Avtor: Pavel Krajnik

Poleti 1942 smo bili frančiškanski kleriki iz Ljubljane nekaj dni gostje v kartuziji Pleterje. Neki kartuzijan nas je spremljal tudi na sprehodu po Gorjancih nad samostanom. Od daleč smo zagledali dva partizana. Brat Miha Rus je stopil h kartuzijanu in mu izročil v varstvo svojo izkaznico neke protiokupatorske vojaške organizacije, ki pa ni bila partizanska. Komunistična OF je proglasila sama sebe za edino slovensko osvobodilno gibanje, vsako drugo protiokupatorsko organizacijo pa za izdajalsko. Nič ne vem, pri kateri organizaciji je bil brat Miha Rus. Nikoli mi nihče o tem ni nič povedal. Videl pa sem, da se je vpričo partizanov brat Miha ustrašil, torej je gotovo bil v organizaciji, ki ni bila partizanska. Partizana pa nas nista nič ustavila. Stala sta tiho blizu naše poti in nas pustila mirno iti mimo njiju. Brat Miha Rus je bil že vpisan v prvi letnik Teološke fakultete, mlajše klerike gimnazijce pa nas je skrbelo samo, da bi uspešno končali vseh osem razredov gimnazije in opravili maturo. Z nobeno protiokupatorsko organizacijo nismo imeli zveze. Zaradi šolanja je tudi moj mlajši brat Pavle na skrivaj prišel z Loga v Poljanski dolini čez nemško-italijansko mejo v Ljubljano in dobil stanovanje in hrano v frančiškanskem Serafinskem kolegiju. Ohranilo se je potrdilo ljubljanskega občinskega anagrafskega urada, da je prijavil svoje bivanje v Ljubljani dne 5. avgusta 1942. Njegovo krstno ime je bilo Pavel, moje pa je Franc. V samostanu so mi, ne da bi me kaj vprašali, dali ime Pavel. Vse svoje osebne listine imam seveda napisane na ime Franc. V novem šolskem letu ¹⁹⁴²⁄₄₃ smo se frančiškanski kleriki gimnazijci prepisali z Državne klasične gimnazije na Škofijsko klasično gimnazijo, ki se je obnovila v Ljubljani, ko so jo Nemci v Šentvidu nad Ljubljano zatrli. V poletnih počitnicah leta 1943 smo šli v Novo mesto.
Pri kopanju v Krki sem se nalezel paratifusa. Ležal sem bolan v samostanu. Po kapitulaciji Italije so prišli v Novo mesto partizani in prevzeli oblast. Po hudem nemškem letalskem bombardiranju Novega mesta, dne 3. oktobra 1943, me je frančiškan duhovnik Tarzicij Toš na samotežnem vozičku peljal v Kandijo v bolnišnico usmiljenih bratov. V tej bolnišnici je bilo tudi nekaj ranjenih partizanov, med njimi celo neki Poljak, ki je vsak dan šel k maši in k svetemu obhajilu. Ko se je konec oktobra zaslišalo streljanje ob nemški ofenzivi, so partizani izginili iz bolnišnice. Čez nekaj dni so potem tudi mene odpustili. V Novo mesto je prišla domobranska posadka. Vsako noč smo s tesnobo poslušali iz bližnje mestne okolice streljanje med napadalci partizani in branitelji domobranci. Pot v Ljubljano so nam partizani zaprli. Izmed frančiškanskih klerikov sem bil samo jaz kot bolnik v Novem mestu, drugi so bili po nemškem letalskem bombardiranju Novega mesta skupaj s salezijanci v samostanu Pleterje, kjer so jih kot vojne begunce sprejeli kartuzijani. Tem beguncem se je že v novembru posrečilo priti v Ljubljano skozi Krško in Zidani Most, jaz pa sem se šele decembra pridružil skupini mož in fantov, ki so iz Suhe krajine pribežali k domobrancem v Novo mesto in so jih od tam poslali po isti poti v Ljubljano v vojašnico.
Vso zamujeno šolsko učno snov sem moral predelati s pomočjo sošolcev in profesorjev. Pa tudi konec šolskega leta me je vojna potegnila iz šole tri tedne pred njegovim zaključkom.
Leta 1944 v začetku junija nas je namreč nenadoma vse zajel vojni nemir. Zvedeli smo, da bomo morali vsi, ki smo rojeni leta 1924, in vsi starejši iti v prisilno nemško delovno organizacijo TODT. Vsi smo mislili, da bi bilo za nas sramotno, če bi šli k TODT-u, in da se bomo temu izognili tako, da bomo šli »prostovoljno« k domobrancem. Če že moramo iti v vojsko, gremo rajši k Slovenskim domobrancem kot k nemškemu TOTD-u.
Res smo se šli vpisat k domobrancem dne 4. junija 1944. Pri vpisu smo morali dati vpisati, da vstopamo prostovoljno. Izbrali pa smo lahko rod vojske. Prijavil sem se k bolničarjem, ker je strežba ranjenim in bolnim najbolj v skladu z redovniškim in duhovniškim poklicem. Določili so nam, naj čez dva dneva pridemo v neko šolo v Dravljah. Tam smo se preoblekli v domobranske uniforme. Odšli smo v Ljubljano in se nastanili v Srednji tehnični šoli na Mirju. Tudi predavanja bolničarskega tečaja smo obiskovali v tej šoli. Večkrat smo v četi korakali po ljubljanskih ulicah in peli narodne pesmi, pa tudi domobransko Oče, mati, bratje in sestre … Zdelo se nam je, da smo kar dobri vojaki. Toda slišal sem tudi nekoga med nami govoriti, kako pravijo Nemci, da so pravi slovenski vojaki po hribih v gozdovih. Mislil sem, da je to prikrita partizanska propaganda. Nikogar nisem poznal, pa tudi nisem iskal poznanstva, ker sem se bal, da bi morda zaupal kakemu partizanskemu obveščevalcu. Vrhovni poveljnik bolničarjev in zdravstvenih delavcev v domobranstvu je bil zdravnik dr. Stane Grapar. Pred koncem tečaja sem zbolel: dobil sem drisko in vročino. Peljali so me v lazaret SS na Studencu pri Ljubljani. Vem, da sem bil tam še 20. julija 1944, ko je bil izveden ponesrečeni atentat na Adolfa Hitlerja. Spominjam se, kako je nemški radio razglašal, da je führer nepoškodovan in da bodo ustreljeni vsi, ki so pripravljali atentat nanj. Ko so me odpustili iz lazareta in sem se vrnil v Srednjo tehnično šolo, so me poslali v Novo mesto v bolnišnico usmiljenih bratov v Kandiji za bolničarja. Iz Ljubljane v Novo mesto se nas je več domobrancev peljalo na vojaškem tovornjaku in nekdo med nami je kar naprej pel: Oj, pa še enkrat, oj pa še enkrat v hladni senčici … Mislil sem, da s tem petjem preganja svoje skrbi.
V Kandiji v bolnišnici sem se pridružil domobrancem bolničarjem, ki so bili tam že pred menoj. Bili so: cistercijanska klerika gimnazijca, rodna brata Avguštin in Marko Kostelec, nečaka stiškega opata p. Avguština Kostelca, in ljubljanski škofijski bogoslovec Janez Borut Rus. Naš bolničarski nadrejeni poveljnik je bil poročnik, po narodnosti Srb. Prihajal je k nam v bolnišnico vsak dan dopoldne, da nas je videl, in potem je vedno takoj brez besede odšel. Njegovega imena in priimka ne vem več.
Ne vem, na čigavo pobudo smo se bolničarji v Kandiji zoper tega poročnika pritožili na višje vojaško poveljstvo, da nič ne dela. Prišel je k nam uradnik domobranskega vojaškega sodišča iz Ljubljane in me zaslišal. Kmalu potem sem bil premeščen v Kostanjevico na Krki. Posloviti sem se moral od svojih treh soborcev. Posebno bogoslovca Janeza sem občudoval zaradi njegove umirjenosti, razsodnosti in duhovne zbranosti. Vsi štirje smo bili vsako jutro pri maši v bolniški kapeli. Podnevi sem se lahko v naši dnevni sobi učil tipkati na pisalni stroj. Hrano smo dobivali v bolnišnici.
Za premestitev sem se do Šentjerneja pripeljal z vojaškim tovornjakom, ki je vozil stvari za šentjernejsko domobransko posadko. Naprej do Kostanjevice sem šel sam peš z nahrbnikom na plečih in z italijansko puško na rami. Pot je bila samotna. Če bi me ustavili partizani, se ne bi znal braniti.
V Kostanjevici je bil pri domobrancih bolničar neki starejši mož, ki se je pisal Golob. Poveljnik posadke stotnik Franc Rataj je rekel, da bolničarju Golobu ne more vzeti njegove službe, zato me je brez vprašanja določil za četnega prosvetarja: »Ti boš prosvetar.« Stanoval sem v štabu pri telefonistu Jožetu Štravsu. Moj nadrejeni v Novem mestu pa je bil stotnik dr. Franc Blatnik. Pri njem sem dobival na ciklostil razmnožen list Za blagor očetnjave in ga delil vojakom kostanjeviške čete. Poveljnik Franc Rataj mi je kmalu po mojem prihodu ukazal, naj zbranim vojakom na dvorišču pri poveljstvu spregovorim v spodbudo. Bil sem v veliki zadregi in moj govor je bil gotovo zelo klavrn. Poveljnik me ni nikoli več silil, naj govorim vojakom. V Novem mestu sem v pisarni stotnika dr. Franca Blatnika dobival tudi knjige, brošure in časnike ter jih prodajal ali razdajal vojakom in domačinom v okolici Kostanjevice. Tako sem z vojaško patruljo nekoč pozimi prišel v Sv. Križ ob Krki (Podbočje) in obiskal dom svojega gimnazijskega profesorja Franca Glinška. Videl sem, da so se Glinškovi domači bali imeti zveze z domobranci. Partizanski terenci so vse opazovali. Ko sem bil pri Glinškovih v hiši, nisem vedel, da so drugi vojaki že odšli iz vasi proti Kostanjevici. Potem sem sam šel po samotni poti za njimi in premišljeval, kaj bi naredil, če bi me na poti ustavili partizani. Premišljeval sem tudi partizanski poziv domobrancem, naj zapustijo svoje postojanke in vojaške enote ter se pridružijo partizanom. Vedel sem za ta poziv, ker ga je list Za blagor očetnjave zavračal. Mislil sem, da bi se zdaj mogel ločiti od domobrancev, kot da sem zašel na poti, in oditi k partizanom. Zavedal pa sem se, da bi me partizani zasliševali, hoteli vedeti več, kot sem vedel sam. Vprašanje je, če bi mi sploh kaj verjeli. Gotovo bi pri terencih pozvedovali o meni. Njihovemu vabljivemu pozivu nisem mogel nič verjeti. Ko sem v takih mislih prišel v postojanko, me je poveljnik stotnik Franc Rataj opozoril, naj se nikoli več ne ločim od patrulje med njenim obhodom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Klasična gimnazija v Ljubljani, 5.b razred, šolsko leto 1941–1942 – Franc (Pavle) Krajnik stoji poleg fanta v frančiškanski obleki – Drugi z leve stoji Janez Zdešar, ki mu je uspel beg iz taborišča Teharje. – Drugi z leve v drugi vrsti je Stanko Drobnič, ki je bil umorjen v Kočevskem Rogu. – Prvi z desne v prvi vrsti je Vinko Čampa iz Otavic pri Ribnici. Bil je izredno sposoben dijak, poleg redne latinščine, grščine in francoščine je študiral še španščino, angleščino in nemščino. Po pričevanju Milana Zajca je bil v jami v Rogu peti dan še živ, a se mu na begu ni mogel pridružiti, ker je izgubil že preveč krvi.

Nekoč so partizani streljali na južni strani naše postojanke, kjer je most čez Krko. To ni bil resen napad, ampak samo strašenje. Iz postojanke pa so naši tisto noč gotovo šli, ker sem naslednji dan videl na mostu nekega ujetega partizana. Sedel je na tleh, imel je angleški vojaški suknjič, govoril je o partizanih samo dobro. Ni bil pripravljen vstopiti v domobranstvo. Odpeljali so ga v Novo mesto.
Telefonist Jože, pri katerem sem stanoval, se je znal pogovoriti z nemškim poročnikom, ki je prihajal na naše poveljstvo, jaz pa ne.
Prosil sem domobransko saniteto za nova očala. Poslali so me v Ljubljano, da sem jih dobil. To je bilo konec januarja 1945 in sem bil pri drugi slovesni domobranski prisegi na stadionu, 30. 1. 1945. Prisego je zahtevalo nemško vojaško poveljstvo. Nemci so nam dajali orožje, hrano in opremo v našem boju proti komunistični revoluciji, ki so jo komunisti izvajali s pretvezo, da je to boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod nemškega jarma. V resnici pa so komunisti boj za svobodo samo izrabljali za uvedbo pogubne sovjetske oblasti. Partizani so vse, ki niso sprejemali komunizma, proglasili za narodne izdajalce in okupatorjeve sodelavce, kolaborante ter jih brezvestno pobijali. Bilo je prehudo, neznosno. Okupatorji Italijani so varovali samo sebe. Če se Slovenci med seboj pobijajo, jim je to bilo še všeč. Šlo je za življenje in ljudi nič ni moglo ustaviti, da se ne bi branili. Obrnili so se na okupatorja, da so dobili orožje. Potem pa ni bilo več mogoče zadržati plazu sovraštva in pobijanja. Pod Italijani so nastale vaške straže, pod Nemci pa domobranska vojska. Za varnost prebivalstva bi po mednarodnem pravu morala skrbeti okupacijska oblast. Toda o taki skrbi ni bilo ne duha ne sluha. Nemci so dobro vedeli, da noben domobranec ne odobrava njihove okupacije in vojne, zato so zahtevali prisego zvestobe nemški vojski. Domobranci smo mislili samo na obrambo pred komunistično revolucijo in za to obrambo smo prisegali. Partizani pa so našo prisego vneto in uspešno uporabljali za svojo propagando, da smo izdajalci in kolaboranti. Nič čudnega ni, da mi je med prisego na stadionu prišlo na misel, da bi streljal proti tribuni, kjer so bili naši poveljniki, v znamenje nasprotovanja vsem pritiskom, pod katerimi trpimo, a sem takoj tudi spoznal, da to ne bi nič pomagalo. (Glej B. Mlakar, Domobranska prisega. V: Zaveza, št. 16 (1995), str. 41–47.)
Nekoč so domobranci iz naše postojanke nekje nad Sv. Križem (Podbočjem) zalotili zvečer v neki hiši dva terenca. Vnel se je boj in oba terenca sta padla. Hiša je bila zelo poškodovana, ni pa bila požgana.
Zgodaj pomladi leta 1945 smo na patruljah gledali zavezniške bombnike, ki so leteli proti Štajerskemu. Včasih smo iz daljave od severa slišali eksplozije letalskih bomb. Gledali smo tudi zavezniška letala, ki so se z bombardiranja vračala proti Italiji. Letala so spuščala letake v nemščini, kako naj ljudje ravnajo ob koncu vojne, ko bo Nemčija kapitulirala.
Kapitulacijo so naznanjale tudi dolge vrste voz s konjsko vprego. Na njih so se nemški vojaki vozili s hrvaške strani mimo Kostanjevice proti Šentjerneju. Vojaki so ponujali poceni mavzerice in nekateri domobranci so jih kupovali.
Po veliki noči, bila je 1. aprila, smo izza Gorjancev slišali topovsko streljanje. Bilo je daleč. Zvedeli smo, da so vsi domobranski udarni bataljoni morali iti proti Trstu, ki ga napada partizanska vojska. Zdelo se mi je, da je nastalo zatišje pred viharjem.
V nedeljo, 6. maja, so začeli begunci z vozovi prihajati od Šentjerneja in vozili skozi Kostanjevico proti Krškemu. Slabetovi, ki so stanovali ob cesti pred mestom, so bili v strahu in so razmišljali, ali naj se pridružijo beguncem. Odsvetoval sem jim, da bi bežali, saj so živeli pri Kostanjevici kot tujci in se niso prav nič izpostavljali. Ko sem po tem zadnjem obisku odhajal od njih, je blizu njihove hiše neko dekle proti meni reklo, da bomo domobranci kmalu bežali. Naznanil sem jo poveljniku stotniku Francu Rataju. Privedli so jo v poveljstvo in jo zasliševali, a so jo spustili, ker smo se res pripravljali na umik. Svoj leseni vojaški kovček, ki mi ga je naredil v teh mesecih neki mizar v Novem mestu, sem z nekaterimi svojimi stvarmi izročil Cvelbarjevi materi in se z njo dogovoril, da bom prišel ponj, kadar bom prost vojaščine.
Sklepam, da smo dne 7. maja, v ponedeljek, zapustili Kostanjevico. Odšli smo peš v gosjem redu proti Šentjerneju, a pred njim smo krenili na sever in prišli zvečer v Mokronog; tam smo prenočili.
8. 5. Iz Mokronoga smo šli mimo Mirne in proti severozahodu. Prehitevali so nas nemški vojaki, samo nekaj voz jih je bilo. Mi smo jim klicali: Deutschland kaput! Prišli smo na Presko nad Litijo in zvedeli, da nam pot naprej proti Ljubljani zapirajo partizani. Zvečer smo s Preske po dolini Sopote odšli proti severovzhodu in hodili vso noč. Med hojo smo poslušali glasno šumenje potoka ob cesti.
9. 5. Zjutraj smo se ustavili pred Radečami pri Zidanem Mostu. Tam je kmalu po našem prihodu poveljstvo naše čete popustilo in odstopilo. Prepuščen je bil vsak sam sebi, da bo šel, kamor bo vedel in znal. Četa se je razočarana razšla. Videl sem, kako vojaki mečejo na tla ob cesti orožje in vojaške izkaznice. Tudi jaz sem vrgel proč puško in naboje ter raztrgal domobransko izkaznico in jo odvrgel. Slišal sem vojaškega kurata iz Novega mesta stotnika Franca Brulca: »Kako bom zdaj še kdaj komu kaj verjel?«
Videl sem Uskoke iz Žumberka, ki so bili prej tretji vod naše čete, da so si dali na kape kokarde kralja Petra II. ter govorili, da gredo v četnike in naprej na Koroško. Videl sem dolenjske fante, ki so se od doma poznali, da so vzeli strojnico in skupaj odšli svojo pot.
Odločil sem se iti v Novo mesto v frančiškanski samostan, če pa ga ne bi več bilo, pa v Pleterje h kartuzijanom kot begunec. Nisem pa hotel hoditi podnevi, ker se mi ni zdelo varno. Tudi odpočiti sem se moral, ker smo vso preteklo noč hodili. Šel sem s ceste k potoku in tam v grmovju prebil ves dan. Z nožem sem na neko drevesno deblo vrezal napis: Bog je večen. Tako sem izrazil svoje razočaranje in obenem zaupanje. Iz bližnjih Radeč sem slišal vpitje in pokanje strelnega orožja. Zvečer sem se odpravil po isti poti, po kateri smo prejšnjo noč kot domobranska četa prišli s Preske pred Radeče. Spet sem po poti poslušal glasno žuborenje potoka ob cesti.
Naj za pojasnilo dogodkov tega dneva navedem poročilo Janeza Gruma z naslovom Umik ali nadaljevanje boja. V: Zaveza, št. 44 (2002), str. 77 sl.
»In kako je bilo z domobransko skupino v Novem mestu?
Stika z Ljubljano zadnje dni skoraj ni bilo. Ko so domobranci tam začutili pritisk druge jugoslovanske armade, (ki ni bila tako moderno opremljena kot četrta), so v noči na 9. maj zapustili svoje postojanke ter se hoteli umakniti čez Savo pri Litiji. Toda prehodnica je ugotovila, da so most zasedli partizani. Zato se je vsa skupina zbrala pri Radečah, kamor je pod Kumom prišla tudi predhodnica. Tam je poveljnik major Stamenković dal vojakom na izbiro: ali se z njim umaknejo na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje. Za umik na Koroško se je odločilo le 160 mož, med njimi je bil tudi Janez Marn in nekaj njegovih dolenjskih četnikov. V Vetrinj so prišli 25. maja. Tak je bil konec te domobranske skupine, ki je štela okoli 2000 mož. Preden je zapustila Novo mesto, se ji je posrečilo vkrcati na vlak ranjence, ki so dospeli na Koroško pri Dravogradu in bili nato nameščeni v lazaretu v Wolfsbergu.«
Dodajam še poročilo o tem dnevu iz pisma Slavka Krašna, ki mi ga je iz Toronta pisal dne 1. maja 2002: »Sedaj pa nazaj v 9. maj 45. Pred Radečami smo dohiteli vse naše edinice z okolice Novega mesta in seveda glavni štab, Št. Jernej, Slatnik, Trška gora, Št. Peter in še nekaj manjših. Mi iz Kostanjevice smo se odpravili na pot zadnji in smo prvo noč prenočili v Mokronogu. Šli smo preko Sv. Križa z namero, da bi pri Litiji prekoračili Savo in nato nadaljevali pot ob Savi do Kranja in Tržiča v Avstrijo. Poslali so naprej izvidnico do Litije in ta je ugotovila, da so partizani že kontrolirali most preko Save. Naša komanda je odredila, da se nima namena spuščati v borbo in tako izbojevati prehod preko mostu, zato so nadaljevali pot proti Radečam … V Radečah so vsi obupali in so brez glave tavali …Neki podnarednik pa je zbral desetino, dobro so se oborožili, si nabavili hrane za nekih 10 dni in dovolj municije in nadaljevali pot do Celja. V zgodnjem jutru so jurišali preko mostu v Celju in se brez žrtev prebili po 10 dneh v Avstrijo.«
V pismu z dne 28. januarja 2002 pa mi je Slavko Krašna pisal: »Res, 7. maja se je vila naša pot skozi Mokronog preko Sv. Križa v Radeče … in tam zadnja postaja. Konec. Kam … ? Naprej ali nazaj?
Vse je izgledalo v razsulu, zaskrbljeni obrazi, negotovost je sijala celo iz neba ob sončnem pomladanskem dnevu. Kot vedno sem se tudi sedaj odločil: grem domov. Ob desetih zvečer sem že trkal na očetova vrata. Moj oče je bil v ruskem ujetništvu 1916–20. On je dobro poznal komunizem. Partizani se sedaj vračajo iz gozdov, ti pa moraš v skrivaštvo v gozd. Še isti večer sem se napotil v dve uri oddaljen in skoraj neprehoden gozd. Tam sem si naredil med gostim drevjem svoj prostorček in preživel 4 mesece. Dobri ljudje so me oskrbovali s skromno hrano. Vodo pa sem imel le nekaj metrov stran – studenec – izvir. Prinašali so mi strašne novice, kasneje tudi časopis …«
10. 5. Zjutraj sem prišel na Presko nad Litijo. Pri križu pred vasjo sem molil za božje varstvo. Šel sem po poti do prve hiše v vasi in ljudi v njej prosil, naj mi dajo civilno obleko, jaz pa bi njim dal vojaško in tudi plašč z njo. Dali so mi ponošeno obleko. Vojaška, ki sem jim jo prepustil, je bila po kakovosti boljša, a bila je nevarna. Ko sem se dobro preoblekel, so ljudje zapazili, da v daljavi po cesti prihaja partizanska vojska. Videl sem jih tudi jaz, da hodijo peš in da imajo s seboj tudi vozove s konjsko vprego. Bežati nisem hotel, ker bi streljali za menoj, če bi me zapazili. Tudi smer povratka v novomeški samostan bi z begom zgubil. Šel sem za neko podrto poslopje v bližini in sedel zunaj ob steni na tla. Kmalu me je našel neki partizan in nameril vame puško ter ukazal: »Ruke u vis!« Odvedel me je k poveljniku pred hišo, kjer so mi bili dali civilno obleko, in me zasliševal. Kmalu sta prišla zraven dva mlada slovenska partizanska terenca in tudi ta dva sta me spraševala. Posebno sta hotela dobiti revolver. Vzela sta mi zemljevide, specialke. Pregledovala sta mojo beležnico in hotela vedeti, zakaj sem imel zapisana nekatera imena in priimke domobrancev. Zapisane sem imel nekatere naročnike knjig in časopisov. Rekel sem, da sem jim nekaj malega denarja posodil in sem to zapisal. Hotela sta me odvesti s seboj. Tedaj pa je rekel partizanski poveljnik odločno: »Ja sam ga zarobio, cvikeraša, i samnom će ići!« Cvikeraš je bil za tega Srba izobražen, šolan človek. Terenca sta šla v hišo in našla mojo nemško uniformo. Gospodar se je izgovoril, da se je z družino danes vrnil iz izgnanstva, ker so bili njegovo hišo zaradi meje med Nemčijo in Italijo zasedli Nemci. Rekel je, da je to obleko dobil v hiši, kjer so prej bivali Nemci. Vse to sem še slišal med partizani pred hišo. Terenca sta odšla in tudi partizani so odhajali naprej po cesti. Otroci so stali pred hišo in neka deklica med njimi je glasno jokala, ko so me partizani vzeli s seboj v svojo četo. Šli smo naprej po cesti v smeri proti Radečam. Ti partizani, ki so me ujeli, so bili Srbi iz vzhodne Hercegovine. Hodil sem med njimi in jim pripovedoval, da sem tudi jaz za Jugoslavijo, samo nisem za komunizem. Nekdo izmed njih mi je tedaj rekel: »Šuti, bre, pa mi smo svi za kralja.« Kar nenadoma je nekdo zavpil povelje: »U strelce!« Stekli smo po bregu, odmaknjeni drug od drugega. Pri domobrancih sem slišal pripovedovati, da partizanski častniki v teku »v strelce« od zadaj ustrelijo ujetnika ali sumljivega vojaka. Zato sem bil prepričan, da bodo zdaj mene v teku ustrelili. Popolnoma sem se prepustil Božjim rokam in se vdal v Božjo voljo, da me bo zadela krogla in bom umrl. Toda nobenega strela ni bilo. Kmalu so spet zapovedali, naj se uvrstimo na cesti. Potem smo se ustavili za odmor. Pri sebi sem nosil še nekaj zapiskov iz Kostanjevice na Krki. Bal sem se, da me bodo še preiskovali in jih našli ter me zaradi njih zasliševali. Prosil sem, da bi me pustili iti pit vodo iz potoka. Pustili so me, ker je bilo blizu in vsem pred očmi. Pri potoku sem legel na skalo ter pil vodo. Takoj potem pa sem še ležeč na tleh vzel iz notranjega žepa pri suknjiču svojo beležnico in jo vtaknil pod skalo v potoku. Škoda se mi je zdelo tako uničiti svoje zapiske, a nisem si jih upal imeti pri sebi. Odšli smo proti Radečam. Med potjo me je poveljnik čete poklical k sebi na voz, na katerem so vozili prtljago in hrano. Dajal mi je kruha, medu in orehov. V Radečah sem z voza videl ob cesti sedeti več domobrancev, med njimi je bil tudi bogoslovec Franc Mlakar, ki mi je bil znan iz Novega mesta. Tiho in potrto so sedeli tam in čakali, da jih bodo partizani odvedli. Nekje iz vasi sem zaslišal hitre korake, kakor da koraka vojaška enota, in ostra povelja. Slutil sem, da so bili ujeti domobranci pod partizansko stražo. Če sem prav razumel, si zdaj po vsem, kar sem o takih primerih slišal, predstavljam, da so ujeti domobranci morali na povelje vpiti: »Mi smo izdajalci!« Potem so se morali vsi vreči na tla in tla poljubiti. Videl nisem nikogar, a slišal sem korakanje in vpitje. Hercegovski poveljnik čete, pri katerem sem sedel na vozu, mi je rekel, da bi bil zdaj jaz med temi ujetniki, če bi me bil on izročil terencema na Preski. Rekel mi je, naj zdaj izberem, ali hočem iti med ujetnike ali v jugoslovansko armado. Bil sem ujet tudi jaz in moral sem mu reči, da se pridružim jugoslovanski armadi. V Radečah se nismo ustavili, pač pa smo stali v Zidanem Mostu. Popoldne pa smo šli proti Celju in pred tem mestom na prostem prenočili.
11. 5. Zjutraj sem prosil svojega četnega poveljnika, naj me spusti, da bom šel domov in se doma prijavil v vojsko. Spustil me je, toda nobenega potrdila, da sem bil en dan v njegovi četi, mi ni hotel dati. Šel sem skozi Celje z nahrbtnikom in z odejo, zvito v svaljek, na rami. Na drugem koncu mesta me je ustavil neki mlad partizan z brzostrelko in mi ukazal, naj grem pred njim. Privedel me je na neko dvorišče, kjer je že sedelo nekaj fantov, očitno ujetih na podoben način, kot sem bil jaz. Dolgo smo tiho sedeli zastraženi na dvorišču. Nenadoma pa pride k nam neki partizanski major in nas začne po vrsti spraševati: »Šta si bio?« Slišal sem nekaj odgovorov: »Ustaša.« Major je vprašal: »Od kada?« Fanta sta odgovorila vsak posebej, ko sta bila vprašana: »Od četrdesetčetvrte. Major je vprašal tudi mene: »Šta si bio?« Odgovoril sem: »Domobran.« Nič več me ni vprašal, ampak takoj ukazal oboroženemu kurirju, naj nas ujetnike vse povede v četo protioklepnih pušk h komandirju Ćiru. Prišli smo torej pred tega komandirja, mladega poročnika. Takoj nas je razdelil po vodih svoje čete. Vojska se je v naglici pripravljala na premik, na pot. Zelo se je mudilo. Povzpeli smo se na tovornjake. Vozili so nas nemški vojni ujetniki. Peljali smo se popoldne skozi meni nepoznane vasi in po nepoznanih dolinah. Skoraj na vseh hišah so bile izobešene zastave. Opazoval sem, če je katera brez rdeče zvezde. Tu in tam sem videl katero brez nje, a bile so zelo redke. Cesta se je dvigala tudi v hribe. Ponoči smo se tako pripeljali v Črno na Koroškem.
12. 5. Zunaj vasi Črna smo zjutraj postavili šotore in en teden smo se pri Črni urili v vojskovanju. Ne vem več, kakšno orožje so mi dali, verjetno rusko puško, kot so jo imeli drugi vojaki. Povedali so nam, da so pred nami na Koroškem boji z ustaši in da bomo morda tudi mi morali poseči v boje. Toda tega nam ni bilo treba.