Avtor: Tine Velikonja

stran: 078

stran: 079

Veliko je bilo pisanega o tem, kako se je moglo zgoditi, da so Angleži predali Titovim partizanom 26 000 vojakov, ki so jim bili izročili orožje in se zatekli v njihovo varstvo. Med vrnjenimi je bilo tudi enajst do dvanajst tisoč slovenskih domobrancev in tisoč civilistov. V Tolstoyevem procesu je o tej prevari marsikaj prišlo na dan, vendar ne vse. Angleži so se hoteli na Koroškem znebiti tako ujetnikov kot partizanov. Vsega skupaj niso jemali kot kupčijo »mi vam domobrance, vi nam Koroško«, zanesljivo pa je pogodbo tako sprejelo partizansko vodstvo. Angleži, ki so bili v usodno dogajanje vpleteni, so kmalu spoznali, da je zagrešeno dejanje v nasprotju z Ženevskimi konvencijami. Vračanje vojnih ujetnikov s prevaro je bil vojni zločin, zato so ga skušali prikriti in ga tajiti. Ko je vsa resnica prišla na dan, so ravno s Tolstoyevim procesom skušali zmanjšati njegov pomen.
Nerazumljivo je tudi obnašanje domobranskega vodstva, vendar ga je mogoče opravičiti. Anglež je bil zanje človek časti in dane besede. Kar se je zgodilo, je bilo prav tako nepričakovano kot stoletna voda. Vseeno pa je nerazumljivo, da slovenskim civilnim voditeljem in vodstvu domobranske vojske niti najbolj prepričljiva pričevanja tistih, ki so bili pobegnili s transportov, niso segla do živega. Zato ni čudno, da prebiramo najbolj fantastične predpostavke in razlage, ki so skregane z zdravo pametjo in seveda mečejo na to vodstvo posebej slabo luč.
Šlo naj bi namreč za zaroto v lastnih vrstah. Opozoril bi vas na grdo in žaljivo pisanje Franceta Permeta, ki je iz obskurnih »dokumentov« pobral tudi sledeči odstavek in ga objavil v svojem zborniku Tudi mi smo umrli za domovino (157, 159):
»Zakulisna pogajanja o vrnitvi domobrancev in civilistov so se začela 18. maja 1945 v gradu Turn. Pogajanje za domobrance je vodil polkovnik Kraner z dvema oficirjema, za Odbor narodne rešitve pa duhovnik Kette s svojo skupino. Pri pogajanjih je sodeloval general partizanov Hočevar. Dogovorili so se tudi o načinu vračanja v Jugoslavijo.« V nadaljevanju preberemo še stavek: »Skupina, ki je domobrance poslala v smrt, se je tudi sestajala s partizani v Celovcu.« Pri tem je mišljeno domobransko vodstvo.

Opis slike: Vetrinjsko polje in del taborišča maja 1945 z južne strani

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Isti pogled na Vetrinjsko polje danes Tine Velikonja

Ni mogoče dokazati, da nekaj ne obstaja, in prav tako, da se nekaj ni zgodilo. Lahko se samo spustimo v razčlenjevanje teh kratkih stavkov. Ni znano, kje naj bi stal grad Turn, verjetno je mišljen grad Thurn nad Pliberkom, na katerem je 15. maja 1945 podpisala predajo hrvaška vojska. Domobranski polkovnik Kraner ni obstajal, verjetno je mišljen polkovnik, takrat že general, Franc Krener; duhovnik Kete, župnik in dekan v Devici Mariji v Polju je bil ubog begunec, ki seveda na Vetrinjskem polju ni vodil nobenega odbora; tudi ni znano, da bi Odbor narodne rešitve sploh obstajal. Franc Hočevar, ki je bil na čelu slovenske partizanske delegacije, ki se je v resnici dogovarjala z Angleži in ne z domobranci, ni bil general, ampak največ major, vodja pa polkovnik Ivanović. Predvsem pa nikjer ne izvemo, kaj naj bi »prevarantsko« domobransko vodstvo prejelo od partizanov kot zameno za uslugo. Skratka, bedno!

stran: 080

V sredo 30. maja 1945 popoldne in zvečer, ko se je zanesljivo vedelo, da Angleži domobrancev ne vozijo v Italijo, ampak jih izročajo Titu, je vodstvo delovalo kot ohromljeno. V tistem šoku ni zmoglo drugega, kot da je reševalo lastno kožo. Če bi izpeljalo splošno, organizirano in disciplinirano akcijo, s katero bi skušalo rešiti vsaj tisto, kar se je rešiti dalo, bi tvegalo in izpostavilo tudi sebe. Priznam, da ni težko biti pameten za nazaj. Kajti danes vemo, da je bila panika, ki je zavladala med vodilnimi, pretirana. Kajti v pogodbi o vračanju med Angleži in partizani je bil dodatek, da bo predaja izpeljana »samo, če se ne bodo upirali«. Ne vemo sicer, kako bi se obnašali Angleži, če bi se tisti četrtek pripeljali s tovornjaki na Vetrinjsko polje in spoznali, da je domobranska vojska izginila. Objavljamo dve zgodbi, ki pričata o tem, kako so vest o nevarni poti sprejeli navadni vojaki in tudi, da jih vsi oficirji niso pustili na cedilu. Kljub temu pa se je zgodilo, da je za Telovo, v četrtek 31. maja 1945, kar 1600 domobranskih vojakov odšlo nazaj, čeprav so vedeli, kam gredo, in lahko slutili, kaj jih čaka. A čisto zares niso računali, da se podajajo v smrt. Kajti tudi partizani so ravnali, kot bi pridrvela stoletna voda. Vojne je bilo konec in nihče si ni mogel predstavljati, da bodo pobili vse.