Avtor: Justin Stanovnik

Veliki premiki v politiki in kulturi, ki so se zgodili v preteklem stoletju v Sloveniji, nas silijo, da znova premislimo vlogo, ki jo ima kristjan v javnosti.
Naloge bi se lahko lotili na različnih koncih, in kakor bi katerega izbrali, bi se pred nami odprli različni razgledi. Javnost ima torej različne podobe ali različna polja, še prej pa je treba vedeti, da je o njej mogoče govoriti v dvojnem smislu: kakó na káko veliko duhovno skupino, kakor so kristjani, javnost gleda in kakó káka velika skupina, kot so kristjani, javnost oblikuje. Tudi za mesto, ki ga ima kristjan v javnosti, velja torej, da ima svoj trpni in tvorni vidik. Oba sta med seboj povezana, tako da sta drug od drugega odvisna, ko pa o njiju govorimo, je mogoče vzeti v premislek vsakega posebej.
Odločili smo se, da si bomo mesto kristjana v javnosti ogledali v njegovi tvorni vlogi: v tem, kako in v čem kristjan javnost oblikuje – torej ne v tem, kako javnost na kristjana gleda, kako ga ceni, kakšen je njegov položaj, ampak v tem, kako kristjan prispeva k njeni podobi, k temu, kakšna je. In tu spet ne bomo govorili na primer o politiki: o tem, kakšno politično prisebnost izkazujejo kristjani, kakšno pamet ali kakšno nespamet, o tem, kakšni politični talenti izhajajo iz naše sredine, kakšna je njihova zvestoba ali nezvestoba. Tudi ne bomo govorili o tem, koliko kristjani prispevajo k gospodarskemu razvoju naroda in države; tudi ne o tem, kaj pomenijo kristjani v umetnosti, v literaturi, v slikarstvu, v glasbi, v arhitekturi, ali so kristjani torej ustvarjalci ali niso ustvarjalci. O vsem tem ne bomo govorili, čeprav smo izbrali tvorni vidik. Pač pa bomo govorili – v mejah, ki jih postavlja zapis v četrtletniku – o nečem mnogo bolj preprostem, a še zdaleč ne nepomembnem, o nečem, kar je tako blizu nas, da nihče ne more reči, da se ga ne tiče in da ni njegova stvar. Govorili bomo o krščanski kulturi – v tisti obliki, ki se pretaka med nami vsak dan in pripoveduje, kakšni ljudje smo. Ne v intimnosti svoje zasebnosti, ampak takrat, kadar smo sredi ljudi ali v javnosti. In ker smo v Sloveniji, kjer se je uveljavila katoliška realizacija krščanstva, bomo seveda govorili o katoliški kulturi.
Ko bomo rabili besedo kultura, bomo mislili na bistveno kulturo: na to, kaj mislimo o sebi in kaj o drugih, kaj o življenju in kaj o smrti; o tem, ali ima naše obstajanje smisel ali ne – ali je mogoče zagledati in postaviti končne cilje ali pa nam ne preostane drugega, kot da tja v dan prebijamo svoje dneve. Na tako bistvene reči bomo mislili, a ne po sebi, ampak po tem, kako se odražajo v našem vsakodnevnem obstajanju. Danes je tako, mar ne, da lahko rečemo, da je malo ljudi lačnih, da malo ljudi res prezeba, da skoraj vsakega zvečer čaka nekje postelja, a čutimo, da se hkrati tudi ne moremo izogniti drugi trditvi: Človek je v krizi. In ko pravimo, da je človek v krizi, vemo, da je v krizi njegova kultura.
Kakšno vlogo in kakšno mesto imajo katoličani v takem času? Kaj lahko naredijo? Vidite, kaj lahko naredijo: iz svojega izročila, iz nespornih dosežkov srca in duha, v katere se je dvignila njihova tradicija, in iz besedil, ki so jim zaupana, da jih hranijo in ohranjajo – ohranjajo jih tako, da jih v vsakem času na novo razumejo – iz zavesti, da posedujejo to dvoje, lahko izoblikujejo kulturo za vsak dan. To pa pomeni kulturo, ki se bo zgledovala v visokih vzorih in napajala iz visoke misli, a bo vendar kultura za vsak dan. Katoličani imajo torej možnost, da oblikujejo svojo kulturo, in hkrati vejo, da jo morajo oblikovati, ne zaradi superiornosti svojega duha, ampak zaradi stiske sveta – ker jim je naloženo, da to stisko rešujejo, in ker ne morejo, da ne bi videli, da jim je to naloženo. Če so pravi ljudje.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Znamenje katoliške kulture Simon Dan

Da boste videli, kako preproste in kako resnične stvari imamo v mislih, bomo navedli nekaj primerov. Nič sistematičnega ne bo to in morda tudi nič bistvenega, samo, kot smo rekli, nekaj primerov.
Tu je, denimo, vprašanje resnice. Ko pravimo resnica, tu ne mislimo na Resnico, pisano z veliko začetnico, na nekaj velikega in človeka presegajočega, ampak na preprosto skladnost med besedami in stanjem, v katero se sestavljajo stvari sveta. Če za koga ugotovimo, da govori takšno resnico, vidimo, da se nanj lahko zanesemo. Za ljudi, na katere se lahko zanesemo, pravimo, da so zanesljivi. Vsak od nas pozna iz svoje izkušnje nekaj ljudi, ki imajo to v sebi – ki so, kakor pravimo, iz take snovi – da prikazujejo stvari takšne, kakor so, ali vsaj takšne, kakor mislijo, da so. To počnejo tako naravno, kakor da bi to bila njihova navada. Vsi poznamo nekaj takšnih ljudi in vemo, da se okoli njih oblikuje trden svet – družina, vas, dolina, mesto, povsod, kjer so, se svet utrjuje.
Za zanesljivega človeka bi lahko rekli, da je človek za vse čase. Dandanašnji imamo vtis, da takih ljudi ni na pretek. O tem nas prepričuje vsepovsodna manipulacija – že sama reklama ima v sebi te prvine. Predvsem in na prvem mestu pa je tu volja do moči: v današnjem človeku se je nekontrolirano razrastla volja do moči. Vsem pa nam je jasno in vsi dobro vemo, da se volja do moči vedno uresničuje na račun drugega.
Ko govorimo o kristjanu v javnosti, ne bi bilo nič čudnega, če bi pristali ob misli, da bi morali graditi svojo lastno kulturo, ki bi bila v tem, da bi bili in veljali za resnične in zanesljive ljudi. Težko si mislimo, kako bi lahko bili v večjo oporo svetu. In seveda sebi. Največ bi od tega imeli sami, ker bi bili vedno bolj svobodni. Katoličani bi lahko postavljali svobodnega človeka. Svobodni namreč nismo zato, ker lahko volimo, ker lahko gremo, kamor hočemo, ker imamo potni list. Svobodni smo tedaj, kadar smo v skladu s stvarmi, kakršne so. Ker nas resnica osvobaja, kakor nam od časa do časa preberejo v cerkvi.
Resnica je torej ena stvar, druga pa je naklonjenost do ljudi. Na tem mestu bi mogoče kdo rabil besedo ljubezen, a je mi ne bomo. Ljubezen je visoka beseda, poleg tega pa je danes tudi malo ranjena. Tudi ne bomo govorili o usmiljenju, čeprav je to prava beseda in je v sredini krščanske misli. Govorili bomo o naklonjenosti, ker smo se odločili, kakor se spomnite, da bomo govorili o preprostih rečeh. Ljudi lahko srečujemo, k njim lahko prihajamo in jih sprejemamo na način, iz katerega je jasno, da smo jim naklonjeni. Spet se to kaže na najbolj vsakdanjih in banalnih primerih. Vsi ste že opazili naslednje. Če vozite avtomobil in daste pešcu prednost, da gre čez cesto, tudi takrat, kadar tega niste naravnost dolžni, se skoraj ne zgodi, da se vam za to kretnjo ne bi zahvalil. Kadar daste človeku prednost, ker ima do nje pravico, ga na neki posebni način priznate, daste mu to, kar mu gre, priznate mu status nosilca legitimnih pravic; kadar pa daste človeku prednost, do katere nima nobene pisane pravice, ampak mu jo podelite iz svoje volje, po sebi, iz čiste naklonjenosti, v nobenem računu utemeljene, mu priznate več – status človeka. Lahko bi rekli, da ga potrdite v njegovem človeškem dostojanstvu. Lahko bi rekli tudi, da ga utrdite. Vidite, tako velika reč se zgodi, če pred zebro ustavite in povabite človeka na pločniku, da gre čez cesto. Z najpreprostejšim dejanjem, ki si ga morete zamisliti, ste povečali kulturo mesta. Ne da bi vas to kaj stalo – razen misli na drugega, ki pa je, kakor vemo, v osnovi vsake kulture. Na misel mi prihajajo verzi, ki jih je za časa 2. punske vojne, okoli 200 let pred Kr., napisal prvi rimski pesnik Quintus Ennius in jih je za prihodnost v nekem spisu ohranil sam Cicero. Takole se ti verzi glasijo:
Če človeku, ki je zašel, prijazno pokažete pot,

ste storili, kakor da bi drugo luč od svoje luči prižgali,

in da pri tem vaša ne sveti nič manj.

Ena od zelo pogrešanih oblik naklonjenosti je poslušanje drugega. Kar ozrite se okoli sebe in povejte, koliko je takih, ki so vas pripravljeni poslušati. Toda naše govorjenje – kvaliteta naše misli – je bistveno odvisna od tega, da nas kdo posluša: zares posluša, tako, kakor da bi čakal, kaj boste povedali. Saj vemo, da je tako, mar ne? Nosilci katoliške kulture bi se lahko zavestno odločili, da bodo tudi poslušalci. To bi pomenilo, če smo lahko nekoliko bolj slovesni, da bi se povečale možnosti, ki jih ima beseda.
Posebna oblika naklonjenosti je tudi pozornost, ki jo človeku izkažete ob smrti. Pravijo poznavalci, da so najstarejši obredi, ki jih je človek uvedel in postavil, povezani s smrtjo in pokopom. Človek pa pripadnike svoje vrste, kakor tudi pravijo poznavalci, pokopava že deset tisoč let. Sedaj pa se za trenutek ustavimo in pomislimo, kakšno podobo dajejo naši pogrebi. Ob tem bi se morali vprašati, zelo resno, kaj to pomeni, da se je razkroj kulture pokazal ravno tam, kjer se je kultura začela. Ali je človek izgubil rešpekt pred smrtjo? Pred tem, kar ga dela človeka.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Mlado veselje Tamino Petelinšek

Saj vas najbrž ni treba spomniti, kako to gre. Ko bi človek mislil, da bodo ljudje v tišini čakali na začetek pogrebnega obreda, se zberejo v gruče in na glas konferirajo o vprašanjih, ki s pokojnikom nimajo nikakršne zveze. In ko se razvije sprevod, se vam gotovo prilepi kdo, ki vas začne gnjaviti s težavami, ki jih ima s svojim zobozdravnikom. Vse okoli vas govori, par spredaj, par zadaj, tam nekje pred vami pa nesejo ali peljejo človeka, ki je bil še pred kratkim živ in je sedaj mrtev, kakor beremo na nekem rimskem nagrobnem spomeniku, najdenem v Ptuju. Vsi smo ga poznali, a nismo toliko, da bi mu v tišini posvetili nekaj misli: da bi se ga na zadnji poti še enkrat spomnili v tem, kar je bil. Da bi ga še enkrat postavili kot človeka.
Upam si reči, da se vdor barbarstva nikjer tako odkrito in brez sramu ne kaže, kakor tu. Ali je res tako, da so ljudje izgubili rešpekt pred smrtjo?
Pri tem pa nas osuplja to, da nihče ničesar ne reče. Kadar govorimo o krizi kulture, včasih že pomislimo, da morda pretiravamo in da je mogoče vse v redu in da ne vidimo prav. Toda ko vidimo ljudi okoli sebe, ki med tem, ko duhovnik moli za pokojnika, z rokami na hrbtu demonstrirajo svojo emancipiranost, nimamo več pravice, da ne bi s Sokratom rekli: eís tosouton hékomen apaideusías – v táko stopnjo nekulture smo prišli.
Naš namen je bil, da se dokopljemo do kakšne misli o mestu kristjanov v javnosti. Videli smo, da je pred njimi predvsem velika naloga, ki je v tem, da se zavejo svoje tradicije in svojih besedil in začno gibanje za novo kulturo. Ker smo slovenski kristjani katoličani, bomo rekli, da naj bo to katoliška kultura. Nič sistematičnega nismo ponudili. Nanizali smo le nekaj bolj ali manj naključnih primerov, pokazali smo na nekaj možnosti, na katerih bi lahko zastavili svoje delo prihodnjo kulturo katoličanov. Nekoč se bomo za to morali odločiti. Cerkev je že enkrat rešila svet pred barbarstvom. To je bilo takrat, ko je v krizi tonil antični svet. Čisto lahko, da smo pred veliko ponovitvijo. Premisliti moramo, kaj to pomeni. Predvsem, ali ji bomo kos.