Avtor: Ana Gaberščik

Na rob strmine ob reki so, že dolgo tega, posadili divje kostanje. Tja sta najraje zahajala. Pahljačasto listje je prestrezalo droban dež, ki je bil v tistih časih za april nekaj običajnega. Pršenje iz megle ji je svedralo lase po čelu in na sencih. Njena dolga rumena kita pa je nenavadno ubogljivo počivala na desni rami. April, ki se je prevešal v maj, je že davno pometel vse suho jesensko listje. V zraku je mehko dišalo in ljudje so vedeli, da bo kmalu poletje.


*
Ko je Mirina pred nekaj meseci prejela njegovo, za tiste čase hudo neobičajno, razglednico, se ji je zazdelo, da mu vsekakor mora odgovoriti. Razglednica v temnorjavih odtenkih je predstavljala eno od dvoran v palači Uffizi. Še bolj nenavadno pa je bilo besedilo:
Spoštovana gospodična,
včeraj sva se mimogrede srečala pri gospej Viktoriji. Zelo rad bi Vas spet videl. Sporočite mi, prosim, na gornji naslov, kdaj in kje bi se lahko srečala. Morda bi Vas lahko počakal, ko boste odhajali od klavirja?
S spoštovanjem Peter B.
Mirina je razglednico večkrat prebrala. Nazadnje je znala besedilo na pamet. Pa še vedno ni dobro vedela, kaj naj stori.
Peter B. zanjo ni bil neznanec. Resda se nista prej še nikoli videla, vendar je o njem marsikaj vedela. Tisti decembrski četrtek je to védenje dobilo tako rekoč telesno podobo. Srečala sta se med vrati. Dobesedno med vrati, kajti v stanovanju gospe Viktorije je bilo vse ogromno, tudi vrata. Dvokrilna, visoka in izredno široka, so povezovala klavirsko sobo in salon.
Rahlo je zardela od presenečenja. Končno, po vseh zgodbah o družini B., sta si s Petrom stala iz oči v oči. V tistem trenutku brezčasja res ni vedela, kaj pravzaprav želi.
Tvegati in dopustiti, da se razblini podoba, ki si jo je o njem domišljijsko izrisala sama? Mu pogledati v oči, kot da je zanjo popoln neznanec? Ali pa raje povesiti pogled in ga le skrivoma opazovati?
Ko mu je segla v roko, je res povesila oči. Ni še prenesla njegove podobe. Nekako prečokat se ji je zdel. Skoraj pobegnila je po dolgi, ozki predsobi proti vhodnim vratom.
Potem pa taka razglednica in tako besedilo! Strahopetno se je odločila, da mu ne odpiše. Naslednjič jo je čakal na stopnišču v tretjem nadstropju. Ves čas se je bala, da bi ju kdo videl. Sovražila je zgodbe, ki so si jih o svojih otrocih izmišljali odrasli. Ni si želela, da bi napletali in napletli kakšno ganljivo ljubezensko zgodbo.
*
Kljub vsemu je prihajala pod kostanje, kajti njuni pogovori so bili zanjo kot čarobni opoj. Svet, v katerem so živeli, je zaradi teh srečanj spreminjal podobo. Najpogosteje sta izbrala tretji kostanj na desni strani drevoreda. Košate veje so segale daleč preko lesenih okroglic, ki so varovale sprehajalce pred strmim bregom nad reko. Najlepše na tem kostanju so bili rdečkasto nadahnjeni cvetovi, ki so rahlo uveli padali in se ji zapletali v lase. Mirina, obsuta s cvetjem, je dobro čutila, da mu je ravno taka všeč. V njegovem občudovanju je bilo nekaj mirnega, nevsiljivega. Kot da sta si blizu in vendar daleč. To njegovo nenasilno občudovanje je okoli nje spletalo mrežo, v kateri se je počutila varno. Pa vendar popolnoma svobodno. Pajčevino, v katero sta se zapredala, je pravzaprav pletlo brezčasje.
Neštetokrat sta stala ob ograji in zrla na reko. Bila je mirna, nasičeno zelena, pot do najbližjega mostu v daljavi. Peter ni bil niti malo podoben njenim sošolcem. Ti so svoje občudovanje kazali tako, da so jo vlekli za kito ali ji skrili dežnik. Peter je bil v resnici drugačen, vendar ne le zato, ker je bil nekaj let starejši. Takrat še ni vedela, v čem je ta njegova drugačnost. Samo nejasno jo je videvala v prebliskih njunih pogovorov. Mnogo let kasneje, ko ga že ni bilo več, je v vsej jasnosti zagledala vse tisto, kar ga je takrat ločevalo od drugih.
*
Gospa Viktorija je Petrovo mamo, gospo Veroniko B., dobro poznala. Bila je njena učenka. Ena najboljših. Čeprav ji je zamerila, da se je kar tako na vrat na nos poročila, tako rekoč pobegnila od doma in odšla z možem v Maribor, si ni mogla kaj, da ne bi v srcu ohranila do dekleta neke prav posebne naklonjenosti. Naj so govorili o njej karkoli (in opravljivke so imele kaj pripovedovati), vedno je našla za njeno ravnanje opravičilo. Gospa (pravzaprav gospodična) Viktorija, ki se zaradi bolne sestre Ide, papana in mame, rojene baronese Schweiger, nikoli ni poročila, je drobno in krhko Veroniko na tihem občudovala. To, kar sama nikoli ni zmogla, je storila ta njena neopazna, pridna deklica. Ne da bi premišljala in tehtala, se je prepustila življenju.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Cvetoča pomlad Mirko Kambič

Življenje pa je takrat pričelo hoditi čudna pota. Že čez nekaj let se je spoprijateljilo s smrtjo. Tako se je dogodilo, da je bil ing. arh. Bogdan B. kmalu po prihodu Nemcev v Maribor ustreljen kot talec. Moževa smrt je svetlolaso Veroniko zaznamovala, ob nemški zasedbi ni dobila »domovnice«. Bila je na seznamu sumljivih oseb, določena za čimprejšnji izgon iz rajha.
Ko je dobila bratovo sporočilo iz Ljubljane, se ji je ob pogledu na orumenelo razglednico z reko prikradel na čelo odblisk nasmeha.
Draga Veronika,
kot vidiš, reka še vedno teče, in tudi naše kopališče na drugi strani vrbja je še tako kot nekoč. Na njivi je spet koruza, deteljo za zajčke pa letos kosim na spodnjem koncu. Prisrčno te vsi pozdravljamo
tvoj brat Vanč«
Po tem sporočilu se je Veronika odločila za tvegano pot, pot brez potrebnih dokumentov zasedbenih oblasti. Z otrokoma se je vsako popoldne oblekla, kot da gredo na krajši sprehod. Hodili so sem in tja ob železniški postaji in opazovali vlake. Te sprehode so ponavljali vsak dan, ob približno istem času. Skorajda vsi so jih že poznali, slovenski železničarji in nemški vojaki. Včasih ji je celo uspelo, da se je z očarljivim nasmeškom izmuznila mimo straže na peron. Tam je s hrepenenjem opazovala ljudi, ki so se vzpenjali na vagone. Toda njen čas še ni prišel. Vedno znova se je vračala z otrokoma skozi glavni vhod mimo straže v mesto.
Nje in otrok so se morali privaditi. Tako zelo kot so se že privadili na svetilke, na cvetje v čebrih, na klopce, na pipo s pitno vodo … Nazadnje mlade sprehajalke z otrokoma res niso več ne ustavljali ne karkoli spraševali. Postala je tako rekoč del postajnega inventarja. Za tisti čas nepogrešljivi del. Bila je kot privid sveta, za katerega so vsi, tuji vojaki in domačini, vedeli, da izginja, o katerem pa so v najglobji notranjosti še vedno upali, da bo ostal brezčasno večen.
Nekega dne si je Veronika kupila vozni listek in se pomešala med begunce, otovorjene s kovčki in zavitki. Kar utonila je v množici na peronu. Hitro se je zrinila v najbližji vagon. Urejena, z majhno ročno torbico v roki in otrokoma na kolenih je karseda neopazno sedla v kot ob okno. Nikomur ni prišlo na misel (vsaj zdelo se je tako), da bi utegnila zapuščati nemško zasedbeno ozemlje. Dajala je vtis, da gre z otrokoma na kratek obisk k sorodnikom ali prijateljem v eno od mest ob progi. Edina prtljaga je bila namreč volnena jopica, ki jo je imela ogrnjeno preko ramen. Bila je zadnje Bogdanovo darilo. Toplota, ki se ji je nevidno razlivala po telesu, je že dolgo, od dneva Bogdanove aretacije, počivala v njenem srcu. Tam je bil tudi spomin na njegovi trdni, topli roki. Sedaj je bila sama. Nihče več je ni varoval.
*
Ko se je vlak ustavil na postaji blizu sotočja, so s pretvezo, da sta otroka žejna, zapustili vlak. In utonili v bližnji travi. Do večera so ostali vsi trije poskriti v vrbju. Reko je na tistem kraju zelo dobro poznala, saj so se pred vojno poleti hodili tja kopat. Ko se je dodobra stemnilo, si je oprtala enega na hrbet, drugega je objemala v naročju in zabredla v ledeno mrzlo reko.
Mirina je kasneje velikokrat premišljevala, koga od dvojčkov je gospa Veronika prenesla v naročju preko reke. Vedno znova se ji je zdelo, da je to moral biti Peter.
Njegovo telo je bilo sicer čokatih oblik, na obrazu in v očeh pa je lebdela za moškega neobičajna milina. Mirina je slutila, da se je je navzel tisto noč pobega preko nemško-italijanske meje, ko je varno počival na materinem srcu. Kasneje ji je prihajalo pogosto na misel, da so ostali živi, ker je vojaka v bunkerju zmotila misel na dom. Ko je ugledal senco kot dih krhke žene z dvema otrokoma, mu je otožnost zapredla srce. Sanjski privid sredi reke je v njem priklical v spomin čase, ko je bil še človek. In bunker je ostal nem.

Ko se je začelo svitati, je gospa Veronika, mokra in premražena, že prišla do koruznega polja, ki ga je dobro poznala. Otrokoma je v naročju nanosila v koruzje sena iz bližnjega kozolca. Pokrita z njeno jopico sta v trenutku zaspala. Ona pa je spodvila premražene noge in mirno čakala.
Veronika je bila lepa. Njena lepota je bila nekaj posebnega. V njej sta se skladno prelivali nepojmljiva milina in za krhko dekle neobičajno hladna trdnost. Njen nasmeh je bil še vedno dekliški, vendar ne več otroško igriv in lahkoten. Bil je kot poslavljajoča se pesem, ki se oglaša iz daljave. Oči so še vedno gledale z nasmeškom, vendar je njihov pogled zrl v notranjost. Kdor se je z naklonjenostjo zazrl v Veronikine oči, je opazil nevidno meglico, ki je ločevala njen in tukajšnji svet.
Ko je tako sedela med steblovjem koruze in pogledovala na dvojčka, se je meglica zgostila v solze. Skozi listje je zagledala Vanča. Prihajal je s košem in koso čez ramo. Kot ji je napovedal na tisti razglednici z reko. Dobri, zvesti, dragi Vanč. Njemu ni bilo treba nikoli nič razlagati. Vse je vedel, še predno si mu povedal, in še bolje kot ti sam. Ko se je sklonil k njej in jo pobožal, se je vsa njena trdnost zmehčala v neizjokano bolečino.
»Bogdana ni več,« je tiho rekla kot v hudih sanjah. »Hoteli so mi vzeti tudi otroka.«
Pogladil jo je po laseh. Brez besed. In stisnil k sebi kot nekoč, kadar jo je bilo strah. »Mama te pozdravlja. Ne boj se, saj si naša. Nekaj mleka in košček kruha za Petra in Pavla sem ti prinesel. Zvečer se vrnem.«
Ko je padel mrak, se je Vanč res vrnil. Dvojčka je na njuno veliko veselje postavil v velikanski koš in si ga oprtal na ramo. Veronika pa je v predpasniku bosa drobila ob njem. Torbico, lakaste čevlje in jopico sta skrila v košu čisto na dno. Karabinjerji na bloku so se smejali, ko so zagledali fantiča v košu. Ko jim je Vanč povedal, da je svetlolaska ob njem njuna mama in njegova »sorella« na počitnicah, so na prepustnico kar pozabili. In tako so že v trdi temi srečno prišli pod kostanje na domačem dvorišču.
Veronika se je z otrokoma naselila v sobi pod streho. V njej so ostali ves čas vojne in tudi potem, ko so njihovo hišo zasedli tuji ljudje in ko je njihova znana predmestna gostilna postala obrat družbene prehrane. V njej so se prehranjevale delavke iz bližnje tovarne. Mama tistih časov ni več doživela. Srce ji je onemoglo že nekaj mesecev po Veronikinem pobegu v Ljubljansko pokrajino. Kdo ve, ali od veselja ob hčerkini vrnitvi ali od žalosti nad vsem prestanim.
Tujka v rodni hiši je Veronika ob večerih zrla z line pod streho na domače dvorišče. Vojna in novi časi so ji vzeli skorajda vse. Pogleda na cvetoče kostanje in spominov pa ji nova oblast ni mogla nacionalizirati.
*
V podstrešni sobi na Zaloški cesti 283 se je začela Petrova drugačnost. Mirina jo je s srcem zaslutila vsakokrat, ko sta v zavetju kostanja zrla na reko in ko so besede med njima zaplahutale kot metulji na cvetočem travniku.
Tisto popoldne je z njegovega obraza zavela otožnost. Vprašujoče se je zazrla vanj, on pa je segel v notranji žep in izvlekel majhno, zelo majhno denarnico. Mirini se je zdelo, da je popolnoma prazna. Potem pa je v njej vendarle nekaj našel. Ko je razprl prste, je v vdolbini dlani ugledala obraz neznane ženske. Ozek obraz z velikimi, prestrašeno žalostnimi očmi. Ustnice so se lahno razprte skušale nasmehniti.Vrat je bil razgaljen kot da se je v naglici oblekla. In bluza je bila vsa pomečkana. Mirina je kot ohromljena zrla v Petrovo dlan.
Kot moledujoč vzdih je zaslišala njegov glas: »Spet so bili pri nas. Vse so premetali. Mamico so nama odpeljali.«
Mirina je slišala besede, pa se ji je zdelo, da ne sliši prav. Spadale so v čas vojne. Te pa je bilo že davno konec. Pogled ji je begal sem in tja, med razprto dlanjo in njegovim obrazom.
Morda je Peter v njenih še vedno otroških očeh zagledal strah, ki sta ga on in Pavel že davno premagala. Samogibno je stegnil roko, da bi jo pomiril. Ko mu je Mirina pogledala v obraz, se mu je običajna milina že utapljala v breznih doživetega.
»Prišli so zaradi strica Vanča,« je zaslišala njegov glas. Bil je trd, oster kot kamenje v kamnolomu. »Mamica mu je poleti pripravila nahrbtnik. Tudi gojzarice in cepin. In pulover, če bi bilo mraz.«
Glas mu je postajal mehkejši, ko je govoril o mami. Mirina je vedela, da bo temu milemu glasu prisluhnila. Ta bo vse povedal in prav nič ji ne bo treba spraševati. Potem mu je glas neopazno zatrepetal.
»Mamo so tepli, da bi povedala, kje je Vanč. Mamica pa je samo ponavljala, da ne ve. Da je šel v hribe.«
Kot zastrupljeno želo so se zabodle Petrove besede vanjo. Mirina je razumela vsako besedo, vsaka zase je imela smisel, povezane v celoto pa so prihajale iz sveta, ki ga ni poznala. Kdo je tepel gospo Veroniko ? Miličniki? Kako le so jo mogli tepsti, zakaj? Gospo Veroniko, ki so ji Nemci ustrelili moža!? Njen svet se je čudno zamajal.
Mirina se je zagledala v Petrov obraz. Bil je skorajda siv in na njem ni bilo več tiste nežne miline. V trenutku je dojela, da bo morala stopiti v njegov čas. In da bo njegov čas postal za vedno tudi njen čas.
»Mamo so odpeljali. Celo noč sva s Pavlom premišljevala, kaj bo z mamico in ali jo tepejo. Zjutraj, navsezgodaj, so spet prišli. Najprej so govorili s Pavlom. Rekel je kot mamica, da je šel stric Vanč v hribe. Potem sem prišel na vrsto jaz.«
Petrov glas je postajal vse tišji. Kot dih. Mirini se je zdelo, da bo vsak hip onemel. In potem so se začele valiti ogromne skale in legati na njeno srce.
»Rekli so mi, da bodo mamico ustrelili. Če pa povem lepo po pravici, kako je bilo z Vančem, bo mogoče samo zaprta. Ustrašil sem se, da bo morala mamica res umreti. In da bova potem ostala s Pavlom čisto sama na svetu. Povedal sem jim, da sva stricu Vanču nesla nahrbtnik. Da nas je čakal v gozdu. Da sva šla z njim do neke koče, visoko v hribih. Da je rekel, da gre med svobodne ljudi. In da morava midva s Pavlom varovati mamico, ker njega ne bo več domov.«
Mirini se je zdelo, da se čas vali kot pobesnela reka. Da jo nosi daleč stran od otroškega sveta. Pogledala mu je v obraz, ko se je utrgalo iz njega:
»Izdal sem ju, mamico in Vanča sem izdal, Mirina! Mamico bodo obsodili, ker je pomagala stricu pobegniti čez mejo.«
Nekje daleč v globini možgan so ji zakljuvale misli. Vse v njej se je uprlo. V očeh se je kot oblak vodnih kapljic razlilo razočaranje. Nad svetom, v katerem ji je bilo ukazano živeti.

Peter ni nič več rekel. Stisnil jo je k sebi, kot da jo hoče obvarovati lastne bolečine. Nič ni spraševal. Mirina mu je bila za to hvaležna. Zanjo je svet postajal drugačen, zaradi gospe Veronike in Petra. In zaradi Vanča, ki ni mogel in hotel živeti v zaukazanem svetu. V bolečini, ki jo je komajda lahko prenesla, se razcvetelo nekaj presežno, brezčasno lepega. Človeška toplina med moškim in žensko.V naklonjenosti, ki sta jo čutila drug do drugega, o ljubezni bi komajda lahko govorili, ni bilo nič vznemirljivo nemirnega. V njej je mirno tekla reka brezčasja.
Njuna srečanja v kostanjevem drevoredu so bila počivališča na poti, katero jima je bilo dano prehoditi skupaj. Nekega dne, bilo je že poletje in na kostanjih ni bilo več rožnatih cvetov, samo drobne svetlozelenkaste ježice so prosevale skozi temno listje, sta se Peter in Mirina zadnjikrat srečala na obrežju reke. Da poslednjič, takrat še nista vedela. Reka blaženega brezčasja ju je še varovala pred ostrino časa.
*
Tisto jesen je jugoslovanska ljudska armada ugotovila, da bo Peter domovini koristen, če bo skrbel za mule, mezge in konje nekje med Nišem in bolgarsko mejo. Da se je po maturi vpisal na univerzo, jih sploh ni zanimalo. In da ni samo polpismen, tudi ne. Njih je zanimal samo dosje, ki ga je spremljal na vseh njegovih poteh. V dveh letih je Peter na bolgarsko-jugoslovanski meji osamljen z dolgimi koraki prehodil svoj čas do konca. Ko se je vrnil domov, je samo prestopil v večno brezčasje.