Avtor: Vanja Kržan

stran: 048

Preprosti osemnajstletni vaški stražar Tone Primožič – Kavčkov iz Bezuljaka v Menišiji, bajtarski sin, je s temi besedami naslovil svoje doživljanje strahot v noči med 18. in 19. septembrom. Zapis hrani njegova sestra Anica Primožič z Rakeka. Ali je morda pretiraval ali pa ima prav, bomo lahko razbrali iz članka.
S krvavo revolucijo v tej pokrajini smo se že srečali v eni od srhljivih zgodb v Zavezi, ko nam je mojstrsko pero pisca slikovito opisalo srhljivo noč, tokrat poleti 1942. Nad Menišijo se je razbesnela nevihta z bliski in gromi, kot da skupaj s sovražnimi in temnimi silami komunizma izliva svoj srd nad bedo ljudi. Morilci so kot vedno izbrali noč, ki naj bi skrila njihove zločine: sedemkrat so z nožem prebodli kovačevega sina Janeza Hitija iz Begunj, njegovega brata Franceta pa so odgnali in vrgli v Mihčevo brezno. Zakaj? Takrat vaškh stražarjev še ni bilo, da bi se partizani maščevali nad njimi. Že maja 1942 so vrgli v Krimsko jamo Mirka Koširja iz Dobca; julija 1942 so odgnali od doma in vrgli v jamo iz popolnoma neznanega vzroka šest deklet in vdovo ter mater dveh otrok. Z dvema od njih, Ančko in Pepco Obreza iz Begunj smo se seznanili že v 52. številki Zaveze, s tragičnim koncem dekleta Marije Zalar iz Kožljeka se bomo v eni od prihodnjih številk. Zakaj so jih zmetali v jamo? To lahko ljudje ugibajo še danes.
Razumljivo, da se zločincem, zmožnih takih dejanj, ki so se množila iz dneva v dan, pošteni fantje niso hoteli pridružiti in so jih partizani nasilno ali z lažnimi obljubami odganjali s seboj. Mnogi so pobegnili, ko so dobili nalog, da morajo ubiti poštenega človeka. Pred partizani taki fantje niso bili nikjer več varni. Nasilja je bilo vedno več, zato so predstavniki teh vasi šli na italijansko vojaško poveljstvo v Begunje poročat, da ljudje »ne morejo več živet« kot mi je dobesedno rekla Frančiška Košir (1924) iz Dobca. »Ali Begunje ogradite, da se bomo ponoči umaknili za žico, ali pa nas pošljite v internacijo.« »V internaciji je lakota,« so jih hoteli Italijani spametovati. »Toda nekateri so kljub temu šli prostovoljno v internacijo, da so se rešili partizanov in njihovega pritiska. Nihče pa ni takrat prosil za orožje!« se spominja gospa Frančiščka. »Tudi ni nihče izdajal naših ljudi, čeprav smo vedeli za terence, za sestanke in javke partizanov. Čutili smo z našim narodom in bili proti Italijanom.
Eden takih prostovoljcev za internacijo je bil Janez Plesničar iz Dobca, ki je pobegnil od partizanov, ko je videl strahote ob Krimski jami. Samemu sebi je obljubil, da ne bo nikoli prijel za orožje, zato tudi ni pristopil k vaškim stražarjem, ampak si izbral internacijo in lakoto v taborišču Renicci. Njegov brat Franc je pri italijanskih oblasteh dalj časa prosil, da so ga izpustili, preden bi od lakote umrl. Že pred kapitulacijo Italije je prišel domov. Ni mu preostalo drugega, kot da je pristopil k vaškim stražarjem, ki jim je v Dobcu poveljeval brat Franc Plesničar. Po vojni nista bežala, ampak se skrivala do jeseni; zbežala sta v Italijo in prek taborišč prišla v Argentino.

stran: 049

Prav tako se domačini niso strinjali s posameznimi partizanskimi ‘akcijami’. Zakaj ubijati Italijane, če so pri tem žrtve tudi Slovenci? Domačini iz Bezuljaka se spominjajo posameznih partizanov, ki so 20. oktobra 1941 prišli iz Loške doline (danes naj bi bili to ‘borci krimskega polbataljona’), in so – tako piše na partizanski spominski plošči – »v napadu na Bezuljak razbili italijansko postojanko, zaplenili veliko orožja in opreme pa vrgli v zrak skladišče razstreliva«. Kaj pa vedo o tem ‘napadu’ domačini iz Bezuljaka?
Skladišče razstreliva je bila majhna kamnita hišica, v kateri so že pred vojno imeli pripravo za gašenje požara. Zdaj, ko je bilo v njej še razstrelivo, jo je stražil italijanski vojak, ki so ga tisto noč partizani zahrbtno umorili, skladišče pa minirali. Zaradi eksplozije so domačini vso vojno ostali brez šip po domovih. Takoj pa se je tudi razvedelo, da so isto noč umorili še več starejših pomožnih italijanskih vojakov, ki so prebivali v kakšni od zapuščenih hiš v okolici. Nikoli niso ti vojaki storili domačinom nič žalega, nasprotno, še hranili so jih. In zakaj so jim, po pričevanju domačinov, prerezali vratove zahrbtno, ne v boju?
Italijanska vojaška oblast je odgovorila na to akcijo. V sodnijske zapore na Miklošičevo v Ljubljani so za nekaj mesecev zaprli 29 domačinov, tudi Toneta Primožiča in njegovega ata. Na srečo ni bil nihče ustreljen. Rešil jih je advokat Franc Kranjc iz Dobca in cerkniški župnik Štrajhar. Kmalu pa so pričeli Italijani streljati civilno prebivalstvo vsakič, ko so partizani zaropotali in zbežali; v tem so bili namreč njihovi napadi.
Oboroženi nastopi partizanov, namenjeni predvsem pobijanju domačinov, ki se takemu osvobodilnemu boju niso hoteli pridružiti ali so bili idejni nasprotniki revolucije, italijanska vojaška oblast pa jih ni zaščitila, so samodejno sprožili nastanek vaških straž. »27. julija 1942 je bila ustanovljena vaška straža, ki je imela sedež sredi Begunj pri Bonaču, kjer je bila gostilna in pošta,« pravi gospa Frančiška Košir iz Dobca in še dostavi: »Stvari so šle čez rob. Ljudje niso mogli več prenašati nasilja. Sprva sta bila komandanta vaških stražarjev Lojze Matičič z Rakeka in Anton Meden iz Kožljeka, šele kasneje je prevzel vodstvo Jože Vojska, ki je služboval v Cerknici.«
Takoj ko se je vaška straža ustanovila, so po vaseh prevzeli vodstvo posamezni stražarji. Vedno so dobivali iz Begunj povelja o nenapadanju in poslušnosti vodstvu. Vabili so ljudi iz Menišije, da se zatečejo ponoči v zastraženo postojanko v Begunje, kjer naj bi bili varni. Fantje iz Dobca so zvedeli, da se ponoči med 18. in 19. septembrom pripravlja partizanski napad na Dobec, Bezuljak, Topol in Selšček. Gospa Frančiška Košir se spominja: »Naši fantje so se odločili, da v Begunje ne gredo, ker so bile že prenapolnjene. ‘Ne gremo, dokler bo v Dobcu le ena hiša, ki jo moramo braniti,’ so se uprli stražarji. Podobno so se odločali tudi drugod.« Hoteli so braniti svoje domačije, svoje domače in svoje sovaščane. Razen v Dobcu je to noč povsod gorelo, tudi v Begunjah!
Preden se bomo seznanili s septembrsko nočjo, se še za nekaj trenutkov pomudimo v tej edinstveni pokrajini.
Menišija je kraška planota nad Cerkniškim poljem. Porasla je z gozdovi, na ravnicah so bile med vojno skrbno obdelane njive in otrebljeni pašniki. Razprostira se na prehodu s Cerkniškega in Planinskega polja proti Rakitniški planoti. Še danes je Dobec najbolj odročna vas, Kožljek, najvišji po legi, se razgleduje daleč okoli, prav tako Otave in Župeno. Nižje, kjer se pokrajina že odpira proti Begunjam, ki so središče Menišije, so še Bezuljak, Selšček in Topol. Ime Menišija je ta pokrajina dobila v preteklosti, ker so bili gozdovi in zaselki v lasti menihov kartuzijanov, ki so imeli samostan v Bistri v bližini Vrhnike. Ves čas so bili gozdovi največje bogastvo pokrajine, ki ljudi ni preživljala z obiljem.
V Bistro so prišli menihi okoli leta 1255, vas Dobec se v 13. stoletju omenja kot last kartuzijanskega samostana v Bistri. Vse vasice in cerkve v Menišiji so po izvoru zelo stare. Znana je cerkvica sv. Lenarta nad Dobcem, ki so jo postavili kartuzijani za kažipot popotnikom in baje je menih, ki je stalno živel v bližini, vsak večer prižigal v kapelici luč. Z zemljiško reformo cesarice Marije Terezije je bila zemlja razdeljena podložnikom, z odlokom cesarja Jožefa II. je bil tudi samostan v Bistri ukinjen. Danes je Menišija znana po mnogih kraških pojavih, po stari rimski cesti, ki je prek Menišije, Cerknice in Loža vodila vse do Reke. Na gozdnatem pobočju so še danes vidni ostanki rimskega obrambnega zidu.

stran: 050

Opis slike: Predvojna druščina fantov iz Bezuljaka in Kožljeka

Ne bomo se ustavljali v tako daljni preteklosti teh krajev in ljudi. O njej še danes pričajo zgodovinski viri, nikjer pa ni v celoti zapisana krvava zgodovina državljanske vojne in revolucije med drugo svetovno vojno, še manj vemo za posamezne pretresljive usode njenih ljudi v tem času, pomorjenih ali tistih, ki so ostali živi. Vendar je tudi vse to zgodovina današnje Menišije. Ob pričetku vojne je Menišija štela okrog 800 duš. Če se ustavimo ob farni spominski plošči na pokopališču v Begunjah, bomo le nemo in spoštljivo zastrmeli vanjo. Na njej so vklesana imena 202 žrtev te fare, torej četrtina življenj Menišije, ki jih je pokosilo komunistično nasilje med državljansko vojno, večino pa po vojni. V večstoletni zgodovini te fare nobena oblast ni zagrešila takega pokola, kot ga je uspelo komunistom v pičlih štirih letih. Najbolj pretresljive so letnice tistih pomorjenih šestnajst in sedemnajstletnih fantov, ki so jih po amnestiji mladoletne izpustili s Teharij, toda domači terenci so nekatere od njih zverinsko pobili še preden so prišli domov. V Dobcu je bilo med vojno dvajset hiš. Po vojni je enajst vdov žalovalo za možmi, skupaj z njihovimi sinovi je bilo 26 mrtvih.
Celo okupator, ki je še posebno med italijansko ofenzivo neusmiljeno streljal partizane in civiliste, požigal in pošiljal v internacijo, ni mogel prekositi revolucionarnih Slovencev. Na spominski plošči padlih partizanov iz Menišije je okupatorjevih žrtev skupaj s talci in interniranci 47.

Menišija gori

Videli smo že, da so se vaški stražarji odločili, da v noči 18. septembra ostanejo doma, tudi če bi morali braniti le en sam dom. Po pripovedovanju Frančiške Košir sta v Dobcu Franc Plesničar – Oglarjev in Alojz Kranjc – Jožetov zvečer dala drugim dvanajstim stražarjem povelje, da ostanejo na vasi in mirujejo, tudi če začnejo partizani napadati. Stražarji so bili slabo oboroženi, zato so rade volje ubogali povelje.
Franc in Lojz sta si pred tem izposodila od italijanske vojske v Begunjah mitraljez in z njim zvečer odšla do cerkvice sv. Lenarta, nekoliko dlje od vasi in ga namestila v zvonik. Iz vasi sta kmalu zaslišala silovito obstreljevanje hiš, kjer so živeli vaški stražarji. Partizanom so bili domovi stražarjev dobro znani, saj so imeli pomoč terencev, vodja napada pa je bil domačin iz Bezuljaka, partizan Maks.

stran: 051

Tedaj se je oglasil mitraljez in na vso moč presenetil partizane. Takega ‘protinapada’ sploh niso pričakovali, predvsem pa niso vedeli, da ‘napadata’ samo dva stražarja, zato so se umaknili. Ko je Maks prihitel na pomoč svojemu bratu Vandeku, ki je vodil napad na Bezuljak, in ga je ta vprašal: »Kaj si naredil v Dobcu?« mu je brat priznal: »Nič, ker so bili vsi hudiči zunaj.«
Po tej izkušnji, ki se je srečno iztekla, so stražarji po vzoru v drugih vaseh utrdili Podlipčevo hišo, zabili okna, napravili ozke reže za strelne line in napeljali okrog hiše bodečo žico. V to ‘trdnjavo’ so se domačini zatekali zvečer. Partizani so večkrat ponovili napad na vas, da bi ujeli in postrelili stražarje. Toda do Podlipčeve hiše jih ni bilo, zato so večkrat zažigali le obrobne hiše in divje streljali po vasi. Enkrat so jih presenetili Italijani, ki so proti jutru prišli s topovi, tako da so partizani zbežali; lovili jih niso nikoli.
Domačini, ki so jim po večini slamnato krite hiše in skednji goreli kot bakle, so se zavarovali tako, da so si izdelali hrastove kadi in priskrbeli najrazličnejše posode ter jih imeli vedno napolnjene z vodo. Nekoč je domačin, ki mu je zmanjkalo vode, gasil kar z moštom. Če pa je kakšna hiša imela v kleti kamnit obok, so se žene in otroci zatekli podenj.

Tone Primožič Kavcov iz Bezuljaka pripoveduje

Maksov brat s partizanskim imenom Vandek, domačin iz Bezuljaka, je tisto septembrsko noč med 18. in 19. vodil napad na Bezuljak, podobno kot Maks ponesrečeni napad na Dobec v isti noči.
Tone Primožič (1924), vaški stražar iz Bezuljaka, je strahote te noči tako močno doživljal, da je svoja občutja kasneje zapisal, zato so se nam ohranila do danes.
V noči tri mesece pred tem, ko so zaklali Hitijevega Janeza, Kovačevega iz Begunj, in njegovega brata Franceta vrgli v Mihčevo brezno, je nad Menišijo besnela nevihta. Tokrat pa se je topel septembrski večer spokojno prevešal v jesen. Ob enajstih zvečer pa je pričelo grmeti iz mitraljezov bolj, kot če bi se razbesnela najhujša nevihta in namesto bliskov so noč razsvetljevali ognjeni zublji gorečih domov. Do štirih zjutraj se je nad Tonetovo rojstno vasico, nad njeno bedo in vaškimi stražarji, ki so jo hoteli obvarovati pred najhujšim, izlivala hudobija in maščevalni srd revolucije v podobi satana, ki je privihral nad Bezuljak. Ali ga bo Tonetu uspelo zadržati, da se ne bo do konca razbesnel nad Švigljevo družino, ki jo mora varovati tudi za ceno svojega življenja pri osemnajstih letih? Ali nam ni Tone naslikal podobo vaškega stražarja, enega izmed tisočih, ki so pred satansko hudobijo in maščevanjem varovali svoje domačije, po vojni pa bili, na tisoče, zverinsko pobiti. Vrednost Tonetovih enaindvajsetih kitic ni v verzih, ampak v zrelosti preprostega osemnajstletnega vaškega stražarja. Navedla jih bom v prozi, ohranila pa Tonetovo izražanje.
»Bil je vroč in soparen popoldan, ko sem stal pred komando v Begunjah na straži. Pozno zvečer, že po policijski uri, sem prišel domov. Pa smo bili takoj štirje poslani na stražo v Švigljevo hišo, Bezuljak številka štiri, ker je že preteklo noč okrog nje divjal satanski ples. Komaj ležem, da bi truden zaspal na dobro postlani postelji, se prebudim ob prvem strelu in takoj primem za puško ob postelji.
Z gornjega konca vasi se oglaša vedno močnejše streljanje, potem pa nas vse skupaj nekaj zapeče v oči: Joj, pri Rutarjevih gori! Komaj se malo pomirim, zaslišim, da je satanski ples zdaj že sredi vasi, pred Švigljevo hišo. Obkoljeni smo, v nas so naperjeni mitraljezi z vseh strani!
Pa vendar nismo zgubili poguma, odgovorili smo jim na vsak strel. Partizanski poveljnik je tekal okoli hiše kot iz uma in strašno klel. Nato so štirje partizani s komandantom vdrli skozi okno v kuhinjo; že so sredi veže, vendar si po stopnicah ni upal nihče. ‘Odvrzite puške!’ se je glasilo njihovo povelje. Jaz pa: ‘Saj nisem otrok. Nobenega od nas ne boste dobili!’
Stal sem na vrhu stopnic in jih čakal, za zidom v podstrešju se je stiskala družina: oče, mama, otroci. Jokali so, molili, kar je kdo mogel, in vsak trenutek čakali smrti. Ne vem, kje so bili drugi stražarji, vem samo to, da so se tisti čas dogajale okrog mene strašne stvari, kot je bil strašen glas partizana:
‘Ali se nočete predati?
Vas moramo še spraševati?
Prosili vas ne bomo več!
Se boste morali tu notri speč!’
Tako so nam grozili, mi pa smo vztrajali. Vzdržali bomo, čeprav se bomo v ognju pekli! ‘Zažgite, zažgite,’ so kričali od zunaj. ‘Naj se iz njih naredi oglje!’ Nato so hitro obkolili hišo, da ne bi mogli zbežati.

stran: 052

Hlev je že ves v ognju, že gori hiša, kaj bo zdaj z nami, reveži? Kar naprej so peli mitraljezi svojo žalostno pesem. ‘Ali bo že kmalu dan?’ smo se spraševali. Toda bilo je komaj polnoči.
Vročina ognja, prasketanje plamenov, dim! Zatekli smo se v kaščo pod kamnit obok, če nam bo tam mogoče pričakati dan. Toda dneva ni in ni. Vsa hiša je že v ognju, gorijo stopnice! Hitro vedro v roke in nosit vodo! Iz vasi pa kričanje, jok in stok. ‘Usmili se nas večni Bog!’ se sliši k nam od vsepovsod. Pred hišo pa divjak divjaka ščuva.
Kamniti obok se ni vdal plamenom. Družina je na varnem, toda jaz mirovati nisem mogel. So divjaki odšli? Kaj se na vasi godi? Samo če pomislim na svojo vas, me strese strupen mraz. Ob petih potihne kričanje, stok in jokanje. Še temno je jutro, ko sprašujem ljudi, ki shajajo se sredi vasi. Menijo se o volkovih, ki ponoči so nas obiskali v podobah človeških. Vsak je zamišljen, bled kakor smrt. Hodijo po pogorišču in se čudijo: ‘Le kdo je tu živ mogel ostati!’ Kmalu pa zvedel sem strašno novico,« končuje Tone dobesedno svojo pesniško izpoved, »ki me zadela je sredi srca: doma imaš očeta mrtvega.«
Od Švigljeve družine sicer ni ostalo oglje, ampak se je po tej noči razbila. Nekaj časa so še hoteli vztrajati na zasilno popravljenem pogorišču, toda pozimi so se morali preseliti v Begunje, toda tudi tam niso mogli ostati dalj časa, zato je mama otroke razdelila med sorodnike po različnih vaseh. Najstarejši Tone je bil po vojni vrnjen v Teharje, od koder mu je uspelo pobegniti. Do zime se je skrival v okolici doma. Na jesen je pobegnil in do konca življenja živel v tujini. Drugi sin France je bil ubit na Teharjah, tretji, Ivan je odšel od doma na Koroško, vendar so ga vrnili zaradi mladoletnosti in je po zaporih dočakal svoja zrela leta.

Tonetova sestra Anica pripoveduje

Vprašali smo še Tonetovo sestro Anico Primožič (1927), ki danes živi na Rakeku, kako je ona preživela to srhljivo noč. Še prej se na kratko ustavimo pri njuni družini, po domače pri Kavcovih ali pri Nežnih. Leto mlajši od prvorojenca Toneta je bil Janez (1925), ki je kasneje tudi pristopil k domobrancem. Oba s Tonetom sta bila po vojni vrnjena na Teharje in ubita.

Opis slike: Brata (z leve) Janez in Franc Plesničar iz Dobca

Anica je bila tretji otrok zakoncev Primožič: matere Ane (1893) roj. Žot iz Rakitne in očeta Antona (1891) iz Bezuljaka. Za Anico so bili še štirje otroci: dva brata in najmlajši sestrici. Mama jim je umrla za tuberkulozo l. 1939, ko je bilo Anici dvanajst let, najmlajši sestrici pa le dve leti. Že zelo bolno so jo odpeljali na Golnik. Anica se tega dne še danes spominja. Mama je poklicala k sebi vse otroke razen drugega sina Janeza, ki je živel pri nekem kmetu na Uncu. Nič posebnega jim ni naročala, le bridko je jokala in tožila: »Nikoli več vas ne bom videla.« Najmlajša, dveletna Mara je glasno jokala in hotela z mamo. To, kar je mama slutila, se je uresničilo. In kako so otroci zvedeli za njeno smrt? Nekega jutra je Anica zaslišala jokanje stare matere: »Oh, Bog pomagaj, mama je umrla! Pa Bog je mamo vzel namesto mene, ki sem stara.« Ata je na Golniku mamo večkrat obiskal in umrla mu je na rokah. Že prej mu je večkrat govorila, katerim sorodnikom naj nas razdeli po njeni smrti. Za pogreb ni bilo denarja. Mamo so pokopali na pokopališču v Križah, pogrebci so bili ata, mamina daljna sorodnica, duhovnik in mežnar. Ata nas ni razdelil, ampak obdržal doma. S Tonetom sta se zaposlila pri gradnji Rupnikove linije in nekaj zaslužila. Anica se spomni vreče moke in zdroba, ki sta ju prinesla domov. Do l. 1930 pa je ata kot tesač tesal hlode s plenkačo.

stran: 053

»Jaz sem gospodinjila, imeli smo kravico, kakšnega pujska ter par voličkov za vprego in gnoj. Veliko stvari sem morala sama podelati, ker je stara mama slabo videla. Revna zemlja nas je težko preživljala, v glavnem smo pridelali krompir, repo, peso, nekaj fižola, ječmen, oves, pšenice nikoli. Bajtarji kruha nismo imeli. Šest let ga nisem videla. Za vse sem skrbela, bila sem skrbnica brez denarja. Edino veselje, ki sem ga imela, je bila šola. Ko je mama umrla, sem morala ostati doma in zelo sem se jokala. Veliko veselja smo imeli otroci z našimi živalmi, mladi pujski so kar letali za nami po vrtu.«
Živo doživljanje strahot septembrske noči, atova smrt, bremena, ki so se po tem zvalila na ramena petnajstletne deklice, so še naprej grenili njeno mladost, če je Anica sploh kdaj občutila, kaj pomeni biti mlad.
Tistega septembrskega dne so ves dan kopali krompir. Zvečer so ga znosili z voza v klet, stara mama Neža jim je pripravila večerjo: obličnik s kompotom, to je neslan krompir v oblicah in nesladkan kompot iz štrboncljev (vrsta sliv). Zmolili so še in šli spat, le ata je še posedel pred hišo in v miru pokadil cigareto.
Anica se spominja, da jo je prebudilo močno bunkanje po vhodnih vratih. Partizani so s puškinimi kopiti razbijali po njih in streljali skozi okna, ki so bila brez šip. Popokala so ob eksploziji skladišča z municijo. Partizani! »Že beseda sama je v meni vzbujala strah in grozo. Slišim ata, ki odpre vežna vrata in pravi: ‘Kaj pa č’te od mene?’ In slišim, da vrata zapre. Nekaj trenutkov je bilo tiho. Vstanem, ker zaslutim, da se dogajajo strašne stvari. Potem zaslišim staro mater: ‘Bog se usmili, kaj je danes pri nas!’ Vidim ata, da skoči skozi kuhinjsko okno in zbeži. V sami kombinežici, kakor sem spala, stojim v kuhinji. Ne vem zakaj, v naslednjem trenutku še jaz skočim skozi okno in se za hišo poženem v beg. Če je zbežal ata, moram še jaz. Zaslišim rafal, toda nič se ne zgodi, krogla me ni zadela. Vržem se v travo in priplazim se do žične ograje, s katero smo imeli ograjen naš svet za hišo. Kombinežica se mi natakne na žico in v smrtnem strahu, da me partizani ne bi dobili, povlečem z vso silo, da razparam kombinežico in kožo na hrbtu. Priplazim se do poti in zagledam ata, ki teče po poti navzdol. ‘Ata! Ata!’ mu zakličem, on pa nič in teče naprej proti vasi, jaz pa se plazim navzgor proti zadnjim hišam. Priplazim se do Turkove hiše in se zadaj za hišo zavlečem pod hlode. Bilo je okoli enajste.
Drgetam od mraza in strahu in v grozi prisluškujem v noč. Nenadoma zagledam Rutarjevo hišo v plamenih. ‘Joj, da se ne vnamejo še hlodi ob meni!’ mi v moji otroški glavi preskakujejo misli, kar sem sprva domnevala, da gori bližnji senik. Vendar ostanem prikovana na tla, ker zaslišim presunljiv jok Žnidarjevega, Starcovega Janeza. ‘Kje je moja žena? In moj otrok?’ Potem se zgrudi, ker mu je dumdum krogla preparala roko. Micka, Janezova žena, in njuni štirje otroci so bili gostači pri Rutarjevih, ker jim je hiša zgorela že med italijansko ofenzivo. In že zagledam Micko, ki je iz goreče hiše z eno roko vlekla na prag zaboj, z drugo pa je v naročju držala enoletno deklico. Mojstrski strel partizana zadene le mater, da se zgrudi v ogenj, punčka pa se ji živa skotali iz rok.
Nisem videla, kdo jo je pobral, kasneje sem slišala, da neki partizan in jo odnesel sosedi. Pretreslo me je ponovno kričanje. Tokrat je vpil Urbanov ata: ‘Pustite jo, tisto, ki nima ne moža ne brata!’ Mislil je na šiviljo, ki je bila tudi Micka Žnidarjeva in je živela z mamo v majhni bajtici. Partizani so jo imeli za živi zid, da bi jih ubranila pred streli. Potem nedaleč proč spet zagledam soj ognja, zdaj gori še Švigljeva hiša. Najstarejši Švigljev Tone je bil tudi vaški stražar. Devet mlajših bratov in sester pa je bilo v goreči hiši. Ponoči so z grozo opazili, da je nekam izginil najmlajši, šestletni deček. Kdaj? Kam? Šele zjutraj so ga lahko iskali in našli v pregraji, kjer so shranjevali žito. Nič ni jokal, le brez besed gledal.«
Kasneje je Anica zvedela, da je bil poveljnik napada v tej noči Lojz Popek, s partizanskim imenom Vandek iz Bezuljaka, sovrstnik, sošolec in nekdanji prijatelj vaških stražarjev. Njegov brat Tone Popek, po partizansko Maks, pa je v isti noči vodil aktivnosti v Dobcu, kot smo že zvedeli iz pripovedovanja Frančiške Košir. »Ko sem še ležala pod hlodi,« nadaljuje Anica, »sem slišala dekle Ano Turšičevo, ki je Lojzu vpila: ‘Lojz, kaj pa delate? Kaj pa smo vam naredili?’ Lojz je takrat že odhajal iz Bezuljaka in naročal drhali, katero hišo naj še zažgejo. Morda je prav Ana zdramila Lojza iz obsedenosti in preprečila, da niso zažgali vse vasi.
Ne, pod temi hlodi, z ognjem, streli in kriki okrog sebe, sploh nisem varna, sem si mislila in vstala. Nisem se več plazila; prihuljeno sem tekla proti smrekam ob sosednji hiši. Šele zdaj sem začutila pekočo bolečino na hrbtu. Videla sem luč in planila noter, skoraj gola, krvava, na smrt prestrašena. Polegli so me k svojim otrokom. Oči so mi same od sebe ostale odprte. Vstala sem in gledala skozi okno, kako sta goreli obe hiši. Zgodaj zjutraj, nekako ob petih sem stekla domov. Nad vas je legla smrtna tišina.

stran: 054

Opis slike: Družina Primožič po mamini smrti – Stojijo (z leve) Tone, Anica in Janez

Vrata štale so preklana na pol ležala na tleh, štala prazna, vrata hiše na stežaj odprta. Vstopim in hodim po hiši, kot da bi bila zame nekaj tujega. Vse je bilo prazno, opustošeno in še danes se mi zdi, kot da je iz nje vel mrtvaški dih. Kje je stara mati in mlajša brata in sestrici?
Partizani so potem, ko sva z atom pobegnila, prišli v hišo in ker stara mama ni vstala s postelje, so jo nagnali z besedami: ‘Baba, kaj ti ne boš vstala?’ Z vsemi štirimi otroki so jo zaprli v svinjak soseda Severja, ker pa so pujsi preveč cvilili, so staro mamo z otroki segnali v štalo h kravam. Ko sem jih našla, sem takoj odšla po vasi z mlajšima bratoma, za roki sem vodila pet in šestletno sestrico. Hodili smo od hiše do hiše in spraševali, če je kdo videl našega ata. Nikjer niso vedeli zanj.
Prišli smo tudi do Ulčarjeve hiše na spodnjem koncu poti, po kateri je sinoči tekel ata. Ulčarjeva mama mi je prestrašena zatrjevala: ‘Ne, nič ga nismo videli, prav nič.’ Že smo hoteli oditi, pa zakliče za nami: ‘Pa vseeno pojdite pod naš kozolec pogledat!’ In smo šli. V lojtrniku smo zagledali ata: negibno je ležal, bil je slečen in ves krvav, kri je bila v vozu in pod vozom. Ulčarjeva mama je prihitela za nami in potem še oče. Od nekod z vasi je prišel še brat Tone. Iskal nas je. Ulčarjeva sta povedala, da se je naš ata ranjen privlekel pod njihov kozolec. Glasno je tožil in vzdihoval. Ulčarjev oče je vprašal: ‘Kdo kliče?’ ‘Kavcov Tone,’ se je oglasil naš ata. ‘Vode, vode mi prinesi!’ ga prosi ata. Ulčarjev mu jo je prinesel, pa je ni mogel spiti. Vse do štirih zjutraj je glasno tožil. Slišali so ga tudi partizani, saj so bili skriti za vsakim vogalom. Prišli so in eden ga je zabodel v trebuh. Ulčarjeva hčerka jih je videla in slišala, da je ata še enkrat glasno kriknil, nato pa umolknil.

stran: 055

Zdaj smo bili sami, brez mame in ata. Dopoldne smo ata na Ulčarjevem lojtrniku pripeljali domov. Še med potjo in doma je krvavel. Na vasi so zbili dva zaboja, enega za ata, drugega za Žnidarjevo Mici. Pokopali smo oba hkrati v isto jamo na pokopališču. Pokopal ju je župnik Turk. Vsa vas je šla za pogrebom. Enajst sirot, samih otrok je stalo ob grobu, nas sedem in Žnidarjevi štirje. In tako sami, kot smo bili ob atovem grobu, smo morali sami hoditi skozi življenje, družba nas je izločila.
Čez en teden je prišla na lepem domov krava. Nekega jutra smo jo zagledali, ko je jedla seno iz štanta v kozolcu. Kako smo je bili veseli! Bili smo rešeni, ker smo imeli vsaj mleko. Nasušili smo jerbas suhega sadja, pa so nam še tega odnesli partizani. Hodili smo okoli ljudi pomagat, da smo dobili kaj jesti in od tega prinašali bolehni in skoraj slepi stari mami domov. Občasno je prihajal domov Tone in kaj postoril.
Ko se je bližala zima, so nas otroke in staro mater prišli iskat sorodniki z Rakeka, da smo šli pod zaščito. Ostali smo samo čez zimo. Če se spomladi ne bi vrnili, bi nam pokradli še tisto malo, kar smo imeli. Pa so nam kljub temu delali preiskave.
Nekoč sta prišla dva mlada mulca in našla pri bratu Francetu italijansko srajco in deko in še nekaj drugih malenkosti, kaj več pa tako nismo imeli. Zahtevala sta od mene, da to peljem na vojni urad v Begunje. ‘Ne bom peljala tudi če me ustreliš,’in resnično mi je bilo v tistem trenutku vseeno, tudi če me ustrelita. Ves čas sta kadila in eden od njiju mi je ugasil dva čika na roki, da se mi še danes pozna. Potem sta morali mlajši sestrici odpeljati voziček po poti čez gmajno, da jih ne bi ljudje videli. Tako glasno sta jokali od strahu, da se mi je trgalo srce.

Izločeni iz družbe

Po vojni sta bila oba starejša brata Tone in Janez vrnjena s Koroškega, verjetno v Teharje, in ubita neznano kje. Mi doma smo bili izločeni iz družbe, kot da nas ni. Zapleniti niso imeli kaj. Ostala sem doma za gospodinjo, sestrici sta pričeli hoditi v šolo in omogočila sem jima, da sta se izšolali. Zakrpala sem na stotine lukenj, prišila na stotine krp, ožela na stotine kosov perila in oblačil, ko sem z vozičkom vozila prat na potok v Begunje.
Po vojski bi se bila rada zaposlila, da bi lahko preživeli. Še po vojski dolgo nismo videli kruha. Pa sem morala na prisilno delo plet peso na zadružne njive. Prvo zaposlitev sem dobila šele l. 1952 v Begunjah na žagi. Zaposlili so me zato, ker za tako težaško delo niso dobili zadosti ljudi. Taka dela so prihranili za nas, ‘ta bele’. Še posebno hudo je bilo pozimi. Z golimi rokami, rokavic nam ni nihče dal, smo morale ženske same nalagati zaledenele, spolzke in težke deske in hlode na kamione, do štiri metre visoko. Takrat še ni bilo viličarjev. Kmalu so nam pričeli ledeneti prsti. Namesto viličarjev smo morale to delati hčerke in sestre ‘narodnih izdajalcev’ ali vdove ‘izdajalcev’. Pa še hvaležne smo morale biti, da smo to slabo plačano delo dobile. Spominjam se nekega svetega večera, ko smo morale še prav težko delati in tako nas je zeblo, da nismo več čutile rok in nog. Sodelavka je jokala od mraza in obupa in naenkrat se je iz nje iztrgalo: ‘Prekleta mati, ki me je rodila!’ Bila je vdova ubitega domobranca z otroki. Delale smo kot sužnje tudi po drugih, bolj oddaljenih krajih težaška dela, ki smo jih komaj zmogle, a smo jih morale, da so nas obdržali v službi: nalagale smo težke vreče cementa, umetnih gnojil, opeko. Ob vsaki uri in vsakem vremenu sem morala domov peš. Prehodila sem na tisoče kilometrov, po prahu in vročini, po ledu in mrazu.
Na žagi sem delala sedem let. Potem sem osemindvajset let opravljala najnižje posle po kuhinjah raznih gostiln in gostišč. Napredovati nisem mogla, ker so bile vse šole in tečaji zame zaprti ali pa so bili tečaji preveč oddaljeni, da bi jih lahko po službi obiskovala. Do leta 1980 je bila zame zaprta tudi meja, čeprav bi šla rada obiskat sorodnike v Ameriko.
Najlepši spomin po vojni, čeprav združen z bridkostjo, je bil obisk materinega groba v Križah l. 1947. Vsa ta leta sem si srčno želela, da bi šla na njen grob. Toda kje naj dobim denar za vlak? Prosila sem nekoga, da bi mi ga posodil, pa se je premislil: ‘Kako mi ga boš pa vrnila, saj ga tudi potem ne boš imela.’ Končno sem ga le dobila od nekoga drugega. Šla sem čisto sama. Prvič sem se peljala z vlakom, prvič odšla v neznane kraje, srečevala same tuje ljudi. Vedela sem, da so Križe nekje pri Kranju. Toda v Kranju nisem izstopila. Pripeljala sem se do Radovljice in tam mi je sprevodnik rekel, da sem predaleč in da moram z vlaka. Stojim na peronu in jokam, za mano pride fant in še težje mi postane pri srcu, ker sem se ga bala. Pri prvi hiši ob postaji me zagleda neka ženska: ‘Deklica, zakaj pa jokaš?’ Fant je njen sin, me potolaži, Križe so pa daleč in sin me lahko pospremi pol poti. Šla sva skupaj in prišla do nekega kraja, kjer je bil miting. Bala sem se mitingov in ljudi na mitingih. Fant je ostal tam, mi pokazal pot in rekel, naj hodim samo naravnost naprej in prišla bom v Križe. Nisem hodila, ampak tekla in vso pot spraševala ljudi, če je pot prava in vsi so mi pritrjevali. Mračilo se je že, bliskalo in grmelo je, da je odmevalo od gora, jaz kaj takega v naših krajih še nisem slišala. Ko sem prestrašena in zbegana pritekla v Križe, se je iz zvonika cerkve oglasil večerni Ave Marija. Blago kot materina roka me poboža po srcu. Bila sem na cilju in vedela sem, da je cerkovnik, ki je zvonil, edini človek, ki bi mi lahko pokazal mamin grob. Verjetno je opazil mojo zadrego in zadržanost, čeprav se njega nisem bala. ‘Deklica, kaj pa iščeš?’ me ogovori. Ko mu povem, pravi, da bova grob poiskala naslednji dan. ‘Imaš tukaj koga znanega, da boš prenočila pri njem?’ Na to pa nisem pomislila in skoraj bi me spet oblile solze. Lahko sem prenočila kar pri njih doma. Naslednji dan sva poiskala mamin grob.«

stran: 056

Opis slike: Tone Primožič med vojno

Ali ni bilo vse Aničino življenje kot iskanje davno pokopane sreče v otroštvu, ko je izgubila mamo in so ji odgovornost, delo in skrb za dom, mlajša brata in sestri ukradli lepoto otroštva; ko so ji strahote vojne, smrt očeta in obeh starejših bratov pokopale mladost in napolnile izpraznjen dom le z zagrenjenostjo in dodatnimi skrbmi; ko je povojno zaničevanje in ponižujoče garanje po zadružnih njivah in na žagi uničevalo njeno ženskost in ji teptalo njeno srčno željo, da se poroči in podari svojim otrokom topel dom. Imela je možnost, čutila hrepenenje, a je spomin na revolucionarne nasilneže zatrl v njej še to zadnjo željo. Kot da mora vse življenje ostati žrtev za druge.
Na rojstni hiši Vandeka in Maksa v Bezuljaku, ki sta v septembrski noči vodila napade v rojstnem Bezuljaku in v Dobcu, je spominska plošča z napisom:
V tej hiši sta bila rojena dva,
pripravljena, da se žrtvujeta za domovino:
narodni heroj
Popek Alojz – Vandek
prvoborec
Popek Tone – Maks Oba padla 1943 leta
Ali ni za preživele v Bezuljaku in po vsej Menišiji tak napis žaljiv? Kdaj se bo končalo poniževanje Anic in Tonetov, živih in mrtvih, ki so bili žrtve takih in podobnih herojev in prvoborcev, ki so se »žrtvovali« za domovino?

Opis slike: Anica Primožič – Tedaj je bila delavka na žagi v Begunjah