznam samo kmete!« Ime gošarji se jih je prijelo zato, ker so se po gošči valjali in kradli. Neredko so imeli hrane toliko, da so se nekoč za božič z njo celo obmetavali.
Vsako krajo je bilo po odloku gestapa treba prijaviti na policijo na Jesenicah. Prijavil jo je tudi ata. Čez nekaj dni je bil klican k Druschkeju, poveljniku gestapa na Jesenicah. »Vem, da poznate vse, ki so prišli k vam in vem tudi, kdo je kradel,« mu je ta rekel. »Povejte, kdo so bili.« Toda ata je trdil svojo: »Nobenega ne poznam. So mlajši od mene. Sam sem kmet in poznam samo kmete.« »To pa že vemo, da poznate samo kmete, ker ste sami kmet,« ga je zavrnil Druschke. Ata je takoj vedel, da je bil Druschke o vsem natančno obveščen. Vsi ‘višji gošarji’ so sodelovali z njim. Nekateri so se v svojih spominih na partizanska leta hvalili, da se jih sovražna krogla nikoli ni dotaknila, čeprav so padale okoli njih. Pozabila sem, ali je bil to Ivan Vovk – Živan ali kdo drug. Za enega sem tudi prebrala, zdi se mi, da je bil to Konobelj, da je vedno hodil sam, nikoli v skupini in bil vedno oblečen v temno obleko. Saj smo morali ne vem koliko let v oddaji Še pomnite tovariši poslušati njihove laži in molčati, ali pa smo o njihovih ‘junaških podvigih’ prebirali v Glasu Gorenjske ali v Tovarišu.
Tudi kasneje se je atu ponudila prilika, da se je lahko na lastne oči prepričal o sodelovanju gošarjev z gestapom. Nekoč je iz črne kuhinje videl Druschkeja v spremstvu dveh gestapovcev, ki so šli po cesti. Nedolgo zatem so iz stranske ulice prišli trije ‘višji’ gošarji. Eden je bil Celič, drugi Šporn, za tretjega ne vem več. Iz ata je kar bruhnilo: »Le če so hudiči vkup prišli!« Očitno je bilo, da so imeli nekje skupni zmenek. Ata je bil tako ogorčen, da je zvečer o tem glasno govoril v gostilni. Tako je ata postajal za komunistične gošarje ‘sovražnik naroda’ in ‘narodni izdajalec’. To, kar so bili sami, so naprtili drugim. Ata se ni zavedal, da je njegovo povorjenje v gostilni postajalo zanj usodno. Glasno je tudi razlagal, da od Rusov ne bomo nič dobili: »V Rusiji nimajo nič, v Rusiji so kolhozi!«

stran: 032

Opis slike: November 1930 – Poročna slika Marije in Antona Lipovec

Spominjam se, sam mi je nekoč rekel, da se boji revolucije. Neverjetno se mi je zdelo, da se ata, ki je tako pogumen, sploh lahko česa boji. Ker je veliko bral, je vedel, kaj se je že pred vojno dogajalo v Rusiji, koliko hudega prineseta komunizem in revolucija. Bil je odločno proti kraji, proti streljanju talcev, izseljevanju, proti pobijanju, ali s strani Nemcev ali domačinov. Ni bil sovražnik ljudi, ampak nacizma in komunizma, ker je med vojno vedno bolj spoznaval, da oba delata v škodo slovenskega naroda. Tisti, ki nismo bili za komunizem, smo bili zavedni Slovenci in smo taki še danes, komunisti pa so bili za Stalina, ki so ga častili in se pri njem učili komunističnih metod. Ata je vedno trdil, da so fašizem, nacizem in komunizem ista ‘firma’, in kako prav je imel! Mi nismo imeli nobene zaslombe, ne pri Nemcih ne pri komunistih, nekateri pa so imeli dvojno: pri Nemcih in pri komunistih.
Spominjam se pogreba domačina Viktorja Svetine, Mostarjevega s Koroške Bele. Bil je pošten, priden tovarniški delavec in nasprotnik komunističnega nasilja. Ko je nekega jutra odhajal v tovarno, ga je ustrelil Janko Soklič z Javornika. To so vsi na Javorniku vedeli že med vojno in tudi javno govorili. Toda zakaj Soklič, saj je bil prav on pripadnik Črne roke, ki se je uprla komunistom? Javno se je sprehajal po Javorniku in Koroški Beli in niti komunisti niti Nemci mu niso skrivili lasu. Kako pa to, da ni mogel obvarovati pred ubojem narodnjaka in organista z Bele Rudolfa Planinška, ki so ga komunisti ustrelili na peronu železniške postaje na Javorniku, ko je čakal na vlak? Soklič je celo stanoval pri Planinšku, ženi sta bili v sorodstvu in družini sta bili prijateljsko povezani.
Pri pogrebu je ata spet javno razglašal svoje mnenje: »Kar jih ne bo mogel pobiti Soklič, jih bo Konobelj, kar jih ne bo mogel Konobelj, jih bo pa Soklič.« Naš ata je bil prepričan, da je Konobelj, eden najbolj razvpitih komunistov v hosti, ‘rdeča Črna roka’, ki v njej zahrbtno dela za obe strani: za komuniste in za Nemce. Gestapu je bilo dobrodošlo vse in vsak, ki je uničeval slovenski živelj. Če komunisti sami ubijajo Slovence, bodo imeli Nemci vsaj manj dela! Ata je znal ljudi opredeliti že med vojno.
Sama sem se lahko o sodelovanju Sokliča s Konobljem prepričala po vojni, ker je bila vsa Sokličeva družina zaščitena, nedotakljiva: hčerka in sin sta se lahko izšolala, kar je bilo takrat možno samo izbrancem, Sokličeva žena Regina je bila takoj po vojni poslovodkinja kmetijske zadruge nekje pri Kranju, Soklič se je svobodno gibal po Ljubljani in hodil v tujino. Kako je to mogoče, če je bil med vojno eden vodilnih pri Črni roki na Javorniku? Ko pa je Soklič ob neki priliki Konoblju zabrusil, da bo napisal spomine, tako sem slišala, je padel v nemilost, zaprli so ga, mučili in ustrelili. Nekateri, ki so bili med vojno ‘na obe strani’, so postali po vojni za komuniste nepotrebni in nevarni in morali so jih ‘pospraviti’. Konobelj je v svojih spominih javno obsodil Sokliča za izdajalca naroda in pripadnika ubijalske Črne roke.
Ata si ni mogel kaj, da ne bi javno obsojal zločinov, najsi jih storijo Nemci ali komunisti. Meni pa je strogo zabičal, da ne smem črhniti besedice o tem, kar se doma pogovarjamo. Vedel je, da vedno vse povem po resnici. »Niti teti ne?« sem ga vprašala. »Niti teti ne!« je pribil. Meni je zaupal vse, ker me je poznal, da ne bom črhnila besedice, saj sem se strašno bala, da ga ne bi Nemci zaprli. Vedno sem bila prepričana, da so zanj najhujša nevarnost Nemci.

stran: 033

Obsojal je obe strani, zato ni imel pri nobenih zaščite. »Za ene se boš moral opredeliti,« ga je nekoč nagovarjal znanec. Pa ga je oče odločno zavrnil: »Jaz sem kmet. Nikamor ne grem.« Dobro je vedel, da bi se ga partizani, tudi če bi se jim pridružil, pa se jim ni mogel, kmalu znebili. Če pa bi delal z Nemci, kar je bilo tudi proti atovi pošteni naravi in domoljubju, bi ga prav tako ubili partizani.

Odpeljani v Javorniški Rovt

Ker ata ni šel nikamor in je postajal za ‘višje gošarje’ vedno večji ‘sovražnik naroda’, so iz gozda poslali ponj 26. februarja 1944. To je bilo kmalu po pogrebu Viktorja Svetine. Prepričana sem, da po ukazu Franca Konoblja – Slovenka.
Vsak večer okrog pol osmih je hodila k nam molst Čopova mama, naša soseda, ker je bila naša mama bolehna in je tak čas po navadi že ležala, Helenka pa že spala. Midva z atom sva kot po navadi tudi ta večer brala, oba sva zelo rada brala, ali pa me je ata učil nemščino, ker sem hodila v meščansko šolo. Ata je vedno trdil, da si lahko Slovenec, kljub temu da znaš nemško. Saj drugega kot Slovenec sploh ne moreš biti! Doma smo imeli še atove in starega ata nemške učbenike, od slovenskih pa knjige Mohorjeve in Vodnikove družbe. Atov rod je bil že nekaj stoletij star, zato je ata hranil rodovnik, napisan še v gotici, in veliko starih umetnin, kipov in slik.
Čopova mama je odšla, ata je še naprej bral časopis. Nobeden ni šel zaklenit za njo. Naenkrat se prično vsipati v hišo možje, danes imam v spominu, da jih je bilo okrog trideset. Kot termiti lezejo po vseh prostorih hiše in kot že tolikokrat prej spet kradejo. Čez kake tri ure, bilo je že blizu polnoči, jih nekaj pristopi k atu in mu zvežejo roke. »Z nami boš šel,« je bilo pojasnilo. »Zakaj?« vpraša ata. In spet oni: »Z nami boš šel.« Danes vem, da je bilo to povelje tistim, ki so jih nameravali ubiti. Drugače bi ata zlepa ali zgrda pregovarjali, naj gre z njimi v hosto.
Še danes sem prepričana, da si ata ni mislil, da ga bodo ubili, ker si kljub vsemu ni predstavljal, da so tako hudobni in morilski. Ata si je nataknil zelo star suknjič in si ogrnil pelerino. Neki partizan, majhne postave, si je takoj, ko so pričeli krasti, oblekel atovega usnjenega, ki je visel v hiši. Z mamo sva se jokali, ata je molčal. Kako dobro, da takrat nismo vedeli, da se poslavljamo za vedno. Ob slovesu je mami naročil: »Prosi Čebra, naj ti zorje.« Čeber je bil kmet na Potokih in atov prijatelj. Potem je mami še naročil, naj da kmetijo ‘napol’, kar je takrat pomenilo, naj polovico vseh pridelkov da tistemu, ki bo kmetijo obdeloval.
Preden so odšli, so nama še zagrozili, da ne smemo pred sedmo zjutraj prijaviti kraje na policijo in tudi tega ne, da so ata odpeljali.
Z mamo sva bili v takem šoku, da sva šele zjutraj opazili, da so nas okradli do zadnje vžigalice. Sosedo smo prosili, da nam jih je dala. Na dvorišču je bila po tleh raztresena moka: pometla sem jo z omelčkom, mama jo je presejala in nam skuhala žgance za zajtrk.
Zjutraj smo zvedeli, da so poleg ata ponoči odpeljali tudi atova znanca s Koroške Bele, Janeza Vidica in Venclja Demšarja. Bilo je, kot bi po vasi zašumelo od skrivnostnega šepetanja. Nekateri ljudje, ki so morali sodelovati pri nočnem ‘podvigu’ ali mu bili nehote priča, so nam to povedali. Skrivnostno šepetanje je kmalu še povedalo, da so vse tri ubili. Vidičeva in Demšarjeva sta postali nekakšni tajni obiskovalki in skoraj šepetaje so z mamo ugibale, kje so jih ubili, zakaj so jih ubili, kako so jih ubili, kje so pokopani. Vse življenje niso dobile odgovorov. Prepovedali so nam, da bi se družile z Vidičevo in Demšarjevo, zato so bili njuni obiski kar grozeče skrivnostni.
Z mamo in staro mamo smo živele v takem strahu in osamljenosti brez ata, da se teh občutkov ne da povedati. Vse, kar so nam pokradli, ni bilo nič v primeri s tem.
Komunisti pa so bili toliko bolj glasni in zlobni še naprej. Pisali so na gestapo, kako hraber borec je naš ata v gozdu!
Pomislite, kakšna podlost! Hoteli so uničiti še nas, dve slabotni ženski in naju s Helenko, ki sva bili še otroka! »Micka, mal’ nevarna si, glej, da te ne bodo gestapovci selili,« je zaupljivo posvaril mamo terenec. Od obupa mama sprva ni vedela, kaj bi. Potem se je spomnila atove sestre, ki je bila učiteljica v Kranju, naj posreduje pri Druschkeju. Ta je vedel, da so bili ata odpeljali in ubili. Tako je bil Druschke, poveljnik gestapa, prvi, ki nam je povedal, da je ata resnično ubit! Naročil je teti, naj nam pove, da nas ne bodo selili, ker so nam komunisti storili že dosti hudega. Toda teta ni ostala dolžna Druschkeju, čeprav je do smrti vedela povedati, kako so se ji tresla kolena: »Zakaj pa bratu niste povedali, da ga bodo odpeljali in ubili?« »Tudi za nas naciste ni bil,« ji je hladnokrvno odvrnil naduti gestapovec.

stran: 034

Tako je očetova smrt že sama po sebi še en dokaz več, kako so komunisti in nacisti delali z roko v roki. Za ‘narodnega izdajalca’ pa je bil proglašen ata in bil zverinsko ubit.
Prišlo je poletje, polje je obrodilo in nismo bili več lačni. Rešeni smo bili pred izselitvijo, vendar smo v velikem strahu živeli še naprej. Mama še bolj kot jaz. Ker se komunistom ni posrečilo, da bi nas Nemci izselili ali zaprli v Begunje ali kako drugače uničili, so kovali hudobne naklepe še naprej. Tokrat so se poslužili mene, takrat še ne štirinajstletne deklice.
Cerar je bil nekdanji očetov prijatelj. Njegova hiša je bila zadnja v vasi ob robu gozda. Spajdašil se je z gošarji, jim vozil hrano in nudil hišo za ‘javke’. Kar naprej je nadlegoval mamo, naj še ona kaj da zanje. Bila je še vedno tako prestrašena, da mu je obljubila. »Ti kar daj, naj Marica pripelje do nas. Vse kar imaš: moko, kruh, slanino, meso … «
Mama je klonila iz strahu, v meni pa je vedno bolj kipela jeza. Besna sem gledala mamo, kako je pripravljala hrano. »Še prej pa pojdi naseč’t travo, da bom imela za krave.« Grem na travnik, z ihto silovito nasečem s koso travo, jo pripeljem v šupo in zmečem na tla. Potem zložim pripravljene vreče na koreto, tako smo pravili vozičku z dvema kolesoma in ročajem spredaj, in jih pokrijem z našivno rjuho, ki smo jih imeli za prevažanje listja in sena. Še vedno jezna vlečem voz, pridem do Fertinovega korita. Takrat mi nekaj reče: »Pojdi nazaj! Ne pelji!« Ubogljivo se obrnem in skoraj pomirjena pridem domov, zložim vreče v šupi na tla in jih pokrijem s travo. Zakaj, ne vem; še danes imam občutek, kot da bi nekdo drug vse to delal namesto mene.
Ni minilo deset minut, ko se pojavijo na dvorišču gestapovci. Dobro sem razumela in govorila nemško. »Zakaj pa nisi peljala hrane za partizane,« me eden priliznjeno vpraša. »Ata so mi ubili, niti koščka kruha jim ne bi dala, zdaj pa naj bi delala zanje,« mi je planila na dan vsa zadržana jeza. In atova odločnost in pogum. »Ali mar ne vidite, da sem pripeljala samo travo? Pa jo pojdite gledat v šupo, če mi ne verjamete.« In res so za menoj odšli v šupo. »No, saj vemo, da si odšla po travo,« mi malo bolj spravljivo rečejo. Kaj tudi to vedo? In še jih vprašam, kot bi jih vprašal tudi ata: »Kdo pa vam je povedal, da naj bi peljala hrano za partizane?« »Cerar,« mi prostodušno priznajo.
Seveda, sem premišljala kasneje, njegove hiše niso nikoli obiskali gestapovci, da bi iskali hrano, ki se je pri njem zbirala za gošarje, in nikoli jih niso presenetili na ‘javkah’. Cerarju se ni nikoli nič zgodilo! Res, kako prav je imel ata, ki je pravil, da komunisti skupaj z gestapom uničujejo slovenski živelj. Še zdaj, po atovi smrti bi mamo, staro mamo in naju s sestrico najraje uničili. Naslednji dan pa Cerar, ves radoveden sprašuje mamo: »Zakaj pa mi Marica ni pripeljala hrane?« Tokrat pa je tudi ona zbrala pogum in mu zabrusila: »Kar odpelji voziček sam.« Odpeljal ga je brez besed.
Hudobne naklepe so snovali še naprej. Pred koncem vojne so nas še nekajkrat okradli in se še enkrat hoteli znesti nad nami štirimi nebogljenimi ženskami.
Bilo je neke noči po Miklavžu l. 1944. Dopolnila sem štirinajst let. Imela sem občutek, da me težijo vedno težja bremena, ki jim nisem kos, pa jim bom kos morala biti, že zaradi nebogljene stare mame, bolehne mame in petletne sestrice. S staro mamo sva spali na vrhu v sobi, mama in Helenka spodaj v hiši. Pozno zvečer nas prebudi butanje po vratih. Tako so lahko butali in vpili samo gošarji: »Verduncklung, Gestapo,« so nas po nepotrebnem strašili, saj je bila po vsej vasi tema kot v rogu. »Gestapo, preiskava, Marica, vstan’, pojdi jim odpret!« prestrašena zaječi stara mama. Nisem se dvignila, ker sem bila prepričana, da so gošarji. Prestrašeni smo prisluškovali v noč. Še dobro, da se jim tokrat vrata niso vdala, ker so jih večkrat s pajserjem sneli s tečajev. Ali pa jih je nekaj presenetilo. Naenkrat sem slišala, da so zleteli skozi šupo v vrt in čez grapo v gozd. Dobro sem poznala tudi njihovo hojo, ki je bila drugačna od hoje gestapovcev. Še preden smo se lahko oddahnile, približno čez deset minut, pa saj smo vedno le na pol spale in v grozi trepetale, se spet zasliši močno trkanje, drugačno od partizanskega butanja in kričanja. »Zdaj so Nemci!« si rečem. Že zaslišim povelje: »Aufmachen!« Mama je spala spodaj in že jo slišim: »Marica, odpri!« Ni znala nemško in se je vedno zanašala name. Res sem vstala. Prižgem luč in trkanje utihne. Grem po stopnicah dol. Pred vrati so Nemci. »Ali niso pri vas kradli partizani,« me gestapovec prične zasliševati. »Saj vidite, da jih ni,« jim slabotno zatrdim in ne ostane jim drugega, kot da odidejo.

stran: 035

Kasneje sem v življenju večkrat premišljevala o teh dveh nočnih obiskih. Če bi se gošarji in Nemci srečali pri nas, komu bi le-ti verjeli: nam, da nam gošarji kradejo, ali gošarjem, da jih podpiramo? Nad kom bi se znesli Nemci? Nad kom partizani, če bi jih Nemci nasilno pregnali od nas? V vsakem primeru nad nami štirimi! Bile smo zgolj orodje v rokah gošarjev in Nemcev, vsak trenutek v nevarnosti, da nas stre nasilno kolesje enih ali drugih.
Od neprestanega nočnega prebujanja smo bile že vse iz sebe. Od strahu smo komaj kaj spale. Spet drugič pride policijska patrulja. Potrkajo, pokljukajo – vrata so bila odprta. Tako smo že bile zmedene, da smo jih zvečer pozabile zakleniti! Ob glasnem govorjenju policije se zbudimo, če smo sploh kaj spale. Prestrašena in prezebla se sesedem na stopnico. Policist je že stal v veži, seveda če je bilo odklenjeno. Pričakujemo morda gošarje, vrta policist vame? »Ich hab vergessen,« izjecljam in si trepetaje ovijam spalno srajco okoli kolen. Morda sem se mu zasmilila, ker mi je le požugal in svarilno podučil, da moramo zaklepati, da je nevarno, da lahko pridejo gošarji. »Seveda, vem, saj vem,« sem mu razumevajoče prikimavala.
Kmalu zatem so pri nas spet kradli gošarji. Kaj in koliko, si nismo preveč gnale k srcu, tako smo se bale in si želele, da bi nas že končno pustili na miru. Zagrozili so nam, da ne smemo prijaviti policiji. Tako smo se bali obojih, da res nisem šla prijavit. Ob desetih dopoldne se že pojavi Druschke in njegova gestapovska druščina. Mama je hitro prinesla na mizo steklenico z žganjem, jaz pa sem napeta čakala, kaj bo. Druschke je že vedel, da znam nemško samo jaz. Začel me je zasliševati, zakaj nisem prijavila kraje. Povedala sem mu, kaj so nam partizani zagrozili. Zdelo se mi je, da ga je popito žganje že malo omehčalo, zbrala sem pogum in ga vprašala, kdo mu je povedal, da so pri nas kradli. »Wer hat das gesagt?« – »Herr Vidic,« po domače Klinarjev, kolar po poklicu, mi je še pojasnil, ker je bilo v vasi več Klinarjev in Vidicev. Ta je bil komunist že pred vojno.
Hvala Bogu, da nam je gestapovec tudi to pot prizanesel. Ali je mogoče, da je bolj prizanesljiv od naših ljudi, ki so se nas na vsak način hoteli znebiti? Kasneje smo zvedeli, da so se gošarji posluževali Vidica tudi za to, da jim je povedal, kako so domačini o njih govorili, ko so prijavljali kraje, kaj so prijavili itd. Prihajal je na policijo pod pretvezo, da so gošarji kradli tudi njemu. Razumljivo, da mu niso nikoli.

Opis slike: Anton Lipovec leta 1942, star triinštirideset let

Zlata svoboda

Po vojni se je komunistični teror še bolj razbohotil. Masovni sestanki so se kar vrstili. »Kdor ni za nas, ga bomo pohodili kot črva na cesti,« je vpil Franc Kristan – Mehvačev. Zdaj šele smo bile prestrašene, saj smo vedele, da smo zanje kot črv na cesti. In spet drugič je mami na dvorišču zagrozil Vilmanov Franc – Škantov: »Lipovka, nekaj vas bomo pobral’, pa ne boste n’č več nazaj pr’šl’. Odpelal’ vas bomo v Belo.« S tem je mislil v gmajno nad vasjo. Spet je šla mama v smrtnem strahu k atovemu bratrancu Blažu Potočniku, ki je bil učitelj in med vojno izseljen v Srbijo. Takoj po vojni je bil zato celo ravnatelj šole. Malo je le utišal Škantovega, češ da jih bo nekaj treba »malo v Beograd poslati«. Pa so le oni njega s šole spodili. Nikoli več ni bil ravnatelj in je potem učil na vajenski šoli.

stran: 036

Kar naprej so prirejali povorke in se spet na vse grlo predirali. V največje veselje jim je bilo, da so se ustavili pred našo hišo in kričali: »Smrt izdajalcem! Smrt belogardistom!« Takrat smo prvič slišale to besedo. Ata je ni nikdar omenil. Mama in Helenka sta se naužili toliko strahu, da sta se še leta 1954, ko sem se odselila in sta ostali v hiši sami, skrili v hiši pod klop ob peči vsakič, kadar sta zagledali na cesti neznane ljudi.
Spet drugič so med povorkami vzklikali: »Živela svoboda! Naj živi zlata svoboda!« Ob ‘zlati svobodi’ je v meni zavrela kri in najraje bi kričala nazaj: »Kakšna zlata svoboda! Vaša svoboda je žejna krvi! Zlata svoboda ne ubija nikogar! Ne vzame ničesar!« Pri nas so še kar naprej delali preiskave, nas obsodili zaradi atovih nemških učbenikov, atovega rodovnika v gotici, zaplenili premoženje, me spodili iz šole. Gimnazija je ostala zame za vedno nedostopna. Mama je pisala prošnje, naj nam pustijo vsaj hišo, a vse zaman. Zato je v maminem imenu napisal prošnjo mož atove sestre, a je bila to bolj grožnja kot prošnja: »Če ne dobim v štirinajstih dneh pojasnila, zakaj je zaplenjeno moje premoženje, bom šla v Beograd na vojno sodišče. Tam je zapisano, da je moj mož častni državljan Srbije, ker je med prvo svetovno vojno v odločilni bitki prostovoljno prihitel na pomoč Srbom.« V treh dneh smo dobili z občine odgovor, da pri nas ni bilo nikoli zaplenjeno, bila je pomota. Odslej smo pred zaplembo imeli mir, ne pa pred nočnimi preiskavami.
Tudi ne pred pritiski vseh vrst.
»Micka,« se je po vojni pojavil pri nas eden od novopečenih občinskih mož, »če bi ti podpisala, da je šel tvoj prostovoljno v gmajno, bi dobila pokojnino in obe dekleti bi se lahko šolali.« »Kaj pa bodo rekli moževi sorodniki in drugi, saj vsi vedo, da so ga komunisti ubili. Ne, lagala pa ne bom !« je bila tokrat mama neustrašena. Pri nas je bila kmetija in lahko smo se preživili, kaj pa drugod, kjer so ostale vdove brez pokojnine, vsa družina brez sredstev za preživetje? Ali naj poginejo od lakote? Zato so nekatere klonile, podpisale, da so dobile pokojnine in lahko izšolale otroke. Razumeli smo jih, vedeli za pritiske, ki so jih doživljale, in nikoli jih nismo obsojali.
Po mnogih letih, ko sem bila že poročena, so prihajali k meni nekateri, ki niso bili nikoli za komunizem ali pa so se razočarani odvrnili od njega. Poznali so mojo pokončnost in mi marsikaj zaupali. Vedeli so tudi, da nisem prav nič maščevalna. Leon Šmid mi je rekel: »Stari so nas izigrali, da smo mi mladi delali namesto njih. Ne dvigujmo pepela. Če bi mogel v tem trenutku postaviti predte ata, bi ti ga takoj.«
Špornov Zdravko si je postavil hišo na Bregu pri Žirovnici samo zato, da ni srečeval ‘določenih ljudi’. S tem je mislil mene. »Ko Marico srečam, imam dan pokvarjen.« Popival je in Šobčev ata, ki ga je pijanega vodil domov, mu je včasih oponesel: »Mir bi dal in pustil kmete.« »Ko pa me je bilo tako strah groženj. Obljuba, da bom dobil kmetijo, pa je bila tudi tako vabljiva. Danes ne bi več nasedel.«
Mlajša Lipovčeva hčerka Helenka, ki živi na Koroški Beli, je kasneje zvedela kakšen drobec. Povedala mi je: »Tisti večer, ko so ata odpeljali, so se zbrali v hiši mladega gospodarja Antona Kapusa, po domače pri Čopovih. Ko se je Čopova mama vrnila od nas, kamor je hodila molst, so jo vprašali, če je Lipovec doma. Vedela je, da ga bodo odpeljali, pa ni nič povedala. Na stara leta, ko jo je pričela zapuščati pamet, je hodila z žico navito okrog rok in govorila, da so bili s tako žico zvezani tisto noč, ko so jih odpeljali.«
Helenka mi je tudi pripovedovala, da so se nekega večera gošarji in terenci zbrali pri Jurčkovih, pri trgovki in gostilničarki Tereziji Čop. Tam sta Anton Kapus in Jože Svetina prepričevala komandanta Ivana Vovka – Živana, naj ne ubijejo Lipovca, Vidica in Demšarja. Nekaj časa jih je poslušal, potem se je razjezil in odločil: »Prej ste govorili, naj jih ubijemo, zdaj spet da ne. Ubili jih bomo!« Tudi Jurčkova mama je na starost govorila, da se še miši in podgane ne pobijajo tako, kot so pobijali ljudi. Vedno pa nam je zatrjevala, da nič ne ve, kaj se je zgodilo z našim atom.«
Nesrečni ženi! Koliko nedolžnih ljudi, ki so bili nehote priče moriji, je kolesje komunističnega nasilja spravilo podse in pritiskalo nanje do smrti. Tudi marsikaterega gošarja je strlo, se spominja Marica. »Nočov Joža iz Javorniškega rovta, po domače se je reklo pri Miševcu, je bil močan in postaven mlad fant in partizan, vsa družina je bila partizanska. Spominjam se ga, ko je že po atovi smrti prišel mimo naše hiše in z mogočnim glasom grmel na našo mamo: ‘Kar naš’ nardejo, use prou nardejo,’ Mama si je zelo želela o atu zvedeti kaj več kot samo to, da je verjetno mrtev. ‘So našega ata zares ubili?’ je na tihem upala, da bo o atu kaj več zvedela. Jože pa je še kar naprej ponavljal: ‘Naš’ že vedo, kaj je prou.’

stran: 037

Ne vem, kaj se je Jože zameril novim oblastnikom, že jeseni 1945 so ga zaprli v Kočevju, kjer je bil kar nekaj časa. Ko sem ga ponovno videla kakih dvajset let kasneje v cerkvi v nekem zdraviliškem kraju, sem ga komaj prepoznala. Razvalina življenja: suh, postaran, zgaran. Od njegove nekdanje mogočnosti je ostal le še kupček nesreče. V srce se mi je zasmilil. ‘Ljubi Bog,’ sem molila, ‘vem da si mu ti vse odpustil. Tudi jaz mu odpuščam, kar je nam hudega storil.’ Še hvala Bogu, da ga maščevalno kolesje komunizma ni do konca uničilo, ampak da je spet našel sebe.
Špornov Zdravko se je zapil in na starost izdal Lipovčevi Marici, kaj se je zgodilo z možmi, ko so jih odpeljali. »Povedal mi je, da je moral biti na straži, ko so pobijali ata, Vidica in Demšarja. Vse tri so pripeljali v Jeseniški rovt in jih zaprli v štalo, last požgane domačije, ki so jo zažgali partizani, potem ko so bili v njej ubili gospodinjo in dva sinova in jih pustili v goreči hiši. Špornov se je spominjal: »Prvi je pod udarci omahnil Demšar, verjetno so ga že prej mučili. Vidic se je še nekaj časa branil. Vaš ata, ki je bil vedno močan, se je branil tako dolgo, da so ga morali zvezati. Potem so ga bili z železno kroglo na verigi. Deset udarcev, deset krikov sem naštel, potem šele je obležal. Na koncu so ga še ustrelili. Ata je pretepal neki Vanek iz Kranja. Kasneje je ponorel in postal tako divji, da so ga morali partizani sami ubiti,« je zvedela Marica od Šporna.
»Kjerkoli vidim spomenik partizana s puško v roki in v borbeni drži, pomislim na nasilje, ki so ga storili našemu atu in desettisočim drugim. Kakšni junaki, kakšni heroji pa so to bili!? Naj povečajo kip partizana na trikratno naravno velikost, če je bil partizan tak junak, da je streljal pod kolena le neoboroženega, sestradanega, mučenega Slovenca. Še tega naj upodobijo pod njim, da se bo videlo herojstvo partizanov!« je v bridkosti in bolečini Marica končala svojo pripoved o nepozabni krivici in trpljenju, ki so ga komunisti prizadeli njenemu očetu Antonu Lipovcu, njegovi ženi, stari materi in dvema deklicama. Atova smrt sama po sebi jih je zaznamovala z bolečino, toda še po vojni je zloba komunistov kar naprej prilivala strup v njihove nikoli zaceljene rane.
Ali se bodo sploh kdaj zacelile? Ob takem sprenevedanju, potvarjanju, namerni ignoranci in lažeh, ki sem jih poslušala na predavanju z naslovom Nasilje in krščanstvo v Muzeju novejše zgodovine, jih bo zagovornikom revolucije uspelo le odpirati. Ali sploh vedo za nezaceljene rane tisočerih, kot so Marica Lipovec, por. Lukan, in njej podobnih širom po Sloveniji? Prav gotovo vedo, kakšni zgodovinarji pa sicer so, zato se čudim, kako so mogli pripraviti tako razstavo in predavanje, ki sta žalitev normalne človeške pameti, žalitev za vse nas, ki moramo še danes poslušati laži!
Govorjenja in fotografij o nacističnem nasilju sem se preobjedla že v otroških letih. Osnovnošolčki smo romali enkrat na Belo polje pri Hrušici, kjer so Nemci streljali talce, spet drugič v gestapovske zapore v Begunjah, ki so nam vzbujali grozo, za prvega maja na Poljane pod Mežakljo ali v partizansko bolnišnico nekje na Mežaklji, pa na Javornik pred hišo s spominsko ploščo, kjer je Črna roka mučila Jožico Kunstelj, itd. Mnogo let kasneje so prihajala spoznanja o tem, zakaj so Nemci postrelili talce, v kakšne mučilnice so komunisti spremenili begunske zapore po vojni, kaj se je po vojni dogajalo v gostilni Satan na Poljanah, zakaj se je Radovna pobarvala rdeče, kdo je ubil Jožico Kunstelj in še dosti drugega. Iz pogovora z Marico Lipovec sem zvedela, kako jih je med vojno mlelo kolesje (prav to besedo je uporabila!) nacizma in komunizma hkrati, kolesje komunizma jih je hotelo uničiti še po smrti očeta in jih mlelo še dolgo let po vojni. In če pomislim na tisoče podobnih zgodb, objavljenih samo v Zavezi! Po razstavi sodeč je med vojno Slovence mlelo večinoma kolo nacističnega in fašističnega nasilja! Tudi predavanje Nasilje in krščanstvo ob izteku razstave ni omenilo komunističnega nasilja! Zdi se, da je nekaterim zgodovinarjem še vedno dobrodošlo krščanstvo, ki naj bi bilo v svoji dvatisočletni zgodovini edini krivec nasilja, še več, vsa Stara zaveza kar ječi od krvavega nasilja.

Druga žrtev tega večera

Istočasno kot po Lipovca so prišli še po Janeza Vidica. Akcija je bila široko zasnovana, kot lahko razberemo iz kasnejšega poročila enega znanih morilcev na Jesenicah in okolici Zvoneta Ažmana. Vodil jo je vodja VOS-a Ivan Vovk – Živan, ki je bil spoznal, da je treba hitro ukrepati, in je poslal v akcijo grupi VOS z Jesenic in Mežaklje skupaj z nekaterimi terenci, ki »so dobro poznali teren in tudi hiše izdajalcev. »Počakali smo, da se je stemnilo,« se spominja Ažman, »nato pa smo krenili po cesti skozi Trebež na Koroško Belo. Postavili smo zasede in prvi dve skupini sta odšli po Vidica in Lipovca. Kmalu so se vrnili z obema izdajalcema in kolona se je vračala … «

stran: 038

Kdo je bil Janez Vidic, poleg Lipovca druga žrtev tega večera? Rojen je bil leta 1890 na Koroški Beli. Bil je mojster na lahki progi v jeseniški tovarni, posestva ni imel. Njegova naravna inteligenca, pridnost in poštenost so mu pomagale, da je postal občinski odbornik občine Koroška Bela, tajnik gasilcev, cerkveni ključar, predvsem pa se je izkazal pri gradnji gospodarske zadruge in kulturnega doma, kjer je delovalo živahno katoliško prosvetno društvo. Pri društvu je bil blagajnik, igralec in, kot se spominja ena najstarejših Belank, tudi pevec z lepim tenorjem. Poročen je bil s Franco roj. Zavelcina (1892) in imela sta tri otroke: sina Janeza (1925) in hčerki Marico (1927) in Anico (1930). Starša sta kmalu odkrila v sinu bistrega in ukaželjnega dečka, ki je vedno prebiral knjige, zato sta ga po osnovni šoli poslala v škofijsko gimnazijo v Šentvid. Končal je šest letnikov, se vrnil domov in bil kasneje poklican v nemško vojsko. Če očetu Janezu Vidicu ni bilo dano, da bi se izšolal, je to hotel omogočiti sinu.
Janez Vidic je bil stric in krstni boter nečaku Branku Čušinu (1935) s Koroške Bele. V kakšnem spominu hrani ‘botra Janeza’ Branko, ki še ni imel devet let, ko so botra odpeljali?
»Botra Janeza sem gledal ‘od spodaj gor’, tako sem ga spoštoval in imel rad. Imam ga v lepem spominu tudi zato, ker je moji mami, ki je bila njegova sestra, pomagal, ko smo gradili hišo. Stara mama je živela pri nas in svojo mamo je boter Janez rad obiskoval. Sorodniki smo bili zelo povezani, veliko smo se obiskovali in ne spominjam se, da bi kdo o botru rekel slabo besedo ali ga opravljal. Ko je moral botrov sin Janez v nemško vojsko, bila sva velika prijatelja, je boter zelo žaloval. Kar ni mogel sprejeti dejstva, da odhaja. Spominjam se, da smo ga šli l. 1943 obiskat v Innsbruck. Kako težko bi mu šele bilo, ko bi vedel, da sinove vrnitve domov ne bo dočakal.
Vpričo nas otrok se odrasli o vojnih dogodkih niso pogovarjali. Vem pa, da so bili takrat, ko so strica odpeljali, vsi začudeni, zakaj le so odpeljali tudi njega. Nihče se ni mogel spomniti, da bi stric Janez dal kdaj kakšen povod. Danes vem, da so odstranili vse vidne ljudi – nosilce javnega mnenja, ki nasprotnikom ni bilo po volji. Ko sem po vojni večkrat slišal besedo ‘proletarec’, sem vedno pomislil na strica. Zame je bil zgled pridnega, zavzetega in poštenega delavca.«

Opis slike: Janez Vidic z ženo, sinom Janezom in hčerko Marico

‘Aretacija’ je potekala podobno kot pri Lipovcu, le da so pri Vidicu imeli manj dela s krajo. Ukradli pa so tudi nje temeljito: do zadnjega koščka perila, do zadnje rjuhe. V svojo nenasitno malho so stlačili še lepo vsoto cerkvenega denarja, ki ga je hranil cerkveni ključar Janez Vidic.
Tragično novico o očetovi smrti so sporočili tudi sinu Janezu na nemško fronto v Francijo. Že pred tem se je nekoč Janez sporekel z nadrejenim nemškim vojakom, ki je trdil, da v Jugoslaviji ubijajo banditi. Janez je pred odhodom na fronto v svojem domačem okolju poznal samo zavedne Slovence, ki so bili odkriti nasprotniki Nemcev in nemškega rajha. Ko je prispelo na fronto obvestilo o očetovi smrti, je prav isti Nemec poklical k sebi Janeza in mu izročil pismo. Janez se je od presenečenja in žalosti kot spodkopan sesedel. Nemec pa je zmagoslavno vihtel pismo, češ pa sem le imel prav, ko sem trdil, da v Janezovi domači deželi morijo banditi. Janez je v tuji deželi, daleč od domovine krvavel za Nemce (na fronti je bil ranjen in ostal invalid vse življenje), njegovega dobrega in ljubljenega ata, zavednega in ponosnega Slovenca pa ubijejo rodni bratje – Slovenci.

stran: 039

Po končani vojni se je Janez srečno vrnil in do smrti živel v senci sovraštva, ki mu je ugrabilo očeta, ne v bitki, kakršne je on doživljal na fronti, ampak tistega večera 26. februarja 1944. To pa je bilo tudi vse, kar je sin lahko zvedel o smrti svojega očeta.
Danes je Janez že pokojni, zato je bila moja sogovornica njegova žena Marija Vidic (1922), snaha ubitega Janeza Vidica. »Žal ata osebno nisem poznala, ker sem prišla na Gorenjsko šele po vojni in se dosti let kasneje poročila z njegovim sinom. Za gotovo pa vem, da je vse življenje žaloval za atom. Vsi pogovori so se vrteli okoli njegove smrti, predvsem pa ga ni pustila pri miru misel, da ne ve, kje je ata pokopan. Veliko je hodil po okoliških gozdovih, kot da bi bil gnan od nekega notranjega nemira. Vse življenje je iskal po gmajni, da bi izsledil atov grob, in spraševal ljudi, ki bi morda vedeli zanj. Hotel si je tudi priti na jasno, kdo so bili krivci za njegovo smrt, kdo ga je ubil. O tem je spraševal ljudi, ki jih je poznal, pa od nobenega zvedel nič oprijemljivega. Spominjam se, da je že dolgo po vojni dobil nepodpisano pismo, pisano z zelo preprosto pisavo in kratkim sporočilom: Janez, ti ne dolžiš pravega, vprašaj Anico Vilman, ona bo vedela. Ne vem, kako je mož ukrepal naprej, vsekakor ni zvedel nič in tudi za grob ne. Meni so pošteni ljudje vedno govorili le dobro o Janezovem očetu. Njegov dobri znanec vdovec Rožič mi je nekoč rekel: »Manj bi se čudil, če bi ga bili ubili Nemci, kot pa da so ga pognali v smrt naši ljudje. Bil je velik narodnjak, zato je bil na poti Nemcem in radi bi se ga znebili.«
Po vojni je vdova ubitega Vidica ostala brez pokojnine, čeprav je bil mož več kot trideset let zaposlen v tovarni in nazadnje napredoval v mojstra. Sin Janez, ki se je iz nemške fronte vrnil invalid, si je srčno želel, da bi lahko študiral zgodovino, čeprav je bil tudi izvrsten matematik. Da bi končal gimnazijo in se vpisal na univerzo, je bila zanj utopija. Zaposlil se je na mezdnem uradu v tovarni, ker bolj natančnega in sposobnega delavca na tem mestu ne bi bili mogli dobiti. Lahko bi bil dobil nemško pokojnino zaradi invalidnosti, pa je ni upal zaprositi, da ne bi izgubil službe. Kasneje se je za nekaj mesecev znašel v zaporu. V družbi je na cigaretno škatlico izračunal, koliko stane v vsakega državljana Titovo potovanje z Galebom v Indijo. Kaj pa je hotel, če je ob vsaki priliki rad in dobro računal!
In kako naj preživi priletna mama z dvema nezaposlenima hčerkama, brez posestva in brez pokojnine? Dobila jo je šele čez nekaj časa, ko so prek znancev prišli do dobrega advokata v Ljubljani, ki jim je izdal potrdilo, da je bil njihov ata ubit brez sodbe, za pričo pa sta bila dva partizana, eden je bil domačin Janez Bizjak, ki je upal povedati resnico o Janezu Vidicu.

In še tretja žrtev tega večera

Zvečer 26. februarja se je vrtelo kolo komunističnega nasilja v hitrem teku in zmlelo v smrt še tretjo žrtev tega večera, Vincenca Demšarja iz Trebeža nad Slovenskim Javornikom. »Ko se je kolona z obema izdajalcema Lipovcem in Vidicem kmalu vrnila,« nadalje opisuje akcijo Zvone Ažman, »se je na mostu pri Trebežu ustavila, postavila zasede in trojica je odšla prek mostu po nemčurja Demšarja.« Sledi opis aretacije, ki se bistveno razlikuje od pripovedi Demšarjeve žene.
Njegova žena Dragica z dekliškim priimkom Erlah je danes dobrovoljna, preprosta, plemenita in srčno dobra oseminosemdesetletna starka, ki se iskreno razveseli vsakogar, ki jo obišče. Tudi mene se je. Pravijo, da čas najbolje celi rane, toda v pogovoru z njo sem videla, da njene rane kot pri večini svojcev ne bodo nikoli zaceljene in njene solze nikoli osušene.
»Komaj pet let sva bila poročena, ko so ga vzeli. Še dobro, da sem imela mamo. Ata je umrl med vojno. Od žalosti bi lahko bila umrla. Bila sem čisto na tleh. Vse bi bilo lažje, če bi ga pustili pokopati na pokopališču. Saj se vendar ne more skriti, če človeka ni. Vsak je govoril drugače, kje da so. Ljudje so ugibali, komunisti pa pustili, da se ni nič določenega zvedelo.
Letos mineva šestdeset let, odkar so ga vzeli. Tisti večer, 26. februarja, so streljali za našo hišo. Potem smo zaslišali bunkanje po vratih in kričanje: »Aufmachen!« Mož je odgovoril, da zvečer ne odpiramo nobenemu. Potem so šli za hišo na zadnja vrata in jih vrgli s tečajev. Vdrlo je v hišo kakih sedem partizanov. Rekli so, da so prišli iskat mojega moža. Bil je zelo bolan na ledvicah. Stala sem v veži, pokleknila in jih prosila: Pustite mi moža, ker je bolan! Eden od partizanov, moj sošolec Leon Šmid, mi je rekel, da bo mož čez dva meseca prišel nazaj. S seboj je vzel nahrbnik in nekaj perila. Kar je imel oblek, so mu vse vzeli in rekli: Saj jih ne bo več rabil. Prebrskali so vso hišo, tudi posteljne modroce, in nekaj iskali.

stran: 040

Opis slike: Žirovski fantje – Drugi z desne Vencelj Demšar

Kaj tako hudega sem težko preživela in to je za ženo taka bolečina, da se ne da opisati. Jokala sem vse dneve, noč in dan. Moja draga mama me je tolažila in hodila za menoj, da sem še kaj naredila v hiši in v hlevu. Imeli smo eno kravo in redili enega pujska. Te noči ne bom nikoli pozabila, dokler bom živa, te groze, tega strahu. Če je že moj ljubi mož šel, bi jaz tudi rada šla z njim, da bi skupaj umrla in bila večno povezana.
Naslednji dan sem morala na gestapo odjavit moža. Nisem pa omenila, da ga je prišel iskat Leon Šmid, ker bi Nemci gotovo selili njegovo mamo. Zelo sem se bala, da me ne bi zaprli, ker je bila mama bolna in popolnoma slepa. Po enem tednu so prišli k nam trije gestapovci, oboroženi z brzostrelkami. Eden je vprašal, kje imam moža. Mama je ležala v postelji, pod pečjo so bili še moževi čevlji. Eden je vprašal: Ali se mož hodi domov preobuvat? Sem rekla, da ne in čevlji so bili plesnivi od vlage. Je rekel gestapovec: Bomo že videli, kako bo z vama.
Kmalu sem dobila poziv za prisilno delo. Na Jesenicah sem morala pospravljati železničarske sobe. Hvala Bogu, da sem lahko hodila domov, da mama, ki je bila slepa, ni bila sama. Doma sem imela pripravljen majhen kovček s perilom, da bi ga vzela s seboj, če bi naju z mamo selili. V kovčku pa lepo Marijino sliko, in res me je varovala sveta Mati Božja, da sem ostala doma.
Neki dan sem šla z Jesenic nazaj domov in so me ustavili Nemci s klicem: Halt! Čisto mirno sem obstala in čez čas so me izpustili. Moja mama, bila je čisto sama, je bila zelo žalostna in se je bala, da me ne bo več nazaj domov. Obe sva se bali vsakega avtomobila, ko je privozil mimo hiše, da naju Nemci ne bi prišli iskat in naju selili. Vsak dan si se tresel, kaj bo, zvečer pa še streljanje ‘flaka’ čez našo hišo. To je bilo tako grozno, da se ne da povedati.
Nemci so nekega večera iskali moža, govorili pa so slovensko in še danes ne vem, odkod so prišli in ali so bili res Nemci ali kateri drugi iz vojne. Da sem morala na prisilno delo na Jesenice, me je pri Nemcih tožil naš sosed Janko, češ da lahko delam. Res sem delala doma vsa dela, mama zaradi starosti in slepote ni mogla več. Potem je prišla še bližnja soseda in mi rekla: Če se ne moremo maščevati tvojemu očetu, ker je že umrl, se bomo pa tvojemu možu! Nisem vedela, kaj vse to pomeni. Moj mož ni hodil nikamor ven, živel je samo za dom in mene, ki me je zelo spoštoval in ljubil. Zame je bila ta izguba neizmerna bolečina. Le zakaj taka grobost, ko smo mislili, da nas bo osvobodilna vojska rešila okupatorja. Pa se je izkazalo vse drugače. Zelo sem bila razočarana, da je moj dragi ljubljeni mož moral po krivici in natolcevanju naših sosedov tako na krut način umreti.

stran: 041

Opis slike: Medvojna fotografija – Z leve Vencelj Demšar in njegova žena Draga

Ko je prišla težko pričakovana svoboda, sem vprašala soseda, kam so odpeljali moža. Vprašala sem tudi sošolca partizana Leona Šmida, ki je tisti večer moža odpeljal, kam so ga odpeljali. Moj mož da je odšel na Primorsko in da je bil ranjen v nogo, mi je povedal. ‘Rano ste videli, potem ko ste ga ubili in slekli! Po nesreči je bil ranjen pri soldatih, ko je služil vojsko v stari Jugoslaviji,’ sem mu povedala. Pa je zagrozil meni in mami s pištolo, naj mu dava mir, drugače bo ustrelil še naju. In še sem mu povedala, da ga nisem izdala gestapu, da je on tisti večer odpeljal moža. »Vsaka ti čast,« mi je samo rekel. Nikoli več ga nisem spraševala.
Vsako leto na tretjo soboto v septembru se zberemo na Križevcu v Javorniških Rovtih pod Belško planino. Ob znamenju imamo mašo. Tudi letos so prišli pome in me lepo sprejeli. Zbere se nas veliko Belanov in Rovtarjev. Raje vidim, da ni nobenega, ki bi lahko rekel kakšno grdo besedo. To človeka boli.«
Potem ko je gospa Demšarjeva izpovedala svojo bolečino, prestani strah in grozo, ki se jih ne ‘da povedat in opisat’, me je zanimalo, kdo in kaj je bil njen mož. Njen mož Vincenc Demšar (1909), pravili so mu Vencelj, je bil zadnji, sedemnajsti otrok v družini Demšar iz Žirov. Njegov brat Viktorin Demšar je bil pred vojno kaplan na Beli in pobudnik kulturnega življenja. Verjetno je on pritegnil najmlajšega brata na Belo. Tu se je izučil mizarstva in bil zaposlen pri mizarju Meniku. Ko je zbolel, odstranili so mu ledvico, tega dela ni mogel več opravljati, zato je sprejel službo policaja in je bil do vojne policijski uradnik v Kranju. Ko se je pričela vojna, sta z ženo Dragico (1916) pribežala na njen dom v Trebež. Dragičin oče Janez Erlah je bil pred vojno župan na Beli, in ko je l. 1942 umrl, je Vencelj po njem prevzel službo električarja v tovarni. Ali ga je pahnila v smrt obtožba, da je bil pred vojno jugoslovanski policijski stražnik, ali pa se je hotel kdo polastiti hiše predvojnega župana. Ko je l. 1946 umrla še Dragičina mama, Dragica ni imela več nobenega svojega človeka. Kasneje se je poročila, ponovno ovdovela in danes se piše Hostnik.
Če se vse prestane groze in gorja ne »da povedat in opisat«, kot mi je gospa Dragica večkrat med pogovorom zatrjevala, se končno sprašujem, kako bi ga sploh lahko zajele mrtve fotografije in črke razstavnih prostorov? Pa prireditelji razstave Kolo nasilja tega niti niso skušali storiti. Verjetno jim še vedno zadoščajo dokumenti kot npr. že omenjeno poročilo o ‘aretaciji’, ki ga je dvajset let po tem dogodku zapisal eden jeseniških likvidatorjev Zvone Ažman. Zapis se konča z odstavkom: »Pred polnočjo smo prispeli v naše taborišče. Izdajalce smo stražili v 15 minut oddaljenih svislih. Takoj zjutraj je vodja okrožja VOS-a tov. Živan z ostalimi člani okrožja VOS-a zaslišal vse tri izdajalce, in ker smo imeli veliko zadostnih neizpodbitnih dokazov za njihovo izdajalsko delovanje in ker so tudi sami priznali njihovo sovražno delo do osvobodilnega pokreta, so bili zato še isti dan likvidirani. Obveščevalci VOS-a so svojo nalogo opravili in vsi aktivisti na terenu so si oddahnili in še z večjim elanom brez strahu aktivno sodelovali za NOP.«

stran: 042

Ustavimo za danes kolesje nasilja, sovraštva in laži, da se nam srce in misel umirita. Ob misli na osrečujoč dogodek, ki ni podvržen nobenemu nasilju, je ob koncu pripovedi zasijal obraz prijazne oseminosemdesetletne gospe Dragice. Zaupala mi je: »Kmalu po tistem, ko so ga odpeljali, se mi je mož prikazal v sanjah. Prihajal je po poti za hišo navzdol, jaz pa sem mu šla naproti. Obraz mu je žarel, smejal se je in mi rekel: ‘Tako zelo zelo sem srečen!’ Z roko me je objel okoli pasu in ko sem se zbudila, sem še vedno čutila dotik njegove roke.«
»Tudi tega doživetja se ne da opisati,« še doda gospa Dragica. Seveda ne, skupaj z njo pa zaslutimo, da ta preblisk sreče prihaja od tam, kamor hudobija in sovraštvo tega sveta nimata več dostopa, kjer se vsako trpljenje in bolečina razblinita v brezkončni sreči. In kjer preneha vsaka laž.