Avtor: Anton Drobnič

stran: 071

stran: 072

Osrednja teharska spominska slovesnost, ki jo Nova Slovenska zaveza (NSZ) že od leta 1990 priredi vsako leto na prvo nedeljo v oktobru, je letos bila v nedeljo 3. oktobra. Tega dne so bile tudi volitve v državni zbor. Podobno bližnje srečanje je bilo tudi letos spomladi: v nedeljo 6. junija je bila osrednja spominska slovesnost NSZ na Kočevskem Rogu, samo teden kasneje v nedeljo 13. junija pa so bile v Sloveniji prve volitve v evropski parlament.
Tesna časovna bližina dveh tako različnih, pomembnih in za razdvojeni slovenski narod politično občutljivih dogodkov kar dvakrat v kratkem obdobju štirih mesecev, je kar klicala po zapletih in nenavadnih odmevih. V slovenski družbi, ki so jo izključujoče obvladali arogantni dediči in cinični zagovorniki nekdanjega totalitarnega sistema in teroristične organizacije, ki ga je vzpostavila, se je bilo treba vnaprej bati političnih manipulacij in zlorab, na drugi strani pa politične kratkovidnosti, naivnosti in škodljivega pragmatizma. V takšnih okvirih so se stvari tudi v resnici dogajale.
Začelo se je, ko je vlada, tj. njena komisija za prikrita grobišča, sklenila, da bo spominsko slovesnost na Kočevskem Rogu v nedeljo 6. junija izkoristila za slovesno izročitev spominske kapele slovenski Cerkvi, čeprav kapela ni bila dokončana, kaj šele da bi bilo brezno z žrtvami in njegova okolica urejena v spominski park, kot je bilo načrtovano in že davno obljubljeno. Jasno je bilo, da je vzrok za nenadno in nenavadno naglico vlade, ki se dolga leta za junijsko žalovanje na Kočevskem Rogu ni niti zmenila, treba iskati v teden dni kasnejših evropskih volitvah in v neposredni bližini jesenskih domačih volitev. Ob breznu z žrtvami partizanskega nasilja zbrana množica več tisoč volivcev z »desnega« političnega brega je bila preveč vabljivo prizorišče, da ga politiki totalitarnega izvora ne bi skušali izrabiti za prikaz svoje demokratične legitimacije, ki jo bodo kamere in časopisi radodarno pokazali vsej Sloveniji in svetu.
Vlada o svoji odločitvi NSZ ni niti obvestila, kaj šele da bi se z njo, čeprav je glavna organizatorka in nosilka žalne slovesnosti na Rogu, karkoli dogovorila. Oni so pač vsemogočna oblast, ki se z drugače mislečo in zato zanikano NSZ ne pogovarja. Zato je NSZ najprej ustno in nato 3. junija še pisno opozorila vladno komisijo, da vsiljen nastop predstavnikov neprijazne vlade pred množico, ki se je zbrala zaradi počastitve spomina na umorjene svojce, ni zaželen in ne bo sprejet.
Vlada na ugovor v svoji brezobzirnosti ni niti odgovorila. Nasprotno, Franc Žnidaršič, državni sekretar v ministrstvu za delo in družino, in Peter Kovačič – Peršin, predsednik komisije za prikrita grobišča, sta v nedeljo 6. junija nepovabljena prišla na Rog in si že na začetku prireditve vzela pravico, da pred množico žalujočih govorita kot predstavnika tiste vlade, ki umorjene šteje za narodne sovražnike, njihove morilce pa za narodne heroje. NSZ je takšno zlorabo žalne prireditve javno obsodila in pozvala vlado, naj nas neha žaliti in zaničevati.
Tedanja vladajoča koalicija se iz te afere ni ničesar naučila. Še več, sklenila je, da bo svojo politično manipulacijo z umorjenimi žrtvami komunističnega nasilja in njihovimi živimi svojci ponovila jeseni na Teharjah še v večjem obsegu in na višji ravni. Ukazala je na hitro končati dolga leta odlašano gradnjo spominskega parka in sklenila, da bo park odprla v nedeljo 3. oktobra ob vsakoletni teharski spominski slovesnosti, ko bo NSZ tam zbrala nekaj tisoč udeležencev iz vse Slovenije. V navzočnosti številnih oblastnikov in poslanskih kandidatov v prvih vrstah naj bi pod mogočnim betonskim spomenikom ob škofu in številnih duhovnikih glavni govor imel sam predsednik vlade Anton Rop, seveda pred številnimi časnikarji, mikrofoni in kamerami.
Priložnost za predvolilno demokratično legitimacijo vladajoče koalicije se je zdela imenitna, saj je tedaj še veljalo prepričanje, da bodo volitve v državni zbor na zadnjo možno nedeljo 10. oktobra. Zato v svoji mogočnosti niso niti pomislili, da bi o svojem namenu vsaj obvestili NSZ, kaj šele da bi z njo kot prirediteljico oktobrske slovesnosti skušali kakorkoli sodelovati. Pri svoji politični manipulaciji so hoteli biti povsem neomejeni, zato so nameravali teharsko slovesnost kar uzurpirati.
Stvari so se bistveno spremenile, ko predsednik države volitev v državni zbor ni razpisal na pričakovani dan 10. oktobra, ampak en teden prej, prav na dan teharske žalne slovesnosti v nedeljo 3. oktobra. Volilni dan pa je za volilno propagando ne samo prepovedan, ampak tudi neprimeren in prepozen. Zato so odprtje spominskega parka in svoj nastop na teharski slovesnosti prestavili na 10. oktober. Na nedeljo po zmagi na volitvah, v katero so bili prepričani, bi Slovencem predstavili svojo mogočnost in nenadomestljivost, svetu pa kazali nov, demokratičen obraz. V vsakem primeru so za svoj nastop potrebovali cerkveni okvir in primerno množico ljudi.

stran: 073

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje, 3. oktober 2004 – Spominska slovesnost pri Sv. Ani Tine Velikonja

Kot verniki komunistične laži, da je bila Cerkev organizator in nosilec medvojnega slovenskega odpora proti partizanskemu terorju, so bili vladni ljudje prepričani, da je tudi NSZ orodje slovenske Cerkve in ji ukazujejo cerkveni ljudje. Zato so se kar z njimi pogovarjali, naj tudi NSZ preloži svojo spominsko slovesnost na nedeljo 10. oktobra in s tem naredi okvir in kuliso za njihove politične nastope. NSZ na takšno vlogo in na politično zlorabo žalne prireditve ni pristala, ampak je – ob polnem razumevanju mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja in s sodelovanjem teharskega župnika Ivana Korena - vztrajala pri ustaljenem času in značaju teharske slovesnosti.
V nedeljo 3. oktobra se je pri cerkvi sv. Ane na Teharjah – prostor nekdanjega taborišča je bil zaradi gradbenih del zaprt – ob krasnem vremenu zbrala običajna množica od dva do tri tisoč teharskih romarjev. Prireditev se je začela z mašo, ki jo je s somaševalci daroval celjski opat Marjan Jezernik, končala pa z običajnim, vendar zaradi volilne nedelje nekoliko krajšim kulturnim programom, da so romarji lahko pravočasno prišli na svoja volišča. Tako kot prejšnja leta liberalne oblasti se tudi letos noben predstavnik vladajoče koalicije ni udeležil te spominske prireditve.
V nedeljo 3. oktobra pa se je zgodil tudi hud poraz vladajoče koalicije na volitvah v državni zbor, še posebej boleč polom liberalne demokracije s predsednikom Antonom Ropom na čelu. Ta je zato takoj odpovedal svoj prihod na Teharje, saj ni imel več kaj slaviti in je izgubil vsak politični interes za svoj nastop. Kakšnega drugega razloga ali interesa pa v resnici nikoli ni imel. Na vladni strani neštetokrat razglašeni »pieteten odnos do vseh mrtvih« se je tako izkazal za neresničnega, za navadno propagandno geslo in skrivalnico vladajočih.

stran: 074

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje, 3. oktober 2004 – Spominska slovesnost pri Sv. Ani Tine Velikonja

Organizatorji državne prireditve so zato mrzlično iskali nadomestek za odpadlega Ropa. Rekli so, da so povabili predsednika države dr. Janeza Drnovška, kar je ta zanikal, nato so sporočili, da bo glavni govor imel predsednik državnega zbora Feri Horvat, venec pa naj bi položila pravosodna ministrica Zdenka Cerar, kar bi bilo še posebej nespodobno. Nazadnje je oboje opravil predsednik državnega zbora. Razen službeno navzočih politikov in njihovih spremljevalcev je bilo drugih udeležencev – morda tudi zaradi slabega vremena – le nekaj sto. Značilno je bilo tudi, da je večina politikov slovesnost zapustila takoj po koncu vladnega dela, še preden je mariborski škof blagoslovil novi spomenik, da o maši, ki je bila zatem, niti ne govorimo. Pozabili niso samo na pieteto do mrtvih, ampak celo na temeljno vljudnost do visokega gosta, ki so ga sami povabili.
Vse dogajanje pred in ob odprtju spominskega parka na Teharjah jasno kaže, da tedanji vladi – kakšen posameznik je morda mislil drugače - pri tem ni šlo niti za pieteten odnos do mrtvih niti za spoštovanja do Cerkve, kot je za kapelo na Rogu trdil Peter Kovačič – Peršin. Šlo ji je samo za politično dejanje in za politično korist, ki jo je želela pridobiti tudi s pomočjo Cerkve in NSZ. Zato je prav, da je NSZ vztrajala pri svoji odločitvi, da se ni podala niti pod pritiski vladajočih niti na prošnje prijateljev in se ni pustila zaplesti v nespodobne politične igre na grobovih žrtev komunističnega nasilja.
Kasneje so NSZ obtoževali, da je »izrecno propagirala bojkot odkritja« (Spomenka Hribar), da je odprtje parka spomina »namenoma spregledala« in da ne razume »pietete države, ki prav s postavitvijo tega spomenika obžaluje svoja dejanja« (DELO 11. 10), skratka da se ni hotela pridružiti vladni prireditvi. Iz prej navedenih dejstev se vidi, da je res nasprotno, da je vlada odstopila od že določenega datuma v nedeljo 3. oktobra in da vlada ni hotela imeti prireditve skupaj z NSZ, ker ji pač ne bi prinesla pričakovanih političnih koristi. NSZ v resnici ni nikoli in nikjer propagirala bojkota vladne prireditve in je drugačna trditev čista izmišljotina.
»Pietete države«, ki naj bi s postavitvijo teharskega spomenika obžalovala svoja dejanja, pa NSZ res ne razume. Na vladni prireditvi niso postavljali spomenika, ampak so odprli spominski park s spomenikom. O vladni pieteti pri odpiranju parka je bilo že dovolj povedanega: ni šlo za pieteto do mrtvih in ne do živih, šlo je le za politično dejanje. NSZ tudi nikoli ni zahtevala niti pričakovala obžalovanja države za medvojne in povojne poboje. Ti poboji niso njena dejanja, niso dejanja samostojne države Republike Slovenije, ampak neke druge, totalitarne in zločinske države, iz katere se je Slovenija rešila z oboroženim bojem. NSZ od slovenske države ne pričakuje obžalovanja, ampak zahteva moralno in pravno obsodbo pobojev in kaznovanje zločincev. Na Teharjah se 10. oktobra letos ni zgodilo nič takega. Nasprotno, vlada je prej in kasneje zločince samo javno slavila, obsojala pa njihove žrtve.
Svoje povedo tudi besede, ki jih je bilo slišati tisto vladno nedeljo na Teharjah. Celjski župan Bojan Šrot je govoril o spominu »na dogodke, ki so se zgodili«. Kar zgodilo se je! Govoril je o medsebojnem dialogu in strpnosti. Z NSZ ni nobenega dialoga. NSZ je dosledno ignorirana. Peter Kovačič - Peršin je povedal, da spomenik na simbolni način vrača ime in človeško dostojanstvo brezimnim in zamolčanim žrtvam. Te so ostale brezimne tudi po njegovem govoru, ker jih ni imenoval in tudi na spomeniku ali v spominskem parku ni nikjer njihovega imena. Napisi v spominskem parku govorijo samo o brezimnih »vseh mrtvih« brez kakšnega drugega, vsaj časovnega podatka. Peter Kovačič je še poudaril, da spomenik »izpolnjuje naš civilizacijski dolg, s čimer slovenski narod ponovno stopa v krog civiliziranih in z lastno zgodovino pomirjenih narodov«. S tonami betona, še tako umetelno in mogočno zavozlanega, se ne vračamo v krog civiliziranih narodov. Zlasti ne, če je spomenik postavljen med gore komunalnih in industrijskih odpadkov, v samoto, viden samo tistim, ki po bližnjih grobovih na neurejenem delu parka igrajo golf in drvijo z motocikli. To ni vrnitev v krog civiliziranih narodov, to je vztrajanje v komunističnem barbarstvu.

stran: 075

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Odstiranje preteklosti Mirko Kambič

Za vrnitev v krog civiliziranih narodov je potrebno odkriti zločine in obsoditi zločince. Žrtve, ki so bile barbarsko vržene v jame in brezna, je treba izkopati, jih identificirati in nato dostojno pokopati v grobove s krščanskimi znamenji ter pravimi in ne lažnimi imeni in podatki, da jih bodo sorodniki in prijatelji lahko obiskovali in se jih spominjali, kot to delajo vsi civilizirani ljudje. Na drugi strani pa naj država neha slaviti zločinske organizacije, njihove politične voditelje in vojaške poveljnike, organizatorje, voditelje in izvrševalce zločinov ter se identificirati z njimi. Samo tako bomo izpolnili naš civilizacijski dolg in se vrnili v krog z lastno zgodovino pomirjenih narodov. Šele ko bo to narejeno, bo spodobno tudi postavljanje spomenikov, seveda ne osrednjih spomenikov v samoti med odpadki, ampak skromnih spomenikov na osrednjih krajih.
Treba pa je povedati, da je čast države – ne vlade – na Teharjah vsaj deloma rešil Feri Horvat, predsednik državnega zbora, ki je edini res imenoval žrtve in povedal, kaj »se je zgodilo«. Rekel je, da odpira spomenik »žrtvam pomorov zajetih domobrancev in civilistov«, ki jih je »zakrivila takratna oblast po koncu druge svetovne vojne«. Majhen žarek upanja, da se bomo res obrnili na pot v krog civiliziranih narodov, na pot strpnosti in dialoga brez dnevnih političnih računov.