Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 056

stran: 057

Jeseni 1943 je bilo toliko hudih dogodkov, da nikoli ni bilo izrečeno ime Veliki Osolnik tako, da bi mi ostalo v spominu, kot npr. Turjak, Grčarice, Velike Lašče, Kočevje. Ko sem pred leti ponovno prebirala knjigo Turjak iz leta 1944, sem obstala pri besedah, kako so se branilci Turjaka zavedeli, da je padla zadnja predstraža, ko so potihnili streli na Osolniku. Nenadoma sem začutila to hudo osamljenost, ki so jo morali občutiti ljudje na Turjaku. Ko sva si z gospo Breznikovo na Turjaku ogledovali kraj, kjer so pobijali ranjence, sva se tudi malo razgledovali okrog in ob pogledu proti jugozahodu se je iz gozda vsa bela zasvetila cerkvica. »Veliki Osolnik,« je rekla gospa in v meni je vstala misel: to je bila torej tista predstraža.
Lanskega avgusta in septembra pa je iz Buenos Airesa v Slovenijo prišel na obisk gospod Janez Dimnik s soprogo. Obiska sem bila zelo vesela, saj sta mi v Buenos Airesu s prevozi omogočila, da sem si s svojim sorodnikom Jožetom Ziherlom lahko ogledala vsa središča, ki so si jih požrtvovalni Slovenci zgradili v raznih delih tega mesta. Vsako obsega cerkev, prostore za kulturno in družabno življenje ter pouk in po možnosti še večje dvorišče. Človeka očarajo, ker vidi v njih njihovo nepremagljivo voljo živeti svoje slovenstvo. Ko sva se z Jožetom pogovarjala o naporih pri gradnji in vseh mogočih iznajdljivostih pri tem, me je ganil stavek: »Ko sva se z ženo pogovarjala o prispevkih, sva se zmeraj odločila za večjega, čeprav smo tedaj živeli zelo skromno. Saj ne bi mogli živeti brez teh domov, duše bi se nam posušile.« Nato je dodal: »Še zdaj vse večere v mislih preživim na rodni Polici in se pogovarjam z ljudmi. Ne veš, kako hudo mi je, ko kdo umre, pa ne morem za njegovim pogrebom.« Zdaj že leži na buenosaireškem pokopališču. Tam je dovoljeno ležati največ 10 let.
Dimnikovima sem predlagala, da bi ju kam peljala. Presenetilo me je, ko sta mi omenila Veliki Osolnik, saj na ta kraj tedaj niti pomislila nisem. Takoj sem vedela, da mora biti povezan s kakimi spomini.
In tako smo se čudovitega poznopoletnega dne peljali mimo Raščice na Veliki Osolnik. Gledali smo prijazne vasi med gozdovi in gospod Dimnik se je že z argentinsko pametjo vprašal, le kako tukaj ljudje živijo. Njegova družina ima v Argentini tudi dve za naše pojme res zelo veliki posestvi, okrog naših vasi pa je le malo sveta, a naši ljudje so znali preživeti tudi s takim majhnim koščkom. Zdaj seveda večinoma delajo v kakem podjetju in vasi so vse bolj le spalna naselja. Med potjo je povedal, da gre prižgat svečo svojemu bratu Martinu, ki so ga partizani ustrelili na Velikem Osolniku. Ob tem smo umolknili.
Ob prihodu v vas smo na veliki hiši zagledali tablo z napisom: 15. 9. 1943 je na tem mestu Tomšičeva brigada uničila belogardistični bataljon. Kadarkoli srečam tako obvestilo o uničenju ene ali druge strani, mi je težko. Pravzaprav druga stran ni postavljala takih tabel. V meni vstane nekakšen občutek sramu, da smo se med seboj pobijali. Kaj se zgodi v človeku, da ga do tega pripravijo. Parkirali smo avto in se odpravili peš proti vzpetini s cerkvico. Pri zadnji hišici na levi strani nas je gospodar, ki smo ga pozdravili, povabil, naj se ob povratku ustavimo pri njih. Cerkvica stoji na planem, na južni strani je nekaj precej ravnega sveta, nekaj je celo zoranega, proti severu pa se svet strmo spušča in je deloma zarasel. Na obnovljeni cerkvici je spominska plošča, ki so jo 15. 9. 2004 postavili občani Velikih Lašč, Ribnice in Sodražice, kot piše na njej. Na njej je sporočilo: Na tej plošči bereš imena vaških stražarjev, ki so umrli nasilne smrti 14. in 15. septembra 1943. Devet jih je padlo v boju, 24 pa so jih partizani po predaji pred tem zidom cerkvice sv. Lovrenca postrelili. Imena so navedena po skupinah glede na izvorne kraje, in sicer Gora (1), Sodražica (3), Sv. Gregor (9), Vel. Lašče (1), Vel. Poljane (9), Ljubljana Polje (9) ter Ljubljana Štepanja vas (1). Med fanti iz Polja pri Ljubljani je tudi ime Martina Dimnika. Prižgali smo svečo, nekaj časa stali tiho s svojimi mislimi, potem pa molili. Po molitvi smo sedli in gospod Dimnik je začel pripovedovati o svoji družini:

V Obrijah v Šmartnem smo imeli lepo domačijo. Oče je bil dober gospodar. Otrok nas je bilo devet, 3 dekleta (Mici, Lucija, Branka) in 6 fantov (Martin, Janez, Tone, Jože, Štefan, Peter). Imeli smo trdno delovno in versko vzgojo. Martin je bil najstarejši in so ga dali v gimnazijo. Stanoval je pri lazaristih, vendar se mu je v 4. razredu zalomilo in ni nadaljeval šolanja. Šel je v vojsko in se odločil za oficirsko kariero. Zadnja leta je služil v Šibeniku. Poročil se je, njegova žena Zora je bila Dalmatinka. Na Osolnik je prišel s svojo enoto skupaj z bratom Jožetom. Ko je Jože videl, da se bodo težko rešili, mu je svetoval, naj se umakneta, ker da pozneje umik ne bo možen. Martin mu je odgovoril: Jaz sem vojak in ne smem zapustiti položaja. In Jože se je sam rešil. Mene je zelo veselilo strojništvo in bi se šel rad učit h Kremžarju v Šentvid, pa me je oče določil za gospodarja. V nemškem ujetništvu pa sem prišel do strojev. Delal sem v mehanični delavnici v Berlinu do konca marca 1944. Tedaj pa so me odpustili in me pod stražo peljali domov. Tolmač v taborišču mi je ob odhodu rekel, naj grem doma takoj v hosto. Doma so me nemški vojaki hodili gledat, kaj delam, zato sem se avgusta umaknil k domobrancem. Nisem imel nobene izbire. Bili smo verni in pred vojno sem sodeloval v Prosvetnem društvu. Med nami in levo usmerjenimi fanti je bila napetost. Čutili smo se ogrožene. Leta 1938 smo bili fantje v gostilni. K nam je stopil Ivan Dovč in rekel: Če se nam ne pridružite, bo med nami nepremostljiv prepad. Ko je prišel v Prosvetno društvo predavat župnik Jenko, me je organist, ki ga je peljal v Moste, prosil, naj ga spremim, ker da se boji nasprotnikov. Ob povratku me je posvaril, naj ne hodim ob hišah, ker me lahko kdo napade. Doma sem zvedel za smrt svojega brata in za poboj več ljudi, ki niso hoteli sodelovati s komunisti. Med temi je bila zlasti grozljiva usoda mojega soimenjaka, a ne sorodnika Janeza Dimnika iz Sneberij. Zvabili so ga v Jarše, ga odpeljali v mežnarjevo klet, tam ubili, ga razrezali in vrgli v vreči v Savo. Ob koncu vojne smo šli vsi na Koroško, v Sloveniji je ostala le sestra Branka, ki je bila že od 1937. leta usmiljenka. Starši so bežali, ker so bili na seznamu za likvidacijo, njihovo posestvo je bilo že obljubljeno drugemu. Ostali smo v Vetrinju, vrniti se nismo hoteli, enostavno nismo šli na zbirno mesto, čeprav je mama rekla, da bo hudo, če nas dobijo Angleži. Rekel sem ji, naj me kar ubijejo, ker to ne bi bilo najhujše. Po brata Jožeta, ki je že šel na zbirno mesto, sem poslal sestro Cilko. Prav nič nisem zaupal Angležem, ki so bili prijatelji partizanov. Čez čas so vsi odšli v Kanado, tudi Martinova otroka in žena, kasneje iz Špitala pa še starši, ki so potem živeli pri Tonetu. Jaz sem bil že poročen in sem imel otroka, eden je bil pa na poti, zato me Kanada ni sprejela in sem moral v Argentino. Vsi smo si dobro uredili življenje. Jaz sem se posvetil strojem in se kmalu osamosvojil. Naša kri se je razkropila po svetu in naši žulji tudi. Naš dom pa je podrtija, novi gospodarji niso vedeli, koliko dela je potrebno, da domačija cvete. Ni mi lahko, pa poti nazaj ni. V novem kraju imam otroke, pa tudi dogovora gleda pokojnine med Slovenijo in Argentino ni. Nismo sanjali o povratku na belih konjih, kot nam očitajo, pač pa smo delali. Spomenka v Slovenski hiši besed: Domobranci, dajte se že enkrat osvoboditi (mislila je sovražnosti), ni naslovila na pravega. Mi smo svobodni, ker smo lahko svobodno mislili in govorili, ona pa bi se res morala osvoboditi. Naj nam ne pripisujejo svoje sovražnosti, pri nas je dosti hujša bolečina, tega pa ljudje s tako miselnostjo ne morejo razumeti.

stran: 058

stran: 059

Opis slike: Cerkev na Velikem Osolniku s ploščo – Na tej planoti so bili glavni spopadi

Ko se je pripoved iztekla, smo odšli proti hišam in se ustavili pri prijaznih Mrakovih, ker so nas prej povabili. Povedali smo, da bi gospod Dimnik rad karkoli zvedel o spopadu vaških stražarjev in partizanov iz prve roke, ker je bil med ustreljenimi tudi njegov brat. Pokazali so veliko razumevanje in gospa, ki je ob času spopada živela v tej hiši, je povedala svoje spomine:

Pri hiši smo bili tedaj 4 otroci, tri deklice in en fantek. Za nas sta skrbeli mama in stara mama. Oče je umrl. Nekoč je tukaj stala naša domačija. Hiša je bila lesena brunarica, podaljšana v hlev. Za hišo je bila zidana klet, nad njo pa kašča. Ta stavba je zdaj predelana v naš vikend. Imeli smo okoli tri hektare zemlje in od tega smo živeli. Med vojno v vasi skoraj ni bilo moških, samo stari. Bili so v internaciji ali pri partizanih, le eden je bil pri stražarjih. Ta je bil na Turjaku zajet in ubit v Laščah. Že kmalu na začetku partizanstva so Italijani pobili Centovo družino, kar je pri ljudeh vzbudilo določen odpor. V vasi so se pogosto zadrževali partizani in je bila zato obstreljevana s topništvom in v njej skoraj ni bilo mogoče živeti. Ljudje so se večinoma izselili v bližnje vasi in hodili domov delat, kadar je bilo mirno. Mi smo živeli v Dolščakih. Po italijanski kapitulaciji smo se vsi vrnili. Tisti dan proti večeru so prišli vaški stražarji. Nanesli so slamo v skedenj, kaščo in na prosto, mislili so prenočiti. Vojakov je bilo kar precej. Ko se je začelo streljanje, smo se stisnili v zidani štibelc. Pri Gradišarjevih je strel prebil leseno steno in prestrelil materi, ki se je stiskala s tremi otroki na postelji, kolena, da je do jutra izkrvavela. Slišalo se je topotanje in kričanje. Trajalo je do jutra. Še dopoldne sem videla vaške stražarje, postrojene pred Miščkovo hišo (oziroma od Miščkove do Ruparjeve hiše) pod našo hišo. Takrat se je od nas še videlo k njim, ker še ni bilo vse pozidano. Razvrščeni so bili v dve skupini. Tisti, ki je govoril, je bil obrnjen k večji. Govornik jih je vprašal, če so pripravljeni iti k partizanom. Odgovorili so pritrdilno, tudi v manjši skupini. Govornik jim je rekel, da njih pa ni nobeden nič vprašal. Čez nekaj časa so manjšo skupino pod stražo peljali od Miščkove hiše po poti, ki je sedaj zazidana, do nas in mimo naše hiše proti cerkvi, po poti, ki je še sedaj ohranjena. Neka gospa v vasi je rekla, da se spominja, da je nekdo pod oknom rekel: Pojdimo gledat, kako bodo padali. Slišali so strele, gledat pa niso šli. Ko so partizani odšli, so jih pokopali v dveh grobovih na njivi kakih 20 metrov stran od cerkve, ker so bila tla pri cerkvi preveč peščena. V prazno apneno jamo pri cerkvi so posebej pokopali dva padla partizana.

Opis slike: Tu pred Miščkovo hišo so jih odbirali za pobijanje

stran: 060

Ko smo jo posebej vprašali o padlih in ranjenih vaških stražarjih, je rekla, da ona ve za pet padlih: dva v Gričenci, dva pri Penetovem skednju in enega v gozdu pod cerkvijo na kolovozu. Ranjenih je videla štiri ali pet na vozu. Stara mama jim je dala vodo, ker so tožili, da so žejni. O njihovi nadaljnji usodi ne ve nič. Težko reče, kateri so bili. Svetovali so nam, naj se oglasimo še pri drugih. Tako smo se ustavili pri Purkartovih, vendar nam niso vedeli povedati nič novega. Gospa se spominja, da so vaški stražarji prišli pod večer, ko so napajali živino. Mama jim je svetovala, naj se umaknejo, ker bodo prišli partizani. Popoldne naslednji dan so prišli v vas klicat ljudi, naj gredo pokopat pobite pri cerkvi. Tudi ona je šla tja, kjer so kopali jame, videla je pobite, do njih pa ni šla. Ko so jih pokopavali, je nekdo rekel: Pa zmolimo zanje še en očenaš.
Ker so grobovi prazni, me je zanimalo, kdaj so jih prekopali, vendar mi o tem niso vedeli nič povedati, le da je smrdelo, ko so jih vozili, in da so jih iz sosednjih vasi dolžili, da so jih izdali, kar pa ni res.
Vrnili smo se v Ljubljano in ob farni spominski plošči v Polju, kjer počivajo tudi pomorjeni in padli z Velikega Osolnika, prižgali svečo. Iz knjige Polje, kdo bo tebe ljubil (1999), ki je izšla ob petstoletnici fare, smo izvedeli, da so pokopali poljske žrtve z Osolnika v domači fari 5. 7. 1944, prej prevoz ni bil mogoč. Položili so jih v skupni grob. Pridružili so jim še Ceneta Makeka in Staneta Ivančiča, ki sta bila ustreljena v Šmarju 10. 10. 1943. Pogreb je bil zelo slovesen. O tem dogodku je obširno poročilo v Slovencu 8. 7. 1944 pod naslovom Mrtvi junaki so se vrnili v svojo domačo faro. V njem so tudi fotografije ubitih in krst pred cerkvijo.

Opis slike: Pot iz vasi mimo Mrakovih – Po njej so peljali žrtve v smrt

Kako je bilo z žrtvami od Sv. Gregorja, mi je razjasnil pogovor z gospodom Markom Jakličem, ki je doma iz Andol pod Sv. Gregorjem. Tedaj je bil še otrok (13 let), vendar so v njegovem spominu ti dogodki še živi:

Pri Sv. Gregorju je bila postojanka vaške straže na hribu pri cerkvi. Bilo je okoli 40 stražarjev, poveljeval jim je Jože Lavrič, ki ni bil domačin. Postojanko so zapustili 12. septembra in odšli najprej v Lašče, nato pa proti Osredku in se pridružili fantom iz D. M. v Polju, ki jim je poveljeval Habič. Od tam so šli na Veliki Osolnik. Med zajetimi sta bila tudi moja dva brata. Starejši je bil določen za poboj, vendar ga je rešilo to, da mu je padel iz izkaznice listek, da je bil na Rabu. Med ubitimi je bil mamin brat Jože Marolt. Težko je reči, kako so jih odbirali. Dejstvo je, da je Daki prišel z motorjem na Rob in je lahko od terencev dobil potrebne podatke. Sodil je Hace, ki je bil s tega konca doma. Še isti večer je prišla k nam stričeva žena z Roba in povedala, kaj se je zgodilo. Partizani so baje pustili spisek pobitih. Naslednji dan so šli ljudje od Sv. Gregorja v Sodražico prosit, da bi domačine pokopali doma. Pokop so dovolili pod pogojem, da ne bo nobenega slavja in ne v skupni grob. Pripravili so belo pobarvane krste in napletli vence. V petek 17. sept. so jih ob tretji uri pripeljali k Sv. Gregorju, kjer jih je pokopal župnik Franc Krumpestar. Vsakega so položili v družinski grob, zato je pogreb trajal 2 uri. Jaz sem pri pogrebu ministriral. Mobiliziranci, ki so jih peljali v Cerknico, so se že v nedeljo ob nemškem bombnem napadu razbežali. Tudi moja dva brata sta prišla domov in se do odhoda v Ljubljano skrivala.

Opis slike: Krste pred Poljsko župnijsko cerkvijo

Po teh srečanjih sem si malo ogledala literaturo, ki zadeva spopad na Velikem Osolniku. V obeh zadnjih knjigah; Tone Ferenc, Dies irae (2002) in Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo (2003) je sprejet podatek, da je 13. septembra poveljnik Cerkvenik iz Zapotoka poslal svoj 3. bataljon Dobrač pod poveljstvom Milka Piriha na Osredek, da bi zavaroval jugozahodni del, in nato še proti Velikemu Osolniku, da bi nadzorovali cesto Velike Lašče – Rob in Velike Lašče – Turjak. Hotel je za enote v Zapotoku in na Turjaku ohraniti odprto pot za umik proti Krvavi Peči oziroma Notranjski. Bataljon Dobrač naj bi bil sestavljen iz treh čet: Zila (poveljnik Martin Dimnik), Drava (poveljnik Jože Lavrič) in Glina (poveljnik Franc Guštin). Vojaki so bili iz posadk iz krajev Devica Marija v Polju, Čatež, Žužemberk, Šmartno ob Savi, Sv. Urh pri Ljubljani in Sv. Gregor. Vaški stražarji so naslednji dan res prišli na Veliki Osolnik, toda medtem se je Cerkvenik, ki si je prizadeval, da bi se vaški stražarji umaknili s Turjaka, sam odločil za umik iz Zapotoka v noči od 14. na 15. september, da bi se izognil obkolitvi. O tem naj bi obvestil tudi svoj bataljon Dobrač in mu sporočil povelje za umik. Od tukaj naprej pa stvari niso več jasne. Tone Ferenc navaja pričevanja poveljnika bataljona Piriha, Andreja Omana (Pirihovega ordonanca) in Janeza Gorjupa, vaškega stražarja od Sv. Gregorja. Povelje za umik naj bi prišlo do Piriha na Osolnik šele po polnoči, ko se je že začelo streljanje. Kako da je mogel priti kurir med spopadom, ali je kdo sporočilo zadrževal, se človek sprašuje ob tem. Pirihu da se je uspelo prebiti k cerkvi in da je Lavriču in Dimniku dal povelje za umik na južno stran. V vasi so partizani hitro zavzeli hišo za hišo. Iz vasi se je rešil tudi Pirihov namestnik Aleksander Škulj. Kaj je bilo z Lavričem, ni jasno. Očitno sta se oba s Pirihom umaknila. Dejstvo je, da so se pri cerkvi branili pod poveljstvom Ivana Habiča in Martina Dimnika do jutra, ko so bili že popolnoma obkoljeni in je bil Habič ranjen. Potem so se morali predati, ker jim je pošlo strelivo, nekateri pa so se prej rešili z begom. Poročila Piriha, Škulja, Andreja Omana in Gorjupa, objavljena v Vesteh in povzeta v Ferenčevi knjigi in še prej v knjigi Svoboda v razvalinah, Cleveland 1961, niso zanesljiva, ker so se morali ti nekako oprati krivde, ker so kot poveljniki odpovedali oziroma so imeli nekam čudna pota. Nekaj je o poljskih fantih povedal njihov bojni tovariš Janko Habič ob pogrebu in je objavljeno v omenjenem članku. Menoni je umrl v cerkvi s prestreljeno glavo, Jože Pajsar in Maks Jamnik sta padla v vasi, Jože Resman je poskušal pobegniti, ko so se že predali, pa ga je podrl rafal. Padel je še Jože Uranič. Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada 1943 pravi, da se je v spopad zapletla predhodnica Tomšičeve brigade (v njej je bila tretja četa pod poveljstvom Ignaca Horvata – Imra). Po njegovem so se stražaji vdali drugo jutro (15.) okoli 10. ure. Padlo da je osem belogardistov, ujetih da je bilo šest, hudo ranjeni so bili trije. Med vdajo je dvignilo roke 116 belogardistov. Zanimiva je njegova trditev, da sta komandant Tomšičeve brigade Stane Semič - Daki in namestnik pol. komisarja Matevž Hace prišla na Veliki Osolnik po končanih bojih, ki jo povzema tudi Ferenc in je v nasprotju z Dakijevim širokoustenjem. Sestalo naj bi se vojaško sodišče, ki je 24 zajetih obsodilo na smrt. Na »podoben način« da je moral umreti tudi ranjeni poveljnik Ivan Habič, torej so ga ustrelili. Strle je zločin hotel prikazati kot formalno pravilno izpeljano kazen. Ne govori pa, kako so izpeljali izbor. Sam Daki v svojih spominih Najboljši so padli III, 1972, o svojem deležu govori čisto drugače in njegove trditve nimajo nobene zveze z resničnostjo. Njegovo pisanje je živa podoba časa, ko so si nekateri ljudje res lahko izmišljali, kar so hoteli. Po njegovem naj bi bil spopad v noči s 13. na 14. september. Počakali da so tank z Blok in 14. julija pod okriljem tanka začeli okoli 4. ure popoldne nov napad … drugo jutro da so v jurišu vdrli v cerkev in zahtevali, naj belogardisti odvržejo orožje … v cerkvi da je bilo 91 belogardistov, deset da jih je padlo, 10 je bilo ranjenih in so jih sami postrelili, ko so se odločili za vdajo … eden da je pobegnil, pa so ga pokosili z rafalom in ugotovili, da je osolniški kaplan, poveljnik postojanke (na Osolniku ni bilo ne postojanke ne kaplana) itd. Tudi ena njegova trditev ne drži, in vendar je tak človek imel oblast nad življenjem in smrtjo ljudi, celo heroj je bil. Zelo cinično poroča tudi o pobitih: »Od zajetih belogardistov jih je 25 ostalo in obležalo pri cerkvi, ker jih je tretji bataljon poslal v »trinajsti bataljon«, okoli 20 se jih je priključilo nam in smo jih razmestili po četah 3. bataljona, ostale, ki so se hoteli vrniti domov, pa smo izpustili.« Nihče ne govori, da bi koga izpustili.

stran: 061

stran: 062

Ne Daki in tudi ne Strle ne omenjata, da bi bila obsodba izrečena v vasi. O tem govorijo naše ustne priče pa tudi povzetek poročil zlasti Andreja Omana v knjigi Svoboda v razvalinah. Ujetnike da so imeli zastražene na nekem vrtu. Kmalu je prišel Daki, postrojili so jih pred njim in začel jih je prebirati. Najprej jih je vprašal, kdo je funkcionar. Javili so se Jaroslav Novak, Martin Dimnik in nekdo od Sv. Gregorja. Nato da je vprašal, kdo da je šel prostovoljno k beli gardi. Javil se ni nobeden, zato je pozval navedene tri, da jih povedo. Novak in Dimnik sta molčala, oni tretji pa da je poklical petnajst svojih fantov iz vrste, Po Ferenčevem citiranju naj bi jih navedel 17 in po Gorjupovem spominu naj bi bil to Jernej Lovšin, ki so ga kasneje partizani pri napadu na Lašče ranjenega zajeli in ustrelili. Potem je Daki tudi sam izbiral, kakor se mu je zdelo. Ferenc navaja imena ustreljenih: Jaroslav Novak, Martin Dimnik, Matevž Kljun, Jože Adamič, Janez Rigler, Janez Marolt, Anton Rigler, Anton Marolt, Jože Marolt, Tone Marolt, Jože Lunder, Ivan Rigler, Jože Perovšek, Jože Lovšin, Ivan Oblak, Stanko Oblak, Lojze Škulj, Alojzij Levstek, Ivan Levstek, Vinko Snoj, Ivan Habič in trije neugotovljeni.
Obdolžitev Lovšina je sporna. V članku V spomin Slemencem, pomorjenim na Velikem Osolniku (Slovenski dom 9. 9. 1944) jo pisec izrecno zavrača in pravi: Ob žalostnih dogodkih na Osolniku so ga dolžili, da je on izdal svoje fante rojake, da je on pokazal, katere naj ustrele, kar pa je podla laž. To trdi podli človek-tujec, ki je na tako nesramen način hotel oprati svoj madež komunizma in se tako vsiliti v domobranske vrste. Lovšin je bil že mrtev, ko so ga začeli dolžiti, in se ni mogel braniti. Pri Omanu je današnjemu bralcu marsikaj čudnega, zlasti to, da je bil kot zajet stražar takoj oborožen itd. in določen tudi za spremstvo določenih za usmtitev. Podrobno opisuje tudi sam pomor, ki ga je izvršil Imre s streli v tilnik, kako je bil najprej umorjen Jaroslav Novak, kako je eksekutor Imre iztrgal Dimniku rožni venec iz rok in ga vrgel po tleh, kako se je zlomil mladi Anton Rigler, ki so ga ubili zadnjega in ga je sorodnica partizanka zasmehovala.
Ko sem vprašala za mnenje gospoda Marka Jakliča, mi je rekel, da Dakiju ni bilo treba nič spraševati, saj so mu podatke lahko dali terenci in Daki se je med obleganjem vozil okrog. Upoštevati je tudi treba, da je bil notranjski konec njemu in Hacetu znan in da se je tedaj o vsakem vse vedelo, tudi to, koliko časa je bil pri vaški straži. Zanimivo bi bilo vedeti, če so morali pokazati dokumente, na kar bi pomislili pri podatku, da je Jakliču padel iz izkaznice listek o internaciji na Rabu, ki ga je rešil. Gotovo je odločala tudi Dakijeva samovolja, kar se je pokazalo, ko je kljub mladosti dal ubit Srečka Snoja, ker zaradi trenutne oglušelosti zaradi streljanja ni mogel odgovoriti na vprašanje, kar je navedel Habič v Slovencu. Iz poljske fare so ubili Martina Dimnika, Jaroslava Novaka in Srečka Snoja. Ubili so še ranjenega poveljnika iz Štepanje vasi Ivana Habiča, ki verjetno ni bil med izbranimi, in Emanuela Thuma iz Ljubljane, torej 5 vojakov, 5 pa jih je padlo. Iz bližnjih krajev naj bi bilo torej ubitih ali padlih 23, kajti na plošči je napisanih 33 imen. Od teh naj bi bilo 20 umorjenih, da dobimo število 24 brez Habiča, 3 pa so ali padli ali pa so jih pobili kot ranjence in so delili Habičevo usodo. To bi se nekako pokrivalo s pričevanjem Mrakove, da je videla na vozu 4 ali 5 ranjencev. Da bi pa ranjene vaške stražarje tedaj vozili v partizanske bolnice, se glede na ravnanje drugod in Dakijevo tarnanje o prenatrpanosti partizanskih bolnišnic ne zdi verjetno. Podatki o padlih in ranjenih so namreč pri Dakiju in Strletu različni in nanju se ni mogoče zanesti, vendar Strle pravi, kot je bilo že rečeno, da so bili hudo ranjeni trije, kar bi tudi lahko podpiralo našo misel. Prepričljiva sta seznama imen v citiranih člankih v Slovencu in Slovenskem domu, ker sta nastala tako rekoč ob dogodku samem in so osebe tudi dokumentirane s fotografijami, vendar pri Slemencih ni naveden način smrti.

stran: 063

Pri srečevanju z Velikim Osolnikom sem ponovno ugotovila, kako kritično je treba sprejemati že povedano in kako pomemben je kak pristen spomin, včasih samo stavek, ki mnogo osvetli. Mnogo dela je še, ljudje, ki kaj pomnijo, odhajajo!

Opis slike: Dimnikovi v pogrebnem sprevodu – V prvi vrsti Martinov sin med stricema, v drugi vdova med Martinovima sestrama, v tretji Martinova mati ob hčerki usmiljenki, v četrti Martinov oče in brat