Avtor: Anton drobnič
Že nekaj let pred drugo svetovno vojno so naši rdeči tovariši sklenili, da je treba začeti narodnoosvobodilni boj. Zato je očitno, da s tem izrazom niso mislili na boj proti okupatorjem, saj jih tedaj še ni bilo. To je samo komunistični izraz za razredni boj, za nasilno socialno revolucijo, za boj za osvoboditev ljudstva (srbsko: naroda) izpod kapitalistov in imperialistov. Od leta 1921 naprej so s komunistično revolucijo nekajkrat poskusili, vendar jim v normalnih razmerah ni uspela. Po zgledu Leninovih boljševikov iz leta 1917 so se nato odločili, da bodo v pričakovani prihodnji vojni sodelovali samo v primeru, če jo bo mogoče izkoristiti za revolucijo.
Zato so leta 1941 na vse načine izpodkopavali in ovirali obrambo Jugoslavije, češ da gre za obrambo kapitalističnih izkoriščevalcev. Navdušeno so pozdravili nacistične okupatorje, velike zaveznike Stalinove Sovjetske zveze. Naš normalni svet je padel s tečajev, preplavila ga je velika nenormalnost, plodno polje za komunistično rovarstvo in prevare, za nasilno osvojitev absolutne oblasti. Še posebej so bili veseli nemških okupatorjev, ki so z germansko brutalnostjo opravili mnogo nasilja namesto njih, ko so na primer pregnali najbolj zavedne slovenske izobražence, zlasti duhovnike in učitelje, pobili komunistom neposlušno junaško Šarhovo četo na Pohorju in na Frankolovem obesili jetnike iz Starega piskra v Celju, ki po begu iz ječe niso hoteli k partizanom, ampak so se rajši vrnili v nemški zapor. Prav je, da so jih obesili, je poudaril partizanski funkcionar, drugače bi jih morali pa mi po vojni.
Na italijanskem okupacijskem področju so vsaj do julija 1942 takšne čistke morali opravljati partizani sami, ker jim Italijani razen streljanja talcev po izboru OF in dobave nujne vojaške opreme sprva niso bili toliko v pomoč kot Nemci. Zato je vsako večje partizansko taborišče imelo tudi svoje morišče, po navadi kakšno kraško jamo ali brezno, kot je bila Krimska jama, kjer je poveljeval Bojan Polak - Stjenka, krvavi politični komisar pa je bil Fric Novak – ali brezna Kozlovka, Žiglovica, Brezova reber in druga. V jame in brezna so partizani množično metali žive ali mrtve može in žene, mladce in dekleta, matere in otroke. Še po osamosvojitvi je star partizan s slastjo razlagal, da so v Krimski jami »babe še tri dni javkale«. Večinoma so jih prej še grozovito mučili, posiljevali in sramotili.
To krvavo opravilo za partizane na začetku ni bilo lahko delo. Tudi oni so bili vzgojeni in so prej živeli v civiliziranem svetu, v krščanski in razsvetljenski Evropi. Še zdaj pripovedujejo, da so večinoma bili verni ljudje, krščanski socialisti in podobno. Vedeli so, kaj je poštenje in odgovornost, zavedali so se, da sta človeško življenje in njegova svoboda sveta. Pa vendar, ko so se podali ali so pristali na službo v komunističnem ljudskoosvobodilnem prevratništvu, so morali ropati, so morali mučiti in so morali ubijati. To ni bilo ropanje po sovražni deželi, to ni bilo ubijanje tujih vojakov v vojni, na fronti, kjer ni mogoče spoznati ali razločiti sovražnikovega obraza, kjer ni mogoče videti, koga so ubile granate, ki jih vojak izstreli na drugo stran hriba, ali bombe, ki jih vojak meče z letala visoko nad oblaki. To je bilo ubijanje iz obraza v obraz, iz oči v oči, ubijanje soseda, s katerim sta še pred letom skupaj kosila, to je bilo ubijanje dekleta, ki je še pred meseci bilo z ubijalcem na isti veselici, to je bilo ubijanje duhovnika, ki ga je malo prej učil ljubezni in poštenja, ubijanje sošolca, znanca ali celo sorodnika. Nobeden ni v roki držal orožja in meril na ubijalca, potrebna ni bila nobena obramba, saj so žrtve imele zvezane roke. To pobijanje ni bila vojna, ni bilo nič vojaškega, bilo je samo zavesten in premišljen umor svojih bližnjih.
Da so partizanski poveljniki takšna nečloveška dejanja mogli ukazati in jih njihovi podrejeni izvršiti, so oboji morali zadušiti svojo vest, zamrzniti svoje srce in zatajiti svoje poštenje in pamet. Z vsako mučeno in umorjeno žrtvijo so ubili in v brezno sovraštva vrgli tudi del svojega srca, svojega poštenja, del svoje duše. Ob zavzetem delu so kmalu ostali brez duše in njihov ubijalski posel je postal lahek, brezdušno vsakdanji. Že med vojno so pobili okrog 6000 nedolžnih Slovencev, po vojni pa se je njihova morilska sla razširila brez meja in uničila več deset tisoč življenj. Ne morem pozabiti, kako je leta 1949 tedanji oficir KNOJ-a Dušan V. skupini zapornikov prostodušno razlagal, da je spomladi 1945 pri Laškem pobil čez 3000 jetnikov in nato v mariborskih zaporih v eni noči še 250 zapornikov po jetniških celicah. Bil je topel pomladni večer, vendar nas je zmrazilo do srca, ker smo iz njegovih hladnih besed čutili, da je tudi njegova duša ostala v nekem temnem breznu. Tako so se po komunističnem ukazu v breznih sovraštva izgubile tudi duše mnogih drugih partizanov, da so zmogli opraviti krvavo tlako nad svojimi brati.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: DELO 1941, št. 2 (ponatis 1947 – CZ, Ljubljana)
Po šestdesetih letih so ti tovariši tudi pred telesnim koncem, eni še vedno brez duše, drugi z zmedeno zavestjo, tretji s strahom pred neznano prihodnostjo, ki ni več v njihovi oblasti ne na tem in ne na drugem svetu. Mnogi bi radi poiskali svojo dušo, jo uredili in očistili ter jo pred odhodom s tega sveta vsaj malo razbremenili. Stari in nemočni bi pri tem potrebovali pomoč in sodelovanje svojih tovarišev, svoje organizacije. Njihovi voditelji pa za kaj takega nočejo niti slišati. Trdovratno branijo pridobitve revolucije, svoje položaje in šestdesetletne privilegije. Ujetim dušam svojih sodelavcev ne pustijo zbežati iz brezen sovraštva. Še naprej jih vežejo s svojimi starimi miti o boju proti okupatorju, ki bi ga po eni strani radi na vse načine očistili in ločili od krvave revolucije, po drugi strani pa ne priznajo niti revolucije in ne njenega nasilja. Nasprotnikom glasno zamerijo, da njihov boj proti okupatorju enačijo z revolucionarnim nasiljem, sami pa takšne ločitve med dobrim in zlim ne znajo in nočejo narediti. Tudi ne morejo, saj sami zagotavljajo, da je oboje neločljivo združeno in povezano. Kadarkoli kdo omeni medvojno komunistično revolucionarno nasilje, vedno se v tem prepoznajo partizanski voditelji in to štejejo za napad na svoj »boj proti okupatorju« ali t. im. NOB. Če poti iz tega shizofrenega stanja ne najdejo voditelji, kje naj pomoč in rešitev za svoje duše iščejo njihovi člani? Ostajajo izgubljene duše v breznih sovraštva z vsem hudim, ki ga sovraštvo rodi.
Po že tretji in najbolj jasni izgubi oblasti na lanskih jesenskih volitvah so voditelji in izbranci nekdanje totalitarne družbe zagnali najhujši preplah. Na vseh točkah, ki jih obvladujejo, obvladujejo pa še vedno skoraj vse oblastne, družbene, gospodarske in kulturne položaje, izkoristijo vsako priliko ali nepriliko za oznanjanje in slavospeve svoji zlagani zgodovini. Nič jim ni nerodno, ko slovenski samoobrambni odpor proti medvojnemu komunističnemu nasilju še vedno razglašajo za izdajalsko kolaboracijo, ugovore popljuvanih pa za sejanje novega razdora. V zaslepljenem sovraštvu niso sposobni spremeniti niti svojega totalitarnega govora, kaj šele da bi bili pripravljeni s svojimi drugače mislečimi rojaki sesti za mizo in se po 60 letih pogovarjati o dejstvih.
Zadnje mesece je naše rdeče tovariše hudo prizadel italijanski film Srce v breznu, ki je prelomil šestdesetletno zaroto molka o zločinih, ki so jih med vojno in po njej zagrešili komunistični partizani in italijanski fašisti. V filmskih morilcih z rdečo zvezdo so se že vnaprej prepoznali slovenski partizani, čeprav jih film ne omenja. Vznemirili so se, ker film ne kaže tudi fašističnih umorov, da bi z njimi lahko opravičili svoje poboje. Še v enaindvajsetem stoletju so prepričani, da je namesto z zakonom na zločin treba odgovoriti z zločinom, na slab film pa kar z oklicem izrednega stanja v državi. Pokazali so, da so v demagogiji in prevari povsem enakovredni svojim fašističnim tekmecem.
Neofašističnim tekmecem pa naši tovariši niso enaki samo v lažnem prikazovanju polpretekle zgodovine, ampak tudi v grobem zapostavljanju svojega naroda pred svojimi partijskimi koristmi in pridobitvami revolucije. Tako kot vedno doslej se tudi tokrat pred fašistične napade in njihove obtožbe za zločine niso postavili rdeči junaki sami, ampak so pohiteli pred te obtožbe poriniti ves slovenski narod in celo njegovo državo in se ne obotavljajo vse hujskati v sovraštvo proti sosedni državi. Slovenski narod in državo so tovariši zopet brezdušno zastavili za skrivanje svojega nekdanjega internacionalističnega terorja in svojih sedanjih laži.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: DELO 1942, št. 4 (ponatis 1947 – CZ, Ljubljana)
Seveda pri tem ne gre za tovariško tekmovanje s fašisti v nečastnem obnašanju, ampak za paničen strah, da bo prelom sporazumnega molka o njihovih zločinih zbudil vest in razum slovenskih ljudi in jih pripeljal do spoznanja, da je t. i. NOB tako po resničnem namenu kot po dejanskem izidu bil predvsem breznarodna komunistična revolucija, ki se je s krvavim nasiljem dokopala do totalitarne oblasti in jo nato z dobro plačano pomočjo istih borcev vzdrževala pol stoletja. Ustrašili so se, da bodo na dan prišli ne samo poboji Italijanov, ampak tudi množično pobijanje Slovencev, ki jim idejno in politično niso bili pogodu.
Zadnji vodja totalitarnega sistema in vojak revolucije Milan Kučan se neznosne more, da bo ljudstvo zvedelo za resnico, skuša rešiti s ponujanjem nekakšne sprave med predsedniki treh držav. S tem bi slovenski narod in državo tudi formalno postavili na mesto komunističnih zločincev. Taka zamenjava nekdanje partije s sedanjo državo bi zločine NOB nacionalizirala, jih spravila v muzej in v novo pozabo. Upajmo le, da slovenska oblast takšnemu interesu prehlajenih duš ne bo nasedla.
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Vrata Tamino Petelinšek
Bolj kričavo in manj resno se tega posla loteva drugi vojak revolucije in sedanji predsednik njenih borcev Janez Stanovnik. Manj resno zato, ker Kučanovo trditev o več resnicah jemlje dobesedno in pri tem pozabi, kaj je rekel včeraj. To mu ne dela težav, saj zanj resničnosti sploh ni, vse je samo videz. Zanj zgodovina ni nekaj, kar se je zgodilo, zato soglaša s Kocbekom, da je zgodovina samo preteklost, gledana skozi očala sedanjosti. Skozi očala sedanjosti zato na dogodke gleda drugače, kot jih je nekoč doživljal. Osupljivo priznanje, da njegovim opisom preteklosti ne gre verjeti, ker je ne opisuje tako, kot jo je doživljal. Očitno so po takšni poti prišle na dan tudi njegove ljubeznive »pokveke«.
Teorijo komunističnih resnic po vsakdanjih potrebah Janez Stanovnik rad praktično uporablja tudi v svojem javnem nastopanju. Tako je npr. lanskega julija na Pokljuki grmel, da »med vojno o revoluciji nismo nikoli govorili«, kar naj bi pomenilo, da revolucije ni bilo, saj so si to izmislili komunisti po vojni. Pred nekaj tedni pa si je na vprašanje Mladine o žrtvah revolucije nadel drugačna očala in povedal drugo resnico: »Tisti, ki je o revoluciji največ govoril, smo bili mi, krščanski socialisti. Komunisti med vojno niso hoteli govoriti o revoluciji, so jo pa delali.« Tako, z očali trenutne sedanjosti revolucijo lahko vidiš ali pa je ne vidiš. S takimi očali po potrebi lahko genocidno morijo več deset tisoč političnih in idejnih nasprotnikov ali – kot pravi Janez Stanovnik – »pobijanje vsevprek« lahko mimogrede spremeniš v »najbolj veličastno razdobje v naši narodni zgodovini«. Potem lahko zahtevaš, naj država slavi prvo totalitarno vlado, odgovorno za slovenski holokavst kot rešiteljico slovenstva. O, kako pripravno in koristno je biti brez duše! Vse je v ustreznih očalih!
V breznu sovraštva izgubljene duše zato zaman čakajo na pomoč in rešitev od svojih višjih tovarišev. Ti sedaj skrbijo za nacionalizacijo nasilja in čiščenje svoje preteklosti ter za novo klevetanje slovenskega odpora proti nasilju. Duše ne potrebujejo, zadoščajo jim stara očala in novo sovraštvo.