Avtor: Justin Stanovnik

V preteklem letu so se zgodile pomembne reči. To seveda ni nič posebnega, poseben je način, kako so se zgodile. Zgodile so se tako, da nam zaradi njih ni lažje živeti. Prevzelo nas je mučno in malo strašljivo občutje, da je logika, ki določa, kako svet poteka, na nekem področju odpovedala. Tiste pomembne reči so se namreč zgodile tako, kakor da se ne bi bile zgodile. Tako nenaravno je bilo to doživljati, kakor da bi vdihu ne sledil izdih: Kakor da bi se svet odločil za povsem nov način obstajanja.
Jasno je, da govorimo o duhovnem ali moralnem svetu. Tam, kjer je upor mogoč. V snovnem svetu vzrokom še vedno sledijo učinki – kakor od vsega začetka. Tam upor ni mogoč. Sicer tudi duhovni ali moralni svet obvladujejo norme, ki niso nobena izmišljija, a se jim je mogoče upreti. Če brcneš v skalo, je pred dobrima dvema stoletjema rekel neki zelo učen gospod, tudi skala brcne vate. V duhovnem ali moralnem svetu pa je mogoče ignorirati vsako dejstvo, vsako svarilo in vsako znamenje in se ne bo zgodilo nič – razen če ne upoštevamo, da tisti nič ni drugo kot prazen prostor, v katerem se že nabirajo sile, ki bodo potem udarile na nekem povsem drugem mestu in v nekem povsem drugem zgodovinskem kontekstu, tako da bo samo kaka zelo občutljiva misel razumela, odkod te sile v resnici prihajajo.

Svet brez odmeva – zgodba o dveh filmih

Ko so lani v začetku leta predstavili TV film Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, smo si rekli, da je to dogodek, ki bo imel nepredvidljive posledice – nepredvidljive zato, ker nam sploh ni bilo jasno, kaj vse se bo lahko zgodilo zaradi te mogočne pripovedi. Njegova dramaturgija nas je peljala v brezno človekove zavrženosti in v višino njegove svetosti – vse je bilo tam, nobena drama ne bi mogla biti bolj vznemirljiva. V tem, kar so izkopali iz jame na jasi nekega gozda, mater z nerojenim otrokom v njej in z rožnim vencem v roki, je bilo toliko prvobitne sile, da je morala stopiti v vsako iz človeške snovi narejeno bitje. Nobena patološka zasnovanost ne bi mogla človeka rešiti pred vprašanji.
To je bilo soočenje z neko neznansko resničnostjo in ni potekalo na osebni ravni, ampak je bilo javno. Več sto tisoč ljudi je istočasno gledalo iste slike in če bi kdo že opravil s seboj, ko bi bil sam, je moral tu odgovarjati na nekaj sto tisoč vprašanj drugih ljudi. Nemogoče je, da jih ne bi začutil, da nastajajo in so. Ni bilo tako, kakor je tedaj, kadar človek bere knjigo in lahko protestira proti njej tako, da jo zapre in odloži in s tem doseže nekakšen konec. To branje je bilo javno in ni vstopilo v posameznika, ampak v vse hkrati. Poleg tega tudi ni moglo biti nikogar, ki bi bil tako nepoučen, da ne bi vedel, da je film, ki ga gleda, izjema; da bi jih bilo lahko nekaj sto, vsak večer v letu po eden. Tako se je tistega večera ali pa pozneje, ko je sporočilo filma v vedno širših krogih zajemalo čas, gledalec znašel tudi pred množico mutastih pripovedi.
Od množice teh zatolčenih zgodb je potem z ekrana spregovorila še ena. Iz nje smo izvedeli zgodbo o dr. Borisu Furlanu. Pripovedoval nam je o svobodnosti svobodnega človeka: kam pripelje, če ji je človek zvest. Furlana je pripeljala na sodišče, kjer so ga uslužbenci totalitarne justice obsodili na smrt. Kako je to mogoče: svobodnega in čistega človeka obsoditi na smrt! In spet, ali je ob tem moglo izostati vprašanje, kdo so bili demiurgi časa, da se je moglo v njem to dogajati. Ali je kdo mogel, da se ne bi ustavil in vprašal: postojte, postojte, kdo pa so bili končno ti ljudje? Saj to ni bil zločin, uperjen samo proti enemu človeku, zločin nad njegovim življenjem, nad njegovim duhom, ampak je bil z njim obsojen cel narod. Saj je bila obsodba javna, izrečena na javni tribuni, dana vsem v védenje. Ali je mogel biti kdo, ki je po pol stoletja gledal te prizore, da ne bi pomislil: ali se ljudje niso čutili ponižane, ko so jim gospodarji časa odrekali zadnjo človekovo kompetenco – da vedo, kaj je pravičnost. Ali niso bili užaljeni, ko so videli, da z ljudmi, ki so bili njihovi ljudje, tako ravnajo.
Oba filma sta imela v sebi toliko človeškega, duhovnega in moralnega dinamizma, da se nam ni treba opravičevati za pričakovanja, ki sta jih v nas pustila. Pomislili smo, vsakič, jutri bo čez Slovenijo šel val in nikogar ne bo, ki ga ne bi zajel. Ljudje se bodo prebudili in se začudeno spraševali: kako to, da tega nismo že prej vedeli, kako to, da nismo imeli oči za to, kar je bilo okoli nas in klicalo našo pozornost. Mislili smo, da bodo ljudje končno prišli k sebi, ne samo posamezniki, ampak večina – vsi, kakor pravimo. Da bomo skupaj, kot narod, zagledali svojo usodo in svojo zgodovino v novi luči; da bomo vsak zase, v svoji glavi in vsi skupaj, v zavesti, ki nas bo odslej povezovala, postavili stvari na mesto, ki so ga od začetka zaman terjale. Tako nismo mislili samo o večini tistih ljudi, ki so vedno samo toliko zraven, kolikor morajo biti. To smo mislili tudi o tistih, ki so bili zraven tako, da so svet, ki je tako ravnal z ljudmi, postavljali: ki so bili njegovi promotorji, arhitekti, ljudje, ki so zanj jamčili, ljudje, ki so zanj investirali vse svoje moči in pri tem nepredstavljivo obremenjevali svojo vest. Spomnili smo se na Nietzschejev stavek in verjeli, da bo deloval: Če se zazreš v prepad, se tudi prepad zazre vate. Mislili smo skratka, da se bodo končno zagledali v tem, kar so dejansko bili. Pred nami se je pokazal neki prizor iz začetka sestopanja komunistov z oblasti: bilo je na eni od takratnih konferenc, na kateri so se deklarativno oklicali za prenovitelje, da se je zgodilo nekaj, kar se ni potem zgodilo nikdar več. Pred mikrofon stopi eden od delegatov in pod pritiskom trenutka zakliče: »Kaj smo ljudem storili! Pomislite, kaj smo vendar ljudem storili!« Od tega je minilo poldrugo desetletje, začelo se je in minilo je veliko konferenc, na katerih so nekdanji komunisti ocenjevali svoje uspehe in neuspehe v novem času, a se nikoli več ni kaj sličnega zgodilo. Bilo je enkrat samkrat, samo en človek od te velike in čudaške druščine je imel to v sebi, da se je moral odpreti. Sedaj pa, po teh epohalnih razkritjih obeh filmov smo mislili, ne bo nikogar, ki bi ušel temu, da bi se prepad zazrl vanj. In od teh, ki bodo odslej nosili prepad v očeh, bo vsaj nekaj takih, ki bodo začutili v sebi urgentno nujnost, da se osvobodijo. Vsakič smo si torej rekli, jutri bo šel čez Slovenijo val in zajel ne samo »molčečo večino«, ampak tudi te. Saj v tem, kamor so bili postavljeni sedaj, ne bodo mogli vzdržati.
V svojih pričakovanjih in v svojih upih nismo segali previsoko; na kar smo računali, ni bilo drugo, kakor človekova normalnost in vendar je bilo »drugi dan« vse tako, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Mogoče je površina nekoliko vzvalovila, a tektonskega premika, ki smo mislili, da bo sedaj nastal, ni bilo. Javnost, ki jo je predstavljala množica, je bila, ker je niso registrirali in postavili mediji, nepriznana – celo od tistega, ki jo je postavljal, od množice same. Javnost, uprizorjena v gluhem in neodmevnem svetu, ni mogla doseči popolne legitimnosti in je ostala brez moči v območju zasebnega. Taka je bila usoda, ki jo je doživljala množica. Nekdanji protagonisti revolucije in njeni sedanji advokati, ustvarjalci in zagovorniki prostora, v katerem so se medvojni in povojni zločini mogli goditi in ki sta jih oba filma tako eksemplarično in tako učinkovito, tako ad oculos, predstavila, ti pa so celo prešli v napad. Izučeni v ideološki samomanipulaciji so z nevarno lahkoto in skoraj rutinsko obvladali tudi situacijo, ki je sedaj nastala. Niso dovolili, da bi globlji vzgibi, ki so v njih nastajali – kako bi se moglo zgoditi, da ne bi – zrasli v avtentično govorico. O tem so o sebi razkrili marsikaj, česar niso hoteli. Toda o tem pozneje.

Svet brez odmeva – zgodba o štirih knjigah

Tu sta bila torej najprej dva televizijska filma. A postkomunistična citadela je doživela še drugi napad. To so bile knjige. V letu, ki je minilo, so izšle štiri knjige, ki so kakor štirje oblegovalni ovni začele lomiti in drobiti njeno obzidje. Vsaka od njih je izkopala v obrambne naredbe in stavbe luknje, ki so bile dovolj velike, da so skoznje začeli vdirati v trumah, ne samo preiskujoča vprašanja in dvomi, ampak tudi že uničevalne obtožbe. Knjige niso, smo rekli, kakor televizijski filmi, ki naenkrat govorijo sto tisočim gledalcem, s čimer se kumulativno poveča enkratni učinek, ki jo ima knjiga. Hkratnost doživljanja, ki ga omogoča TV oddaja, stori, da sporočilo, ki ga vsebuje, lahko preraste v veliko družbeno dejanje.
Toda tudi knjiga nikakor ni brez moči. Svojska dinamika, ki jo ima knjiga, ni samo v tem, da jo človek, ko jo prebere, odloži na polico, kjer čaka na ponovno branje. Svojskost branja je v tem, da človeku dovoljuje misliti. To je prvič zato, ker je branje intimno in zasebno in se zato naravno izliva v refleksijo, ki je tudi intimno in zasebno dejanje. Reflektiranje filmskega prizora je vezano na spomin; knjigo pa lahko pri kakem odstavku ali stavku ali celo besedi zapremo in dovolimo misli, da to, s čimer se je pravkar srečala, razume, razširi in dopolni. Kar je v nas ostalo od filmskega prizora, je vtis, ki ga lahko obnovimo, a ima to na sebi, da nikoli ni enak; kadarkoli ga pokličemo, vstopi nekoliko spremenjen. Misel, ki smo jo dognali ob kakem odstavku ali stavku ali besedi, pa ima racionalno strukturo in je zato eksaktno ponovljiva. Tudi misel je mogoče razumeti v svetlobi večjih ali celo novih prostorov, a če to želimo, jo lahko pokličemo natanko takšno, kakor smo jo prvič izdelali.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Snemanje Mirko Kambič

Ko torej izide knjiga, ne moremo reči: jutri bo šel čez Slovenijo val in vse bo drugače. Knjiga je vezana na čas; knjiga in čas sta v ontološkem sorazmerju. Knjige delujejo skrito, a poti, ki jih utirajo, so trajnejše in zanesljivejše; na nekem nepredvidljivem kraju se potem te poti srečajo in ljudje, ki so po njih iz različnih strani prišli, se začudeno sprašujejo, kaj jih je, neznance, peljalo na isti kraj. Včasih šele potem, ko je kdo od njih naredil dolgo, preiskujočo in obotavljivo pot.
Knjiga deluje na daljši ali celo dolgi rok. Tiste, ki so izšle lani, še niso izčrpale svojih moči, nekatere jih niti prav razvile še niso. Toda v njih so sporočila, ki bodo, ko bodo enkrat sprejeta in razumljena, dosegla, da se ljudje ne bodo mogli več upirati. Sile, skrite v knjigah, imajo zagotovljeno prihodnost. A sedaj še ne delujejo z vso svojo močjo.
V preteklem letu so, kot rečeno, izšle štiri knjige, ki se med seboj tako dopolnjujejo, kot da bi jih programiral nevidni založnik. Ena je zgodovinarska, druge tri pa pričevanjske. Zgodovinarska knjiga je prišla izpod strokovnega peresa uveljavljene zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar in povezuje okupacijo, revolucijo in državljansko vojno v monografsko celoto, ki nosi naslov Razdeljeni narod. O njej bomo govorili pozneje, ko bomo skušali razumeti stanje duha v zgodovinopisju naše posttotalitarne dobe. Druge tri knjige prinašajo osebna pričevanja. Dve sta napisala pričevalca sama; Skriti spomin nam je zapustila Angela Vode, Od osvobodilnega boja do banditizma pa Albert Svetina. Tretja knjiga, Moč preživetja, s podnaslovom Sprava z umorjenimi starši, je delo zgodovinarja Jožeta Dežmana, ki je v nji zbral spomine osirotelih otrok.
Neprecenljiva vrednost knjige Angele Vode je v tem, da nas je opozorila na dve stvari, ki sta si v izključujočem nasprotju: na človekovo normalnost in na partijsko ideologijo. Nesoobstojnost tega dvojega je avtorica dokazala s svojim življenjem – za ceno, katere višina nas pretrese do dna. To je glavno sporočilo knjige; a skoraj ne obrnemo strani, da se ne bi srečali z drugimi znaki tega steklega časa. Naj jih nekaj navedemo. Na primer o zasliševalcih: »In oči so se mu stemnile, dobile so okruten, jeklen izraz. Ta izraz mi je bil znan. Misli so blodile po spominu in domislila sem se: tako je gledal Kidrič, kadar je grozil neznanemu sovražniku, tako je gledal Kardelj, potem ko so se bližali zmagi.« Ali o moralnem in duhovnem nasilju partije: »To pa oni znajo: človek mora spoznati, da obstaja višja vrednota, kot je človeško življenje, višja kot njegova čast, višja kot njegova vest – to so interesi partije.« Ali o tem, kako so polnili delovna koncentracijska taborišča: »Te ljudi so oznovci polovili – kot prej fašisti – kjerkoli je bilo; doma, v službi, na cesti, pri kosilu. Odgnali so jih take, kakor so jih aretirali – kot so delali fašisti – na najtežje delo: na gradnjo cest po ledini. Nihče jim ni očital prestopka ali kakršne koli krivde, nihče jim ni sodil, nihče jim ni odgovoril na njihova vprašanja: zakaj? Začelo se je pravo suženjstvo, popolno brezpravje.« In tako naprej, stran za stranjo. Ko človek obrne zadnjo, se čuti ubitega od zlobe, ki jo je podoživljal. Kako bi mogel, da se ne bi vprašal, odkod je prišla, kdo jo je navdihnil, kdo so bili ljudje, ki so se ji tako popolnoma predali ali dovolili, da se jih je tako zelo polastila.

Iz Svetinove knjige izvemo, kakšno vlogo je v revoluciji imela tajna policija. Partiji je zagotavljala tisto prvino, brez katere tako podjetje, kot je boljševiška revolucija, nima nobenih možnosti. Politična manipulacija, katere poglavitni instrument je bil NOB, sama ni zadostovala: morala je biti podprta s terorjem. Svetina je bil v vrhu OZNE in je zelo dobro vedel, kako je opravljala svojo nalogo. Njegovo življenje pa se je tako obrnilo, da mu ni dovoljevalo, da bi svojo poučenost pustil brez refleksije. Kar je dognal, nam je sporočil v svoji knjigi. Na primer: »V Ljubljani kmalu po koncu vojne ni bilo ustanove, v kateri ne bi imela svojih zaupnikov, ki so natančno vedeli, kaj se tam dogaja. OZNA je bila vsepovsod: na železnici, na pošti, pri telefonu, pri radiu, itd. Kjer je bilo mogoče, se je prisluškovalo, ali pa je tam OZNA imela svoje ljudi, ki so jo obveščali.« Iz knjige izvemo, kaj je zagledal, ko je OZNA odprla Brezarjevo brezno: »Grozno je bilo: razpadla človeška trupla, razbite glave, strašen smrad. Videlo se je, da so ljudje bili pobiti zverinsko. Osemsto do tisoč ljudi je bilo.« Knjiga nas seznani tudi s ciničnim odnosom, ki ga je imela partija do intelektualcev: »Ko se je oktobra 1944 Bebler vrnil iz Štajerske, je Kardelju in Kidriču poročal, da je za KP CK in za razvoj NOB na Štajerskem en problem manj, ker so Nemci počistili z izobraženci.« (To mesto je za nas važno zato, ker skriva poglavitni razlog, zakaj na Štajerskem in še v nekaterih drugih slovenskih pokrajinah ni bilo državljanske vojne. Državljanske vojne tu ni bilo zato, ker so okupatorji nasilno odstranili inteligenco, pa tudi druge vplivne ljudi, ponekod šele med vojno, drugod, na primer na Primorskem, pa že prej. V njihovi odsotnosti – v odsotnosti vsakovrstne elite – pa je razpadla tudi t.i. civilna družba. Kakor ni urejene politične družbe brez politične elite, tako tudi ni civilne družbe brez civilne elite. Državljanska vojna pa je ravno civilna vojna – med državljani ali cives – na kar kažejo tudi izrazi v drugih jezikih: Civil War, Guerre Civile, Bürgerkrieg itd. Zato je boljševiška revolucionarna agresija n.pr. na Štajerskem in v veliki meri tudi na Primorskem, ostala brez odziva. Boljševiška revolucija je potekala na neodzivnem terenu, boljševiki so neovirano razvijali svoje institucije – seveda tudi represivne. Bebler je to prednost opazil in izrazil hvaležnost tistim, ki so jo zagotovili in zanjo jamčili. Vsi boljševiki, ne samo Bebler, pa bi morali biti hvaležni Nemcem, ne samo zato, da so počistili teren za neoviran nastop revolucije, ampak že zato, da so bili »prvi gibalec vojne«, brez katere bi bile njihove možnosti nične. Morda pa dokaz za tako hvaležnost kje obstaja in bomo nekoč zanj še izvedeli).
V spominu obtičijo v človeku tudi Svetinove ocene današnje Slovenije. To je tisto mesto, kjer se sprašuje, kdo je danes srečen v Sloveniji. »Srečen je ta, ki je ubijal; srečen je ta, ki je goljufal, srečen je ta, ki je denunciral, srečen je ta, ki je na stotisoče ljudi, otrok in svojcev žrtev povojnih pobojev pripravil do tega, da danes ne smejo govoriti o partijskem terorju, ker bi bila njihova prihodnost spet negotova.« Izzivalen je stavek, s katerim Svetina končuje knjigo in ki izraža veselje, da se mu je nazadnje posrečilo »najti pot ven iz oznovskega labirinta«. Izzivalen zato, ker ne bi bilo nenaravno, da bi si prenekateri prizadeti bralec zaželel biti posestnik enakega veselja. Če seveda v njem že davno niso degenerirale tiste celice, ki skrbijo, da se človek ustraši samega sebe.
Knjiga zgodovinarja Dežmana pripoveduje o tem, kako so se osiroteli otroci »spravljali s svojimi umorjenimi starši« – kako so zdravili rane, ki so jim jih zadali partizanski teroristi z umori njihovih staršev. V njegovi knjigi hodimo od zgodbe do zgodbe, v katerih nastopajo ljudje, ki so se morali spopasti z življenjem, ko še niso vedeli, kaj življenje je. Iz zavarovanega otroštva so bili pahnjeni naravnost v džunglo. Bralec spremlja njihovo žalost, osamljenost, njihovo brezdomnost, predvsem pa njihov nezavedni boj, da ohranijo v sebi človeka. To je gotovo ena najpretresljivejših slovenskih knjig. Predvsem pa je njena dragocenost v tem, da je bralec ne more odložiti, ne da bi v sebi začutil zahtevo, ki mu, z jasnostjo kategoričnega imperativa, ukazuje, da je treba otroka zavarovati v njegovi otroškosti: tudi sedaj, tudi v postmoderni globalni džungli. Mislimo, da je ta del knjige absolutno vezan na branje. Pač pa bomo, na nekem drugem mestu, pokazali na dva Dežmanova premisleka o zgodovini in zgodovinopisju. Že tu pa bomo vseeno opozorili na sentenčno zgoščeno mesto, kjer Dežman postavi, za kaj je med vojno v Sloveniji v resnici šlo: »Ko se sprašujemo o tem, kako je bil mogoč tak izbruh nasilja, kot smo ga doživeli v Sloveniji med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo, se bomo morali soočati s politično odločitvijo za nasilje kot metodo za revolucionarno osvojitev oblasti. Temeljni interes Komunistične partije je bil zmaga v državljanski vojni.«
V pričujočem komentarju se, kakor ste videli, ubadamo z nečim, čemur bi lahko rekli enigma sedanjega časa. Ne moremo prav razumeti, da javnost ne reagira na odkritja, ki zadevajo, ne kakih obskurnih dejstev na periferiji preteklega dogajanja, ampak megalitska dejstva iz središčnega toka zgodovine. Poleg tega pa so tu odkritja, ki so povezana s toliko bolečine telesa in duha, da si ne moremo predstavljati, kako more človek, če zaradi ničesar drugega, že zaradi fizične konstitucije svoje substance ostati neprizadet. Ali prizori iz filmov, ki smo ju tu izpostavili, in iz knjig, ki smo jih bežno prelistali, ne segajo v tista polja ekstremnih izkustev, iz katerih so prihajali ustvarjalni impulzi do velikih umetnikov preteklosti. Zakaj pa potem ljudje še hodijo gledat Antigono in Elektro, Macbetha in Leara. Ali je vse skupaj samo še snobizem?

Upor tistih, ki jih je izločila zgodovina

V svojem poizkusu, da damo nekakšno razlago te šokantne neodzivnosti, se bomo seveda omejili na ljudi, ki imajo posredno ali neposredno zvezo z nekdanjim ideološkim in oblastnim aparatom v revoluciji ali totalitarni državi. Svojo razlago bomo poizkušali organizirati okoli dveh pojmov: upor in kriza argumentov. Ko pravimo upor, mislimo na nepripravljenost ljudi nekdanjega sistema, da se sprijaznijo z mestom, ki jim ga je končno odkazala zgodovina, in z njegovo oceno njihovega preteklega angažmaja. Oba dokumenta sta bila izpisana s tako veliko in razločno pisavo, da ni bilo mogoče spregledati ali ignorirati njunega sporočila. Iz njiju je jasno izhajalo, kaj je v resnici bilo tisto, česar so se lotili in v kar so investirali tolikšno količino življenja, svojega in tujega. Besedilo tega sporočila je bilo jasno: komunizem je bil moralna in duhovna polucija civilizacije. Pričakovati je bilo, da se bo v krizi, ki je z objavo obeh dokumentov nastala, mnogo ljudi zlomilo, odprlo in osvobodilo. A se to ni zgodilo. Upor, ki smo ga omenili, je bil ravno v tem, da se to ni zgodilo. Tako so bili izvežbani od mnogega nasilja, ki so ga od začetka izvajali nad sabo, da se jim je posrečilo tudi to poslednje. Odločili so se in njihovi obrazi so okamneli. A brez kazni tu vseeno ni šlo.


Moč, da so se uprli, so še zbrali, a je to bilo mogoče le zato, ker to ni bil aktiven upor – k novemu, boljšemu, bolj ustvarjalnemu – ampak zgolj trpen upor, ki je potreben za golo obstajanje v že znanem, v že vajenem; za upor, ki je bil nekakšno skrepenelo posnovljenje duha. To je razlog, da se je naša misel iztekla v podobo okamenelih obrazov. Njihovi argumenti so sedaj zato prazni, brezdušni, brez duha. Njihova edina možnost je v ponavljanju; njihova edina moč je v mehaničnem nizanju politkomisarskih manter, ki so nekoč nastale v kakšnem partizanskem šolskem taborišču leta 1941 in potem vsa desetletja nespremenjena prihajala iz komunistične ideološke kovnice. Prazne in votle so te besedne tvorbe vedno bile, a so nekoč imele moč – dokler se je po njih pretakal strah, ki so ga proizvajala podjetja, kot so bila VOS, OZNA in UDV. Ko pa so ta podjetja šla v stečaj, teh ideoloških klišejev ni imelo več kaj napolnjevati. Vse, kar danes v svoji uporniški vztrajnosti ponavljajo od slovesnosti do slovesnosti, je zgolj apologetika brez argumentov.

Sterilnost postkomunistične apologetike

Tu so naprej čiste deklaracije, zgolj trditve, ki jih ni mogoče niti dokazati niti zavrniti in opravljajo vlogo zarotitvenih vzklikov. Tako Bogdan Osolnik ( Delo, 21. 2. 2004) postavi trditev, da bo NOB ostala zapisana v narodnem spominu predvsem po »pridobitvah, ki jih je zapustila novim rodovom«, Milan Kučan (Delo, 14.1.2002) pa »verjame, da bodo raziskave, ki potekajo – gre za soodgovornost partizanov pri dražgoški tragediji (op.p.) – zavarovale veličino in čistost partizanskega upora«. Čista deklaracija je tudi Osolnikov stavek (Delo 21. 2. 2004) da je odnos do NOB stvar »časti in ponosa vseh tistih Slovencev, ki so sodelovali v boju za svobodo ali pa ga kakorkoli podpirali ali zanj trpeli«. Iz teh kvartirjev pogosto prihajajo stavki, ki niso drugega kot insinuacije. Tako se Bogdan Osolnik v že navedenem pismu žalosti, da se kdaj pa kdaj »v javnosti zažene kampanja, s katero se obnavljajo delitve iz preteklosti»; da nekateri »skušajo izrabljati zgodovino za svoje politične manipulacije«, da skušajo nekateri »pod plaščem zgodovine zagovarjati narodovo izdajstvo« ali pa »kompromitirati nasprotnike«. In tako dalje. Tu je potem trditev, da »brez NOB ne bi bilo slovenske samostojnosti«. Ta trditev, ne samo da ne povzema resnice, ampak je nasprotna resnici: osamosvojitev je bila možna šele potem, ko je bila odpravljena totalitarna partijska država, ki je bila neposredna posledica NOB. Na denunciranje mejijo trditve, kot je tista, ki jo je postavil Borut Pahor ob šestdeseti obletnici Zbora odposlancev v Kočevju, da ta zbor »ni odsev volje vsega slovenskega naroda, ampak samo protiokupatorskega«. Ta stavek implicitno trdi, da je bil del slovenskega naroda tudi prookupatorski. To pa ni samo neresnično, ampak tudi žaljivo. Noben del slovenskega naroda nikoli ni bil prookupatorski. V tem je slovenski narod drugačen od vseh drugih narodov okupirane Evrope. Ravno teroristična komunistična partija, ki je vodila »protiokupatorski del slovenskega naroda«, je bila kriva, da je napadeni del zahteval, da okupator izpolni svoje obveze iz mednarodnega prava, ne da bi bil sam kdajkoli za trenutek pro-okupatorski. Tudi trditev istega gospoda, da »Kočevski zbor pomeni vrhunec tedanje slovenske državotvornosti«, izraža samo žalostno nevednost, če ne še kaj drugega. Kočevski zbor je trasiral pot totalitarni partijski državi, ki je mafijska politična tvorba, ne pa država sui iuris. Zato v zvezi s Kočevskim zborom nikakor ne moremo govoriti o državotvornosti, kaj šele o njenem vrhuncu. Kočevski zbor je napovedal destrukcijo države prava, torej države sploh.
K Osojnikovi trditvi o »fašistični agresiji, ki je slovenski narod obsodila na smrt« je treba reči, da je to pripomba, ki resnico, ki je v njej, zlorablja za potrebe partijske pragmatike: slovenski narod je bil obsojen na smrt, a ne takoj, ne še v času vojne – tako kot se je zgodilo z Judi – in je zato imel možnost organizirati rezistenco po evropski maniri; da je »fašistična agresija« obsodbo »z vso surovostjo pričela tudi uresničevati«, pa je zasluga hkratne agresije konkurenčne komunistične partije na slovenski narod.
Tudi trditev dr. Janeza Stanovnika, da je »dejstvo, da je bila slovenska vojska sestavni del zmagovite zavezniške koalicije v boju proti okupatorju«, je težko soočiti z realnimi dejstvi. Kakšne zaveznike pa je imela partizanska vojska, da so jo izgnali s Koroškega, iz Gorice, iz Trsta? Slovenska partizanska vojska je bila med vojno sprejeta med zaveznike, a iz istih razlogov, iz katerih je med zaveznike bila sprejeta sovjetska vojska. Razlog se skriva v dejstvu, da je v drugi svetovni vojni na enega Američana padlo 53 sovjetskih Rusov. Koliko pa je Jugoslovanov padlo na enega Angleža? Odgovor je nakazan v znanem očitku Draže Mihajlovića, da bi se Angleži radi borili v Jugoslaviji »do zadnjega Srba«. Ker Mihajlović na tako razmerje ni bil pripravljen, so Angleži prešli h komunistom, ki so brez pomisleka pristali na kakršenkoli način bojevanja. Polastili so se ljudstva in odprli – v okupirani deželi! – frontalno vojno. Število žrtev je pri tem tako skokovito naraslo, da so Angloameričani komunistično gverilo nemudoma sprejeli med zaveznike. A samo zato, ker je ta bila pripravljena boriti se v Jugoslaviji do zadnjega Jugoslovana. V resnici pa partizanska vojska ni bila za Angloameričane nikoli pravi zaveznik. Kakor tudi sovjetska Rusija ne. Dokaz za to je dejstvo, da so ţe drugi dan po končani vroči vojni vstopili z njo v vojno, ki je znana pod imenom hladna vojna. Kar pomeni, da je potekala brez prelivanja krvi, kakor se je brez prelivanja krvi po dobrih đtiridesetih letih tudi končala s porazom nekdanjih zaveznikov. Skrivnost nekdanjega zavezniđtva je tičala torej v đtevilčnem razmerju ţrtev, ki smo ga nakazali zgoraj.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kdo taji revolucijo Mirko Kambič

Iz besedi, ki jih je izrekel dr. Anton Bebler v Dražgošah letos (Gorenjski glas 11. 1. 2005) sklepamo, da ti ljudje pravzaprav vedo, kaj je resnica, in da je njihovo nastopanje zgolj naporna igra: »Nekateri celo trdijo da naj bi partizani povzročili nepotrebne žrtve med civilnim prebivalstvom in so celo krivi za začetek kolaboracije in bratomorne vojne.« Ali nimajo te besede, čeprav ni dvoma, da pomenijo ogorčeno zavrnitev nakazane možnosti, na sebi tudi prve znake zavratne lucidnosti. Ali smemo povsem izključiti možnost, da se bodo, ko bo pritisk teh vprašanj postal nevzdržen, tudi ljudje te vrste vdali in nanje odgovorili pritrdilno. Arogantnost je krepost zideologiziranega časa, a ima omejen rok trajanja.
Ko pravi dr. Janez Stanovnik, da je NOB prinesla »našemu narodu svobodo«, je to trditev, ki jo je mogoče izreči samo z zelo stisnjenimi zobmi (Delo, 7. 2. 2005). Totalitarna komunistična oblast pomeni zamračitev vsake svobode, ne samo politične, ampak tudi duhovne in kulturne. To je govornik, ki je nekoliko več hodil v šolo kot večina nekdanjih Slovencev, gotovo vedel, kako torej, da si je upal storiti tako silo nad slovenskim jezikom: svoboda je nasilje. Kje se je izšolal v tej orwellovski umetniji? In še, da na tej svobodi »gradimo tudi naše sedanje življenje«. Da na svobodi, ki je totalitarno nasilje, gradimo življenje, ki naj bi temeljilo na pluralni demokratični politeji? Kateri jezik pa ti ljudje govorijo? Vsi, ki smo bili vrojeni v slovenski jezik, tudi nekoliko vemo, kaj pomenita besedi »pomanjkljivost« in »napake«? Natanko nam je znano, da štiristo žrtev partizanskega terorja niso pomanjkljivosti in napake; da množični pomori v Jelendolu, v Mozlju, v Mačkovcu niso pomanjkljivosti in napake; da dogajanje, ki ga poimenujemo z metaforo Kočevski Rog, ni mogoče odpraviti s tema dvema besedama. (Bodgan Osolnik, Delo, 21. 2. 2004). Slovenščina torej to ni. Kaj pa je potem? Umetni agitpropovski idiom, poln notranjih protislovij, ker pač nikoli ni imel možnosti, da bi se, kot drugi jeziki, naravno razvijal.

V večernem Dnevniku 30. januarja je TV Slovenija poročala o slovesnostih ob šestdeseti obletnici osvoboditve Auschwitza. Trenutek je bil tak, da je dovoljeval samo najresničnejše besede, morda celo molk. Vsi, ki smo šli skozi Teharje in Strnišče, smo upali, da bodo nastopajoči rešpektirali svetost tega spomina. Slavnostna govornika sta bila akademik dr. Matjaž Kmecl in ubikvitozni dr. Janez Stanovnik. Naše upanje se ni izpolnilo. Iz odlomkov, ki smo jih v poročilu izvedeli, je tam bilo mnogo banalnosti, predvsem pa »sprenevedanja in prepiranja«, da uporabim Kmeclove besede. Ena od preživelih gospe je izjavila, da je po Auschwitzu proti vsaki vojni, pa »čeprav jo proglašajo za izvoz demokracije«. Ni čutila, da s cenenim antiamerikanizmom žali subtilno slovesnost trenutka. Dr. Janez Stanovnik je polemiziral s predsednikom slovenskega parlamenta, ki je »šel v Gonars in tam držal pridigo o tem, kako je priznanje osnova za kesanje in odpuščanje, ne da bi povedal, kdo in kaj ima za priznat«. Ni čutil, kako se njegove besede vračajo nazaj in ga tolčejo po zobeh. Človek, ki se je zapisal gibanju, ki je pred vsemi drugimi že v začetku dvajsetih let postavljalo taborišča na Soloveckih otokih, na Vorkuti ob Ledenem morju, na Kolimi, ki je ocean sibirske tajge spremenilo v otočje Gulaga, gibanje, ki je postavilo socialistične vzorce, ki so jih Nemci s kapitalistično tehniko in organizacijo spremenili v monstruozna podjetja industrijskega ubijanja; gibanje, ki je v svoji balkanski varianti uprizorilo Goli otok, ki ni bil na višini Stalinovih taborišč, kot pravi dobri dr. Jože Pirjevec iz Trsta, ampak bo za vso prihodnjo zgodovino tekmoval z Auschwitzem, ne po krutosti – krute so živali – ampak po eklipsi zadnjih človekovih reči: tam so ubijali telesa, tu so ubijali duha – pa tudi telesa. Goli otok so uprizorili tudi ljudje, ki so izšli iz NOB in revolucije: ko ne bi bilo revolucije in NOB, tudi njih ne bi bilo. To je jasno, to bi moglo biti jasno celo ljudem, ki niso hodili toliko v šole, kot sta hodila dr. Janez Stanovnik in akademik dr. Matjaž Kmecl. A Stanovnik vztrajno terja, da je treba »povedati kdo in kaj ima za priznat«. Čakamo, čakamo. Kmecl ima prav: ta reč je taka, da potrebuje »brandtovskega in schröderjevskega obžalovanja«. Če kdo ne ve, kaj je brandtovsko in schröderjevsko obžalovanje, naj mu povemo: to je obžalovanje na kolenih. Čakamo, čakamo. (Mogoče bo Janez Stanovnik rekel, da s tem ni imel nobene neposredne zveze. Seveda ne, a zakaj ta humanist ni vsaj protestiral? Saj je v tem času bil Kardeljev pribočnik. Če ni tedaj že bolj mislil na kako službo na otočju mednarodnih ustanov?)

Import zgodovinarjev

Česa vsega se politična kontinuiteta poslužuje, ko s pomočjo kulturnih in gospodarskih depandans v medijih in civilni družbi pilotira ladjo z enobejevsko in revolucionarno dediščino, se je nekoliko razkrilo v televizijski nadaljevanki Dnevnik nekega naroda. Nadaljevanka je bila zamišljena kot hiter sprehod skozi zgodovino Slovencev v 20. stoletju. Tri nadaljevanja – četrto, peto in šesto – ki so pokrivala medvojni in neposredno povojni čas, so bila za nas najbolj zanimiva. Serijo je pripravil dr. Jože Pirjevec. Že po nekaj kadrih nas je obšla misel, da razumemo, zakaj je vodstvo RTV pripeljalo iz Trsta – ali naj rečemo iz Italije – tega zgodovinarja. Iz tega, kar je Pirjevec ustvaril, smo videli, kaj so idejni projektanti RTV Slovenije hoteli. Videli smo sinergijo naprednih sil ali enotnost protislovij na delu: progresivna postmoderna zgodovinska misel in retrogradna filozofija neke kulturnopolitične elite. Mimogrede se nam je ob tem utrnila tudi tolažljiva misel. Da se je kontinuiteta morala obrniti za pomoč na tujino, pomeni, da se je v domačem zgodovinopisju – čeprav tudi tu še ni prišlo do kopernikanskega obrata – nekaj premaknilo: da tega, kar je RTV hotela, še zdaleč ni bil pripravljen narediti ravno vsak slovenski zgodovinar, tistim pa, ki bi to bili, bi bilo ob tem nerodno. V slovenski zgodovinski prostor so vstopile neke avtonomne norme.
Pirjevec uporablja različne izume, da bi upodobil obravnavani čas po svojem okusu oziroma po okusu naročnikov. Od vsega so najbolj opazne okrnjene informacije: izvemo nekaj o protiimperialistični fronti, nič pa o Svobodni Sloveniji, nič o treh ilegalnih legijah demokratičnega tabora; avtor nas seznani z nevarnostjo, ki nam je pretila od fašizma in nacizma, nič pa o nevarnosti komunizma. Iz današnje perspektive pa je jasno, da je bil največja nevarnost komunizem, ki nas je končno za pol stoletja ukinil kot civiliziran narod. Narodnoosvobodilni odbor, ki ga je Vrhovni plenum OF ustanovil jeseni leta 1941, naj bi bil prvi korak k »suvereni državi«, saj je »prevzel pristojnosti tako na vojaški kot na politični, finančni in prosvetni ravni«. »Oblast« skupine, ki se okliče za »suvereno državo«, ni seveda nič drugega kot nasilje; bolj važno pa je to, da med naštetimi »ravnemi -ravnmi« oblasti ni omenjena sodna oblast, ki je bila v tistih prvih korakih »suverene države« najbolj važna. Pomenila je, da si je skupina, ki se je oklicala za državo, prilastila pravico ubijati ljudi po interesnih kriterijih svoje skupine. Pirjevec je tako prikril dejstvo, da je v tisti prvih korakih treba iskati začetek totalitarne države. Ko pravi Pirjevec, da je OF ustanovila VOS, je to formalno morda res, a je treba vedeti, da je nad OF imela izključno oblast partija. VOS je bila tu za »ustrahovanje tistih, ki so bili osumljeni sodelovanja z okupatorji«. Kdo pa je imel pravico sumiti? Partija, ki je razpolagala z VOS. Tako je partija že od vsega začetka tožila, sodila in kaznovala; tako je VOS likvidirala Natlačena, ki je pri »sodelovanju z Italijani odigral pomembno vlogo«. Samo to. Toda »sodelovanje« z okupatorji je v določenih oblikah legitimno. Ko Pirjevec govori o jeseni 1943, zazija pred nami velika praznina. Tam bi morala biti Turjak in Grčarice, pobiti ranjenci na Turjaku; tam bi morala biti množična morišča v Jelendolu in Mozlju – generalke za končni genocid. A nič tega.
Pirjevec uporablja ideološke besede v kontekstu normalnega jezika in jih tako legalizira: vojvoda, razredni sovražnik, slovenski kolaboracionisti, meščanske stranke in tako dalje. Avtor poudari veličino Zbora odposlancev v Kočevju 1943, zamolči pa zločinsko sodno predstavo, ki jo je partija v istem času uprizorila proti slovenskim demokratom. Obenem pa z Dedijerovo kritiko Josipa Vidmarja, češ da je v svojem govoru zanemaril jugoslovanske narode, armije pa niti omenil ni, mimogrede ponovi eno svojih osnovnih tez, da so bili slovenski komunisti zmeraj nekaj posebnega; da je bilo leto 1990 samo logična posledica te drugačnosti; da se je spor z JLA, ki se je zmagovito končal leta 1991, začel že v Kočevju leta 1943!
Posebej bi omenili Pirjevčev slavospev tragičnemu koncu Pohorskega bataljona. Ko Pirjevec pravi, da je v njegovem zadnjem boju padlo vseh oseminšestdeset borcev, doda: »Tragična usoda Pohorskega bataljona je postala zaradi zagrizenega junaškega boja simbol vsega slovenskega naroda.« Tudi mi smo veterani in ob tem sklonimo glavo v sočutju in spoštovanju. A nam to ne brani, da ne bi obenem navedli besedi partizanskega pisatelja Mileta Pavlina ob štirideseti letnici revije Borec: »Tako imamo ob marsikaterem dogodku ali pojavu obsežne monografije, razprave in kopico spominskih prispevkov, nimamo pa nobene ocene o koristnosti ali škodljivosti opisanega.« Med temi primeri omeni tudi Pohorski bataljon: »Zakaj je štab vztrajal pri urejenem taborišču, ko je postalo že več kot očitno, da so mu Nemci na sledi. Vsi pisci, s Francetom Filipičem vred, so bili glede tovrstnih razlag zelo skromni.« Ob tem si lahko mislimo marsikaj. V tej misli ali slutnji bi radi ponovili Pirjevčev stavek, da je bil Pohorski bataljon »simbol vsega slovenskega naroda«. Oba, Pohorski bataljon in slovenski narod je bila komunistična partija pripravljena žrtvovati na oltarju revolucije.
Ko še enkrat gremo v mislih skozi Pirjevčevo televizijsko nadaljevanko, nas obide vtis mlahovosti in malomarnosti, odsotnosti temeljnega rešpekta do ljudi v stiski, ki bi se lahko pokazal v natančnosti in v poudarjenem naporu za razumevanje. Prvič ni mogoče reči, da so partizani vrnjene mladoletne domobrance izpustili, ker bi to pomenilo, da so izpustili vse, a so jih v resnici izpustili samo polovico; tudi ni res, da so tako imenovano drugo skupino postavili pred sodišče, ker bi to pomenilo, da so sodili vsem, kar ni res, sodili so samo zelo redkim posameznikom v tej skupini; brezno pod Toškim čelom, kjer so partizani začeli s svojim »orgijanjem«, kakor bi rekel B. Jež, se ni imenovalo Žagarjevo brezno, ampak Brezarjevo brezno. Fantov, ki so prehodili kalvarijo skozi Teharje in Kočevski Rog v smrt, tudi ni bilo osem, ampak dvanajst tisoč. Izjava, ki jo je Pirjevec dovolil dati dr. Repetu, da državljani na volitvah novembra 1945 niso imeli »veliko izbire«, je žaljiva šala na račun ponižanega in ustrahovanega naroda. Neokusna šala je tudi to, da je poročilo o povojnem trpljenju duhovnikov bilo zaupano škofu Vekoslavu Grmiču.
Prof.dr. Jože Pirjevec je stal pred težko nalogo. V prostoru, ki se je pred njim odprl, je mrgolela množica dejstev in se prerivala med sabo za milost zgodovinarja. Moral se je odločati in izbirati. Odločal se in izbiral pa ni tako, kakor se mu je kako dejstvo zdelo pomembno, ampak tako, kakor je katero obetalo, da bo moglo postati del vzorca, ki naj bi nosil zgodbo. Vzorec sam pa je Pirjevec izdelal že v Trstu in ga prinesel s sabo v Ljubljano. A pravo vprašanje je, zakaj se je RTV odločila za tako intonacijo pripovedi o slovenski preteklosti, predvsem pa, zakaj je mislila, da bo taka intonacija za publiko sprejemljiva. Merilci javnega mnenja, ki jih RTV v ta namen zaposluje ali pa najema, so gotovo izračunali, da bo. Določene predstave o slovenskem občinstvu pa je RTV morala imeti že sama, saj ga premišljeno oblikuje že nekaj desetletij.

Oslabelost in nemoč kulture

Vprašanje se torej glasi: Zakaj slovenska kultura ne reagira na filme, od katerih smo dva omenili, in na knjige, od katerih smo štiri na kratko predstavili, zakaj ne reagira takrat, kadar z njo manipulirajo.
Navedli bomo nekaj poglavitnih razlogov. Eden je gotovo naša duhovna, kulturna in politična zmehčanost, ki nam je ostala od komunističnih postopkov, iz katerih smo izšli. Drugi pa je ta, da smo se po Izhodu srečali z Evropo, ki je že bila v svoji dekadentski ali postmoderni fazi. Ne samo da ni imela več jezika, ki bi nam mogel pomagati, da formuliramo našo zgodovinsko izkušnjo, ampak se je naš gon po resnici, ko se je zagledal v njenem nihilizmu, nam samim zazdel brezpomemben in smešen. To je bilo veliko pohujšanje: najprej nas nihče ni hotel poslušati, če pa nas le kdaj kdo je, smo videli, da nas prav ne razume. To je res bilo veliko pohujšanje. Ljudje so si rekli: »A tako. Tako je torej s to rečjo«.

Evropa – in mi z njo – pa je potem šla naprej in je danes v stanju, ki ga nekateri imenujejo »izguba subjekta«. Ko je pred dobrimi dvesto leti rekel David Hume, da vidi, kadar se ozre vase, razna doživljanja, a nič takega, čemur bi lahko rekel »jaz«, je to bilo gledanje posameznika. Sedaj pa je postalo to naziranje časa in novost, sprejeta kot velika možnost, da se človek reši odgovornosti subjekta in se izgubi v družbenosti. V tem smislu citirajo sociologa T. Adorna, da je subjekt nastal v zgodovini in da nobena »zasnovanost biti« ne jamči njegovega obstanka. Še pogosteje pa italijanskega radikalnega levičarja Giorgia Agambena: »Nič ni življenju novega človeštva bolj podobno kot reklamni film, v katerem ni več sledu reklamiranega predmeta.« (FAZ, 6. 11. 2004).
Če pa je človek zgolj prostor dogajanja in ni več oseba, »nedeljiva bit umne narave«, kot se glasi njena stara definicija, potem je odgovornost, ki naj bi jo človek čutil do sveta in sebe, prazna beseda. Potem tudi nobena stvar ni več zares; ni nobenega stanja, ki bi mu bilo mogoče reči resnica in ki bi ga bilo treba na vsak način dognati. Potem je vseeno, kako je s kako stvarjo.

Neprisebnost intelektualcev

V takem duhovnem stanju smo sedaj. Na njegovo trajanje deluje zaprepraščujoče število zavestnih in nezavestnih, velikih in majhnih agentov. Najprej majhnih. Ko je Rozina Švent v Rodni grudi (maj 2003) poročala o spominih Metoda Melača na medvojni čas, je pisala med drugim, da »njegova knjiga ne kliče po maščevanju«, čeprav je bil »za celo življenje zaznamovan s smrtjo«. Ta pripomba implicira misel, da nekatere ali celo mnoge knjige s tega pola »kličejo po maščevanju«. Iz dejstva, da je avtorica to opazila, bi bralec lahko sklepal na izjemnost opaženega: da nasploh na tem polu kličejo po maščevanju. Na 19. knjižnem sejmu je založba Družina razstavila knjigo spominov škofa Antona Vovka. V poročilu (27. 11. 2003) so Delovi novinarji to dejanje označili za »pogumno dejanje Družine v razkrinkavanju povojnih odnosov med Cerkvijo in državo«. Ob tem se lahko vprašamo, kako pa ti novinarji doživljajo svoj čas, če so čutili, da morajo nekemu najbolj naravnemu in samoumevnemu dejanju pripisati značaj pogumnosti.
V nekem intervjuju (Delo, Ona, 25. 11. 2003) je prof. Meta Grosman povedala, da je bila sredi šestdesetih let, ko se je začela vietnamska vojna, v Ameriki. Kar je videla, je ni navdušilo, zlasti ne ameriška demokracija. Univerzitetne profesorje so spraševali, ali so bili kdaj člani komunistične partije. Pet od nekaj stotisočev se je temu uprlo in zateklo na ustavno sodišče in ustavno tožbo tudi dobilo. Sedaj pa, ali bi bilo v Jugoslaviji tega časa mogoče, da bi dva profesorja dobila ustavno tožbo proti neki državno-partijski direktivi? In vendar beremo nekje v nadaljevanju intervjuja tudi tale stavek: »Mirno sem zagovarjala občutenje, da doma čutim večjo demokracijo«. Dr. Grosmanova se je tako uvrstila v tisto ne majhno število intelektualcev, ki so krožili po tedanji Ameriki in oznanjali, da je v komunističnih državah več demokracije kot v pluralistični Ameriki.
Gornji primer smo kljub njegovi minucioznosti in dejanski nepomembnosti navedli zato, da pokažemo, kako široka je bila vdaja intelektualcev. Ko se uveljavi totalitarno nasilje, bi ga moral najprej začutiti intelektualec, ki je človek mišljenja in tehtanja. Moral bi se odločiti, da bo stal na Termopilah: da bo v okviru možnosti, zvesto in čuječe branil človekovo dostojanstvo, zlasti pa da se ne bodo vdal v tem, kar je, in delal greh zoper duha.
Toda moč ali vsaj biti priznan od moči, je njegova večna skušnjava. Dostojevski pravi nekje v Besih o pisatelju Karmazinovu: »O Karmazinovu so pravili, da toliko da na svoje zveze z močnimi ljudmi in z boljšo družbo, da mu to skoraj več pomeni kot lastna duša«. V obrambo padlih intelektualcev se mnogi sklicujejo na talent kot alibi. A glede tega si oglejmo naslednjo zgodbo. Januarja 1945 je bil v Parizu proces proti pisatelju in publicistu Robertu Brasillachu, ki je bil zagledan v Hitlerja in celo vojno napolnjeval strani Maurrasovega časopisa Révolution nationale z napadi na Angleže, Jude, na republiko in komuniste in plediral za »bratsko naklonjenost do tovarišev iste krvi«. Proces je dognal, da »njegovo intelektualno vpletenost v nacizem ni mogoče zanikati«, in so ga obsodili na smrt. Prošnjo za pomilostitev so podpisali tudi Camus, Ayme, Cocteau; Mauriac je z istim namenom obiskal de Gaulla, ki je vse intervencije odklonil z besedami: »Kot drugod je tudi v literaturi talent razlog za odgovornost«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mogočno drevo – plitve korenine Mirko Kambič

Slovenija ni bila dežela intelektualcev-disidentov, kakor so bile druge komunistične države v Evropi. Disidenti niso ljudje, ki so s svojo držo nasprotovali totalitarizmu, ali ljudje, ki jih je partija preventivno preganjala, zapirala in obsojala na smrt – takih je bilo v Sloveniji več kot drugod, kar bo temeljito dokazala knjiga o duhovniških procesih zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar, ki bo v kratkem izšla. Desidenti so ljudje, ki so svojo uporniško držo javno formulirali in med kaznijo ali po kazni, ki jih je zaradi tega doletela, od nje niso odstopili. Desidenti seveda tudi niso ljudje, ki so v nikodemski zasebnosti izrekali partiji nasprotne misli, javno pa na njene oltarje spuščali žrtvena zrnca kadila. Takih je bilo, bi lahko rekli, veliko. Nič čudnega, da je tako imenovano ljudstvo – hoi polloí – prepuščeno sebi in nepodprto od priznane elite, zdrknilo na raven, na kateri je začelo počasi izgubljati vendejevsko uporništvo. Ljudstvo je sledilo preganjanim duhovnikom, a to ni bilo več od trpnega vztrajanja. Neki nemški kronist je glede nemške inteligence položaj takole označil: »Po 1933 je inteligenca pozdravljala nacionalsocialistično gibanje; med vojno je upala na zmago; po vojni pa je povsem molčala.« Ali ni tako, da ta opis, mutatis mutandis, kaže na analognost slovenske situacije. Kakor vidite, skušamo razumeti, zakaj se ne promotorji totalitarne države ne prebivalci njenih mnogih institucij ne kultura kot vsota duhovnih in miselnih storitev vseh, zakaj se vsi ti ne vidijo v ogledalu, ki ga prednje postavlja novi čas – čas, ki sta mu odbojno gladino izbrusila tudi filma in knjige, o katerih smo govorili na začetku tega razmišljanja. Zakaj to ogledalo ostaja slepo?

Udariti cerkev

Za vsem je evropski čas, kakršen je izšel iz zgodovine, in čas, kakor ga nekateri ljudje prisebno in zavzeto izdelujejo. Na primer z bojem proti Cerkvi. Ta se pogosto dogaja, ne v odprtem boju in s spuščenim vizirjem, ampak skrito, na banalnih in na videz nedolžnih primerih. Na primer s statistiko. Pred dobrim letom je Center za raziskavo javnega mnenja objavil podatek, da ljudje malo ali morda najmanj od vseh, zaupajo Cerkvi (TV SLO 1, 24. 10. 2003). Podatek je nenavaden. Zakaj naj bi ljudje ne zaupali Cerkvi? V stvari mora biti nekaj narobe. Poglejmo!
Najprej je tu subjektivnost: osebno razpoloženje raziskovalcev in vpraševalcev, njihova človeška, pa tudi svetovnonazorska in politična orientacija. (Mišljeno je Gretkino vprašanje Faustu: kaj pa tvoja vera? Wie hast du’s mit der Religion?) Potem pa tudi objektivnostno stanje sociologije. Ta je zgodovinsko nastala kot odziv ali upor proti objektivnemu pristopu do realnosti, na katerem sta vztrajali filozofija in zgodovina, in je zato apriorno labilna in manipulabilna, zmeraj na meji med znanostjo in bojnim sredstvom za duhovne, družbene in politične spopade. Saj je veda o družbi, ki je nikoli ni mogoče povsem fiksirati in imobilizirati za znanstvene postopke.
Predvsem pa se zdi, da spraševalci niso upoštevali naslednje okoliščine: Cerkev ima med drugimi ustanovami in dejavnostmi posebno mesto. Glede zdravstva, izvršne oblasti, sodstva (itd., itd.) smo zainteresirani vsi in je zato prav, da je vprašalnik, ki hoče izvedeti za naše mnenje o kvaliteti teh dejavnosti ali področij, tako koncepiran, da so vanj zajeti vsi državljani. V Cerkvi pa nismo interesno udeleženi vsi, ampak samo tisti, ki so z njo v aktivni zvezi – ki so formalno od začetka njeni člani ali iz nje niso izstopili. Samo ti so do Cerkve v takem odnosu, kot smo vsi na primer do zdravstva. Samo glasove teh ljudi se sme imeti za kompetentne, kadar se raziskuje stopnja zaupanja do Cerkve.
Sami po sebi imajo nekaj pravice izražati mnenje o Cerkvi, na primer kakšno stopnjo zaupanja uživa, tudi drugi člani družbe, saj je mogoče zagovarjati stališče, da je njena duhovna in moralna kakovost – njena angažiranost, avtentičnost, zrelost – pomembna za vso družbo, tudi za tisti del, ki ni v njenem duhovnem območju. Toda mnenje teh ljudi ni istega reda, kot je mnenje članov Cerkve – ni izraz primarnega interesa, ampak, recimo temu tako, sekundarnega interesa. To je tako, kakor da bi spraševali o stanju v zdravstvu ljudi, ki bi od nekod imeli neomajno zanesljivo jamstvo, da bodo zdravi do konca svojih dni. Tudi ti bi imeli interes za stanje zdravstva v deželi, a bi njihov bil drugačen od interesa ljudi, ki imajo dobre razloge, da bodo zdravstvo kdaj potrebovali.

Vse to velja za zelo uravnotežene, ustaljene in strpne družbe. Slovenci pa smo tu v specifičnem položaju. Naša zgodovinska resničnost je tranzicija. Tranzicija ima po definiciji nekaj opraviti s preteklostjo, saj je ravno tranzicija – prehod iz neke preteklosti, prek neke sedanjosti v neko prihodnost. Ta premik je izsilila zgodovina, realne potrebe družbenega obstajanja; vanj so bili določeni ljudje in določene sile primorani in jim ni ljuba. Ker pa je Cerkev, zaradi zgodovinskih in drugih razlogov, do tranzicije – do prehoda – pozitivno in ustvarjalno naravnana, je razumljivo predmet sovraštva tistih ljudi in tistih sil, ki so tranziciji nenaklonjene ali pa jo, ko že mora biti, želijo izrabiti in pilotirati v korist sebičnih parcialnih interesov.
Tako se znanost, pa naj bo še tako dvomljiva, kot je sociologija, vključuje v destabilizacijo kulturnega prostora. Ko vse premislimo, nam poleg primarne in grobe življenjske sile, ostane samo še Cerkev, ki se kot trden osamelec upira kaotičnemu plesu stvarnih in vrednostnih entitet. Zato je treba njen položaj v družbi omajati, tudi tako, da ji »znanstveno« dokažemo, da ji ljudje »najmanj zaupajo«.

S kontrolo preteklosti kontrolirati sedanjost

Dejavniki in okoliščine, ki skrbijo, da nastaja in se obnavlja družbena alergija za zgodovinsko resnico, so torej mnogoteri in različni. Tu je najprej kontinuiteta, katere obstoj je bistveno odvisen od kontrole nad preteklostjo. Če bi se pred sedanjostjo razprostrla geografija njenih preteklih storitev v goli dejanskosti in skriti namenskosti, bi kljub vsem naporom težko vzdržala. Saj bi resnica delovala kot sonce, za katero je znano, da ga nekateri organizmi slabo prenašajo. Skozi vso polrugo desetletje slovenske demokracije je kontinuiteta izkazovala predvsem interes, da ostane nekdanja ideološka faktura preteklosti nedotaknjena. V njej je videla poglavitno, če ne edino jamstvo za svojo rehabilitacijo po kataklizmi svetovnega komunističnega projekta. Vsi interesni centri postkomunistične moči, politični in civilni, so vsa ta leta izkazovali neomajno občutljivost za to področje. Za vsem je ostal seveda samoohranitveni instinkt, za vsem pa je morala biti tudi iz enega uvida izvirajoča prisebnost.
Od vseh nekdanjih evropskih komunističnih držav samo v Sloveniji ni bilo politične rehabilitacije ljudi in sil, ki so peljali demokratski odpor proti totalitarizmu v času njegovega nastajanja in njegovega trajanja. Samo v Sloveniji se godijo tako neverjetne stvari, da predstavniki institucij demokratske države hodijo na zborovanja, na katerih se slavijo dejanja komunistične gverile, ki je postavila totalitarno državo. Samo v Sloveniji se je moglo zgoditi, da je predsednik republike na predvečer dneva državnosti zaklical državljanom države, ki je nastala iz upora proti komunističnemu totalitarizmu: »Slovenski partizani so pomagali osvoboditi Slovenijo in Evropo. Njihova zasluga je nesporna in večna.« Imel je v sebi to moč ali to arogantnost, da je mogel to reči. Očitno je vedel ali čutil, da prostor, ko bo to rekel, ne bo protestiral. Pred ljudmi, ki naj bi bili kompetentni nosilci demokratske politeje, je mogel reči, da je zasluga tistih, ki so inštalirali totalitarizem, »nesporna in večna«. Kako je to mogoče?
Za registracijo preteklosti in njeno interpretacijo smo odgovorni vsi ljudje. Vsi imamo nekaj spomina in nekaj zmožnosti presojanja. Vsi torej, vsak v območju svojega izkustva, vemo, kaj se je zgodilo in kaj se ni; nekoliko tudi, kako se je zgodilo in kakšen namen je bil za tem, kar se je zgodilo. K svobodnosti človeka spada tudi to, da ne dovoli, da mu predpisujejo, kaj si bo mislil o svoji preteklosti, in da mu predpisujejo izmišljije o njej. Naj postavimo tu temeljno tezo: spomin postavlja svobodnega človeka in svoboden narod.
Za registracijo preteklosti in njeno interpretacijo so posebej odgovorni zgodovinarji. To so ljudje natančno določene odločitve: da se za ta posel izučijo in da prevzamejo obveznosti, ki jim jih opravljanje tega posla nalaga. Civilizacija namreč deluje tudi v tem, da določeni ljudje izpolnjujejo določena pričakovanja: svoja učitelji, svoja zdravniki in svoja sodniki. Tako tudi zgodovinarji. Od njih se pričakuje visoka in zahtevna reč: odreševanje preteklosti. Preteklost sama namreč ne more nič. Preteklost lahko samo čaka, da pride kdo in jo prebudi iz mutaste govorice. Njena nemoč je v tem, da je popolnoma odvisna od pismenosti in poštenosti tega človeka. Njena odrešenost pa je v tem, da ji nekdo omogoči, da spregovori v avtentičnem jeziku. Jasno, da je to mogoče doseči samo, če je zgodovinar avtonomen človek.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Vrtelo se je veselo – končalo se je krvavo Mirko Kambič

Zgodovinarjeva moralna, intelektualna in civilizacijska obveznost velja vedno, tudi v tisti nenormalni komori, ki se imenuje totalitarizem. Struktura tega prostora je takšna, da zgodovinarja ukinja in dovoljuje samo ljudi, ki nosijo to ime: tiste, ki se lahko istovetijo z ideološkimi premisami sistema in v preteklosti vidijo možnost za njegovo promocijo, in tiste, ki tega ne zmorejo in se z različnimi koncesijami in triki sistemu zgolj prilagajajo. Ko totalitarni čas mine, so oboji pred sabo in svetom zadolženi, zakaj totalitarizem ni nič drugega, kakor čas obiskanja – čas preizkušnje.
Z dvema kratkima odlomkoma iz knjige Moč preživetja Jožeta Dežmana bomo poskušali pokazati, kako je ta čas videl in doživljal nekdo, ki je kljub vsemu bil ali postal zgodovinar. Najprej nekaj o zoženju perspektive in reševanju zgodovinarjev v formalizem: »Že ob elementarnem dejstvu, da je bila skoraj polovica mrtvih tabu, je jasno, da celovita raziskava druge svetovne vojne ni bila mogoča. Zato je zgodovinopisje, ki se je prilagodilo partijski in ideološki redukciji, ostalo na ravni faktografije in kronike, ni bilo sposobno genetsko strukturne analize in ni zmoglo ustvariti sintetičnih znanstvenih zgodovinskih dejstev (zato tudi toliko nelagodja v razpravljanjih o distanci in sintezi!).« Drugi odlomek pa zadeva vprašanja, ki jim bo zgodovinar v prihodnosti izpostavljen: »Vprašanja, ki jih bo postavljala prihodnost, bodo zelo obrtna in zelo elementarno etično vprašanja. Tako bo na primer Tonetu Ferencu zgodovina postavila vprašanje, kako je mogoče, da je partijski teror na podeželju Ljubljanske province predstavljal kot nekakšne pomote, ni pa se hotel soočiti s sistemsko naravo revolucijskega terorja. Kako je mogoče, da je pisal o nacionalsocialistični okupacijski politiki, ni pa pisal o slovenskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko, ki so bili najbolj direktno prizadeti z brutalno germanizacijo? Kako je mogoče, da je pisal o vseljudski vstaji na Primorskem, ni pa predstavil strašnih posledic nemške ofenzive, ki je vstaji sledila? Tonetu Ferencu, Mirku Stiplovšku, Milanu Ževartu, Zdravku Klanjščku in drugim zastavonošem partijsko dirigiranega partijskega zgodovinopisja sem že leta 1979 napisal pismo, v katerem sem jih opozoril, da jim znanstveno obzorje določa pogled skozi okno Centralnega komiteja. Kolegov, ki vidijo zgodovino in sedanjost iz takratne perspektive, ne manjka niti dandanes.«
Stanje v sedanjem slovenskem zgodovinopisju je nejasno in nepregledno: med tople tokove se mešajo mrzli in človek nikoli ne ve, na kaj bo naletel. Gotovo je splošna klima takšna, da opravičuje končni Dežmanov stavek iz njegovega zadnjega odlomka. V mnogih se je znova oglasila nostalgična ljubezen do nekdanje pripadnosti in čimbolj je ta ljubezen ranjena, tembolj je goreča. Kako je to videti, je mogoče razbrati iz kritike Slovenskega domobranstva dr. Borisa Mlakarja, ki jo je dr. Janko Pleterski objavil v Prispevkih za novejšo zgodovino (XXXXIV, 2004–1). Kakor drugod tudi tu srečamo kolekcijo ideoloških argumentov za komunistični angažma v slovenski zgodovini. Spet vidimo, kako se te stvari ponavljajo. Naj navedemo nekaj njegovih točk, kakor se vrstijo v omenjenem spisu.
Pleterski pravi, da je slovensko domobranstvo proizvedla »ideologija«. Hoče reči, da ni bilo reakcija na določeno situacijo, ampak nekaj začetnega – aktualizacija nekega duhovnega stanja, ki je komaj čakalo, da se izrazi. Z »ideologijo« Pleterski očita katoličanom v resnici to, da so imeli v sebi toliko zavesti in duha, da so se sploh mogli upreti. To je bila njihova »ideologija«. Ko tega duha – po Pleterskem »ideologije« – ne bi bili imeli, se ne bi bili mogli organizirano braniti. In zakaj so nastale vaške straže? Zato, ker je bil del vaškega prebivalstva ogrožen »zaradi partizanskega vojskovanja, zaradi občutka, ki je izviral iz strahu pred vojskovanjem in pred okupatorskimi represalijami«, torej iz sebičnosti in bojazljivosti. Pleterski noče vedeti, da je gverilsko vojskovanje najbolj tvegano, saj največ trpijo neoboroženi civilisti: gverilci se umaknejo, prebivalci pa ostanejo na milost in nemilost izročeni maščevanju okupatorju. Zato narodna gverila – v nasprotju z ideološko – ravna odgovorno. Partizanska komunistična gverila pa je – absurdno – v okupirani deželi, kar je protislovno, vodila frontalno vojno, ker je niso vodili narodni ampak ideološki interesi. Zanimivo je tudi to, da Pleterski med vzroki za ustanovitev vaških straž na zadnjem mestu navede to, kar je bilo na prvem mestu in ključnega pomena: »nekontrolirano partizansko nasilje«. »Nekontrolirano«, torej gibanje kot gibanje z njim ni imelo nič. »Vojvodstvo« je, kot izraz za individualno patologijo, povzročilo te zločine. Poleg tega »organizatorji oborožene kolaboracije« niso nudili ljudem »sočutja in tolažbe«, niso jim zagotavljali »stvarne pomoči«, ampak so jih pošiljali »naravnost v ogenj«. Stanje je bilo vendar takšno, da so mogli ljudem nuditi »stvarno pomoč« samo tako, da so organizirali ustanavljanje vaških straž.
Pleterski govori tudi o »totalitarnem toku« v taboru političnega katolicizma. Da sploh moremo govoriti o totalitarizmu, morajo obstajati naslednje reči: izdelana, enaka in obvezna ideologija (vera ni ideologija, strankin program ni ideologija!), ena sama masovna stranka, fizični in psihični teror te edine stranke in tajne policije; popolna kontrola nad množičnimi komunikacijami, centralni nadzor nad gospodarstvom. Govoriti o totalitarizmu v zvezi s predvojnim slovenskim katoliškim taborom je zloraba besede. V svoji kritiki Pleterski operira tudi z »laicizmom komunistov«. Pri komunistih ne moremo govoriti o »laicizmu«, ker ta beseda predpostavlja svobodno civilno družbo, česar komunisti niso ne predvidevali in ne dopuščali. Pleterski opravičuje komunistično revolucijo, tako da navaja Gosarja, ki naj bi tudi legitimiral »socialno revolucijo«. Predstave, ki jih je imel Gosar o »socialni revoluciji«, so bile astronomsko daleč od predstav, ki jih je imel CK KPS.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Nova Evropa Mirko Kambič

Pleterski tudi brezobzirno zlorablja jezik. Na primer besedo »sodelovanje«: V stavku, da je za določene elite bila »kolaboracija z okupatorjem manjše zlo od sodelovanja z njihovimi slovenskimi nasprotniki«. Pleterski ne more biti tako nepoučen, da ne bi vedel, da ni šlo »sodelovanje«, ampak za podreditev.

Pleterski nekje pravi: »Narod ne more biti tabor. Vsi tabori so v narodu, zunaj njega jih ni. Posledice kolaboracije z zunanjim napadalcem na narod je izstop tabora iz tega naroda«. Vemo, kaj je Pleterski tu hotel reči. To seveda odklanjamo, hvaležni pa smo mu za to, ker je pokazal na dejansko stanje: Komunisti so kolaborirali z zunanjim napadalcem na narod zato, ker so njegov napad izkoristili kot edino možnost, da izvedejo agresijo na njegovo v zgodovini realizirano bit. S tem dejanjem so izstopili iz naroda. Pleterski je razmeroma dobro opisal to stanje.
Pleterski se v svoji ideološki zagnanosti nepazljivo zapleta. Mlakarju na primer očita, da ne loči bistvenega od nebistvenega in zato v svojem ocenjevanju izgublja kompas »ki ga je tedaj povsem neideološko, naturno predstavljala v svetu obča državljanska pamet«. Resnično, kar bi med vojno človek pričakoval od obče, neideološke, s civilizacijo usklajene državljanske pameti, bi bila rezistenca v okvirih, ki jih je postavil zahodnoevropski rezon, odločitev za »socialni red» pa bi prepustili povojnemu razvoju. »V svetu«, kot pravi pravilno Pleterski, se je ta pamet uveljavila. Pri nas pa žal ne. Ob obsodbi na »izginotje« pa bi Pleterski lahko pomislil, da ta nevarnost še traja, ker ne vemo, kaj vse se je zaradi medvojne in povojne boljševiške agresije z nami zgodilo.
Včasih se z dr. Pleterskim lahko tudi strinjamo. Recimo tam, kjer zavrača misel, »da ni odločilnega pomena dejanje in njegov učinek, temveč misel, ki je to dejanje sprožila«. Pravi, da je to »nezgodovinsko gledanje«. S tem se strinjamo. Takšnemu »nezgodovinskemu gledanju« se izročajo mnogi borci, ko nas prepričujejo, da niso hoteli tega, kar se je po vojni dejansko zgodilo: stotisoče razlastitev, montirani procesi, holocid, itd., itd. Ne, jih ostro zavrača Pleterski, važen ni namen, važno je dejanje in njegove realne posledice v zgodovini.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomlad Mirko Kambič

Glede »največje »blodnje v Slovenski zgodovini«, s čimer Pleterski končuje svojo polemiko, pa kljub vsemu postaja vedno bolj jasno, na čigav račun jo bo treba slednjič vknjižiti. Kultura, za katero so se borili domobranci, je po petdesetih letih, ko se je končala še druga faza 2. svetovne vojne, splošno znana pod imenom hladna vojna, in se je z drugimi stavbami evropskega komunizma zrušila tudi naša, tedaj je kultura, ki so jo, kot rečeno, branili domobranci, postala tisti prostor, v katerega smo se začeli počasi vračati – z mnogimi zastoji, ki so jih povzročali in preko mnogih ovir, ki so jih postavljali postkomunisti, ki jih niti spomin na strašne zločine, ki so jih naredili za izgubljeno stvar, ni mogel notranje primorati, da bi se kot pentiti – skesanci – opravičeni rešili v prihodnost, ampak so se ponovno, sedaj že zgodovinsko poraženi, prepustili istemu vzgonu, ki jim je omogočil, da so krvavečemu narodu sredi okupacije priredili krvavo revolucijo.

To so najpreprostejša in najresničnejša dejstva nekdanjega in sedanjega časa. To ni nikakršno napenjanje, to je samo rekonstrukcija časa v njegovih osnovnih črtah. Zato je res samo še vprašanje časa, kdaj bodo za »največjo blodnjo v slovenski zgodovini« izdani avtorski papirji na pravo ime. Prstni odtisi, ki se te blodnje držijo, ljudem, ki jih znajo brati, ne bodo dopuščali nobenega dvoma, katero ime je to.
To besedovanje ne bi imelo pravega konca, če se na koncu ne bi – kakor smo obljubili – za hip ustavili ob četrti knjigi iz zbirke, ki nam je omogočila to razmišljanje aktualizirati. Ta knjiga je Razdeljeni narod avtorice dr. Tamare Griesser Pečar. Njena odlika je v tem, da je avtorica skušala zajeti celoto. Vstopila je v dovolj veliko razdaljo, da je pred njo mogla vstati celota. V času, ki je nenaklonjen »velikim pripovedim«, se je podredila osnovnemu človeškemu vzgonu, videti in razumeti celoto. V sebi je poiskala pogum, da je »kup razbitih podob« uredila v celoto, ki nekaj pomeni in jo je mogoče razumeti. V odnosu do celote ima del soodnosno vlogo: celoto ustvarja in omogoča, od celote pa hkrati dobiva končno in legitimno podobo. Razumetje preteklosti je vezano na zajetje celote.
Zajetje celote je, z drugimi besedami, nujno povezano z najdenjem počela njene organizacije. In to je ravno tisti agendum, ki je na sporedu, to je tisto, kar se bo nujno moralo zgoditi v naslednjih desetletjih: prestop iz ene organizacije celote v drugo. Ali drugače povedano, prestop iz ptolemajskega v kopernikanski sistem. V ptolemajskem sistemu je celota organizirana na mitogenem središču – ta omogoča take momente, kot so NOB, narodna izdaja, kolaboracija; v kopernikanskem sistemu te stvari izgubijo vsak pomen, saj novo središče ni izdelek ideološke inštalacije, ampak uvid v objektivno logiko civilizacije.
Knjiga dr. Pečarjeve je torej začetek nečesa, kar ima nedvomno prihodnost. Konkretno pa bo povzročila, da bo dr. Janez Drnovšek letos na predvečer dneva državnosti zelo težko ponovil, kar je rekel lani: da je zasluga partizanov ali komunistične gverile »nesporna in večna«.