Avtor: Davorin Kahne

stran: 087

stran: 088

Sem Davorin Martin Kahne, rojen 12. novembra 1922 v Ljubljani. Rastel sem pod Rakovnikom in postal eden od številnih mladincev, ki smo se zbirali pri tamkajšnjih salezijancih. To me je tudi nagnilo, da sem v jeseni leta 1943 postal domobranec. Najprej sem bil vojak Tehnične čete v poslopju 1. državne gimnazije na Vegovi v Ljubljani, nato pa narednik v 16. četi, ki je v Stiškem udarnem bataljonu slovela kot najboljša. Poveljeval ji je Božo Berlot, ki sem ga poznal, saj je bil tako kot jaz doma z Galjevice. Čeprav ni imel vojaških izkušenj, bil je magistratni uradnik, sicer rezervni narednik stare jugoslovanske vojske, je postal eden najbolj sposobnih domobranskih poveljnikov. Vedno pogosteje je postala navada, da operacij bataljona ni vodil njegov poveljnik, kapetan in kasnejši podpolkovnik Emil Cof. Na pohodih in ob spopadih s partizani je vodstvo prepustil Berlotu. Povedal bom, kako smo se pod njegovim vodstvom rešili.
Prve dni maja 1945 je bila naša četa še v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah, 4. maja smo prešli Kočevski rog, hodili smo mimo Koprivnika in Kočevja, za nekaj ur spali pri Sv. Gregorju in prišli v Ljubljano v nedeljo, 6. maja zjutraj. Nato dva dni na Barju, 8. maja zvečer pa umik mimo Cerkelj do Tržiča. Naša četa je bila v zaščitnici, šli smo celo nazaj do predzadnje železniške postaje in tam čakali v zasedi. Tako smo prišli zadnji pred ljubeljski predor, ko so ga že obstreljevali partizani. Zato smo se odločili za pot čez prelaz. Ko smo 12. maja takoj na drugi strani Drave oddajali orožje, sem svojo pištolo skril v nahrbtnik. V Vetrinju smo se imeli slabo, saj so komoro zajeli partizani. Ostali smo brez vsake hrane in smo si pomagali, kakor smo vedeli in znali. Na tistem polju ne bi dolgo zdržali. Zato smo se oddahnili, ko smo izvedeli, da nas bodo prepeljali v Italijo.
V sredo, 30. maja 1945 popoldne, je bil Berlot, ki je takrat že napredoval v stotnika, dežurni oficir v domobranskem štabu v Vetrinju. Izvedel je, da se je iz Pliberka vrnil dr. Janez Janež, ki se je bil rešil s tamkajšnje železniške postaje. Že prej so prihajali drugi, ki se jim je beg posrečil, tako Vlado Ljotić, sin srbskega politika Dimitrija Ljotića, pa mu niso verjeli. Poveljstvo je bilo prepričano, da Srbi širijo nepreverjene vesti, ker bi radi Slovence sprli z Angleži. No, Janežu so nazadnje verjeli. Berlot je v naglici zapustil delovno mesto in že proti večeru sklical zbor naše, to je 16. domobranske čete. Vojaki, bilo nas je okrog devetdeset, smo se postrojili. Glasno in jasno nam je povedal, da domobrance vračajo: »To noč moramo proč. Za nas vrnitve v Jugoslavijo ni. Gremo, čeprav ne vem, kam. Če bomo šli nazaj, nas bodo postrelili, tako pa, če bomo dva dni dalj živeli, pa bomo živeli. Vendar vam obljubljam, da bom storil vse, da vas popeljem na varno.« Niti sekundo nisem pomišljal, ali grem ali ne, tudi večina drugih ne. Vedeli smo, kaj so počeli partizani z ujetimi domobranci. Če so koga ujeli, ga niso ustrelili, kot smo mi partizana, če nam je padel v roke, ampak so ga prej mučili. Nekateri pa so razmišljali drugače: »Tudi drugi so šli nazaj!«
Tisto noč s srede na četrtek, med 30. in 31. majem, je bila taka nevihta, taka ploha, da je bilo vse pod vodo. V šotorih smo čepeli in držali nahrbtnike v rokah. Ko je v zgodnjem jutru nehalo deževati, smo odšli. S seboj smo vzeli samo najnujnejše. Berlot je poveljeval: »Ne vsi naenkrat! Po štirje in štirje se bomo pobrali v hrib in se skrili v hosto.« Tako smo se zjutraj, 31. maja, zbirali po gozdu, bilo nas je 40, morda nekaj več, polovica čete. Drugi so si poiskali zavetje pri svojcih, nekaj pa se jih je odločilo, da gredo nazaj. Pridružili so se nam tudi iz drugih enot. Naša četa jo je torej kar srečno odnesla. Na splošno pa mislim, da je bilo ravnanje političnega in vojaškega vodstva porazno. Kolikor vem, jih je le malo ravnalo tako kot poveljnik naše čete, da bi namreč postrojili svojo enoto in vojakom povedali resnico. Če bi se vodstvo le malo zavedalo, kaj počenja, bi se lahko rešili vsi, ki smo bili tam.
Odpravili smo se proti zahodu. Pridružilo se nam je še šest oficirjev iz drugih čet. Ne spominjam se dobro, kateri od njih je pravil, da so ga vojaki prav stražili, da jim ne bi ušel. Prisiliti so ga hoteli, da bi šel zjutraj skupaj z njimi na transport. Kar nekaj nas je bilo oboroženih. Od 22. čete, iz višnjegorske skupine, se nam je pridružil poročnik Božo Stariha, poročnik Franc Prelog je bil brez vsega, Karel Kavka, Janez Zupančič, poročnik Franc Homovec in drugi. Stariha je imel civilno obleko, preoblekel se je vanjo in njega smo pošiljali naprej. Ko smo prišli do Drave, je šel do čolnarja, če nas spravi čez. Morali smo biti previdni, ker je bila v bližnji hiši angleška straža, ki je pazila na brod. S seboj smo imeli nekaj denarja, posebno brata Berlota, Božo in Viktor. Brodniku smo plačali, dodali še par čevljev. Čez smo šli opolnoči. Več kot petdeset nas je bilo in moral je peljati dvakrat. Na drugem bregu smo šli naravnost čez žitno polje. Ko smo se na 30 metrov približali glavni cesti, ki pelje po Rožu iz Borovelj proti Beljaku, smo od daleč zagledali angleško patruljo. Pravočasno smo se polegli, potem pa naprej v Karavanke. Polegli smo po grmovju in za nekaj ur zaspali. Pot smo nadaljevali po hribih proti Trbižu. Ne spominjam se, kdaj smo prekoračili cesto, ki pelje čez podkorenski prelaz. Hodili smo namreč tudi ponoči. Potem nas je ves dan pral dež, pa smo si poiskali zavetje v senikih. Midva s Stariho sva se spustila proti dolini in prišla do samotne kmetije. Prosila sva za kruh in ga dobila. V tistem pride mimo angleška patrulja petih ali šestih vojakov. Ženska naju je zadnji hip skrila. Ko je nevarnost minila, sva jo prosila za hlebček, ker da nas je v planini še veliko. Usmilila se naju je. Potem smo hodili v procesiji gor in dol. Berlot je sklenil, da je tako dolga kolona nevarna in nas je razbil v tri skupine. Mene je vzel v svojo, ki naj bi šla zadnja. Skrbela bo za tiste, ki bi se izgubili ali bi šlo kaj drugega narobe. Naslednje jutro bi morali na pot navsezgodaj, pa smo zaspali. Ko smo se spustili v dolino Ziljice, južnega pritoka Zilje, je bilo sonce že visoko. Rečica reže gorovje in deli Karavanke od Karnijskih Alp. Promet ob njej po cesti iz Trbiža proti Beljaku je bil prehud in smo sklenili počakati noči. Pred nami so bile kar tri ovire: cesta, železnica, reka. V dolini smo dobili še nekaj hrane, pred polnočjo pa smo se odločili, da gremo čez. Reko smo bredli pri elektrarni pod jezom, ker je bila voda tam najnižja. Tok je bil močan. Čevlje sem tiščal pod pazduho, lovil sem se in nehote dvignil roke. Ušli so mi po vodi in komaj sem jih ujel. Nato smo lezli navzgor po strmem bregu. Prišli smo visoko v hribe med Ziljsko in Kanalsko dolino. Spet smo bili vsi na kupu. Viktor Berlot je opešal, pa tudi drugi smo slabeli. Na poti smo bili že kar teden dni in to skoraj brez hrane. Zvečer, preden naj bi šli v Jugoslavijo, so nam bili Angleži razdelili popotnico, vsakemu majhno mesno konzervo in paket piškotov. To in nekaj naberačenih kosov kruha je bilo vse, tudi spanca ni bilo veliko, napor pa hud. Bili smo že daleč nad Ziljsko dolino, nekje nad Bistrico. Stariha se je odpravil dol. Prišel je v Gorje in šel vprašat v župnišče, če bi se dalo ostati v vasi. Župnik ga je tako ustrašil: »Ne, ne! Tukaj so stalne angleške patrulje, zajeli vas bodo.« Naslednjega dne se nam je odprlo. V dolino je spet šel Stariha. Prišel je v Bistrico in se ustavil v gostilni, kjer so domači govorili slovensko. Razložil jim je, zakaj prihaja. Pomagali nam bodo. Vrnil se je po nas. Pripravili so nam kosilo, veliko skledo žgancev in zelja. Nekaj jih je ostalo tam, drugi pa smo se peljali z lojtrskim vozom neprej v Blače. Ustavili smo se pred občino, tam pa so nas že čakali kmetje, ki so potrebovali pomoč pri delu. Njihovi sinovi so bili nemški vojaki. Upali so zanje, da so živi in nekje v ujetništvu. Vzeli so tudi Viktorja, čeprav je povedal, da kmečkega dela ni vajen, ker je bil poštni uradnik, pa Boža, ki je povedal, da je bil magistratni uradnik. No, Karel Kavka je bil doma s kmetov, tudi jaz sem med počitnicami hodil v Suho krajino in pomagal po kmetijah. Potem pa se je čez dober teden oglasil pri nas Nikolaj Jeločnik, bil je na poti iz Italije, in povedal, da je v Vetrinju mir. Meni je bilo pri kmetu, pri katerem sem delal, zelo lepo. Dva sinova je imel na ruski fronti in zame je skrbel, kot bi bil njegov. Prve dni mi sploh ni dovolil, da bi delal. Že prvo nedeljo smo šli k maši in se postavili pod kor. Mladi fantje smo bili samo mi in dekleta so se kar naprej ozirala. Res je bilo posrečeno. Viktor Berlot je bil tisti, ki je silil, naj se vrnemo v Vetrinj. Nazadnje nas je pregovoril. Tako smo se po treh tednih odpravili nazaj. Taborišča na polju ni bilo več, vse begunce so nastanili v nekdanjem samostanu. Tam smo spali med tekstilnimi stroji. Že čez tri dni so nas vse odpeljali v Lienz.

stran: 089

stran: 090

Opis slike: Na poti v Italijo julija 1945 v hribih nad Toblaškim poljem – (z leve) Božo in Viktor Berlot, Karel Kavka in Marijan Vilenpar

Kahne v nadaljnji pripovedi opisuje težke razmere v taborišču pri Lienzu v Zgornji Dravski dolini. V italijanskih taboriščih je bilo znosno, v avstrijskih so begunci stradali, domobranci pa so bili ves čas v nevarnosti, da jih bodo zaprli. Po nekaj mesecih se je manjša skupina, tudo njo je osnoval Božo Berlot, odpravila ilegalno v Italijo. Bežali so čez Južno Tirolsko mimo Bruneka in Bolzana. Prišli so v Monigo, nato v Servigliano. Kahne je leta 1948 odšel v Argentino. Zgodbo nam je pravil leta 1992, ko je bil doma na obisku. Kasneje je zbolel za rakavo boleznijo bezgavk in leta 1998 umrl. Božo Berlot pa je kot obveščevalec skupaj z Bitencem hodil ilegalno v domovino. Bazo so imeli pri Krvinetovih, Žakljevih v Šentjoštu. Potem se je ob zadnjem potovanju ponovila stara nevarna zgodba. Obravnava bi zaslužila vsaj nekaj strani, a sedaj samo na kratko. V domovino so prišli Mirko Bitenc, Božo Berlot in domači sin Jakob Žakelj. Ozna je nekaj izvedela in nadzorovala Bitenčevo stanovanje v Ljubljani, kjer so živeli njegova žena, hči in sin. Res so ga pričakali in vso družino zaprli. Potem so se agentje skrili v stanovanje. Ker Bitenca ni bilo nazaj, je prišla zveza iz Šentjošta, Fanika Žakelj, da bi se pozanimala, kaj se dogaja. Pozvonila je, odprli so vrata in jo imeli. Močna knojevska enota je 29. januarja 1948 obkolila skrivališče v Šentjoštu nad Horjulom. Žakelj se je rešil, Berlot pa je obležal smrtno ranjen. Čez teden dni je umrl v ljubljanski bolnišnici.