Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 096

stran: 097

Dragoljub Mićović, Zapisci starog Ruðanina, Beograd 1997

Na to knjigo ne bi bili pozorni, če ne bi prinašala pretresljivega pričevanja o tragični usodi srbskih beguncev po vojni, ki je le-te doletela deloma tudi na ozemlju Slovenije. Gospod D. Mićović je nosil breme tega doživljanja v sebi, saj se je kot mladoleten umikal z njimi, in se čutil zavezanega, da o tem spregovori, zlasti še da s tem razkrije zamolčano oziroma dopolni dozdajšnje enoumne trditve, ki niso v skladu z resničnostjo oziroma prinašajo samo del resnice (monografija Rudo 1971). To je storil v tej knjigi. Dano pa mu je bilo, da je lahko govoril tudi neposredno, ko je bila 6. oktobra 2002 na Hrastniškem hribu odkrita spominska plošča pomorjenim (njegov govor je objavljen v 47. št. Zaveze). Njim v spomin je tudi prižgal svečo in pomolil. Tako je izpolnil svojo zavezo. Druga stvar, ki v knjigi pritegne, je njegova velika ljubezen do rodnega mesteca in vsega, kar je nekdaj napolnjevalo življenje ljudi v tem kraju, zato se bomo zaradi lažjega razumevanja drugega dela dotaknili tudi prvega. V knjigi pa se kažejo tudi zapleteni medsebojni odnosi in napetosti, ki niso le ideološke narave, ampak tudi odraz nacionalne in kulturne raznoličnosti in zgodovinske usode.
Mestece Rudo leži na bosanski strani ob tromeji med Bosno, Srbijo in Črno goro ob reki Lim. Po povodnji 1896 je bilo na novo postavljeno na drugem bregu. Avstro-Ogrska je iz strateških razlogov dobro poskrbela za cestno in železniško povezavo. Srbi so se tako pod Turki kot pod Avstro-Ogrsko počutili zapostavljene, med prvo svetovno vojno pa so bili preganjani, mnogi internirani, tudi iz Ruda. Padali so na frontah na obeh straneh. Navaja, da je po ljudskem štetju bilo l. 1921 v Bosni in Hercegovini 829.162 pravoslavnih, 443.014 katoličanov, 588.247 muslimanov in 28.606 ostalih. V novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so bili Srbi zadovoljni, ker so živeli v skupni državi z drugimi Srbi, muslimanom pa je verjetno bolj ustrezalo življenje v turškem imperiju in avstroogrski monarhiji, ker so imeli glede na srbsko prebivalstvo več pravic. O potencialni napetosti med skupinami pravi avtor: »Nedvomno je, da so na tem nacionalnem problemu na prostorih bivše Jugoslavije največ v kalnem ribarili politiki in velesile, ki so podpihovali mržnjo in razvnemali strasti, zato je politika povzročala spore in vladam v teh krajih doprinesla mnogo žrtev.«
Med obema vojnama je Rudo tudi gospodarsko napredovalo. Izboljšale so se prometne povezave in ob tem sta se razvila trgovina in prevozništvo. Poljedelstvo je bilo zaradi hribovitosti skromno, poskrbelo pa se je za načrtnejše izkoriščanje gozdov in pogozdovanje in razvila se je obdelava lesa, zlasti žagarstvo.
V verskem in kulturnem pogledu so bili prebivalci razdeljeni. Muslimani so imeli svojo džamijo, svojo dvorano ob njej in kulturnoprosvetni društvi, Srbi pa pravoslavno cerkev, društvo Prosveta in dvorano v sokolskem domu ter čitalnico. Srbska mladina je sodelovala na proslavah in narodnih praznovanjih, posebej slovesno za Jurjevo. Za NDH je bila dejavnost Prosvete prepovedana. Pod italijansko zasedbo so dovolili delovanje čitalnice. Partizanom se niso pridružili, ker so se čutili del srbstva, ker so se v nekdanji Jugoslaviji prvič počutili svobodne in ker so se že ob ustaški oblasti takoj na začetku organizirali kot četniki, ko sta komunistična voditelja Hebrang in Bakarić še podpisala pakt o sodelovanju z ministrom NDH Lorkovićem (prim. str. 73). Mladina je bila povezana z vrhovnim poveljstvom Jugoslovanske vojske v domovini in bila jedro Jugoslovanske ravnogorske mladine (JURAO), zato ob partizanski zasedbi od 25. okt. do 8. dec. 1943 niso ustanovili partizanske mladinske organizacije.
Razvita je bila tudi športna dejavnost, zlasti v okviru Sokola. V njem so sodelovali predvsem Srbi in redki muslimani, ki so čutili srbske korenine. Imeli so svojega vaditelja in nastopali so na vseh ravneh. Tudi ta organizacija je bila za NDH prepovedana.
Po razpadu Jugoslavije je območje mesteca Rudo prišlo pod NDH. Kot je omenjeno zgoraj, so bile prepovedane vse organizacije, ki so združevale Srbe. Vdirali so v pravoslavne hiše in razbijali njihove ikone. V srbska podjetja so postavili posebne komisarje, jih gospodarsko onemogočali in zapirali so pomembnejše Srbe. Nekateri so prebegnili na srbsko stran. Piščev oče na primer se je zaradi vsega hudega psihično zlomil in še pred koncem vojne umrl. Obe židovski družini v kraju so internirali, prav tako več drugih; niso se več vrnili. Muslimani so NDH sprejeli, vendar so se sprva zavzeli za someščane Srbe, ko so jih hoteli pobiti. Na Antonovo 13. junija 1941, ko je v Rudo prišlo več vojakov in ustašev, ki so z veseljačenjem praznovali Pavelićev rojstni dan, so se pijani že pripravljali na pokol Srbov. Hrvaškemu vlakovodju je uspelo pravočasno obvestiti pobegle Srbe v Priboju, da so prosili Nemce za intervencijo. V naglici so se pripeljali v mesto in razgnali pijane hrvaške vojake in ustaše. Nemški vojaki so ostali en mesec in v tem času dali Srbom več prepustnic za prehod v Srbijo. Ustaši pa so odpeljali 9 Srbov iz okolice, ki se niso več vrnili. Rudo so 21. sept. 1941 ustašev rešili četniki. V prvi polovici oktobra so mesto zasedli italijanski vojaki. Italijani so bili za Srbe manj nevarni kot ustaši in za muslimane manj nevarni kot četniki. Konec novembra 1941 je italijanska posadka zapustila Rudo. Med 17. in 26. decembrom 1941 so bili pod partizani (21. dec. je bila v Rudu ustanovljena proletarska brigada in v tem času je med partizani in četniki že prihajalo do odkritih spopadov; prim. A. Bajt, Bermanov dosje, 1999), nato so bili do februarja 1942 območje četnikov. Februarja pa so spet dobili italijansko posadko. Poleg nasilja ustašev, italijanske in nemške vojske je prihajalo še do vse hujših obračunavanj med partizani in četniki. Ob vsaki menjavi oblasti je prihajalo do pobojev. Ko so se aprila 1943 italijanski vojaki spet umaknili, so se iz Ruda in okoliških vasi iz strahu pred maščevanjem izselili muslimanski prebivalci v NDH. V Višegradu so še bili ustaši in Nemci, v Plevlju italijanska posadka, območje Ruda pa so bolj ali manj kontrolirali četniki. Maja 1943 je bila v mestu za nekaj časa bolgarska vojska, od druge polovice avgusta do polovice septembra pa nemška. Nemci so se tedaj umaknili in četniki so zasedli Višegrad, Goražde in druga mesta ter se usmerili proti Sarajevu. Tedaj so jih napadli partizani in jih razbili. V Rudo so po 22 mesecih prišli partizani. Očitki partizanov, da je Rudo pročetniško, so bili upravičeni; res pa je, da so srbsko prebivalstvo pred ustaši v Višegradu ščitili samo četniki. V prvi polovici decembra so se partizani morali s tega območja umakniti pred Nemci, ki pa so skrbeli le za ohranitev glavnih prometnih poti; tako so to območje bolj ali manj spet obvladovali četniki. Glavnina spopadov 1943 in 1944 se je nanašala na spopade med četniki in partizani.

stran: 098

Opis slike: Dragoljub k. Mićović

Pozimi ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ so se v Rudu in okolici začele zbirati preostale enote Jugoslovanske vojske v domovini, med njimi črnogorske enote Pavla Ðurišića in veliko beguncev. Vsa ta množica je Rudo popolnoma izčrpala. Povedali so, da so pri komunistih na udaru zlasti duhovniki, izobraženci in premožnejši ljudje.To pripovedovanje je prinašalo strah. Po novem letu je Rudo in okolico zapustilo okoli 50 civilistov, ki so odšli skupaj z ostanki Višegrajskega odreda in Drinskega korpusa. Med njimi je bila tudi kulturnoprosvetna skupina Jugoslovanske ravnogorske mladine. Govorili so, da se bodo vse enote Jugoslovanske vojske v domovini zbrale in šle naproti zaveznikom. Poleg tedaj 15-letnega pisca teh spominov so iz njegove družine odšli še njegova brata Veljko (24 let), Siniša (22 let), sestra Ksenja (Senka) in sestrična Žara. Skupino je spremljal njihov duhovnik Slavko Popović. Domači kraj so zapustili 12. januarja.
Šli so čez Višegrad, Knežino, Olovo, skozi klisuro Krivaje, kjer so doživeli hud snežni metež in mraz. V Maglaju je prvič po enainštiridesetem letu spet videl ustaše in hrvaške domobrane. Drug drugega so pustili na miru, oboji so se umikali.V dolnjem toku Bosne so se zbrale vse enote Jugoslovanske vojske v domovini. V Modrići je bila vrhovna komanda z Dražo Mihailovićem. Mladinci iz kulturne skupine so se nastanili v Vranjeku. Bil je že mesec februar in razmeroma toplo. V času, ko so čakali na odločitev, kako naprej, so se oskrbeli s hrano. Na poti so se borili z ušmi in pojavil se je tifus. Za tifusom sta zbolela tudi piščev brat Veljko in sestra Senka. Prevzel ju je Rdeči križ. Šli so skozi področja, kjer so se morali spopadati s partizani. Imeli so mnogo ranjencev. Ob napadu so partizani pobili tudi ranjence v provizorični bolnici. Stiska je bila velika. Na poveljstvu je prišlo do razcepa. Draža se je odločil, da se vrne, ker naj bi se v Srbiji začel upor proti komunistični oblasti; z njim se je vrnilo tudi nekaj civilistov iz Ruda, med njimi duhovnik Slavko Popović, drugi so se odločili za odhod na zahod. Pisec je skrbel za brata Sinišo, ki je tudi zbolel za tifusom. Nad Dobojem so prečkali Bosno. Prišli so na ustaško področje. Postojanko Derventa so obšli, nato pa so si hoteli izboriti prehod čez Vrbas. Šest dni je prihajalo do hudih spopadov med četniki in ustaši in reke niso mogli prečkati. Imeli so dosti ranjencev in pošla jim je municija. Hrvaški avioni so jim metali listke, naj se pridružijo enotam proustaškega Sekula Drljevića, ki je zagovarjal samostojno Črno goro. V tej stiski so črnogorski četniki res sprejeli Drljevićeve ponudbe, vendar je vodja črnogorskih četnikov Pavle Ðurišić s še nekaterimi drugimi naredil preboj in šel po svoje. Med črnogorskimi četniki je bilo tudi nekaj drugih skupin, tifusarji in ranjenci, vsi so bili prepuščeni na milost in nemilost. Peljali so jih pri Bosanski Gradiški čez Savo v taborišče Stara Gradiška. »Taboriščni prostori so zadušni. Čuti se zadah krvi in trohnoba mesa. Koliko nedolžnih je trpelo tukaj? Povsod je neprijeten zadah. Ustaški stražarji so zabuhli, krvavih oči, učinkujejo grozljivo.«

stran: 099

Prišlo je do reorganizacije Drljevićeve vojske, ki je zdaj vključevala tudi črnogorske četnike in Nečrnogorce, za katere pa se ni smelo vedeti. In začeli so odhajati. Piščev brat Siniša je bil še slaboten, pred taboriščno kontrolo ob izhodu ga je rešil podpolkovnik Drašković tako, da je vodil konja, na katerem je sedel. 10. aprila so taborišče zapustili, pisec je moral z drugimi dečki taborišče še počistiti, preden je šel na pot. Na poti proti Zagrebu je na veliko veselje srečal brata Veljka in sestro Senko, ki sta po odpustu iz bolnice v Slavonskem Brodu odšla proti Zagrebu. Na cesti je bila huda gneča in podnevi so jih napadali avioni. Zaradi gneče so jih usmerili proti Križevcem in nekaj dni okoli velike noči so preživeli v Vrbovcu. Potem so se zopet vrnili na cesto proti Zagrebu in se vključili v neskončno kolono proti zahodu. Drugega maja so šli skozi Zagreb: »Mesto Zagreb, glavno mesto NDH, države, ki je napovedala vojno zaveznikom, je popolnoma ohranjeno, nedotaknjeno, nepoškodovano. Ljubi Bog, kakšna krivica nasproti našemu Beogradu! Nemci in zavezniki so rušili Beograd, a tega mesta se ni nihče dotaknil. Je tu pravica?« Še na hrvaških tleh so prespali, potem pa so drugi dan prišli v Slovenijo. Povsod so bili sami nemški napisi. Do Zidanega mosta so hodili 6 dni, ker je bila pot zatrpana. Zmanjkovalo jim je hrane, ki je pa niso mogli dobiti. O Slovencih pravi: »Slovenci so zelo zaprt in sebičen narod. Delajo se, da nas ne razumejo. Kot da so Germani, a ne Slovani. Morda nas tudi sovražijo. Ni pogovora z njimi in tudi ne pomoči v hrani.«
Devetega maja zjutraj so prišli v Zidani Most in zavili ob Savinji proti Laškemu. Veljko je obljubil nemškemu šoferju prstan, če bi se lahko peljali na cisterni. Za Rimskimi Toplicami je pisec opazil, da se v nasprotni smeri ob koloni pojavljajo gologlavi vojaki brez oznak, na enem pa je opazil znak za partizanski čin vodnika. Za prvim ovinkom na ravnini pred križiščem poti proti Celju in Hrastniku je opazil ogromno ljudi. Na enem koncu se je kopičilo odvrženo orožje. V hribih se je slišalo streljanje, nekateri so se izmuznili iz obroča. Partizani so razglašali kapitulacijo Nemčije. Ujetniki so morali skozi špalir mladih, pijanih Slovencev, ki so jih pretepali. Začeli so jih tudi sortirati. Nemce na eno, Hrvate na drugo, Srbe in Črnogorce pa na tretjo stran. Po nekajurnem čakanju so črnogorsko skupino odvedli v Dol pri Hrastniku in jih namestili v šoli. Po piščevi oceni je bilo od 1.500 do 2.000 jetnikov. Pripeljali so tudi več konj, ki so jih kasneje porabili za prehrano jetnikov. Odnos prebivalcev kraja do jetnikov je bil zadržan. Njegov brat je skušal dobiti nekaj hrane: »Veljko je skozi ograjo dvorišča neki ženski Slovenki pokazal zlati prstan, ki nas ni uspel spraviti v Avstrijo s cisterno, in ga ponudil za hrano. Žensko je prstan zanimal. Šla je domov in se čez nekaj časa vrnila. Izpod predpasnika je vzela kos črnega kruha, okrog 400 gramov. Skozi ograjo je vzela od Veljka prstan in mu dala ta kos kruha. Izvršila se je prva povojna trgovina med Slovenko in Srbom na veliko škodo Srba.« Pisec je dobil delo v kuhinji in je tako prišel do več hrane.
Osemnajstega maja je na šolo prišla skupina partizanskih oficirjev s spremstvom, menda so bili iz Osme črnogorske brigade. Zahtevali so, da se v petih minutah razdelijo po izvornem kraju. Slovenca, ki se ni uvrstil, so ubili. Napravili so popis, pri katerem so jetniki morali navesti ime in priimek, poklic, datum in kraj rojstva, enoto in formacijo, kateri so pripadali in bivališče. Veljko je napisal, da je šofer, ker se je bal napisati, da je trgovec. Vedel je za boljševiško obnašanje do tako imenovanih kapitalistov. Najprej so ukazali Kolašincem, da se pripravijo za odhod. Bilo jih je okoli 300. Izločili so ženske, otroke in stare ljudi. Mnogi so vedeli, da se jim bodo maščevali zaradi Pavla Ðurišića, ki je uspešno branil Kolašin.

stran: 100

Zjutraj 19. maja so iz preostale skupine izločili vse moške pod 20 in nad 65 let ter ženske in jim ukazali, naj se pripravijo na odhod. Sestra je prosila, naj bi šel z njima še brat Veljko, vendar ni nič dosegla. »Solze same tečejo iz oči. Zavedamo se, da se morda zadnjič vidimo. No, živimo v upanju, da morda le bo kaj pravice. Ne vemo, če je v komunizmu možna pravica za tiste, ki ne mislijo isto.«
Tako je odšla iz šole skupina približno stotih zelo mladih in starih ljudi in žensk. Pod stražo so jih peljali čez Hrastnik. Po dveh dneh so jih na meji predali Hrvatom. Ti so jim dali skupno prepustnico in sami so lahko izbrali skupinovodjo. Zagreb so morali obiti, ker ga je menda tedaj obiskal Tito. Četrtega junija so prišli v Sisak. S svojo pojavo so povsod vzbujali pozornost. Vsem so odgovarjali splošno, da gredo iz taborišča. V Sisku so doživeli, kako so partizani na konjih podili veliko skupino Pavelićevih ustašev, ki so jih zajeli v Sloveniji, skozi mesto: »Ko smo sedeli v parku, je začelo do nas prihajati neko zamolklo bobnenje – topot v ritmu. Spočetka tih, potem pa vse močnejši in bližji. To bobnenje je spominjalo na topot črede … Meščani Siska in mi iz parka smo šli k cesti in se ustavili na pločniku. Množica se je v teku približevala in šla v sam center mesta. Spredaj in ob strani so jahali konjeniki, z brzostrelkami oboroženi partizani, a v stroju so v osmerostopih tekli pripadniki Pavelićevih enot, ki so jih zajeli v Sloveniji. Spremljevalci kričijo in dajejo stroga povelja, da držijo tempo in se ne zaustavljajo. V nekem trenutku je neka mlada Siščanka, ki je tam stala, kriknila: »Brat!« Ogovorila ga je z imenom. Eden od ustašev se je obrnil k nji, ona je skočila k njemu in ga objela. Spremljevalec na konju je reagiral. Zadrl se je nanjo in s korobačem zamahnil po zraku.« Pisec meni, da je bilo jetnikov kakih 20.000. V Sunji so srečali neko srbsko brigado in dobili ločeni prepustnici za Beograd in za Sarajevo, ker so bili z različnih področij. Piščeva skupina je šla proti Sarajevu. Šli so čez Kozaro, kjer so bili kraji porušeni in prazni. V Prijedoru so se odpočili in z zamenjavo dobili nekaj koruznega kruha. Do Banja Luke so se prepeljali s tovornim vlakom, nato pa so šli peš po dolini Vrbasa do Jajca. Tam so že delale kavarne in slaščičarne. Sestra je prodala prstan in so si lahko kupili slaščice. Iz Jajca do Sarajeva so se peljali z vlakom.
V Sarajevu jih je pričakala OZNA. Zasliševali so jih in za nekaj dni zaprli. Pisca in njegovo sestro so izpustili z naročilom, da se javita v domačem kraju OZNI. Do Pal sta se peljala z vlakom in tam prenočila pri botri, nato pa sta šla peš proti Goraždu, kjer sta prenočila pri sorodnikih, ki so bili na partizanski strani. Njihova hiša je bila blizu Drine. Videl je trupla, ki so plavala v njej. Sorodnik je povedal, da so to četniki, ki so jih partizani premagali. Med njimi so bili tudi tisti, ki so se v Trebavi v dolini Bosne z Dražo obrnili nazaj proti vzhodu, češ da se v Srbiji pripravlja vstaja, kar je bil le trik OZNE. To usodo so doživeli tudi ujetniki. Pisec pravi: »Videti je, da sta v tej vojni obstajali dve meri: ujete ustaše so zaprli v taborišča, da bi se raziskala njihova krivda. Tako so gnali tisto ustaško skupino skozi Sisak, a ujeti četniki so končali v Drini.«
Od Goražda do doma sta šla peš. Doma ga mati ni prepoznala. »Objamem jo, čutim vso toplino maminega objema in oči se mi napolnijo s solzami. Točno pet mesecev je, kar smo zapustili Rudo, pa glej kako se vračamo vanj. Namesto pompa in slavoloka nas, raztrgance, izmučene in polne trpljenja pričakajo naši domači z vprašanji … Veselje zaradi prihoda domov je veliko. Srce je polno. Zdi se mi, da mi hoče izskočiti iz prsi. Končno smo pri svojih dragih, v našem Rudu.« Pisec se je vrnil, tretjina članov iz skupine Jugoslovanske ravnogorske mladine iz Ruda pa se ni nikoli vrnila: dva sta utonila pri prehodu čez reko, eden je umrl za tifusom v Stari Gradiški, eden se je predal na črnogorsko-bosanski meji, piščev brat Veljko je bil na Dolu, šest pa so jih zajeli pri Mariboru.
Ko prebiramo to knjigo, se v nas utrjuje spoznanje, kako je komunistični partiji uspelo onemogočiti vsak upor proti okupatorju, ki ni bil pod njenim okriljem, in pri tem zvito izkoristiti mednarodni položaj. Trpljenje ljudi pa ni bilo predmet njenega zanimanja, če ga ni mogla unovčiti.