Avtor: Tine Velikonja

stran: 090

stran: 091

Kramljanje ob pričevanju Alberta Svetine

Knjiga je izšla avgusta letos v založbi Nova obzorja (Ljubljana, 2004). Dolgo so jo napovedovali. Delno smo njeno vsebino že poznali, saj so zadnje leto precej odlomkov iz nje objavili v Demokraciji. Lahko bi za naslov izbrali stavek, ki ga avtor Albert Svetina – Erno pri svojem pisanju ponavlja: »Partizani so bili samo kamuflaža«.
Partizanska stran pri nas nasprotuje »predvrednotenju zgodovine«, pa ravno to počenja: nobene revolucije, nobene državljanske vojne, samo domoljubje NOV in kolaboracija nasprotne strani, do katere naj bi prišlo zardi simpatije do Nemcev in Italijanov. Partizanov naj bi bilo leta 1944 na ozemlju Slovenije 40.000, držali naj bi v šahu kar deset nemških divizij, vseh partizanov naj bi padlo 27.000, Nemcev v boju s partizani pa skoraj 10.000. Ni dvoma, da so omenjene številke pretirane. Zadrega je namreč s številom padlih vaških stražarjev in domobrancev, ker ni pravega razmerja. S podrobnim zbiranjem podatkov smo prišli do imen in verodostojnih številk. Ugotovili smo, da je v vseh borbah, ki so jih imeli vaški stražarji in domobranci s partizani, teh pa je bilo bistveno več kot med Nemci in partizani, padlo vaških stražarjev in domobrancev vsega skupaj največ 3000, in še to samo, če upoštevamo tudi vaške stražarje, ki so bili pobiti po kapitulaciji Italije septembra in oktobra 1943. Zaenkrat smo o tem, kaj o Svetinovi knjigi misli partizanska stran, izvedeli samo iz ust jugoslovanskega generala Lada Kocjana. V pogovoru na TV z Ladom Ambrožičem pred nekaj tedni ni našel pravih besed in skušal Svetino diskreditirati s tem, da mu je očital njegov beg na Madžarsko ob resoluciji Informbiroja leta 1948 in protititovsko propagando po budipeštanskem radiu.
Knjiga je pisana zanimivo in jo preletimo v eni sapi. Dogodki, ki jih opisuje Svetina kot neposredna priča, so podani tako, da mu verjamemo. Resnica, seveda ne vsa. Bralec bi si želel podrobnosti, ki pa so žal izginile iz spomina. Avtor ne skriva, da je pisal knjigo z nekaj desetletno zamudo. Zlasti ni prostora za bolj natančne opise in orise. Do konca pa gre Svetina, ko nam opisuje svojo preobrazbo od slepo vdanega člana bojevite partije do razmišljajočega človeka, ki je prepoznal škodljivost partijskega pojava v slovenski zgodovini in zato zavzel do njega kritičen odnos. Takega spreobrnjenja ne opažamo pri nobenem od informbirojevcev, pa naj so še tako trpeli in se imeli za še take intelektualce. Za zgled bi omenil Igorja Torkarja in Ceneta Logarja.
Kaj je sporočilo Svetinove knjige? Predvsem to, da je partija izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. Ne bi rekel, da je pletel mrežo kot pajek, prej bi dejal, da je bil neumoren kot mravlja. Na eni strani vrhovno vodstvo, ki je skrbelo predvsem za svojo varnost in ugodje, prebivalo v barakah globoko v gozdovih ali strogo varovanih hišah ali zidanicah, v stiski pa se zateklo v varne bunkerje, bilo privilegirano in živelo skrajno parazitsko, na drugi strani množica ljudi, ki so bili pripravljeni za stvar žrtvovati življenje. Knjiga je na nek način tudi zgodba o uspehu Alberta Svetine samega. Izvemo, kako se je v revolucionarnih časih delala kariera. Svetina se je v nekaj letih povzpel od ključavničarskega pomočnika do drugegega ali tretjega človeka Ozne.
Komunisti so se v času stare Jugoslavije pripravljali na svoj trenutek najmanj dvajset let. Res jih je bilo ob razpadu države leta 1941 v Sloveniji slabih tisoč, so pa že imeli zgrajeno mrežo bunkerjev, tiskarn, javk, kurirskih poti, pa tudi dovolj orožja in denarja. Predvsem so ravnali brezobzirno, uporabili bi lahko oznako, ki je značilna za komunistična gibanja tudi drugod po svetu: »brez posluha za človeško trpljenje«. Revolverji vosovskih likvidatorjev in politkomisarjev so prišli iz Sovjetske zveze. Zbiralec orožja mi je pokazal likvidatorsko pištolo, ki so jo dobili vsi politkomisarji in njihovi namestniki, izdelano v Tuli. Svetina opisuje, kako so bili partizani vojaško šibki, da so jih imeli bolj za kamuflažo vsega tistega, kar se je pripravljalo za prevzem oblasti (90), kljub temu pa je njihovo vodstvo z vsem propagandnim aparatom znalo ustvariti vtis, da smo v Sloveniji sredi splošne vstaje. Spomni nas (64), kako sta Kidrič in Leskošek že istega dne, ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, na lastno pest organizirala prvi glavni štab partizanske vojske Slovenije, ko še ni bilo v gozdu niti enega partizana. Pri tem nista obšla samo glavnega odbora Protiimperialistične fronte, ampak se tudi zamerila Mačku, ker sta nanj pri izbiri pozabila.

stran: 092

Avtor je marljivo pletel mrežo in kot partijski sekretar v zunanjem ljubljanskem okrožju z osebnimi stiki obvladoval vse odbore OF zunaj žice, ki je obdajala okupirano Ljubljano. Zbirali so denar, hrano in obleko za partizane, organizirali odhode v partizane ter prevoze do javk in enot. Ko so vaški stražarji naključno odkrili bunker pri Petaču v Obrijah ob Savi pri Tomačevem, je bila njegova zveza delno prekinjena. Za obisk odborov v Zadobrovi in Črnučah, kamor je moral priti iz Dolomitov, je vedel, da bo potreboval tri dni, pa je vseeno šel. Držal se je izključno kurirske poti mimo Verda, Krima, Mokerca, Pugleda in Orel (str. 79–80).
Prvič sem si tudi lahko ogledal fotokopijo znanega Kardeljevega pisma Mačku, ki ga je pisal 1. 10. 1942 v Podlipoglavu in za katerega partizanska stran trdi, da je potvorba. Vendar ni dvoma, da je po papirju drsela Kardeljeva roka. Ušel mu je zloglasni a zagonetni stavek: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. Ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.« No, zanimivo je, da je Kardelj hitro spoznal, da je šel predaleč, in pismu pripisal: »Ne objaviti! Prerano!« Svetina nam razloži, kako je bilo z vosovskimi likvidacijami v Ljubljani in njeni okolici (64–69). Služba je delovala po modelu mafijske združbe. Znano je, da je bila Vos podrejena izključno CK. Mimogrede, za uboj Natlačena je Kocbek izvedel šele po dejanju, čeprav je bil v vodstvu OF. V oči pade izjemna konspirativnost: v eni skupini so bili obveščevalci, v drugi likvidatorji. Med seboj se niso poznali. Delovali so vzporedno, povezovalo jih je najožje vodstvo Vosa, Zdenka Kidrič je skrbela za obveščevalce, Franc Ravbar za likvidatorje.
Podrobnejše je opisan uboj Franca Straha v Črnučah (66–69), eden takih, ki so značilni za vosovsko prakso. Kljub temu, da je bil Svetina partijski sekretar za to področje, o nameravani akciji ni bil obveščen. Žrtev je poznal in vedel, da ni naklonjena OF. Delala naj bi za belo gardo, čeprav je takrat sploh še ni bilo. Svetina je zaslutil, da se nekaj pripravlja, slišal je za poizvedovanje nekaj dni pred atentatom, za dejanje pa šele, ko je bilo opravljeno. Umor je potekal preprosto in demonstrativno. Ne v varstvu noči, čeprav bi bilo bolj varno, atentator se je pripeljal na kolesu pred gostilno v Črnučah kar pri belem dnevu. Približal se je fantovki druščini, ki je balinala, žrtvi od blizu pomeril v glavo in ustrelil. Potem spet na kolo in v bunker 200 metrov daleč. Šele kasneje, ko je bil že v partizanih, mu je Franc Pokovec – Poki priznal, da je bil on likvidator pri tisti akciji.
Ko smo že pri Pokovcu, se Svetina povrne k njemu proti koncu knjige (342–347). Človeško sta se spoznala, ko ga je Pokovec obiskoval v Budimpešti. Izvemo, da ni bil srečen človek. O tem sem že nekaj pisal. Moj svak Marjan Krašovec, vojaški vojni invalid, je bil namreč njegov sosed, dokler je stanoval Na jami v Zgornji Šiški. Zbližala sta se in Pokovec se mu je spovedal. Takrat je živel sam. Stanovalcem je padlo v oči, da pri njem vse noči gori luč. Svaku je priznal, da je sodeloval pri uboju vsaj petdesetih ljudi in da ne more spati, ker se mu prikazujejo oči njegovih žrtev. Svetina piše, da si je Pokovec »omislil neko ročno delo«. Vse noči je pletel gobeline. Iz pisanja v knjigi dobimo vtis, da je Pokovčeva glavna težava v tem, da mu nova oblast ni hotela priznati zaslug, kljub temu pa je prejel priznanje narodnega heroja. Nič ne izvemo o stiski nekdanjega likvidatorja, o njegovem odnosu do žrtev, o odnosu do zločina in kazni, o kesanju in odpuščanju. Nedvomno sta s Svetino premlevala tudi ta dejanja, pa se avtor iz nerazumljive obzirnosti vanje ni poglobil.
Dolomitska republika (77–80) je značilna komunistična fikcija. V Dolomitih je bilo nekaj sto partizanov, nobene preskrbe za prebivalstvo, skratka nič, kar bi kazalo na urejeno tvorbo, kljub temu pa so ozemlje oklicali za republiko. Svetina za ravnanje vodstva uporablja posrečeno primerjavo. Bi jo kar citiral: »Politična dejavnost v Dolomitih je bila v vsakem pogledu živahna. Dogajanje je spominjalo na življenje na vasi (79).« Res so partizani obvladovali Polhograjske Dolomite, ker Italijanov tam ni bilo in se na področje tudi niso upali, komunistično vodstvo pa se je počutilo na pragu Ljubljane kot doma. Svetina priznava (87–88), da so partizani krivi za nastanek bele garde ne samo v Dolomitih ampak tudi drugje, saj so se na ozemlju Ljubljanske pokrajine obnašali enako. Ne samo partizanski teror, umori nedolžnih ljudi, celih družin, ampak tudi rekvizicije, ki so bile tako brezobzirne, da so oropani kmetje obubožali, so bile krive, da se je to zgodilo. Čim so se v Dolomitih ustanovile vaške straže, zlasti po znani ofenzivi, ki jo je vodil Pavle Vošner – kapetan Vidmar, 18. marca 1943, so bili partizani pregnani. V tiste kraje se niso več vrnili in tudi njihovo vodstvo je moralo drugam.

stran: 093

Opis slike: Ravnace pri Suhorju ¹⁹⁴²⁄₄₃ – Skupina likvidatorjev, ki naj bi se po atentatu na dr. Marka Natlačena zatekla iz Ljubljane v Belo krajino. Na sliki je pomešana z borci Zaščitne čete. Spredaj prvi z leve Janko Mehle, Mačkov osebni čuvaj. V tem kraju pod Gorjanci je kraljeval Ivan Novak – Očko, nekaj mesecev so v njem prebivali Ivan Maček, dokler se ni preselil na Stražnji vrh, vrhovni štab in angleška misija

Svetina ne dvomi, da je bila izključno partija tista, ki je vodila in usmerjala vse. V poglavju o tem, kako so se spravili na krščanske socialiste (80–81), je jasen. Citira Mačka, ki je v CK govoril o njh: »Če bi se partiji upirali, bi jih preprosto vrgli iz OF ali pa pobili.« Ko so podpisovali Dolomitsko izjavo spomladi leta 1943, je bil avtor zraven. Istočasno je partija s tem tudi uradno izrinila svoje sopotnike. Svojo moč je krepila tudi tako, da je skrbela za duhovni profil svojih revolucionarjev. Ustanovljena je bila Partijska šola CK (109–111), katere namen je bil »utrjevati stari partijski kader v vprašanjih marksizma in leninizma«. Organizirala je tečaje, ki so trajali najmanj dva meseca. Šolo je vodil Boris Ziherl. Na kako nizkem nivoju je bila, sklepamo iz tega, da je bil osnovni učbenik Zgodovina vsezvezne komunistične partije (boljševikov). Kidrič je na partijski konferenci na Cinku v začetku junija 1942 poudaril: »Ne sme biti partijca, ki ne bi temeljito poznal zgodovine VKP(b).« Znano je, da so knjižico kmalu po vojni natisnili v luksusni izdaji na svilenem papirju, ki je bil prihranjen za tiskanje Misala. Dokaz, kako oprane možgane so imeli vodilni partijci ali pa kako trdi so bili od strahu, je dejstvo, da ni niti eden od njih podvomil v tisto shizofreno, lažnivo in grobo pisanje. Ko sem leta 1949 za uspešen drsalni nastop prejel ravno to v usnje vezano knjigo s posvetilom ljubljanskega župana, sem bil razočaran do konca, danes pa jo hranim kot dragocen spomin. Še to, nedavno je občina Škofja Loka v režiji župana Drakslerja, vodilnega člana SLS, v aleji slavnih mož istemu Borisu Ziherlu odkrila spomenik in to le nekaj mesecev potem, ko ga je prav tam postavila dr. Tinetu Debeljaku.
Svetina se povzpenja v hierarhiji, zdaj je v vodstvu Ozne in postane Mačkov pomočnik (117–151). Zanimiv je opis, kako strogo je bil zavarovan Stražnji vrh v Beli krajini, sedež Ozne, in seznam kriterijev (138), na podlagi katerih so oznovce izbirali. Izobrazba je bila nepomembna, predvsem so morali iti to ljudje, ki so imeli »krvave roke«, morilci. Tudi za vodilna mesta v Ozni je bilo pomembno, da so bili pogumni, predvsem pa pripravljani likvidirati. Našteva jih: Tavčar, Stadler, Žiha, More, Dermastja, Šilih.

stran: 094

Nedavno smo proslavljali 60-letnico smrti Franca Rozmana – Staneta. Svetina mu posveti poglavje (152–153). V hierarhiji je bil Stane daleč pod člani CK in seveda tudi v nižjem rangu kot oznovski načelnik Maček. Svetina piše: »Nekajkrat sem bil navzoč pri njunih srečanjih. Čeprav je bil Stane komandant v glavnem štabu, je Maček nanj vpil enako kot name.« V nadaljevanju naletimo na stavke: »Ni bil zelo političen človek. Bil je predvsem borec, pogumen španski borec, ki se je izkazal tudi tukaj. Ni jim bil dorasel (op. članom CK-ja) niti politično niti intelektualno.« Skratka, če bi Stane dočakal zmago, ne bi o njem vedeli nič več kot o Kvedru, Polaku, Šaranoviču, Popivodi, Švari in drugih partizanskih poveljnikih. Tako pa so iz njega ustvarili mit, s katerim prekaša celo Kidriča, Kardelja in Mačka. Šlo je za nesrečo z orožjem. Njegova smrt zanesljivo ni bila zarota. Seveda so se pojavile govorice, da naj bi se ga znebili, ker se je potegoval za ohranitev slovenske vojske. Rozman je bil vojak in mu je hodil po glavi samo partizanski boj, nič pa ga niso težila vprašanja, kako si bomo po zmagi uredili državo.

Opis slike: Ljubljana, maj 1945 – Vodilni kader 5. bataljona II. divizije Knoja na dvorišču vladne palače v Ljubljani. Bataljon so sestavljali vojaki zaščitnih čet s Stražnjega vrha in Baze 20. K nam je obrnjen poročnik Franc Šinkovec. Enota je bila prve dni junija 1945 premeščena v Kočevski Rog, kjer je zamenjala Dalmatince pod poveljstvom Sime Dubajića

Ustavil se bom pri poglavju, ki opisuje znani domobranski vpad v Belo krajino, ki je trajal od 12. do 15. novembra 1944. Ker je o tem napadu veliko napisanega, me je zanimalo, koliko ve o njem nasprotna stran. Svetina piše, da je bil to nemški napad. V resnici so ga Nemci samo vodili in imeli s seboj skupino nemških vojaških tečajnikov iz Stične, glavnina pa so bili domobranci. Sodelovali so kar trije udarni bataljoni: Rupnikov, Meničaninov in Cofov. Izvemo, da naj bi takrat »z Nemci prišli tudi ustaši, da so požgali in uničili stvari, ki so se jim zdele pomembne«. Ustašev seveda ni bilo. Ko je domobranska vojska zasedla Črnomelj, je bil že izpraznjen. Podobno se je dogajalo na Stražnjem vrhu, čeprav napadalci zanj sploh niso vedeli. Svetina piše, da se je Maček umaknil v skrivni bunker na Rogu, sam pa vodil umik intendance na Gorjance. Prišel je samo do podnožja in čakal, kako se bo razpletlo. Kaj hočem povedati: omenjeni domobranski pohod je bil polomija, ker je bil slabo zamišljen. Ne samo, da so se bataljoni zaradi pomote pri Miklarjih spopadli med seboj, vojaki so bili na pohodu kar tri dni brez spanja. Njihovo vodstvo je namreč precenjevalo moč partizanov in že po dobri uri ukazalo umik iz Črnomlja. Mirno bi lahko počakali dan ali dva, da se vojaki odpočijejo. Pa so potem vso noč tavali po kotanjastem pragozdu v dežju in mokrem snegu in se zjutraj v pretrgani koloni umikali proti Kočevju. Pri tem so pustili tri tovornjake z mrtvimi in ranjenimi nezavarovane. Pri Hribu pred Koprivnikom so jih napadli partizani, pobili ranjence in dva tovornjaka z mrtvimi vred zažgali. Svetina o tem ne piše nič. Kaj hočem reči. Ker ni živel pri nas, ni kasneje izvedel, kaj se je res zgodilo. V tem je slabost in vrednost knjige: samo tisto, kar je doživel sam ali pa izvedel kmalu po dogodku, pa čeprav v prirejeni obliki.

stran: 095

V naslednjem poglavju izvemo nekaj o Oznovskih zaporih v Beli krajini (165–168), med katerimi je bil glavni v Črnomlju. Ob omenjenem domobranskem vpadu v Belo krajino so partizani iz zapora v Črnomlju pravočasno odpeljali vse ujetnike. Vemo, da je bil med njimi tudi dolgoletni semiški župnik p. Rajner Erklavec. Svetina piše o zapornikih: »Nisem vedel, kam so jih odpeljali, zvedel sem samo to, da so izginili.« Domačini so mi pravili, da je bil eden od zaporov v župnišču v Dragah pod Gorjanci. Decembra 2002 smo nedaleč od tam pri Zgornjem Suhorju izkopali grob štirih žrtev, med njimi tudi Erklavca. Tam je, kot pripovedujejo, obležal dva tedna po vpadu skupaj še s tremi, katerih identitete nismo mogli odkriti. Morda še to: na skeletu ni bilo videti nobenih znakov nasilja. Ali so jih pomorili s hladnim orožjem?
Na str. 196 opisuje Svetina ravnanje Ozne po osvoboditvi, predvsem njeno plenjenje trgovin in stanovanj. S tem se je moral namreč ukvarjati po Mačkovih direktivah, še bolj nenasiten pa naj bi bil njegov naslednik Milan Apih. Tako izvemo: »Pri meni je bilo še na drobno, po kakšen kamion blaga, Apih pa je izropal cele trgovine. Dobil je tudi pristojnost nad zaplenjenimi stanovanji. Govorilo se je: Ko se Apih seli, samo poglej, ali je ostal še dimnik.« No, leta 1989, ko smo ustanovili ljubljanski odbor SDZ, je postal Apih njegov predsednik, izvoljen sem bil tudi jaz. Nekaj sestankov smo imeli tudi pri njem v Mencingerjevi ulici. V dnevni sobi, kjer smo sedeli, mi je takoj padla v oči velika oljna slika Ljubljane, ki je nosila podpis Matije Jame. Danes je vredna najmanj 50 milijonov SIT. Pa nič zato, naj jo imajo. Moti me je le to, da njene reprodukcije nisem zapazil nikjer, čeprav bi bila kot nalašč za razglednico. Za Slovence je izgubljena. In takih slik je še veliko. Sin umorjenega bana Marka Natlačena, nekdanji sošolec Tone, mi je pravil, da so imeli v stanovanju kar tri Jakopičeva olja, pa so vsa izginila. Slike bi se morda dalo izslediti, saj so njihove reprodukcije natisnjene v Podbevškovi monografiji o Rihardu Jakopiču, ki je izšla leta 1941. Pa nič, kot da so se vdrle v zemljo.
Mene bi zanimali podrobnejši podatki o povojnih pobojih. Izvemo, kaj je rekel Ivan Maček po povratku iz Drvarja (122): »Tito je s pomočjo sovjetske misije odločil, da za politične nasprotnike ni milosti, da zanje ne bodo uporabljali sodišč, da zanje ne bo sodb, ampak da bodo samo likvidirali«. Vse oznovsko delo se je tako usmerilo izključno na postopke po zmagi, ki bodo komunistom zagotovili popoln prevzem oblasti. Tudi Svetina je bil na sestanku maja 1944 (207), ki ga je imel Maček z načelniki oddelkov Ozne na Stražnjem vrhu. Prejeli so podrobna navodila, kako naj bi izpeljali poboje sovražnih vojakov. Izjem ne bo: »Vsi pripadniki protipartizanskih vojaških formacij so bili sovražniki, za katere ni sodišča, temveč samo likvidacije. Za te ljudi pri Titu ni bilo milosti. Zanje ni predvidel ne sodišč in ne sodb, temveč samo streljanje.«
Po koncu vojne spremljamo v oznovski hierarhiji nagli vzpon Mitje Ribičiča. Čeprav je imel samo semester ali dva pravne fakultete, so ga imeli za pravnika. Predčasno se je vrnil iz Sovjetske zveze, kamor so ga bili poslali v uk na akademijo Džeržinski. V njegove roke so prihajali seznami zaprtih v taboriščih s Štajerske, iz Šentvida in od drugod. Tako je bil odgovoren za vse (205), koga je treba likvidirati, in pravzaprav izvajal vse. Maček je sezname za likvidacijo samo potrdil, nato so prišli v roke poveljnikom knojevskih enot, ki so bili zadolženi za transporte. Ribičič seveda vse to zanika in bi vas spomnil na pogovor z njim na TV, v katerem je izjavil, da je »za poboje izvedel šele, ko so postali higienski problem«. O Škofovih zavodih v Šentvidu izvemo kar nekaj (212–213), celo to, da je bil oznovski poveljnik Nace Majcen. V Kočevskem rogu je Sima Dubajića in Milko Planinc zamenjal s svojo knojevsko enoto Anton Zgonc – Vasja. Govora je tudi o Brezarjevem breznu (210–211). Izvemo tisto, kar je avtor povedal že v svojem intervjuju v Mladini (11, 12. 3. 1991), a ne vsega. V knjigi piše samo tole: »Ko sem bil že na drugih dolžnostih, so knojevci nemške ujetnike, ki so pomagali pri prekopavanju trupel, odpeljali neznano kam.« V pogovoru z Mladino je bil bolj zgovoren: »Šel sem k Mačku in mu omenil, da bom nemške ujetnike odpeljal nazaj v Škofijske zavode. Skočil je pokonci: A si neumen?! Dogovori se z Ribičičem, naj jih pošlje Vasji! Tako so tudi te nemške vojake, med katerimi ni bilo niti enega oficirja, pobili v Kočevskem Rogu.«
Moj komentar je pač tak, da Svetina ve več, ko je bil pripravljen napisati v svoji knjigi. Ker sem preživel Teharje, sem upal, da bom kaj izvedel tudi o tem taborišču. Omenjena je Štajerska, Teharje pa ne. Ni skrivnost, da je bil na začetku komandant tega taborišča Tone Turnher (njegovo fotografijo sem zasledil v zborniku Slovenski študenti in univerza, Univerza v Ljubljani, 1999, ³¹³⁄₄, ³¹⁴⁄₄), da sta bila najhujša zločinca Jože Škulj iz Iške vasi, komandir stražarske posadke, in Ivan Jurčec – poročnik Tomo, doma iz okolice Novega mesta. Prvi ima na vesti dekleta in žene, drugi mladoletne domobrance. A kdo je bil glavni, tisti oznovski major namreč, ki se je pojavil vsakokrat, ko je šlo zares? Svetina večkrat v drugih povezavah omenja Branka Ivanuša. V intervjuju v Mladini pove, da je bil Ivanuš načelnik Oddelka za evidenco sovražnika pri Ozni. Udeležil se je tudi že omenjenega posveta pri Mačku. Tam naj bi bili tudi Brilej, Zore, Polak, Stadler, Šilih in drugi. Sumim namreč, da je bil ravno Branko Ivanuš tisti oznovski oficir v angleškem plašču, ki je na Teharjah vodil oznovsko skupino, ki je odbirala za transport. Ostal mi je v neizbrisnem spominu, ker je edini dajal spodoben videz. Gledal je resno, vendar ne sovražno, včasih celo odsotno. Vzbujal je upanje, da je postopek normalen in da odhajajo domobranci v delovna taborišča. Žal videz vara. Bil je navdušen letalec in se leta 1955 pri preizkušanju letala smrtno ponesrečil. Ko sem videl njegovo fotografijo v Zborniku fotografskih dokumentov VOS-a (1984, Ljubljana, 84), se mi je posvetilo, da sem ta obraz že videl. Morda se motim.

stran: 096

V poglavju V fojbah na Primorskem (214–218) opisuje Svetina svojo misijo, ko je na Mačkovo povelje raziskoval brezna na Krasu in ni nikjer odkril trupel iz povojnega časa. Zanimali so ga samo kraji, ki so bili pod zavezniško upravo. Zato ne izvemo za nobeno od pomembnejših brezen na Primorskem, v katerih so končali odpeljani iz Trsta in Gorice, kot so Zalesnika, Zagomila, Čretež okrog Trnovega, Jama za robom na Angelski gori, Andrejčkovo in Ajharjevo brezno na Črnovrški planoti. Nič ne izvemo za taborišči v Ajdovščini in Tolminu.
Nekaj o tem bi moral že vedeti, saj je postal avgusta 1945 načelnik Ozne za Primorsko (219–248). Delal je izključno po Mačkovih navodilih. Predvsem opisuje, kako so oznovski agentje tihotapili ter kradli po Trstu in drugih krajih po Italiji, ne samo bencin in blago, ampak tudi denar, skratka vse, kar je potrebovala ljubljanska centrala. Svetini ta del njegovih poslov ni bil všeč in ga obsoja kot banditizem. Po nekaj mesecih je z Mačkom vred padel v nemilost. Mačka je zamenjal Boris Kraigher, sam pa je postal namestnik načelnika Ozne za Ljubljano (249–250). Omenja sedež, ki so ga imeli na Karlovški cesti. Resnobno poslopje dobro poznam, od zunaj in od znotraj. Kasneje je bil tam Dom Janeza Levca. No, tja so mene, brata in sestre klicali na zaslišanje. Spominjam se suhljatega polkovnika nizke rasti, ki je vpil name, da vse ve. Avtor piše, da je tam načeloval Vladimir Svetina – Ivo, in ko sem sedaj odkril njegovo fotografijo v že omenjenm Zborniku VOS-a (str. 36), zlasti ko avtor omenja, da je »bil droben in uglajen človek«, domnevam, da je bil pravi.

Opis slike: Ljubljana maja 1945 – Komandant 5. bataljona Knoja I. Kraljič (z leve) in njegov namestnik

Potem gre z avtorjem vedno bolj navzdol. Mačku je bilo na nek način odpuščeno, bil je nedotakljiv, Svetino pa so iz Ozne izključili. S tem so ga vrgli iz službe, pa tudi iz stanovanja. Izstopil je iz partije, eno leto hodil na Srednjo tehnično šolo, leta 1949 pa v strahu pred grozečim zaporom zbežal na Madžarsko. Nekaj časa je bil zaposlen kot novinar na budipeštanskem radiu, potem pa so ga zaprli in kot domnevnega Titovega vohuna vključili v znani Rajkov proces. Avtor je preživel skoraj dve leti v zaporu, se kasneje pobral in celo diplomiral na ekonomski fakulteti. Zadnja poglavja so napisana bolj podrobno, izvemo za številna pomembna imena, ki pa so nam neznana in nezanimiva. Morda samo še to: po Stalinovi smrti leta 1953 so na Madžarskem vse politične zapornike rehabilitirali in izplačali, agente, ki so imeli posla z njimi, pa odpustili.
Čas je, da končam. Knjiga vas bo pritegnila in prebrali jo boste brez velikega truda. Kot sem že napisal, naletimo na presenetljive zgodbe, ki smo jih že slišali in brali, čeprav se niti ne spominjamo kje in kdaj, pa so toliko bolj dragocene, ker jih boste našli v drugačni embalaži in ponujene iz prve roke.