Avtor: Janko Maček

Leto 2005, ki je pred nami, bo v znamenju 60-letnice konca druge svetovne vojne. Ena prvih slovesnosti v zvezi s tem jubilejem v mednarodnem merilu je bila 27. januarja v Auschwitzu. Na ta dan pred šestdesetimi leti je Rdeča armada prišla v to taborišče in zaustavila njegovo več kot pet let dolgo zločinsko delovanje. Slovesnosti so se poleg preživelih taboriščnikov in množice drugih ljudi udeležili tudi voditelji mnogih evropskih in drugih držav. Njihov poklon poldrugemu milijonu žrtev nacizma v Auschwitzu je poleg obžalovanja pomenil tudi zavezo skupnemu delu za svoboden in demokratičen svet, kjer se kaj takega ne bo več moglo zgoditi.
In kako bomo konec druge svetovne vojne praznovali pri nas doma? Težava je v tem, da so pri nas maja 1945, ko je drugod po Evropi orožje utihnilo, izbruhnili tako imenovani povojni poboji, ki so bili uvod v 45-letno dobo komunističnega totalitarizma. Ker je bil javni spomin na povojne in tudi medvojne žrtve komunizma skozi celo totalitarno dobo prepovedan, je bolečina pri mnogih še vedno živa in temu primerno naj bi bilo tudi praznovanje pomembnega jubileja. To so dejstva, ki jih nobeno sklicevanje na protifašistično koalicijo ne more spremeniti, še manj pa odpraviti.
Seveda se vprašamo, kako in zakaj je ravno pri nas prišlo do tega. Začetek jubilejnega leta se nam zdi primeren za razmislek o tem vprašanju. Zakaj Komunistična internacionala Auschwitza skoraj dve leti ni imela za znamenje nacistične nevarnosti, ni svarila svojih članic pred njo? Kakšne posledice je to pustilo pri velikem francoskem narodu in v naših podeželskih vaseh ob nemško-italijanski okupacijski črti? Ali je protifašizem lahko opravičilo za komunistično nasilje, ki je že med vojno preplavilo naše kraje? Upamo, da bomo vsaj nekaj odgovor našli v tej zgodbi.

Od kod protiimperializem in osvobodilnost OF?

Pod tem naslovom je znani, sedaj že pokojni ekonomist dr. Aleksander Bajt, junija 1998, še pred izidom svoje obsežne knjige Bermanov dosje, objavil obširno razpravo v dnevniku Delo. Za začetek postavi vprašanje, kakšna fronta je bila ustanovljena 27. aprila 1941 – osvobodilna ali protiimperialistična. Pojem imperializma, kakor so ga komunisti uporabljali v 20. stoletju, je seveda Leninov. Imperializem naj bi bil najvišja stopnja kapitalizma, v katerem se protislovja razvijejo do neznosnega obsega in pripeljejo do nemogočih razmer med imperialističnimi in kolonialnimi državami. Prve se za urejanje odnosov poslužujejo imperialističnih vojn, ki so zato prav tako nepravične, kot je nepravičen boj buržuazije proti delavskemu razredu. Naloga delavskega razreda, ki jo je dobil od partije, je izvedba revolucije in vzpostavitev socialistične ureditve. Že Marks in Engels sta ugotovila, da je največja verjetnost za uspeh revolucije v času vojne. Lenin je izkoristil njune ugotovitve za izvedbo oktobrske revolucije. Strategija proletarske revolucije je ostala v veljavi nekako do leta 1934, ko je v Nemčiji prodrl nacionalsocializem. Kaj sedaj? Kaj narediti, da bodo komunistične partije, združene v Kominterni, še naprej zanimive? Stalin je to skrb zaupal Georgiju Dimitrovu, ki je malo prej postal generalni sekretar Kominterne. Na 7. kongresu Kominterne v Moskvi, leta 1935, so sklenili, da bodo odslej delovali kot »široka antifašistična ljudska fronta, zbrana okrog jedra proletariata« (partije). Uspeh te nove taktike se je pokazal že naslednje leto, ko so na volitvah v Španiji, kjer so komunisti dobili komaj 3 odstotke glasov, zmagali njim naklonjeni socialisti pod firmo frente popular – ljudska fronta, v Franciji pa je prišla na vlado front populaire pod predsedstvom Leona Bluma.
Toda čas hiti in življenje teče dalje. Španski revolucionarji so začeli izgubljati kljub več kot tisoč enkavedejevcem, ki so operirali v Španiji pod vodstvom Stalinovega načelnika tajnih služb. Stalin se je odločil, da bo te svoje sile poslal na druga laže obvladljiva področja. V govoru na 10. kongresu VKP(b) (vsezvezne komunistične partije bojševikov), 10. marca 1939, je napovedal izboljšanje nemško-sovjetskih odnosov. Ko je svetovno časopisje kmalu nato poročalo o obisku nemškega poslanika iz Ankare v Moskvi, sta vest zanikala tako Sovjetska zveza kot Tretji rajh. 19. avgusta 1939 pa so v Moskvi in Berlinu nepričakovano objavili sklenitev nemško-sovjetskega gospodarskega pakta. Dva dni kasneje je Berlin objavil še podpis nenapadalnega pakta in Moskva je vest potrdila. Hitlerjev zunanji minister Ribbentrop je že 23. avgusta priletel v Moskvo in ob enih ponoči sta z Molotovom podpisala nenapadalni pakt med svojima državama. Na večerji, ki je sledila podpisu, je bil navzoč tudi Stalin. Nazdravil je odsotnemu Hitlerju in mu naredil poklon, češ da ve, kako zelo mu je nemški narod vdan. Na letališki zgradbi je plapolala rdeča zastava s kljukastim križem in menda ni prav nič izstopala iz sovjetskih komunističnih zastav.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: September 1939 – Vdor Rdeče armade v Vzhodno Poljsko

Komunistično časopisje je prepričevalo svet, da je Stalin s paktom prisilil Hitlerja k miru, predvsem pa, da mu je preprečil napad na Poljsko. Neki pariški list je že 26. avgusta zapisal, da je Ribbentrop takoj po vrnitvi v Berlin v navzočnosti Göringa sporočil Hitlerju, ki je prav zato priletel iz svoje poletne rezidence, da ima Nemčija od Sovjetske zveze zeleno luč za operacije na Poljskem. Nemške čete, ki so na to že čakale, so 1. septembra 1939 vdrle na Poljsko. Tako je Nemčija začela drugo svetovno vojno. Francija in Velika Britanija sta takoj ultimativno zahtevali nemški umik s poljskega ozemlja, ko se pa to ni zgodilo, sta 3. septembra napovedali Nemčiji vojno. Zgodilo se je, kar sta Hitler in Stalin najmanj pričakovala. Vse komunistične partije brez izjeme so tedaj bile plat zvona proti imperialističnima napadalkama. Do 18. septembra je Wehrmacht pomendral poljsko vojsko in zasedel zahodne dele dežele z Varšavo, Krakovom in Poznanjem. Kar je ostalo, je pograbila Rdeča armada. Stalin si je namreč v tajnem delu sporazuma o »prijateljstvu« z Nemčijo zagotovil ves vzhodni del poljske države, Litvo in dele Romunije, medtem ko je vprašanje Latvije, Estonije in Finske ostalo toliko nedorečeno, da jih je tudi že smatral za svoje. In res je brez problemov »osvobodil« vse, razen Finske, ki je kljub svoji šibkosti nudila resen odpor in razbila nekaj rdečih divizij, preden je marca 1940 vendarle morala skleniti mir in se podrediti velikemu samodržcu.
Ker katinski dogodki spadajo v obdobje nemško-ruskega prijateljstva, jim bomo tukaj namenili nekaj vrstic. S 5. marcem 1940 je datiran Stalinov odlok o »rešitvi« problema poljskih vojnih ujetnikov, predvsem bivših oficirjev, pa tudi drugih aretirancev iz vrst poljske inteligence, posestnikov in tovarnarjev, ki so bili nekaj časa zaprti v taboriščih Kozelsk, Ostaškov in Starobelsk. Ne da bi jih seznanili s smrtno obsodbo, so poljske oficirje iz Kozelska postopoma zvozili v katinski gozd, jih pokončali s streli v tilnik in pokopali. Zapornike iz taborišč Ostaškov in Starobelsk so postrelili kar v kleteh harkovskega oziroma kalininskega enkavedeja in jih speljali v pripravljene jame v bližini. Okrog 15.000 najuglednejših Poljakov so tako pokončali in zdelo se je, da so izginili za vedno. Toda že aprila 1943, komaj dve leti po zločinu, so grobišče v katinskem gozdu čisto slučajno odkrili Nemci. Pod pokroviteljstvom švicarskega rdečega križa so sestavili izvedensko ekipo, ki je pregledala grobišče. Čeprav je bilo poročilo komisije resnično, so ga mnogi smatrali za nacistično propagando in so verjeli Rusom, ki so na vse mogoče načine dokazovali, da so zločin nad oficirji in drugimi pogrešanimi Poljaki zagrešili Nemci. Šele po več desetletjih je prišlo na dan, da so bili morilci ruski enkavedejevci po ukazu iz Moskve v času pakta Hitler-Stalin. (Glej Zaveza št. 51, Dokončno razkriti Katin.)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Brest 17. september – nemško-sovjetska parada

Ko so Nemci takoj po sklenitvi pakta vdrli na Poljsko, so podobno kot Rusi na vzhodu začeli uresničevati svoje načrte. Že konec leta 1939 je SS zasnovala ustanovitev koncentracijskega taborišča pri mestecu Oswiecim, na močvirnem terenu v rokavih Visle in Sole. Za začetek naj bi v ta namen uporabili nekdanje avstrijske vojašnice in nekatera poslopja poljske tobačne tovarne. Dali so mu ime Auschwitz. Prvi transport 728 Poljakov so pripeljali v Auschwitz junija 1940. Po podatkih ene od komisij, ki so preiskovale delovanje tega taborišča, je bilo v taboriščno kartoteko v času od 20. aprila 1940 do 17. januarja 1945 vpisanih 402.222 jetnikov in jetnic 26 narodnosti, nikoli pa seveda ne bo znano natančno število tistih, ki so jih takoj po prihodu z vlaka pospremili v zaplinjevalnice in nato sežgali v krematorijih. Od teh je bilo največ – nad milijon – Židov, med njimi tudi ženske, otroci in starci. Tako je Auschwitz postal v pravem pomenu besede uničevalno taborišče.
Kapaciteta prvotnega Auschwitza je bila nekaj tisoč jetnikov, ko pa so ga s suženjskim delom zapornikov dogradili in v bližnji Brzezinki postavili ogromno novo taborišče, se je kapaciteta taborišča Auschwitz-Birkenau povečala na preko 150.000. Tu so zrasle tudi velike tovarne nemške oboroževalne industrije, zato je bil Auschwitz edino uničevalno taborišče, kjer so ob prihodu smrti namenjenih jetnikov vršili selekcijo; za delo sposobne moške in ženske so izločili in nastanili v taborišču, vse druge – tudi otroke – pa pognali naravnost v zaplinjevalnice. Auschwitz je obratoval do januarja 1945. Leta 1944, ko so bila druga taborišča, na primer Treblinka, že ukinjena, je v njegovih krematorijih izginilo 600.000 Židov, zato je upravičeno dobil ime »tovarna smrti« in postal simbol holokavsta. (Zbornik Auschwitz-Birkenau. Maribor 1982; R. Jan van Pelt, The Case for Auschwitz.)

Nemško-sovjetski pakt in francoski komunisti

Preden se lotimo naših slovenskih razmer v času pakta Hitler-Stalin, se še nekoliko razglejmo po svetu. Komunistična partija Francije je po ukinitvi komunističnih organizacij v Italiji in Nemčiji veljala za najmočnejšo in najbolj organizirano partijo izven Sovjetske zveze. Njeno vodstvo je leta 1930 prevzel nekdanji rudar Maurice Thorez. Več uglednih francoskih intelektualcev se je tedaj približalo komunistom in nekateri so celo vstopili v njihovo organizacijo. J. R. Bloch, ki je še malo prej veljal za socialista, je sedaj grajal socialistično stranko, da ni znala izkoristiti ugodnega trenutka, ki bi lahko pripeljal do revolucionarne »četrte republike«, ker se je menda bolj bala komunistov kot policije. Veliki fizik Paul Langevin je sicer šele leta 1944 vstopil v partijo, jo je pa že dvajset let pred tem zagovarjal in podpiral. S tem je močno vplival tudi na druge francoske izobražence in odločilno pripomogel k ustanovitvi Ljudske fronte leta 1935. Ni dvoma, da je to dvignilo ugled partije. Število njenih članov je do leta 1936 od 25.000 naraslo na 350.000. Pri volitvah v tem letu se je število komunističnih poslancev povzpelo na 72, medtem ko so socialisti dobili 142 sedežev, radikali pa 116. Blum je postal premier s pomočjo komunistov. V očeh mnogih so komunisti postali najpomembnejši branilci civilizacije. Bloch je pisal, da se je v Rusiji, Španiji in Mehiki pokazala podoba novega človeka, ki ne bo več v nesoglasju s samim seboj. Bombardiranje in uničenje Guernice leta 1937 je še podprlo to prepričanje. Tudi katoliški pisatelji, kot Mauriac, Maritaine in Bernanos, so se pridružili protestu proti takemu nasilju. Poročila, ki so bila Francozom na razpolago iz Španije, niso bila samo tendenciozna, ampak tudi selektivna. Republikansko stran so prikazovali z nenavadno prizanesljivostjo, medtem ko so bili do druge strani strogi in dosledni. In kako so gledali na sovjetsko intervencijo v Španiji? Po Blochovem mnenju njen namen ni bil sovjetizacija Španije, ampak le podpora levičarsko orientirani republiki, zato jo je odobraval in videl v njej upanje za milijone ljudi. Za marsikaterega francoskega izobraženca je bil bistveni problem tistega časa zmaga nad fašizmom, zato so občudovali španske komuniste, kot npr. Dolores Ibarruri. V njej so videli »simbol španskega proletariata po vzoru Marksa, Engelsa in Stalina«.
David Caute, po čigar knjigi Communism and the French Intellectuals 1914-1960 povzemamo tele skromne vrstice, opisuje, kako velika je bila pri nekaterih izobražencih vera v Sovjetsko zvezo. Omajati je niso mogla niti poročila o moskovskih procesih. Seveda pa so bili med levičarskimi izobraženci tudi trockisti. Victor Serge je na primer v Parizu formiral poseben komite za poizvedovanje. Dobro se je zavedal, da vsemu ne gre verjeti. Osebno je poznal več obtoženih, zato je dvomil o njihovi krivdi. Bil je prepričan, da sta bila Trocki in Zinovjev politično preveč razgledana, da bi se spustila v zaroto, katere so ju obtoževali.
Nemško-sovjetski pakt, 23. avgusta 1939, je zamajal še tisto malo enotnosti, kolikor jo je francoska intelektualna levica do tedaj še obdržala. Komunisti so bili presenečeni in se sprva niso zavedeli pomembnosti in daljnosežnosti pakta. Mislili so, da bodo lahko obdržali svojo ljudskofrontno linijo. List Ce soir (Večer) je 22. avgusta, na predvečer objave pakta, napovedal, da bosta navzočnost in politika Sovjetske zveze zagotovo preprečili vojno. Tudi naslednji dnevi v tem pogledu niso prinesli posebne spremembe. Mediji so menili, da pakt ne bo vplival na obstoječe povezave med Francijo in Sovjetsko zvezo ter spodbujali, naj Pariz in London čimprej skleneta sporazum z Moskvo. Sekretar francoske komunistične partije Thorez je nekaj dni kasneje še pozval k nacionalnemu odporu proti nacistom, komunistični poslanci pa so v parlamentu glasovali za vojne kredite. Komunistični izobraženci tako niso imeli težav glede pakta. Njihovi desničarski prijatelji pa zadeve niso jemali tako preprosto. Zveza francoskih intelektualcev je 29. avgusta objavila manifest, v katerem je izrazila protest proti temu, da so se Sovjeti spoprijateljili z nacisti, ki očitno ogrožajo tako Poljsko kot tudi neodvisnost vseh svobodnih ljudi. Med podpisniki manifesta je bil tudi Paul Langevin, ki smo ga že prej omenili. Okrog 20. septembra se je iz Moskve vrnil R. Guyot in prinesel sporočilo Kominterne o obsodbi zavezniškega napada na Nemčijo z zahtevo, da francoska partija tega napada ne sme podpirati. Stalin ji je s tem zadal zelo hud udarec. Od 72 poslancev jih je tedaj izstopilo iz partije 22, saj je bila taka direktiva zanje preveč, niso je mogli prenesti. Odšli so tudi nekateri vidni izobraženci. G. Friedman ni mogel razumeti, kako je mogoče naenkrat popolnoma spremeniti odnos do agresorja in agresije. Podobno Paul Nizan. Pisatelj Sartre je bil ogorčen ob misli, da bo morda francoska armada delavcev in kmetov uničena s soglasjem Sovjetov. Partija je proti nepokornežem sprožila pravo gonjo. O Nizanu je na primer sam Thorez napisal umazan članek in ga označil za policijskega obveščevalca.
Kominterna je torej od svojih članic zahtevala skoraj nemogoče zadržanje. Njeni zvesti sopotniki so to že tedaj in kasneje na razne načine opravičevali: da je bilo sodelovanje Moskve z Berlinom samo navidezno, da je pakt omogočil Stalinu pripravo na vojno proti Hitlerju in podobno. Svoje opravičevanje so podkrepljevali z obtožbo, da je bil primaren angleško-francoski cilj – tako pred vojno kot med njo – uničiti Sovjetsko zvezo in zahodne komunistične partije. Nekateri komunistični izobraženci so vztrajno trdili, da je francoska vlada izkoristila pakt za že zdavnaj načrtovano uničenje komunizma v državi, da so tudi druge zahodne vlade upale, da bo Hitler namesto njih razdejal Sovjetsko zvezo, skratka, da njihov sovražnik številka ena ni bil Hitler, ampak Sovjetska zveza in komunisti. Kljub vsemu pa ostane dejstvo, da so komunisti Nemčiji napovedano vojno bojkotirali in jo celo označevali kot pohlep anglo-francoskega kapitalizma. Ruski napad na Finsko so skušali opravičiti kot boj neodvisne Kuusinenove vlade proti »banditom finske bele garde«. Pisali so tudi, da so bile Finska in baltske države celih dvajset let baza za posebne operacije proti Rusiji. Baltske države, ki jih je menda Churchill pred dvajsetimi leti ukradel Rusiji, so se sedaj osvobodile same in Sovjetska zveza jim je pri tem pomagala, saj je zaščita malih in zatiranih narodov ena njenih temeljnih usmeritev.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogled na Auschwitz konec leta 1943 – kraljestvo zla

In kako so se francoski komunisti zadržali med nemškim napadom na Francijo? Caute piše, da je večina komunistov ostala v enotah, kamor so bili dodeljeni po mobilizaciji, kljub temu da je prvi mož francoske partije dezertiral in zbežal v Rusijo. Na primeru mobiliziranega komunista Bruneta, kot si ga je zamislil Sartre v svojem romanu, nazorno prikaže uradno stališče francoske partije do odpora proti nacističnemu agresorju. Brunet, ki ne more verjeti, da je Rusija kakorkoli v zavezništvu s Hitlerjem, je na fronti ujet in odpeljejo ga v nemško ujetniško taborišče. Tudi tam še govori, da bo kmalu prišel dan, ko bo Rusija poteptala Nemčijo in to bo zmaga proletariata. Med ujetniki je tudi bivši komunistični poslanec Chalais, ki se strogo drži partijskih navodil. Ko zve za tovariševo govorjenje, ga kritizira in mu skuša dopovedati, da imata Rusija in Nemčija iste temeljne interese … Ker sta bili Nemčija in Rusija povezani s paktom, je bil boj proti Nemčiji tudi boj proti Sovjetski zvezi. Proti Stalinu in njegovi delavski armadi se pa komunisti niso mogli bojevati. Vendar so celo tisti, ki so bili v to prepričani, čutili v sebi nekakšno razklanost in nelagodje, zato so stalno iskali razne izgovore. Ob vsaki priliki so obtoževali bogatejši sloj, da nima smisla za patriotizem, da komaj čaka, da bo obrnil vojsko proti domačim komunistom namesto proti tujemu agresorju.
Ali je Partija, ki se je zanesla na pakt med Rusijo in Nemčijo, pričakovala, da bo mogoč dogovor z okupacijskimi oblastmi? Ko se je članica centralnega komiteja Maurice Tréand vrnila iz Lilla, kjer je z nemškim dovoljenjem izhajal belgijski komunistični list La Voix du Peuple (Glas ljudstva), je naročila sodelavkama, naj se obrneta na okupacijsko poveljstvo v Parizu. Poveljstvo je 18. julija res izdalo dovoljenje in kmalu je začel izhajati list Humanité z značilnim sloganom: Proletarci vseh dežel, združite se! Francoska policija je Treandovo in omenjeni sodelavki zaprla, toda Nemci so zahtevali, naj jih izpustijo. Tréandova je nato v dogovoru s še nekaterimi komunisti poslala pismo nacističnemu državnemu svetniku Turnerju, da se bo Humanité, če bodo dovolili izhajanje, zavzemal za politiko evropske pomiritve in zagovarjal prijateljstvo med Nemčijo in Rusijo. Ta predlog ni uspel, verjetno zaradi intervencije iz Vichyja, toda komunisti so ostali naklonjeni politiki pomiritve. V prvi ilegalni številki, ki je izšla 1. julija, je Humanité izrazil zadovoljstvo, da se številni pariški delavci prijateljsko pogovarjajo z nemškimi vojaki in da se tako uresničuje bratstvo med ljudmi. – Baje je Treandova dobila navodilo, naj se obrne na Nemce, od Thoreza iz Moskve. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko je Kominterna poklicala vse članice v boj, se je usmerjenost francoske partije spremenila in začela je pozivati k rezistenci.
In kako je bilo v tem času v Grčiji? Prve dni po vdoru italijanske vojske v državo je komunistična partija pozvala svoje člane k obrambi domovine, nato pa je vse utihnilo. Navodila iz Moskve so bila pač drugačna, predpisovala so »revolucionarni defetizem«, kot je zapisal Curtois v svojem delu Črna knjiga komunizma. Po 22. juniju 1941 je tudi v Grčiji prišlo do nenadne spremembe partijskega kurza in komunisti so dobili dovoljenje ter ukaz za odpor proti okupatorju. Že jeseni 1941 so grški komunisti postavili na noge svojo osvobodilno organizacijo EAM, iz katere je do pomladi 1942 nastala ELAS – narodnoosvobodilna vojska, ki jo je vodil izkušeni komunist Aris Velouchiotis. Sicer pa ELAS ni bila edina oborožena odporniška organizacija v Grčiji. Upokojeni polkovnik Zervas je namreč že septembra 1941 organiziral EDES, narodno republikansko ligo, tretjo vojsko z imenom EKKA, narodno in socialno osvobodilno gibanje, pa je vodil polkovnik Psarros. Med njimi nikoli ni bilo pravega sodelovanja, kajti že od začetka je prihajalo do spopadov, ker so komunisti skušali doseči prevlado. Angleški oficirji, ki so bili pri nekaterih odporniških enotah, so vplivali pomirjevalno in julija 1943 je bil podpisan dogovor o skupnem nastopanju vseh treh skupin. Kljub temu so se po kapitulaciji Italije med njimi spet začeli boji, ki so seveda koristili Nemcem. Za boljšo predstavo povejmo, da je komunistična »armada« tedaj štela 18.000 mož, Zervasova 5.000, Psarrosova pa le 1.000 mož.
V zgodnji pomladi 1944 so komunistične čete popolnoma razbile Psarrosovo skupino; večino oficirjev so postrelili, polkovnika pa kar obglavili. Ta zločin je veliko ljudi odvrnil od komunistov. Ko so septembra 1944 Nemci začeli zapuščati Grčijo, je ELAS hotela prevzeti oblast. Po nekaterih mestih in vaseh, kamor so tedaj prišli, so takoj začeli čistiti (beri pobijati) politične nasprotnike. Delno so jim načrte preprečile angleške čete, ki so se oktobra izkrcale v Pireju. Anglija in Amerika bi radi obdržali v Grčiji svoj vpliv, zato sta podpirali begunsko vlado in omejevali komuniste. Komunistična »armada« je nazadnje pristala na razorožitev, le nekdanji poveljnik Velouchiotis s 100 možmi se je umaknil v Albanijo, da bi od tam nadaljeval oboroženi boj.
Leta 1946 se je začela za Grčijo zanimati Sovjetska zveza, ki ji ni bila všeč anglo-ameriška prisotnost na tem delu Balkana. Decembra istega leta je grška komunistična partija dobila zagotovilo, da se bodo njeni borci lahko oskrbovali iz Jugoslavije, Albanije in Bolgarije. Organizacijo in vodstvo »grške demokratične armade« je tedaj prevzel general Markos Vafiadis. Začela se je prava državljanska vojna, v kateri je Markosu veliko pomagala Jugoslavija – tudi s prostovoljci. Ta naveza je popustila šele leta 1948 – po sporu med Stalinom in Titom, ko je Jugoslavija zaprla meje in so grški revolucionarji ostali popolnoma osamljeni. Boji so prenehali šele leta 1949 in mnogi Grki so tedaj bežali na vzhod, zlasti v Rusijo, kjer so pa večinoma doživeli veliko razočaranje. (Po Stephane Curtois, Črna knjiga komunizma, str. 358 – 362.)

Kako so slovenski komunisti sledili navodilom Moskve?

Dr. Bajt je v svoji razpravi temu poglavju dal naslov Vedno prizadevni Slovenci in s tem delno že odgovoril na gornje vprašanje. Vodja jugoslovanskih komunistov Josip Broz - Walter je bil avgusta 1939 v Moskvi. Za Kominterno je pripravljal poročilo o razmerah v Jugoslaviji. Ni še vedel, da bo zaradi pakta zapihal čisto nov veter, zato se je trudil, da bi kar najbolj podrobno opisal jugoslovanske metode odpora proti nacizmu in fašizmu. Ko je v začetku septembra poročilo oddal, so ga mu zavrnili in moral ga je napisati ponovno. Iz popravljene verzije je popolnoma izginil protifašizem, na njegovo mesto pa je stopil protiimperializem. Poročilo je bilo končno sprejeto z opozorilom, da mora »partija popolnoma razgaliti hinavsko propagando imperialističnih sil, zlasti Anglije in Francije, ki izjavljata, češ da se bojujeta za svobodo narodov in za mir, v resnici pa jima gre le za njune izkoriščevalske, kapitalistične interese«. Ko bomo v naslednjem poglavju nekoliko pogledali v knjigo Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, ne bo težko ugotoviti, kako se je slovenska partija držala navodil Kominterne. Seveda je bilo treba nekaj časa in truda, da so se tudi navadni člani seznanili z novo linijo. Dr. Bajt je prepričan, da so bili Slovenci pri tem zelo prizadevni. Med Hrvati je bilo namreč kar nekaj odpora, celo v CK, in med uporniki je bil tudi Miroslav Krleža, ki pa ga je Tito s pomočjo Kardelja hitro utišal. 29. in 30. junija 1940 je bila v Vinjah nad Dolskim tretja konferenca KPS. Kljub dolgoletni protifašistični naravnanosti slovenskih komunistov je konferenca videla v Nemčiji predvsem zaščitnico Sovjetske zveze. V resoluciji, ki so jo sprejeli, beremo: Zahodni imperializem je bil pričel spopad z namenom, da požene ves svet v vojno vihro, da razkosa Nemčijo, da poruši trdnjavo doslednega protiimperializma – Sovjetsko zvezo. – Nemčija naenkrat postane predstraža Sovjetske zveze, njen ščit pred zahodnima velesilama. Podobno obrazložitev je že prej – v prvomajskem razglasu – podal Tito, ki se je marca 1940 po skoraj šestih letih dela za Kominterno v Moskvi vrnil v Zagreb. V primerjavi s prejšnjimi analizami so bile to velike spremembe. Ni čudno, če je resolucija vinjske konference izrazila tudi zadovoljstvo z zlomom Francije in upanje na skorajšnji zlom Anglije: Francoski imperializem je doživel vojaški in politični zlom. Angleški imperializem, ki je doslej pošiljal le druge narode v ogenj, vidi dozorevati pred lastnimi durmi napad na svoje pozicije in na svoj obstanek. – Poleg tega je Kardelj že tedaj poudarjal, da je situacija primerna za začetek revolucije. Glede tega sta bila s Titom enakega mišljenja. Po nekih podatkih je Tito že v pripravah na peto državno konferenco KPJ povprašal Kominterno, ali naj pripravi partijske sile za takojšnjo revolucijo. Odgovor iz Moskve je bil negativen, zato je Tito na konferenci o tem molčal, pač pa je svoje mnenje povedal Kardelj. Konferenca je bila v Zagrebu oktobra 1940, ko ni bilo več mogoče zatiskati oči pred grozečo nemško nevarnostjo. Kardelj se je v svojem nastopu tudi tega spomnil in dodal, da bodo jugoslovanski komunisti šli v protifašistični boj le, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. (J. Prunk, Delo 14. februarja 2004.)
Lansko leto je Nova revija izdala knjigo Skriti spomin Angele Vode. Naj takoj povemo, da je avtorica na poseben način doživela pakt med Hitlerjem in Stalinom, zato njeno pričevanje postavi pred nas izredno živo sliko tistih dogodkov. Verjamemo, da večina naših bralcev Angelo Vode že pozna, vendar poglejmo najprej nekaj podatkov o njenem življenju in delu. Rojena je bila leta 1892 v železničarski družini v Ljubljani. V šolo je hodila na Vrtačo in na Dekliški licej v Mladiko in se usposobila za poučevanje v osnovni šoli, kasneje pa naredila še strokovni izpit za pouk prizadetih otrok. O delu s prizadetimi otroki je napisala več strokovnih člankov in knjig. Že leta 1922 je postala članica komunistične organizacije in kmalu začela pisati o različnih področjih politike, s posebnim poudarkom na ženski emancipaciji. V času pred drugo svetovno vojno se je zelo angažirala pri narodnoobrambnem delu, pomagala pri ozaveščanju v obmejnih krajih in med izseljenci, analizirala fašistično in nacistično propagando in podobno. V začetku leta 1940 je bila izključena iz partije, ker je nasprotovala nemško-sovjetskemu paktu in nadaljevala z narodnoobrambnim delom. Kljub temu je med okupacijo nekaj časa sodelovala z OF, dokler je tudi od tu niso izrinili, konec januarja 1944 pa so jo Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Zelo shirana se je septembra istega leta vrnila v Ljubljano, kjer pa so jo za nameček vrgli iz službe. Tudi po maju 1945 jo ima nova oblast za nevarno in kontrolira vsak njen korak. Leta 1947 jo zaprejo in na Nagodetovem procesu je obsojena na dvajset let zapora s prisilnim delom. Po pomilostitvi jo leta 1953 izpustijo na prostost, vendar ostane zaznamovana in izključena iz javnega življenja do smrti leta 1985.
Angela Vode, izobražena in politično razgledana, je bila leta 1939 na tekočem z vsemi dogodki okrog nemško-sovjetskega pakta. Vedela je, kako si je Stalin prisvojil baltske države in napadel Finsko. Bila je razočarana, ker med svojimi komunističnimi tovariši ni »našla nikogar, ki bi si bil upal misliti s svojo glavo. Kar strmela sem, da more normalen človek, ki se ima za poštenega, izustiti take laži in jih drzno trobiti v svet, kot na primer, da je Sovjetska zveza zasedla vse te male države, ker jih je hotela zaščititi pred kapitalističnimi agresorji. V tistem času smo na sestankih proučevali spis: Stalin strokovnjak za reševanje narodnostnih vprašanj. Bistvo je bila samoodločba narodov. Med tem je pa Stalin pravkar zasedel del Finske. Spominjam se, da sem se na tistem sestanku nasmehnila. Takoj sem dobila ukor z najvišjega mesta, češ da sem se posmehovala Stalinu.« (Str. 38.) Vodetova je bila med vidnejšimi člani Meddruštvenega odbora za narodnoobrambno delo. Do podpisa pogodbe Sovjetske zveze s Hitlerjem so v tem odboru sodelovali tudi komunisti. Takoj po sklenitvi pakta pa so bili komunisti opozorjeni, da je protihitlerjevska propaganda prepovedana. Nekateri so v duhu navodil Kominterne celo zagovarjali Nemčijo, češ da se samo brani pred zahodnimi imperialisti. Neka agitatorica je ženskam govorila, da je nacizem samo predstopnja komunizma, v katerega da prehaja Hitlerjeva Nemčija. Neka druga je govorila, kako ubogi so Nemci, ker da je ves svet proti njim. Boris Ziherl je na nekem predavanju ženski skupini rekel, da so Finci čreda razcapancev.
Med ljudmi, zlasti med delavci, je nastajala vedno večja zmeda. Meddruštveni odbor je tedaj povabil uglednega novinarja Jutra dr. Vrčona, da bi pojasnil najnovejše politične dogodke. Tudi komunisti so poslali na to predavanje kot svojo opazovalko neko Vesno Stranič. Po predavanju so udeleženci dobili letake z opozorilom na zadnje Hitlerjeve zločine, zlasti na njegov napad na Poljsko. Sestavila ga je Angela Vode, ki je sicer vedela za partijsko linijo, vendar se ni mogla sprijazniti z njo. Vesna Stranič, ki je že prej ugovarjala predavatelju, je pograbila šop letakov, jih raztrgala in kričala: »To je hujskanje na vojno! Ali ne veste, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana?!« Ko je Vodetova potem vprašala eno vodilnih komunistk, kako naj ljudem pojasni to prepoved, ji je ta odgovorila: »Nič ni treba pojasnjevati, saj smo vsi nehali govoriti proti Hitlerju.« Vodetova je vztrajala, da jo ljudje povsod poznajo kot odločno protinacistko, ki je vedno govorila iz prepričanja; pakta Stalin-Hitler pa da ne more odobravati, ker ga z vso dušo obsoja. In tedaj ji je sogovornica zabrusila: »Potem si pa pripišite posledice!«
Čez nekaj dni je Vodetova dobila vabilo na razgovor s Tonetom Tomšičem, članom partijskega komiteja, ki je bil pravzaprav njen stari znanec. Takoj jo je vprašal, ali ve za prepoved protinacistične propagande. Odgovorila je, da ve, vendar da to velja samo za Rusijo. »Za nas pa to ne more veljati, ker pri nas nacistična nevarnost še traja«. Tomšič je odvrnil, da prepoved velja za vse države, zlasti pa za vse člane komunistične partije. »Sedaj je treba govoriti proti imperialistični vojni, ki jo netijo zahodni kapitalisti, zlasti Angleži«. Ko je Vodetova vztrajala, da našemu narodu niso nevarni Angleži, ampak Nemci, in to v taki meri kot še nikoli poprej in da je zato nima nihče pravice siliti, da ne bi o tem govorila, je Tomšič odrezal: »Potem si pripišite posledice!« »Kakšne posledice?« »Izključili vas bomo iz partije«. »Razumem, potrebna je brezpogojna disciplina, ki je jaz ne zmorem. Z marsičim ne soglašam. Na primer, če si kdo upa izreči svoje mnenje, začno partijci zlivati gnojnico nanj in ga blatiti in klevetati«. »Tudi na vas bomo zlivali gnojnico in tudi čez vas bomo govorili na sestankih«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prihod madžarskih Židov v Auschwitz spomladi 1944

Po tem razgovoru so jo povabili še v gostilno na Fužine. Ko je stopila v gostinsko sobo, so pri stranski mizi že sedeli Franc Leskošek, Boris Kidrič in Vida Tomšič. Glavni zasliševalec je bil Kidrič. Očitali so ji odklon od partijske linije, ker ni prenehala s protihitlerjevsko propagando. »Moskva ima pakt z Nemčijo in ta zahteva lojalnost tudi od Kominterne. Partije posameznih držav ne morejo metati polena pod noge Kominterni«. Vodetova je povedala, da je prepričana, da je pakt taktičnega značaja, da Rusija želi pridobiti na času. Kidrič ni popustil: »Za nas je situacija taka in mi moramo slediti navodilom Kominterne. Zaenkrat je tako in treba se je pokoriti disciplini. Kdor se ne pokori, mora biti pripravljen na posledice.« Vodetova: »Sledila sem komunizmu, ker sem bila prepričana, da komunistična partija zagotavlja vsakemu narodu pravico do samoodločbe. Po mojem prepričanju nima nihče pravice žrtvovati koristi nekega naroda svojim interesom. Pakt Stalin-Hitler pa postavlja ravno naš mali narod v veliko nevarnost. Hitler bo zahteval od Stalina most do Jadrana preko našega ozemlja in on ne bo imel pomislekov. S tem se večina Slovencev ne bo sprijaznila in jaz tudi ne. Nas hočejo Nemci izbrisati z zemljevida. Ali niti tega ne smem obsojati, ali moram tudi s tem soglašati v imenu KP?« Na koncu so ji povedali, da bo o njeni nadaljnji usodi v KP odločeno na seji centralnega komiteja. Že naslednji dan je dobila obvestilo, da je sicer izključena iz partije, vendar bo pri manj važnih nalogah lahko še sodelovala. Kaj kmalu je občutila, kar ji je napovedal Tone Tomšič, namreč klevetanje in blatenje s strani partije. Zanimivo bi bilo zvedeti kaj več o tem, toda to bi preseglo okvir naše zgodbe, ki hoče povedati, kako slepo je slovenska partija sledila klicu Kominterne in kaj je bil njen glavni interes v času, ko je Sloveniji že grozila okupacija.

Navdušenje za Nemce ob začetku okupacije

Preganjanje Angele Vode zaradi njenih pomislekov glede sožitja z nacisti nazorno pokaže, kako resno so slovenski komunisti upoštevali navodila in smernice Kominterne. Ob tej brezpogojni disciplini partijskega vrha lahko sklepamo, da so ista pravila veljala tudi za preprostega člana, ki je služil partiji v kaki vasi pod Gorjanci ali nekje v Polhograjskem hribovju. Tudi ta je bil poučen, da sta Stalin in Hitler zaveznika in da se je treba temu primerno obnašati. Nehote se vprašamo, ali ni bila »evforija za Nemce«, ki je preplavila marsikateri slovenski kraj v aprilu 1941, samoumevni rezultat in posledica tega védenja in discipline.
Konec marca 1941 je slovenski centralni komite izdal poseben letak o vojaškem udaru v Beogradu in zahtevi za sklenitev pakta o vzajemni pomoči med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. V njem takoj opazimo tožbe, da tudi »nova vlada ni tista, kakršno je zahtevalo ljudstvo, ljudsko vlado, ki bi sklenila pakt o vzajemni pomoči s SSSR ter tako zagotovila narodom Jugoslavije mir in svobodo. V novi vladi so se včerajšnji kapitulanti združili z angleškimi agenti in se pripravljajo danes ali jutri potegniti Jugoslavijo v vojno na strani angleških imperialistov in za njihove koristi. Komunisti smo se vedno z vsemi silami borili proti vsaki kapitulaciji nasproti nemško-italijanskim imperialistom … Prav tako odločno pa dvigamo svoj glas proti nakanam, da se naše ljudstvo vrže v krvavo klanje, v katerem naj bi šli po kostanj v žerjavico za angleške finančne magnate. Še je čas, da se to prepreči! Delovnemu ljudstvu je odprta tretja in edino pravilna pot, ki bo slovenskemu in vsem narodom Jugoslavije zagotovila: mir, neodvisnost in kruh! To nam lahko zagotovi samo sklenitev pakta o vzajemni pomoči s SSSR. S to nepremagljivo in veliko zaščitnico miru in malih narodov, ki je ponovno te dni naglasila, da je pripravljena skleniti z Jugoslavijo takšen pakt«. (Dokumenti …, str. 12.) Tako letak. In kako je bilo v resnici? Po razgovoru z odpravnikom poslov v Beogradu, ki je nakazal upanje, da bi državi sklenili zavezniško pogodbo, po kateri bi pomenil vsak napad na Jugoslavijo hkrati napad na Sovjetsko zvezo, je predsednik Simović poslal posebno delegacijo v Moskvo. Da bi poudaril željo za sklenitev vojaškega pakta, je v delegacijo določil kot svoja zastopnika še dva polkovnika. 5. aprila, tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo, so pogodbo res podpisali, toda to ni bil vojaški pakt, ampak le »pogodba o prijateljstvu in nenapadanju«. Naslednje jutro, 6. aprila, pa so na Beograd že padale nemške bombe.
Maja 1941, ko je bila Slovenija že razdeljena med tri okupatorje, je izšla prva številka Slovenskega poročevalca. Pravzaprav je Slovenski poročevalec začel izhajati že leta 1938, toda izšli sta samo dve številki. V članku Naša nesreča in naša vera, ki ga je menda napisal Kidrič, beremo poleg drugega tudi naslednje: »Doživeli smo katastrofo, hujšo kot kdajkoli v svoji zgodovini, polni nacionalnih nesreč. Kdo je kriv? Kriv je imperializem, nosilec in izvor imperialističnih vojn, imperializem, morilec nedolžnih otrok in žena, imperializem, rušilec kulture, imperializem, zatiralec in izkoriščevalec narodov, imperializem – poslednja, zato pa najbrutalnejša stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku. Krivi so nemški in italijanski kapitalistični grabežljivci, ki hočejo doseči z morjem prelite človeške krvi novo imperialistično razdelitev sveta in ki so na svoji zločinski poti razbojniško poteptali tudi narode Jugoslavije. Krivi so angleški in amerikanski imperialisti, ki hočejo ohraniti svoje imperialistično gospodstvo in ki za svoje koristi brezvestno žrtvujejo nevtralne male države. Kriva je naša domača kapitalistična gospoda, ki je s svojo izkoriščevalsko, zatiralsko, koruptno in izdajalsko notranjo ter zunanjo politiko 23 let upropaščala in končno do temeljev izpodkopala obrambno silo narodov Jugoslavije. Kaj sedaj? Naša vera v našo končno zmago je – neomajna. Naša vera temelji na borbeni volji osvobodilnih sil slovenskega naroda, katerega usodo nosi bolj kot kdaj prej na svojih ramenih slovenski proletariat; temelji na spoznanju, da je treba vse pozitivne sile slovenskega naroda združiti, hkrati pa odločno obračunati in prelomiti z izdajalskim meščanskim vodstvom. Naša vera temelji na obstoju socialistične države – Sovjetske zveze – ki je up delovnega človeštva in zatiranim narodom vzor nacionalne svobode, enakopravnosti in pravičnosti. (Dokumenti …, str. 35.) Naj mimogrede omenimo, da je po tej prvi številki Slovenskega poročevalca do konca leta 1941 izšlo še 32 številk in da je septembra 1941 dobil podnaslov Informativni vestnik Osvobodilne fronte.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nagodetov proces julija 1947 – med obtoženimi druga z leve Angela Vode

Zakaj so se preprosti kmečki ljudje v nekaterih vaseh pod Gorjanci tako navduševali za Nemce? Poglejmo najprej v Hrušico, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, ki mu seveda ni prišlo na misel, da bi začel kako pronemško akcijo. To vlogo je prevzel komunist Jože Rukše, kmet in sodar. Za komunistične ideje o novem družbenem redu se je navdušil v Rusiji; v prvi svetovni vojni je bil namreč ujet in je potem več let preživel v ujetništvu. Aprila 1941 se je Rukše, ki nikoli ni skrival svojih komunističnih idej, zelo zavzemal, da bi tudi Hrušica in okoliške vasi prišle pod Nemčijo. Najprej je organiziral postavitev slavoloka na koncu vasi in ga okrasil z nemško zastavo in pronemškim napisom. Hodil je od hiše do hiše in priganjal ljudi, naj izobesijo zastave s kljukastim križem. Svojo agitacijo je podkrepil tudi z grožnjo: »Kdor ne bo imel zastave, se mu slabo piše.« Po zgledu vasi, ki so tedaj poslale deputacije k Nemcem s prošnjo za zasedbo, je nagovarjal sovaščane, da bi tako naredili tudi v Hrušici. Ko se mu to ni posrečilo, se je menda pridružil Gabrčanom. Nemci kljub temu niti v Hrušico niti v Gabrje niso prišli. Takoj po 22. juniju 1941 je Rukše začel agitirati za OF in odpor proti okupatorju. Ker v domači vasi ni imel pravih somišljenikov, je stalno hodil v Gabrje. Maja 1942 so partizani odpeljali v Gabrje župana Brulca, njegovega sina in Alojza Kastrevca. Obtožili so jih sodelovanja z belo gardo in jih obsodili na smrt. Kastrevc je bil med tistimi, ki leta 1941 niso hoteli izobesiti nemške zastave, zato so se ljudje tedaj spomnili Rukšetovih besed: »Kdor ne bo imel nemške zastave, se mu slabo piše.«
O »brezumju pronemške histerije« v podgorjanskih vaseh piše Anton Štampohar v knjižici Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev. Med drugim pove, da so 5. maja 1941 prišli Italijani v Podgrad, kjer je stal zelo visok mlaj z nemško zastavo. Prisotni so bili tudi domači orožniki. Zahtevali so, naj nemško zastavo snamejo in jo zamenjajo z italijansko. Nekateri domačini se tega dogodka še spominjajo. Pravijo, da je nazadnje na mlaj splezal italijanski vojak in zamenjal zastavi. Poglejmo, kaj Štampohar piše o Dolžu:
»Na Dolžu, kamor je 12. maja prišel vojaški oddelek iz Novega mesta in od vaščanov zahteval, naj odstranijo mlaje z nemškimi zastavami, bi skoraj prišlo do spopada. Ženske, oborožene s kmečkim orodjem, so se postavile nasproti vojakom. Da so jih razgnali, so oddali nekaj opozorilnih strelov, nato pa se lotili podiranja mlajev. Da, mlaji. Celo v kasnejšem partizanskem Gabrju jih je bilo postavljenih šest. (Štampohar …, str. 78) Štampohar nam sam vsaj delno odgovori na vprašanje, od kod tolikšno navdušenje za Nemce, ko poroča o učiteljih Jožetu Zamljenu v Šentjerneju in Francu Kimovcu v Podgradu ter njunem prizadevanju za delovanje Društva kmečkih fantov in deklet. Nobena skrivnost ni, da so komunisti imeli na to društvo močan vpliv in da so do nemškega napada na Rusijo imeli Nemčijo za svojo zaveznico.
Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci ne omeni, da bi bilo v Šentjerneju kako navdušenje za Nemce, vendar starejši domačini pomnijo, kako je tedaj njihova šivilja z veliko naglico šivala nemške zastave, dokler ni zmanjkalo rdečega blaga. Znano je, da so Šentjernej nekaj časa imeli Nemci, nato pa so se umaknili Italijanom. Čeprav skušamo razumeti, da se Pirkovičeva zgodba o republiki pod Gorjanci začne šele tisto jutro po 22. juniju, ko na njegova vrata potrka Tomšičev sel iz Ljubljane, ki prinese navodila za začetek vstaje, se ne moremo izogniti pomisleku, zakaj je učeni Šentjernejčan nekatere dogodke pred tem popolnoma zamolčal. Ali ga ni k temu nagnila partijska disciplina? Težko je verjeti, da v tednih pred 22. junijem 1941 Pirkovičevi ne bi imeli nobene zveze z Ljubljano.
Bolj odkritosrčen je glede tega Radko Polič, ki že na prvih straneh svoje knjige Belokranjski odred opisuje navdušenje za Nemce po belokranjskih vaseh: »Zastave nemškega tretjega rajha na nekaterih mlajih v Beli krajini so tisto bridko pomlad izpričevale, da je hitlerjevska propaganda o nemškem novem redu, o delu in kruhu, ki ga bo vsem, ki so voljni pridno delati, priskrbel Adolf Hitler, ponekod tudi v teh krajih padla na plodna tla. Zato so bili tudi v Beli krajini primeri, ko so ljudje javno negodovali, ker so jim napovedali novega gospodarja Italijana, nekateri za Nemce najbolj vneti pa so se napotili poizvedovat čez Gorjance na dolenjsko stran, kaj jim je storiti, da bi se vrnili Nemci. Ponekod so pobirali podpise za Nemce, bili so tudi shodi, kjer so udeleženci, podpihovani od nemških agitatorjev in zaupnikov, vzklikali Hitlerju in veliki Nemčiji in zahtevali, naj pride tudi Bela krajina pod Nemce«. (Belokranjski odred, str. 9) Kot konkreten dokument tega dogajanja navede Polič zapisnik pregleda sodnih zaporov v Črnomlju z dne 14. junija 1941: »Našla sta tudi tri jetnike, kmete s Suhorja in iz drugih bližnjih vasi, ki so izjavili, da so v zaporu od 9. maja, ko so jih pripeljali sem italijanski karabinjerji, torej že 36 dni, ne da bi jih kdo zaslišal. Vsi trije, da so mnenja, da so v zaporu zaradi suma propagande za Nemčijo. Eden, da je pobiral podpise pri sovaščanih za Nemčijo, drugi da je napravil veliko napisno tablo za slavolok z besedilom ‘Heil Hitler’, tretji pa da je šel vprašat v Brusnice, če smejo 1. maja razobesiti na mlaju nemško zastavo. Vsa ta dejanja, da so izvršili pred 7. majem 1941, ko njihove vasi in okolice še ni zasedla nobena vojska.« Polič potem še pove, da so bili kmetje izpuščeni, ko so obljubili lojalnost oblastem, in doda: »Vsi trije so se potem takoj opredelili za OF in ostali njeni zvesti pristaši oziroma borci do kraja, kot tudi vse njihove družine.« (Belokranjski odred, str. 10.) Seveda Polič ne pove, koliko so pri pronemški propagandi pomagali komunisti oziroma kako so jo vodili. Nobenega dvoma ni, da profesor Anton Oven ni bil za Nemce in da je kvečjemu miril tisto evforijo, saj je na takratne razmere gledal popolnoma drugače. Nemci so ga že ob zasedbi imeli na seznamu za aretacijo, zato je iz Ptuja, kjer je bilo njegovo službeno mesto, pribežal v rojstno vas. Prav on je bil med prvimi Belokranjci, ki so jih maja 1942 ubili partizani. So bili med njegovimi eksekutorji tudi tisti trije, ki so bili junija 1941 zaradi agitacije za Nemce zaprti v Črnomlju?
Med obema vojnama je bilo v Žireh dobro razvito čevljarstvo in imeli so tudi sindikalne organizacije. Anton Žakelj pripoveduje v svojih spominih, da sta z bratom Cirilom s težavo ugnala nekega agitatorja, ki je hotel zapeljati žirovsko Jugoslovansko strokovno zvezo v komunistične vode. Rapalsko mejo so Italijani prestopili na veliki petek, 11. aprila 1941. Žirovci jih niso marali in neka delegacija je celo šla klicat Nemce v Gorenjo vas. V nedeljo, 27. aprila, so res prišli v Žiri; bilo jih je kakih trideset in opremo so peljali na vozu s konjsko vprego. Žakelj pove, da »je tik za njimi šlo v sprevodu kakega pol ducata članov Narodne strokovne zveze. Narodna strokovna zveza je bila včasih liberalna, pa so jo prevzeli komunisti. Po sporazumu Ribbentrop-Molotov so bili prepričani, da bo Stalin polagoma zavladal tudi v Nemčiji. Govorilo se je, da so kasneje o tem, koga bodo Nemci preselili v Srbijo, odločali člani Narodne strokovne zveze, kar pa ni dokazano. Je pa res, da je Primc še en teden pred napadom Nemčije na Rusijo trdil v gostilni pri Katri, da je sporazum med Rusijo in Nemčijo večen«.
Tudi Jakob Žakelj, ki ga je okupacija doletela na njegovi kmetiji v Suhem Dolu pri Lučinah, piše, da ob nemški zasedbi po vaseh ni manjkalo niti zastav niti mlajev, nekateri možje in fantje pa da so celo nosili značke s polomljenim nemškim križem, ki se jim je poznalo, da so domač izdelek. »V tistih dneh so bili ljudje od navdušenja za Nemce naravnost pijani in trezen človek se je moral vprašati, od kod vse to, kaj to pomeni. Naštel bi lahko celo vrsto ljudi, ki so se kar topili od navdušenja za Nemce, nekaj mesecev pozneje pa so že bili glavni pri ‘osvobodilni organizaciji’. Prav nobenega dvoma tudi ni, da so bili v mnogih krajih ravno komunisti tisti, ki so predlagali gestapu, koga naj izselijo, da ne bi bil morda njim v napoto, ko pride njihov čas.« Le nekaj tednov po zasedbi je namreč od vasi do vasi že krožil »črni avto«, pobiral zaznamovane in jih vozil v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Med odpeljanimi je bil tudi Jakob Žakelj. Kasneje so prišli še po njegovo družino in jih skupaj odpeljali v Srbijo. Pred odhodom prvega transporta je bilo kar nekaj pripornikov iz Šentvida izpuščenih. Žakelj je večino poznal in spet je moral pomisliti, da o njihovi izpustitvi ne odloča samo gestapo. Skoraj vsi, ki so bili tedaj izpuščeni, so postali kasneje sodelavci ali vsaj somišljeniki revolucionarnega gibanja.
Lepega pomladnega dne leta 1941 se je delegacija neke vasi v Polhograjskem hribovju pripravljala, da gre klicat Nemce. Eden od njenih članov je že dobro uro, preden so se odpravili na ono stran, hodil po vasi in vsakemu, ki ga je srečal, razlagal: »Gremo po Nemce, da bodo pobrali farje.« Torej ne samo delo in kruh, ampak predvsem odstranitev »farjev«. Na Gorenjskem so Nemci to nalogo opravili že v prvih tednih po zasedbi. Naš delegat je to vedel in prav zato je bil navdušen za Nemce. Lahko si mislimo, da je bil ta motiv prisoten tudi pri marsikateri drugi delegaciji, ki je tedaj vabila Nemce v svojo vas, vendar so ga zapisovalci in pričevalci iz previdnosti, da ne bi preveč razkrili, kdo je bil pravzaprav tedaj najbolj zagret za nacističnega okupatorja, izpustili iz svojih pripovedi.

Zaključek

Verjetno bo kdo pomislil, ali je bil pakt Hitler-Stalin res tako važen, da je treba o njem pisati, ko se nam samo od sebe ponuja toliko drugih, precej bolj konkretnih tem. Zakaj bi ugotavljali, kdo je bil največ kriv za tisto pronemško evforijo spomladi leta 1941, ko je bilo vendar v naslednjih letih vojne veliko važnejših dogodkov, ki so jasno pokazali opredelitev vsakega posameznika? Koga danes sploh še zanimajo podrobnosti iz aprila enainštirideset, ki jih zgodovina niti ni registrirala? Tisti, ki so pisali zgodovino, so pač vedeli, kaj je treba poudariti, kaj je pomembno za našo sedanjost in prihodnost! Da, toda če so razmišljali tako kot leta 1940, potem nekaj ni v redu. Če je bilo treba po navodilih kominterne najprej zapirati oči pred nacistično nevarnostjo, nato pa naenkrat brezglavo stopiti v boj proti njej, čeprav je moralo biti vsakomur jasno, da bo ta boj zahteval velikanske žrtve, potem nekaj ni v redu. Ali ne bi tudi tedaj lahko rekli, da se je bil Stalin leta 1941 v Sloveniji pripravljen boriti do zadnjega Slovenca?
V Zborniku Auschwitz-Birkenau, ki je izšel v Mariboru leta 1982, beremo naslednje: »Bilo je očitno, da bo Poljska naslednja žrtev Hitlerjevega pohlepnega osvajanja ‘življenjskega prostora’ za Nemce. V svoji protikomunistični zaslepljenosti je poljska vlada zanemarila življenjske interese svojega ljudstva in odklonila vsakršno sovjetsko pomoč proti nacistični agresiji.« Kako naj Poljska pričakuje pomoč od tistega, ki je leta 1939 sam v dogovoru s Hitlerjem vdrl preko njenih meja, nekaj mesecev kasneje postrelil njene oficirje v Katinu, leta 1944 pa ustavil ofenzivo pred Varšavo in čakal, da so Nemci v potokih krvi zatrli varšavsko vstajo? Toda ostanimo pri domačih temah. Zakaj so spomladi 1942 po Dolenjskem in Notranjskem pobijali tiste, ki leto poprej niso hoteli izobesiti zastave s kljukastim križem? Seveda so tem in mnogim drugim prilepili etiketo izdajalcev. Kako je že rekel Kardelj oktobra 1940 na konferenci v Zagrebu? »Šli bomo v protifašistični boj edino v primeru, če ga bomo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če se bo s tem strinjala Sovjetska zveza.« Ali ni bil torej antifašizem, ki ga letos praznujemo, zaradi komunistične revolucije in po njenih merilih?