Avtor: Janko Maček

stran: 017

stran: 018

Na televiziji se je v zadnjem času zvrstilo nekaj nastopov, ki so nas skušali prepričati, da je naša polpretekla zgodovina že napisana, da so vsi poizkusi njenega spreminjanja nesmiselni in krivični. Kot da bi hoteli nadoknaditi izpad te problematike iz predvolilne kampanje! Glasovi, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem, so pa skoraj utihnili. Ni si težko predstavljati zakaj.
In naša rubrika Kako se je začelo? Mislimo, da je še aktualna in potrebna. Dokler še žive priče, ki se spominjajo začetkov komunistične revolucije drugače, kot jih je zapisala uradna zgodovina, je še mogoče marsikaj poiskati, pojasniti in spoznati resnico. Resnica vas bo osvobodila, je zapisano v knjigi vseh knjig. Naj bo tudi ta sestavek skromen prispevek k resnični podobi naše polpretekle zgodovine.

Sv. Lenart ob začetku druge svetovne vojne

V obširnih spominih in razpravah, ki so nam jih do nedavnega vsako leto ob praznovanju obletnice dražgoške bitke posredovali mediji, je bila skoraj vedno omenjena tudi vasica Rovt, kjer je Cankarjev bataljon v začetku decembra 1941 pred začetkom poljanske vstaje pripravil zasedo nemškim policistom. Sv. Lenart, pod katerega zvon spada Rovt, pri tem navadno ni bil imenovan. Sicer so pa ime kraja po vojni spremenili v Lenart nad Lušo. Menda je to spadalo k preobrazbi slovenskega narodnega značaja.
Hribovska vasica, ki je skozi stoletja nosila ime po patronu farne cerkve, leži na nekaj nad 700 m visokem hribu nad dolino potoka Luša, kjer sta tudi naselji Zgornja in Spodnja Luša. Pravzaprav so danes Na griču, kot pravijo domačini, le štiri poslopja: cerkev, župnišče, šola in Potočnikova domačija. Če se odločimo za izlet k Sv. Lenartu, se peljemo iz Škofje Loke po glavni cesti proti Železnikom, zavijemo pri vasi Praprotno na levo v dolino Luše in po nekoliko napornem vzponu smo že na cilju. Razdalja od Škofje Loke je dobrih 12 km. Z druge strani se Sv. Lenartu pri Rovtu približa tudi tako imenovana blegoška cesta, o kateri bomo govorili kasneje. Do konca druge svetovne vojne so Šentlenarčani spadali pod občino Selca, samostojno župnijo imajo pa od leta 1790. Poleg domače šole je spadala pod faro tudi šola v Martinj Vrhu in župnik je dvakrat tedensko hodil tja poučevat verouk.
Prav v tej šoli se na nek način začne naša zgodba. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno sta tu poučevala učitelj Vidmar in njegova žena. Vidmar je bil doma na Trebiji v Poljanski dolini – njegova mati je bila druga v vrsti sedemnajstih otrok velike Ušeničnikove družine. Ko se jima je rodil prvi otrok, so nastale težave zaradi varstva. Vidmar se je tedaj spomnil na mlajšo sestro Milko, ki je že nekaj let delala kot gospodinjska pomočnica – služkinja. Rada se je odzvala povabilu in v začetku leta 1941 prišla v Martinj Vrh.
Februarja 1941 so pri Sv. Lenartu dobili novega župnega upravitelja Jožeta Švelca, ki je pred tem več let deloval kot izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Po pripovedi Milke Vidmar so ga Francozi leta 1940 zaprli zaradi suma, da je nemški špijon. Prišel je v taborišče, kjer je bilo zaprtih veliko španskih borcev, med njimi tudi nekateri Slovenci. Zaradi bližine Maginotove linije so kasneje taborišče razpustili in Švelc se je skupaj s španskimi borci vrnil v domovino. Škof Rožman ga je kmalu poslal na izpraznjeno mesto k Sv. Lenartu. Med drugimi njegovimi dolžnostmi je bilo tudi poučevanje verouka v Martinj Vrhu. Dvakrat tedensko je moral prehoditi uro in pol dolgo pot tja in nazaj. Bilo je naporno, mu je pa pomagalo, da se je hitreje spoznal z ljudmi.
Aprila 1941 so se najprej pojavili Italijani, za njimi pa Nemci, ki so v začetku maja že preganjali slovenske duhovnike, učitelje in druge. Ko je Vidmar zvedel, da Nemci v Železnikih sprašujejo za šolo v Martinj Vrhu, je na hitro pripravil nekaj prtljage in se z ženo ter otrokom umaknil čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Skoraj vse gorenjske duhovnike so Nemci tedaj odpeljali, za Švelca se pa sploh niso zanimali. Menda ga niso imeli na seznamu, ker se je le nekaj mesecev prej vrnil iz Francije. Seveda je nehal hoditi v Martinj Vrh, saj tudi pouka ni bilo, dokler niso prišli nemški učitelji. Milka Vidmar, ki je po odhodu bratove družine ostala brez dela, je prišla k Sv. Lenartu in tako postala priča vseh medvojnih in povojnih dogodkov tega kraja.

stran: 019

Opis slike: Ušeničnikovi iz Trebije – velika družina, a štirje še manjkajo

Gospod Švelc je torej ostal pri Sv. Lenartu. Po dolini se je to kmalu razvedelo, vendar ga nihče ni šel prijavit. Kar nekaj časa je trajalo, preden ga je gestapo začel iskati. Bil je že mesec julij in župnik je šel v Topole nad Selci previdet bolnika, ko so prišli ponj in ga odpeljali v Škofjo Loko. Zagrozili so mu, da ga bodo zaprli, če ne bo takoj izginil čez mejo. Na povratku domov je obvestil ljudi, da bo naslednji dan ob štirih zjutraj pri Sv. Lenartu zadnja maša, nato pa bo odšel. Prišlo je veliko ljudi in župnik se je v pridigi od njih poslovil. Vendar ni odšel čez mejo, ampak se je začel skrivati, moderno bi rekli, da je odšel v ilegalo. Šentlenarški zvonovi niso več vabili k maši in zlasti ob nedeljah in praznikih je ljudem nekaj manjkalo. Ko se je župnik naveličal skrivanja, je napisal pismo selškemu županu Benediku, naj posreduje pri oblasti za ureditev njegovega bivanja in delovanja pri Sv. Lenartu. Kmalu je dobil obvestilo, naj se zglasi v Škofji Loki. Uspelo mu je dobiti dovoljenje za delovanje v Selški dolini. Seveda je moral obljubiti, da bo imel obrede v latinščini in da ne bo slovensko pridigal. Menda je k ugodni rešitvi pripomogla tudi župnikova ponudba, da bo poleg svojega duhovniškega dela vodil tudi tečaje nemščine za odrasle. Nemški učitelji, ki so jih poleti 1941 s tem namenom poslali na Gorenjsko, so namreč imeli zelo slabe uspehe.
Tako je gospod Švelc lahko spet javno živel pri Sv. Lenartu. Poleg domače fare je skrbel še za Javorje, Bukovščico, Selce in Železnike. K njegovim nedeljskim mašam so prihajali ljudje iz cele Selške doline. Veliko ur je prebil v spovednici, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko proti koncu leta 1941, ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. K Sv. Lenartu so prihajale k spraševanju skupine otrok, ki so se doma pripravljali za prejem prvega obhajila in birme. Iz Selc, Železnikov, Bukovščice in celo iz Zalega Loga so jih pripeljale žene in dekleta, ki so jih učile. Župnik jih je tudi spovedal, ženam pa dal navodila za nadaljnji pouk. Na svojih potih, ki jih ni bilo malo, si je Švelc pomagal s kolesom, pozimi pa so ga prišli iskat s sanmi. Ker je bil zelo obremenjen, so mu pri pouku otrok tudi v domači fari pomagala dekleta, na primer Anica Potočnik. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil sicer pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Kadar duhovnik na nedeljo ali praznik ni mogel priti k vernikom, so se sami zbrali v cerkvi k molitvi in petju. Večino pogrebov so opravili sami, ko pa je prišel duhovnik, je blagoslovil vse nove grobove in opravil molitve za pokojne. Vse to je ljudi povezovalo in jim bilo v oporo v času okupatorskega pritiska. Prav je, da to poznamo in cenimo.

stran: 020

Opis slike: Poletje 1942 – Sv. Lenart

Rovt prizorišče dveh spopadov z velikimi žrtvami

Ko se je Anton Švelc odločil, da bo kljub nemški prepovedi ostal pri Sv. Lenartu, ni vedel, da bo moral pri tem kljubovati dvema nasprotnikoma Cerkve: nacizmu in komunizmu. Partizani so ga prvič obiskali v začetku julija 1941. Lepega poletnega večera so potrkali na vrata župnišča in prosili, da bi jim pokazal najkrajšo pot v Poljansko dolino. Stopil je k njim in jim vse razložil. Nenadoma se mu je zazdelo, da so mu njihovi obrazi in besede že znani. Spomnil se je francoskega taborišča. Morda je bil med njimi celo Stane Žagar, član centralnega komiteja slovenske partije, ki je že zgodaj prišel na Gorenjsko. Župnik je nehote primerjal njihovo ilegalo s svojim skrivanjem, toda ali so si bili tudi cilji tako podobni. Ali je res že bil čas za boj proti okupatorju?
1. decembra 1941 je Gorenjce vznemirila novica o partizanskih likvidacijah. V eni noči so »onemogočili deset narodnih izdajalcev«, kot so povedali sami. Večinoma je to delo opravil Cankarjev bataljon. Ali je bilo zares potrebno zaradi odpora proti okupatorju? Dober teden kasneje, 11. decembra popoldne, je Cankarjev bataljon prigazil v Rovt pri Sv. Lenartu in se nastanil na Debelakovi domačiji. Po bolj ali manj uradnih podatkih je štel okrog 60 mož. Noč je minila mirno in če bi veljalo, da se dan pozna po jutru, bi bil miren tudi naslednji dan. Vsi so se že veselili napovedanega obilnega kosila. V ta namen so ubili vola, zaplenjenega v župnišču v Kropi, ki so ga prignali s seboj. Okrog desetih dopoldne je stražar opazil kolono nemških vojakov, ki so prihajali po blegoški cesti od Zaprevala. Do Debelakove domačije niso imeli več kot pol ure hoda. Časa za razmišljanje ni bilo. Partizani so zgrabili orožje in se razporedili v zasedo nad cesto, ki je speljana zelo blizu Debelakove domačije. Čakali so, da je glavnina kolone prišla v neposredno bližino. Nemci niso bili posebno previdni, sicer se ne bi zbrali v gručo tik pod zasedo in opazovali svojega psa, kako se je pognal za zajcem, ki je ravno tedaj priskakljal na cesto. Nenadoma je zaropotalo in nanje se je usula svinčena toča iz dveh strojnic in šestdesetih pušk. Še preden so se policisti zavedeli, kaj se dogaja, so bili mrtvi ali težko ranjeni. Ivan Jan piše v knjigi Vrh v Dražgošah, po kateri smo povzeli ta opis, da je bilo v koloni 52 policistov in potem je bilo 45 mrtvih, 4 težko ranjeni, enega laže ranjenega so izpustili, le dva pa naj bi iz pasti pobegnila. Na kraju dogodka sedaj stoji spominska plošča s sledečim napisom: »12. decembra 1941 leta je Cankarjev bataljon pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča in komisarja Staneta Žagarja napadel in uničil na tem mestu nemško policijsko kolono. Ta pomembna zmaga je bila uvod v gorenjsko decembrsko vstajo.«

stran: 021

Ne mislimo razpravljati, ali dogodek 11. decembra pri Rovtu namesto zmage ne bi zaslužil kako manj zveneče ime. O tem je bilo že veliko povedanega. Zaradi trditev, da so bili padli policisti mobilizirani Luksemburžani, je Ivan Jan v omenjeni knjigi navedel seznam 45 policistov, vpisanih v mrliško knjigo v Železnikih. Iz tega je razvidno, da so bili pripadniki nesrečnega policijskega oddelka Avstrijci, večinoma Tirolci in da je bilo okrog 40 starih 36 let in več, najstarejši med njimi pa je bil 46-letni dunajski gostilničar. Tudi drugi so bili po poklicu v glavnem obrtniki in delavci. Njihov družinski stan ni omenjen, vendar iz navedenega celo laik lahko zaključi, da posebne zagnanosti od njih ni bilo pričakovati. Na televiziji smo lahko spremljali razpravo med koprskim odvetnikom gospodom Starmanom in edinim tedaj živim udeležencem partizanske zasede glede ravnanja z ujetim policistom. Nič čudnega, če smo pri tem pomislili, ali je bil to edini tak primer.
Kaj pa ranjenci? Jan navaja izjavo takratnega medicinca v Cankarjevem bataljonu, da je obvezal enega nemškega policista: »Z dvema streloma je bil ranjen v prsi, vendar je še lahko hodil. Ostal je v Debelakovi hiši tudi potem, ko smo mi odšli.« V svoji knjigi citira Jan tudi del Rainerjevega govora, ki ga je imel v mestni hiši v Kranju po pogrebu padlih policistov: »Napadli so jih in tudi one, ki so bili ranjeni, umorili na najostudnejši in najbolj prostaški način.» Spomin na ranjene policiste je še ohranjen med domačini pri Sv. Lenartu. 12. decembra dopoldne so namreč tudi oni opazovali kolono, ki se je pomikala od Zaprevala. Takoj jih je zaskrbelo, saj so že vedeli za partizane pri Debelaku. Med divje streljanje, ki se je potem zaslišalo od Rovta, so se mešali kriki ranjencev in bojeviti klici partizanov. Ko je streljanje prenehalo, je župnik vzel sveto olje in se odpravil na kraj spopada. Spremljala ga je gospodinja. Malo pred Rovtom sta srečala Groslovega Poldeta, ki je peljal v dolino dva ranjena policista. Župnik se je z njima pogovoril. Na kraju groze je kmalu ugotovil, da med trupli, ki so vse križem ležala po blegoški cesti in ob njej, ni več živih. Zvedel je, da so jih pregledali že partizani, ki so jim pobrali orožje. Neko nemško poročilo govori o štirih težko ranjenih policistih. Šele naslednji dan je v Rovt prišla večja nemška enota. Trupla padlih in pobitih so odpeljali v dolino in jih pokopali na pokopališču v Kranju. Ljudje so se zelo bali represalij. Znana jim je bila grožnja, da bodo za enega Nemca ustrelili deset Slovencev. Kaj bo, če se bodo v Rovtu ravnali po tem pravilu. Župnik je uporabil vso svojo spretnost in znanje nemščine, da bi jim dopovedal, da ljudje v Rovtu niso nič krivi in kako so poskrbeli za ranjence. Kljub temu so odpeljali dva moža in ju potem ustrelili v Begunjah.

Opis slike: Župnik Švelc kot ga je decembra 1944 v Potoku videl partizanski risar

Partizani so takoj po napadu zapustili Rovt. Svoje ranjence so odpeljali s seboj. Ustavili so se v Martinj Vrhu, da so jih izročili v oskrbo domačinom, nato pa še isti dan odšli proti Poljanski dolini. Eden od ranjencev je po nekaj dneh podlegel težkim ranam. Pokopali so ga pri Sv. Lenartu
V poletju 1942, ko je komunistična revolucija z velikimi zamahi morila in uničevala po takratni Ljubljanski pokrajini, tudi Selški dolini ni bilo prizaneseno. Omenimo zelo odmevno smrt selškega župana Franca Benedika, po domače Mlinarja iz Dolenje vasi. Ubili so ga 23. avgusta, ko se je vračal iz Selc na svoj dom. V šentlenarški fari so partizani v začetku septembra 1942 ubili 38-letnega Janeza Benedičiča, po domače Kamnarja, in njegovo ženo Ivano. Pravi pokol so naredili konec januarja na Benedikovi žagi v Dolenji vasi, ko so ubili Benedikovo ženo Ano, sina Franca, delavca na žagi Franca Podreko, gostilničarja Berganta in Franca Vebra.

stran: 022

Opis slike: Marec 1945 – Domačini pobirajo v Rovtu padle partizane

Naslov poglavja nas opozarja, da ostanemo v Rovtu. Le nekaj sto metrov od kraja, kjer je decembra 1941 doletela smrt nemške policiste, je v noči na 24. marec 1945, ko se je vojna že bližala koncu, udarilo po partizanih Škofjeloškega odreda in italijanske brigade Antonio Gramsci. Med nemško ofenzivo proti enotam 9. korpusa so se tudi oni znašli v obroču. Ko so se skušali od Blegoša premakniti po vojaški cesti do Rovta in nato čez Selško dolino na Jelovico, so naleteli na močne nemške zasede. Smrt je spet imela bogato žetev. Po uradnem viru jih je padlo 28, domačini pa pravijo, da prav toliko kot Nemcev decembra 1941. Tisti marčevski dnevi so bili že topli, vendar ni bilo nikogar, da bi jih pokopal. Spet je nastopil župnik. Zbral je nekaj mož, saj veliko jih ni bilo doma, in šel z njimi, da so pobrali trupla in jih pripeljali k Sv. Lenartu. Pri Potočnikovi kapelici nad cerkvijo so skopali veliko jamo in jih zložili vanjo. Med padlimi so bili tudi taki, ki so jih Šentlenarčani poznali, kot Anton Mesec - Gdelov iz Rovta in nekateri drugi. Obvestili so svojce. Tako so po partizana iz Krope prišli sorodniki in ga odpeljali pokopat v rojstni kraj. Prav tako srečo je imel partizan – mlad fant od Sv. Duha pri Škofji Loki.
Med pobiranjem trupel padlih partizanov ob blegoški cesti so možje v grmovju pod cesto zaslišali slabotne klice. Župnik je previdno stopil tja in našel ranjenega partizana, ki je bil že precej izčrpan. Pomagal mu je do bližnje hiše in poskrbel, da je prišel nekoliko k sebi. Bil je že skrajni čas, kajti kmalu potem se je od nekod pojavila nemška patrola. Ranjenec se je komaj še umaknil v gozd.

Zločin pri Lenartu

Pa smo spet pri naslovu ene od knjig Jožeta Vidica. Toda nikar ne mislite, da je v knjigi opisana katera od tukaj že povedanih zgodb. Vidicova zgodba govori o zločinu domobrancev nad partizani. Ali so tudi pri Sv. Lenartu bili domobranci? No, svoje postojanke tu niso imeli in je najbrž niti niso nameravali imeti, bilo pa je kar nekaj fantov iz šentlenarške fare v njihovih vrstah. Večinoma so bili pri gorenjskih domobrancih v Škofji Loki ali kaki drugi postojanki, nekaj jih je pa celo bilo pri domobrancih v Ljubljanski pokrajini. Sem spada zgodba o Leopoldu Potočniku, Grogcovemu od Sv. Lenarta. Leta 1941 je na škofijski gimnaziji v Ljubljani maturiral in nato vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec 3. letnika je spomladi 1944 zaradi mobilizacije šel k domobrancem. Opravljal je službo telefonista na postojanki v Borovnici. Ko so zavezniki 24. avgusta 1944 bombardirali borovniški most, ga je zadel drobec bombe in ga ubil. Po aprilu 1941 je Potočnik hodil na počitnice v Dobropolje, ker zaradi nemške meje ni mogel domov. Ob kapitulaciji Italije se je z dobrepoljskimi fanti zatekel na Turjak in po njegovem padcu prišel v kočevske zapore. Bil je v skupini duhovnikov in bogoslovcev, ki so jih partizani kasneje poslali v internacijo v Stično. Kmalu se je rešil v Ljubljano in nadaljeval študij, dokler ga ni doletela mobilizacija.

stran: 023

Toda vrnimo se nazaj k Vidicovi knjigi in poglejmo, kakšno zvezo ima Zločin pri Lenartu z domobranci. V ponedeljek, 12. junija 1944, navsezgodaj zjutraj so se pri Rovtu, bolj natančno pri Zakrašniku, kjer so bili po raznih bunkerjih in skrivališčih potaknjeni člani okrožne in okrajne gospodarske komisije, pojavili Nemci in domobranci. Pravzaprav ta obisk ni bil čisto nepričakovan, saj je le dober teden pred tem prebegnil k domobrancem dotedanji vosovec Rado Murnik, Gabrčanov iz Rovta. Ne da bi kaj spraševali, so zgodnji obiskovalci odkrili več skrivališč gospodarske komisije. Devet članov in članic komisije je pri tem izgubilo življenje, nekaj pa so jih odpeljali s seboj. Glavno zaslugo za to so pripisali Radu Murniku, ki naj bi napadalce o vsem poučil in jih tisto jutro tudi vodil.
Naslov enega od poglavij omenjene knjige se glasi: Kdo je bil pravzaprav Gabrčanov Rade? Vidic svojega temnega junaka vedno imenuje Rade, domačini so ga pa poznali in se ga še danes spominjajo kot Radota. Prav v začetku poglavja nas avtor seznani z Radotovimi starši in družino: »1. septembra 1919 sta se v cerkvi sv. Petra v Ljubljani poročila 32-letni Jurij Murnik in 24-letna Ivanka Potočnik. On krojač, ona šivilja. Morda ju je prav enak poklic pripeljal na skupno življenjsko pot. Ivanka Potočnik je bila doma iz najbolj siromašne družine v Rovtu. Kot mlado hribovsko dekle je po prvi svetovni vojni prišla v Ljubljano, da bi si služila vsakdanji kruh. Mladoporočenca sta se preselila v Lesce, kjer sta odprla krojaško delavnico. Tri leta po poroki se jima je rodil otrok. Dala sta mu ime Božo. Za njim so se zvrstili še Radoslav, Zdravko in Miloš. Ko je bilo najmlajšemu sedem, najstarejšemu pa dvanajst let, je umrl oče.« Mati je še naprej služila kruh s šivanjem, toda zaslužka je bilo premalo tudi zato, ker je Božo v Ljubljani obiskoval gimnazijo. V stiski je poslala Rada k svojemu očetu v Rovt, Zdravko je pa moral iti služit za pastirja. Le Miloš je ostal doma. Vidic je zapisal, da je mati sina Boža poslala študirat za duhovnika. Preprosti ljudje so v tistem času o mladem fantu, ki je šel v ljubljanske šole, res govorili, da je šel študirat za »gospoda«, čeprav se ni prav nič vedelo, do kje bo prilezel in kam se bo usmeril. Ne vemo, kaj je mislila mati Ivanka, vemo pa, da Božo Murnik nikoli ni bil študent teologije.

Opis slike: Leopold Potočnik – Umrl 1944 kot domobranec v Borovnici

Rado je preživljal svojo mladost v Rovtu. Vidic trdi, da je bil oče Gabrčan precej čudaški in da je to lastnost prenesel tudi na vnuka. Naše zaupanje v ta opis se pa omaje, ko preberemo sledeči odstavek: »Vsi Gabrčanovi so bili zelo pobožni. To sicer ni nič slabega, če v nedavni zgodovini slovenski kler ne bi odigral tako klavrne in sramotne vloge. Kdor je iz verskih nagibov sledil politični smeri ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, je zabredel v izdajstvo. – Rade je bil kot otrok v Lenartu za ministranta. Prišla je vojna in Rovt je oživel. Nad vasjo je 12. decembra 1941 Cankarjev bataljon uničil elitno nemško policijsko enoto. Padlo je 45 sovražnikovih vojakov. Vse to se je dogajalo blizu Gabrčanove hiše. Rade je videl zmagoviti boj Cankarjevega bataljona in padle nemške vojake. Od tistihmal so bili partizani vsakodnevni gosti v tej prijetni gorski vasici.«
Januarja 1943 bi moral Rado v nemško vojsko, toda kot drugi mobiliziranci iz Rovta je raje odšel k partizanom. »Bil je kurir in spremljevalec številnih funkcionarjev OF. Poznal je vse hribe, vasi in steze. Napredoval je od kurirja do komandirja kurirske karavle in nato do politkomisarja skupine borcev varnostno obveščevalne službe.« (Zločin … , str. 77). Tudi Zdravko, ki se je pridružil partizanom nekoliko kasneje, ni bil navaden borec. Postal je kurir oblastnega komiteja KPS. V tej službi je prenašal pošto in spremljal partijske voditelje na njihovih potih po Gorenjskem. Ni dvoma, da je pri tem spoznal marsikaj, kar je bilo navadnim partizanom prikrito. Božo je bil med vojno v Ljubljani. Ni znano, kdaj se je vključil v vrste oboroženega protikomunističnega odpora. Iz Vidicovega pisanja razberemo, da je bil spomladi 1944 pri domobrancih v Suhem dolu pri Lučinah.

stran: 024

Opis slike: Začasna lesena cerkev

Zadnje dni maja 1944 je Ivanka Murnik prišla na obisk na svoj rojstni dom. Računala je, da se bo tu srečala s sinovoma, ki sta bila pri partizanih. Pred tem je menda obiskala sina Boža, domobranca v Suhem dolu. Da je iz Lesc potovala v Suhi dol, ni bilo nič čudnega, nenavadno je pa bilo, da je direktno od sina – domobranca prišla na partizansko ozemlje in celo prinesla njegovo pismo za partizana Rada in Zdravka. Verjetno je upala, da ji partizani zaradi obiska v rojstnem kraju pri očetu in sinovih ne bodo pripisovali nič slabega. Vidic prikaže Radota kot fanatičnega gestapovca, ki bi rad z enim mahom uničil vse partizane. Ne vemo, kakšen je dejansko bil, vendar domačini niso na njem opazili nič nenavadnega. Težko verjamemo, da bi kot politkomisar vosovske enote imel tako slab čut za konspiracijo in bi naivno nasedel očitni provokaciji, ki so jo njemu in materi pripravili njegovi tovariši. Tudi njegovo pismo, ki naj bi ga ob aretaciji odkrili pri materi, je bolj podobno propagandnemu letaku kot sporočilu prekaljenega obveščevalca.
Mamo Ivanko in sina so aretirali 29. maja 1944 v Rovtu. Radota so zaslišali v Gdelovi hiši. Obesili so ga tako, da se je samo s prsti nog dotikal tal, in ga pretepali. Ko so ga spustili na tla, je planil, da bi pobegnil, vendar so ga obvladali. Še isti večer so njega in mater odpeljali v Martinj Vrh, kjer so ju zaprli v zapuščen bunker nedaleč od Muštrove domačije. Na oblastni komite KPS so poslali sledeče obvestilo: »Rade, politkomisar skupine varnostno-obveščevalne službe je agent gestapa. Njega in njegovo mater smo aretirali. Takoj aretirajte Zdravka. Poostrite varnostne ukrepe. Slavc.« Po Vidicovi razlagi sta bunker, kjer sta bila zaprta mati in sin, stražila dva mlada partizana iz Selške doline, zasliševalci so pa tja prihajali od Muštra. Rado je izkoristil nepazljivost in neizkušenost stražarjev, z zvijačo prišel do puške, ustrelil oba stražarja in zbežal. Zakaj ni rešil matere, ki naj bi bila tedaj še živa v bunkerju? Nekateri menijo, da so jo ubili že prej.
Med partizani Selške doline, zlasti pa v Rovtu je nastal preplah. Člani gospodarske komisije so se iz Rovta preselili v drugo skrivališče. Ko se pa naslednjih deset dni ni nič zgodilo, so se 11. junija vrnili. Naslednje jutro so bili že obkoljeni in za večino ni bilo več rešitve. Devet mrtvih članov komisije so domačini po odhodu preganjalcev pokopali na šentlenarškem pokopališču. Za vse so dolžili Rada Murnika, ki da je že prej sodeloval z gestapom in s Črno roko. Nekateri mislijo, da je za skrivališča okrog Rovta lahko povedal tudi kdo drug. Vidic sam pravi, da se je govorilo, da stražarjev pri bunkerju ni ubil Rado, ampak nekdo drug. Domačini pa povedo, da Vidic njihovih pripovedi ni zapisal tako, kot so jih povedali.
Omenili smo že, da je bilo iz šentlenarške fare precej fantov pri domobrancih. Tudi Vidic to potrjuje in skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj so še zadnje mesece pred koncem vojne mnogi Gorenjci zapustili partizane in se priključili domobrancem. Važen vzrok za to vidi v »tridnevni žirovski hajki«, avgusta 1943. Tedaj je na Žirovskem vrhu padlo 55 in bilo ujetih 90 partizanov, približno 150 pa se jih je potem »zabilo« na Gorenjskem. »Med to hajko in po njej skrivačem nihče ni zameril, ker je bil za mnoge to edini izhod, da so ostali pri življenju. Vendar bi se ti ‘zabitniki’ morali pozneje vrniti v brigado. Nekateri so se vrnili in spet dezertirali. Te okoliščine so izkoristili organizatorji bele garde, ki so obiskovali skrivače, dokler jih niso oblekli v domobranske uniforme. Polovica domobrancev v Škofji Loki in pri Muretu na Breznici je bila prej v partizanih. – Izrazit primer je Rovt, v katerem je odrasel Rade. Prvi dve leti so bili vsi za partizane. In potem? Po žirovski hajki je bilo med, ‘zabitniki’ več njegovih sovaščanov in sošolcev iz okoliških vasi. Ob koncu vojne so v vsaki drugi hiši imeli koga od ožjih sorodnikov pri domobrancih. Pri dveh Gabrčanovih sosedih je bil eden od sinov pri domobrancih, drugi pri partizanih. Takšnih primerov je bilo v Selški dolini še več.« (Zločin … , str. 80 ). S to razlago se lahko le delno strinjamo. Mnogi so zapustili partizane, ker se niso strinjali s komunizmom. V času svojega »služenja« so neposredno spoznali, za kakšno svobodo se borijo. Vedeli so, da bodo Nemci kmalu odšli, in niso želeli, da za njimi prevzamejo oblast komunisti.

stran: 025

Iz knjige Zločin pri Lenartu zvemo, da so Rado, Zdravko in Božo Murnik v začetku maja 1945 z drugimi domobranci šli na Koroško in bili po nekaj tednih vrnjeni v Škofjo Loko. V nasprotju z običajno zadržanostjo glede teh dogodkov nas avtor celo popelje za zidove gradu z namenom, da bi dokončno pojasnil »zločin pri Lenartu«. Poglejmo nekaj odlomkov. »Prihod tega transporta na Jesenice sem videl, ker sem bil takrat politkomisar zaščitne čete pri komandi mesta Jesenice. Med vrati vagona sem zagledal Radetov obraz. Prepoznala sva se. ‘Rade, kolikokrat si me lovil po Selški dolini? Se spominjaš’, sem ga vprašal. Povesil je glavo. Na železniški postaji v Škofji Loki so težko pričakovali ‘zmagoslavno’ vrnitev domobranske vojske. Gabrčanov Rade je spet prišel v roke pravici. Vse do zadnjega je verjel, da mu bo uspelo še enkrat pobegniti. Verjel je, da ga bo sodišče pomilostilo. Če bi ostal v partizanih, bi bil po vojni verjetno prvi upravnik škofjeloških zaporov. Tako pa je sedel v zaporu, hudo obremenjen z zločini.« (Zločin, str. 108)
Eden od številnih Vidicovih pričevalcev v zvezi z Zločinom pri Lenartu je bil Lojze Soklič, ki je bil zadnje leto vojne vodja ambulante škofjeloškega odreda. Po napadu na gospodarsko komisijo v Rovtu je bil v velikem strahu, vendar se ni nič zgodilo in ambulanta je neovirano delovala do konca vojne. »Po vojni smo ranjence in bolnike odpeljali v bolnišnice in okrevališča, nekateri pa so odšli na zdravljenje domov. Šel sem tudi v škofjeloške zapore, kjer so bili zaprti domobranci. Brata Rade in Zdravko sta bila zaprta v isti sobi. Rade se mi je približal rekoč: ‘Vedel sem, kje je tvoja ambulanta, pa je nisem izdal.’ Domnevam, da je v meni videl rešilno bilko. Jaz naj bi bil namreč njegova priča, da ni bil tak, kakršnega so prikazovali ljudje.« (Zločin, str. 41)

Opis slike: Posvetitev nove cerkve

Nekdanji član zaščitne čete partijskega komiteja je povedal sledeče: »Zdravka sem dobro poznal. Pri funkcionarjih komiteja je užival posebno zaupanje. Konec maja 1945 sem ga obiskal v škofjeloškem zaporu in vprašal, zakaj je pobegnil od partizanov. Povesil je glavo in mi ni odgovoril.« Pisec zaključuje z ugotovitvijo, da sta bila Rado in Zdravko junija 1945 obsojena na smrt in ustreljena. (Zločin … , str. 109)
Kaj pa Božo, ki naj bi bil glavni krivec za to, da sta Rado in Zdravko pobegnila od partizanov? Iz arhivskih dokumentov je razvidno, da ga je 28. februarja 1945 aretiral gestapo hkrati z Marjanom Fludernikom, Janezom Ovsenikom in še nekaterimi gorenjskimi domobranci. Val aretacij se je začel v Ljubljani in je bil naperjen proti Slovenski legiji. Nimamo dokaza, da so tudi Boža Murnika tedaj poslali v Dachau, vendar domnevamo, da je prav ta aretacija pripomogla, da je ob koncu vojne ostal živ, hkrati pa ta aretacija močno zamaje Vidicovo trditev o njegovi povezanosti z gestapom. (Glej Monika Kokalj Kočevar, Gorenjski domobranec, str. 49)

stran: 026

Ali je potrebno dodati, da ne verjamemo, da so bili »obiski« v škofjeloškem gradu tako prijazni, kot jih prikazuje avtor. Vse preveč je drugih pričevanj, ki govorijo o nasprotnem. Zanimivo pa je, kako so tedaj vsi selški in poljanski ter drugi komunistični somišljeniki vedeli, kdo je zaprt v gradu in kdo bo »obsojen«, morda celo, kje bo pokopan. Kasneje jim je spomin popolnoma opešal in danes se ne ve niti za imena pomorjenih, še manj za morišča in grobove. Vidic je zapisal, da bi bil Rado Murnik verjetno prvi upravnik škofjeloških zaporov, če bi bil ostal v partizanih. Morda, toda bil bi obremenjen z mnogo večjimi zločini, kot je bilo tisto, kar se je 12. junija 1944 zgodilo pri Rovtu.

Rušenje cerkva in drugih javnih zgradb

Leta 1944 je padla 3. adventna nedelja na 18. december. V soboto pred to nedeljo je cerkovnik pri Sv. Lenartu ravno odzvonil delopust, ko so se pojavili partizani Škofjeloškega odreda in povedali, da imajo povelje porušiti cerkev, župnišče, mežnarijo s prosvetno dvorano, šolo in Potočnikovo – po domače Grogcovo hišo, kjer sta bili gostilna in trgovina. S tem naj bi preprečili ustanovitev domobranske postojanke. Župnik Švelc je maloprej odšel v Javorje, da bi naslednji dan tam opravil nedeljsko bogoslužje. V župnišču sta bila poleg gospodinje tudi njena mati in nečak. Ko so prosili, naj z rušenjem počakajo do župnikove vrnitve, so dobili odgovor, da so pravkar govorili z njim. Potočnikova mati in pet hčera so v joku prosile, naj jim pustijo streho nad glavo. Poveljujoči jih je nekaj časa čudno gledal, nato pa zamahnil z roko in rekel: »No, pa naj bo – za kakšen dan.« Od tedaj je 60 let in Potočnikova hiša še stoji. V šoli ni bilo nikogar, zato je tudi ni nihče branil. Dovolili so, da iz poslopij, ki so bila določena za rušenje, znesejo nekaj opreme, prepovedali pa poklicati za pomoč pri tem sosede iz Ravni ali iz Rovta. Potočnikov oče je prijel tabernakelj z Najsvetejšim in ga odnesel v kapelico Srca Jezusovega nad cerkvijo. Kipe, dve oltarni sliki in mašna oblačila so znesli k Potočniku. Tudi iz župnišča so rešili nekaj opreme in živil. Ko so minerji končali priprave, so nagnali domačine v Potočnikovo hišo in naročili, naj odprejo vsa okna. Zemlja se je stresla od eksplozij in oblak težkega prahu je za nekaj časa pokril cel hrib. Cerkveni zidovi in zvonik se niso porušili, vendar so bili močno razpokani in razmajani, strop v cerkvi pa se je sesul in bogati leseni oltarji ter kor so se razleteli v trske. Ura na zvoniku se je ustavila in še dolgo potem kazala točen čas eksplozij. Zvonovi so sicer ostali v zvoniku, toda zvonjenje ni bilo možno, dokler jih niso sneli in namestili v zasilnem lesenem zvoniku. Prosvetna dvorana je bila popolnoma zrušena pa tudi poslopji župnišča in šole sta bili močno poškodovani.
Ko je župnik v nedeljo zjutraj v Javorjih zvedel za rušenje pri Sv. Lenartu, je očitno pokazal svoje nezadovoljstvo, zato so ga aretirali in odpeljali na komando vojnega področja v Farji Potok. Potem so na raznih sestankih razpravljali o njegovi »krivdi«. Čeprav je bila večina za njegovo oprostitev, je zmagala manjšina, ki je bila proti župniku. Nekdo je tako odločitev opravičil z besedami: »Kdor hoče biti pošten, je to lahko tudi brez duhovnika.« Šentlenarčani, ki so vedeli, da je župnik tudi za partizane naredil veliko dobrega, so se zavzeli zanj. Zapretili so, da ne bodo več dajali hrane, če ga ne izpustijo domov. Pritegnili so jim celo somišljeniki OF in Jože Pintar-Drgač, novi sekretar gospodarske komisije, je šel posredovat zanj v Farji Potok. Po približno štirinajstih dneh zapora se je župnik vrnil. Ker župnišče ni bilo uporabno za bivanje, je stanoval pri Potočnikovih. Mašo so nekajkrat imeli pri kapelici, kamor so pred miniranjem odnesli tabernakelj, nekajkrat v mežnarijski kuhinji, ki ni bila tako zelo poškodovana, nato pa v javorski podružnici sv. Valentina.
Že pozimi so pripravljali les in čim je odlezel sneg, so na župnijski njivi nad razrušenim župniščem postavili barako, dolgo 14 in široko 7 m. Pri vhodu so postavili majhen lesen zvonik in vanj namestili zvonove, ki so jih spustili iz razmajanega zvonika farne cerkve. Tako so se zvonovi po nekaj mesecih molka spet oglasili. Prva maša v leseni cerkvi je bila na veliko noč 1945. (Glej Branko Potočnik, Zgodovina župnije Sv. Lenart nad Škofjo Loko, diplomska naloga)
Cerkev sv. Lenarta pa ni bila prva, na kateri so partizani tega področja preizkusili svoje strateške spretnosti. 18. novembra 1944 so napadli nemško orožniško postajo v Železnikih. Po treh dneh bojev so se orožniki umaknili v Selca. Zmagovalci so že prvi dan priredili miting, toda odziv je bil slab, kajti ljudje so bili prestrašeni. Poveljnik Škofjeloškega odreda Oto Vrhunc - Blaž Ostrovrhar je baje tedaj rekel: »No, če ne bomo plesali, bomo pa kresovali!« Res je kmalu zagorelo. Požgali so veliko in umetniško bogato župnijsko cerkev, župnišče, mežnarijo, šolo, prosvetni dom in dve domačiji. Ko so zgorele stopnice v zvonik in nosilno ogrodje zvonov, je veliki zvon pri padcu prebil obok in z drugimi tremi zvonovi – vsi so bili bronasti – obstal razbit v lopi. Kmalu po požigu se je na okajenem cerkvenem zidu pojavil napis: »To je delo okupatorja.« (Simon Lorber, Selška dolina in Cerkev med II. svetovno vojno, diplomska naloga)

stran: 027

Med napadom na Poljane nad Škofjo Loko 22. oktobra 1944 so partizani minirali tudi farno cerkev sv. Martina. Bila je močno poškodovana, v petdesetih letih pa so jo odstranili z utemeljitvijo, da zakriva pogled na hribe. (Enciklopedija Slovenije, 9 zvezek) Material so večinoma porabili za gradnjo ceste Poljane – Javorje.
V Selški dolini so še leta 1945, tako rekoč tik pred koncem vojne, kot po tekočem traku minirali in požigali cerkve. V opravičilo so navajali strateški razlog: preprečiti, da se tam ne bi naselila sovražna vojska. Od podružnic selške župnije je ostala cela le cerkev sv. Florijana na Bukovici, vse druge pa so bile poškodovane ali popolnoma uničene. Pomudimo se čisto na kratko pri njih!
Pri cerkvi sv. Križa na Kališah so se nekaj časa zadrževali domobranci. Ko so se zaradi partizanskega napada umaknili, so partizani 10. marca 1945 cerkev zaminirali in požgali.
Romarsko cerkev sv. Miklavža nad Golico so minirali in požgali februarja 1945.
Baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Zabrekvah so marca 1945 nekajkrat minirali, dokler ni bila do tal porušena.
Cerkev sv. Jedrti v Lajšah so domačini tik pred vojno temeljito obnovili. V marcu 1945 so jo partizani minirali in popolnoma porušili.
Tudi cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim so minirali marca 1945 in jo precej poškodovali.
Tik pred koncem vojne so minirali tudi cerkev sv. Gabrijela na Planici, ki spada pod župnijo Stara Loka. ( Simon Lorber, Selška dolina … – kot zgoraj)
Prva cerkev v Selški dolini, ki jo je doletelo rušenje, je bila dražgoška cerkev sv. Lucije. Nemci so jo dobesedno zravnali z zemljo, zato tam ni bilo prostora za kak napis, podoben onemu v Železnikih. Uničevanje cerkve in vasi v Dražgošah je bilo res »delo okupatorja«, čeprav ni dvoma, da so povod zanj dali tisti, ki niso hoteli prisluhniti prošnjam vaščanov, naj ne izpostavljajo vasi nemškemu maščevanju. Ko že to nepopustljivost težko razumemo, pa nikakor ne moremo razumeti, zakaj so tik pred koncem vojne sami podirali in požigali cerkve in druga poslopja zgolj iz preventivnih razlogov, da se v njih ne bi utrdil nasprotnik, ki je že odhajal. Zakaj se je to dogajalo ravno v Selški dolini? Ali je za tako ukrepanje prišlo povelje od zgoraj, ali pa je bila to slučajna strategija »vojnega področja in oblastnega komiteja«? Ali ni bila morda to načrtna priprava za novi družbeni red? Kdaj se bodo zgodovinarji spoprijeli tudi s temi vprašanji?

Opis slike: Rado Murnik Gabrčanov

Konec vojne ni prinesel napovedovane svobode

Ko Jože Vidic v svoji knjigi govori o Radu Murniku in drugih domobrancih ter o »razgovorih« z njimi v škofjeloškem gradu, za tega ali onega pripomni, da je bil obsojen na smrt in ustreljen. Danes vemo, kakšne so bile tiste sodbe, še vedno pa ne vemo, kje je kdo končal svojo pot. Menda je škofjeloška občina skoraj na vrhu lestvice po številu povojnih grobišč. Poleg Rada in Zdravka Murnika je bila v tem zaporu še za slabo desetino Šentlenarčanov – domobrancev, ki jim je bila namenjena enaka usoda. Pri Bergantovih – po domače Melovih so imeli tri sinove pri domobrancih in le eden se je vrnil domov. Četrtega sina Ivana, ki je bil pri partizanih, in očeta je aprila 1945 v bližini doma ubila bomba. Nikoli se ni zvedelo, kako je prišlo do tega. – Debelakovi iz Rovta so bili 12. decembra 1941 v veliki nevarnosti, vendar se je vse dobro izteklo, »svoboda« pa jim je vzela dva sina – domobranca in 24-letno hčerko Heleno. O njej bi lahko napisali posebno zgodbo. Med delavci, ki so bili zaposleni pri gradnji blegoške ceste in utrdb Rupnikove linije, je bil tudi banatski Nemec Pier. Helena se je zagledala vanj in tik pred vojno sta se poročila. Med vojno je bil mož v nemški vojski, ona je pa bila doma pri starših. Maja 1945 so jo zaprli in nikoli se ni vrnila. Verjetno so tudi njo odgnali na neko morišče v okolici Škofje Loke? Dva člana je Debelakova družina izgubila že med vojno: sina Toneta, ki je bil poročen v Laškem, so leta 1944 ubili partizani, stric Matej Tušek – frančiškanski pater Kerubin pa je umrl v taborišču Dachau. – Lavtarjevi iz Spodnje Luše so izgubili tri sinove: Jože je padel že leta 1943 kot nemški vojak na vzhodni fronti, Stanko nekaj mesecev kasneje kot partizan na Pokljuki, Karel pa je bil domobranec in je izginil poleti 1945 – domnevno v Kočevskem rogu. – Peter Potočnik, Miklovčev, rojen 1905, je med vojno sodeloval s partizani, vendar so ga kmalu po osvoboditvi odpeljali od doma. Izginil je, kot bi se vdrl v zemljo. Domnevali so, da je njegov grob blizu doma, našli ga pa niso do danes. Ko so domači njegovo ime dali napisati na družinski spomenik, je bilo to nekomu v napoto in ga je razbil.

stran: 028

Naj bo dovolj naštevanja, saj je naš namen prikazati razmere tistega časa in ne seznam žrtev. V tistem času so bili eni pijani od zmage, drugim pa so življenja visela na nitki. Kljub temu sta se nad Sv. Lenartom in nad Selško dolino menjavala dež in sonce, poletje se je prevesilo v jesen in zimo in prišla je nova pomlad. Šentlenarčani so leta 1947 dokončali gradnjo novega župnišča. Za bogoslužje so sicer imeli leseno barako, vendar so mislili tudi na novo cerkev. Toda nekateri so bili prepričani, da obnova cerkve nima smisla, ker je kmalu ne bodo več rabili, župnika bi se pa najraje takoj iznebili. Neke noči je nekdo streljal v njegovo spalnico in dumdumka se je zarila v steno nad posteljo. Mogoče oni junak niti ni vedel, kaj vse je župnik med vojno naredil za ljudi in tudi za partizane, pa tudi če bi vedel, po vsej verjetnosti ne bi ravnal drugače, saj je bil poučen, da je vsak duhovnik sovražnik številka ena. Švelcu so zamerili, ker se ni hotel vpisati v socialistično duhovniško društvo. Da bi ga spravili k pameti, so ga hkrati s selškim in soriškim župnikom poslali na dolge orožne vaje v Split. Tudi potem mu niso dali miru. »Obiskovalci« iz Škofje Loke so grozili, da bodo razglasili, kaj je počel med vojno. Ko so fantje na nek praznik ob prvem svitu prišli v zvonik zasilne cerkve, da bi pritrkavali, kot je bila navada za večje praznike, so videli, da je ponoči nekdo snel kemblje in jih odnesel. Domnevali so, kdo bi lahko bili storilci in kam bi utegnili odnesti težke kemblje. Po daljšem iskanju so jih našli v gozdu in vrnili na njihovo mesto. Prva povojna birma v fari je bila junija 1951. Okrasili so leseno »cerkev« in postavili mlaje, razmajani zidovi in zvonik razstreljene cerkve so dajali slovesnosti posebno obeležje. Škof Vovk je prišel že popoldne in opravil spraševanje otrok. Vedelo se je, da bo prespal v župnišču. Zvečer so se pri cerkvi pojavili zlikovci in začeli podirati mlaje. Ko so prihiteli domačini, so se umaknili. Potem so možje in fantje celo noč stražili in drugi dan ni slovesnosti nihče motil.
Za obnovitev oziroma novo gradnjo cerkve sv. Lenarta ni in ni bilo gradbenega dovoljenja. Šele novi župni upravitelj Miro Bonča, ki je leta 1957 prevzel župnijo, je končno dobil potrebne papirje in potem so dela hitro stekla. Ker je bil stari zvonik tako razmajan, da obnova ni bila možna, so ga morali pred začetkom gradbenih del do tal porušiti. Novo cerkev je 16. maja 1961 posvetil škof Vovk. Posvetitev nove cerkve je bila pomemben dogodek za šentlenarško faro in okolico. Ljudje so se še spominjali, kako so v petdesetih letih v Poljanah odstranili zidove med vojno minirane farne cerkve sv. Martina, češ, da zastirajo pogled na hribe. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi ugotovili, da bo nova cerkev sv. Lenarta zastrla pogled v dolino in motila izletnike pri uživanju narave. Mlajši domačini danes komaj še vedo za dogodke pred šestdesetimi leti – kljub številnim obeležjem v Martinj vrhu, Rovtu in pri Sv. Lenartu, ki spominjajo na padle partizane in postreljene talce, pa tudi na skojevsko konferenco leta 1943, na posvet komunistov za pripravo vstaje julija 1941, napad na nemške policiste decembra 1941 pri Rovtu, na ustanovitev bataljona vojske državne varnosti leta 1944 in tako naprej. Prihodnje leto bo 60-letnica množičnih pobojev v okolici Škofje Loke in drugod po Sloveniji. Ali ne bi bilo prav, da bi tudi Šentlenarčani, nad katerimi se je tedaj zgodil zločin, dobili vsaj skromno ploščo? Ne samo prav, ampak je to nujno. Zaradi spoštovanja do njihovega življenja in smrti, predvsem pa zaradi resnice!