Avtor: Jelka Dolinar-Mrak

Po božiču l. l943 sva z mamo obiskali naše sorodnike na Tolminskem. Bila sem stara osemnajst let in tudi mama je bila že zelo preizkušena žena, vendar se kljub okupacijskim razmeram in vestem o delovanju partizanov po zlomu vaških straž te poti nisva bali, tako veliko je bilo v nama veselje, da po dolgem času spet vidiva sorodnike, njihove domačije in, vsaj zame, prelepe kraje. Na Tolminskem sta živela rodova mojih staršev tristo let, trdno povezana s to zemljo, in zlasti oče je čutil globoko ljubezen do svojih. Ko sem bila še majhno dekletce, je oče v financarski službi služboval v Kranjski Gori, zato pot v ta moj pravljični svet ni bila tako zelo dolga in smo sorodnike večkrat obiskali. Srečanja so bila zmeraj zelo prisrčna. Vsi smo bili zelo zavedni Slovenci in vzgojeni v upanju, da bomo nekoč živeli v skupni domovini, saj na svetu nobena stvar ni večna, tudi krivična meja ne. Kasneje je bil oče premeščen na Štajersko, nato še v druge kraje in končno v Skoplje, zato se nismo mogli več obiskovati.
V Ljubljani smo živeli revno, saj smo prišli spomladi 1941 iz Skoplja kot izgnanci praznih rok in smo morali nekaj časa stanovati celo v vagonih na železniški postaji, dokler nismo dobili zatočišča v Mostah. No, v dobrih dveh letih so se naše razmere vsaj malo uredile, bili smo pod streho. Zveze s sorodniki so se zaradi okupacijskih razmer pretrgale. Primorska se je zdela zelo daleč. Nič nismo vedeli, kako živijo naši sorodniki in kakšne so razmere pri njih, zato sva tudi tako nepreudarno odšli na tvegano pot, kot se je pokazalo kasneje. Treba je priznati, da o resničnih razmerah na Primorskem nismo vedeli tako rekoč nič.
Zgodilo se je, da sva dobili dovoljenje za to pot. Na tihem sva mislili, da morda dobiva pri sorodnikih tudi kaj hrane, saj je je zmeraj primanjkovalo in je bila vsaka malenkost dobrodošla. V Ljubljani ni bilo ne dela ne hrane, bila je namreč polna beguncev, najprej s področja, ki so ga zasedli Nemci, potem pa tudi s podeželja bivše Ljubljanske pokrajine, od koder so se ljudje umikali pred revolucijo, in za vse je bilo treba najti vsaj košček kruha. Potovali sva preko Trsta do zdajšnjega Mosta na Soči. Najprej sva obiskali sorodnike Kragljeve na Modrejcah, nato pa atove sorodnike Mrakove v Bači. Ustavili sva se tudi pri Lušinovih in pri dragi teti, botri meni in sestri, v več sto let starem Kosovem mlinu, ki je ves dišal po moki. Povsod smo bili srečanja zelo veseli. Od tam sva se po bližnjici, ki se je začela takoj za mlinom, vzpeli na hrib in v zaselek Hum, kjer ponosno stoji mamina rojstna hiša, ki je zdaj v rokah drugega rodu. Mama je bila deseti otrok – desetnica, kot je sama rekla – in je morala še zelo mlada po svetu. Ob najinem obisku je na domu gospodaril njen brat Tone Manfreda, njegov sin Janko Manfreda s partizanskim imenom Savo je bil tedaj politični komisar in funkcionar VOS, o čemer pa me tedaj nisva vedeli nič točnega, pa tudi v te funkcije nisva bili posvečeni. Iz govorjenja sorodnikov sva razbrali predvsem to, da ima pomembno funkcijo pri partizanih. Pri vseh sorodnikih sva bili lepo sprejeti. Govorili sva o razmerah v Ljubljani in pripovedovali tudi o umorih Erlicha, Natlačena, študentov Župca in Kiklja in drugih, ki so nas v Ljubljani zelo pretresli. Pokazali sva jim tudi spominske podobice, ki smo jih dobili ob pogrebih, ne da bi mislili kaj hudega. Povedali sva tudi, da odklanjava take zločine in tudi komunizem. Pripovedovali sva tudi zato, ker sva videli, da ne vedo, kaj se dogaja v Ljubljani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dokument

Vse je do tedaj potekalo mirno. Na Humu pa se je zataknilo. Nisva vedeli, da sva prišli že na nevaren teren, pa tudi opozoril naju ni nobeden. Ob najinem pripovedovanju je sobo zapustila domača hči Marica. Čez nekaj časa se je vrnila in z njo so prišli Biblnovi fantje, tudi doma s Huma, kakih 10 minut od mamine rojstne hiše, na Humu so namreč samotne kmetije. Z mamo sva sedeli na krušni peči, saj je bilo tedaj mrzlo in, nič hudega sluteč, pogovor nadaljevali. Oni so stali pri mizi in nam postavljali razna vprašanja. Midve pa sva sproščeno odgovarjali, ko da nimava česa skrivati. Položaja nisva dojeli. Tudi še ni vzbudil naše pozornosti stričev stavek: »V tej hiši ne bo tekla kri!« Teh besed nisva razumeli in nisva si postavili vprašanj : čigava kri; zakaj, kaj to pomeni. Kljub vedenju za komunistične zločine nama ni prišlo na misel, da se tudi nama lahko zgodi kaj hudega. Govorili sva to, kar je bilo v Ljubljani splošno znano in je bilo tudi res. Bili sva vendar pri sorodnikih in počutili sva se varni. Nisva upoštevali dejstva, da je tisti hip, ko je domača hči pripeljala tuje ljudi v hišo, stvar ušla iz družinskega okvira, in da se je najina nečakinja oziroma sestrična čutila dolžno, da tako naredi, da o naju nekoga obvesti, ker je naju dojela kot izdajalki, v njej je zmagala aktivistka. Najino pripovedovanje je bilo zanjo belogardistična propaganda in njej sva se morali zdeti zelo nevarni. Nenadoma sva bili v svetu, ki je imel popolnoma druga pravila, kot sva jih poznali, ne da bi se tega zavedeli.
Vse se je umirilo in naslednji dan 5. 1. 1944 sva obiskali mamino sestro na drugi strani doline, kot je Hum, šli sva v Rakovec pri Logarščah, kjer so samotne kmetije. Lepo so naju sprejeli in govorili smo pozno v noč. Čuden je bil le stavek bratranca moji mami: »Teta, jaz pa nisem takšen«. Verjetno je mislil takšen, kot so partizani, o katerih sva pripovedovali. Drugi dan, na dan Sv. treh kraljev, pa naju je prebudilo glasno govorjenje v izbi. K nama je prišla teta vsa razburjena, češ da so spodaj štirje oboroženi partizani in naj se napraviva, ker morava iti z njimi. Tedaj sva že vedeli, da nekaj ni v redu, in začelo naju je skrbeti. Bili sva torej aretirani. Mrzlo je bilo in sneg je škripal pod nogami. Spredaj sta stopala dva oborožena partizana, za nama pa dva, midve z mamo pa kot zločinki na sredi. Tako smo korakali v mračnem jutru zadnjega božičnega praznika.
Hodili smo po stranskih poteh v smeri Šentviške gore. Izogibali smo se hiš. Včasih se je v daljavi zaslišalo regljanje strojnic. Spopad? Verjetno. Zavili smo v gozd in počakali, da je streljanje potihnilo. Pot je bila naporna in nama se je zdela neskončno dolga, saj smo gazili po snegu po stranskih poteh in stezah po gozdu. Hodili smo menda devet ur. Končno smo prišli v bližino Šentviške gore. Šli smo blizu kraja Prapretno. Prišli smo do majhne planote s plitvo kotlino, v kateri je stala majhna kmečka hiša s prav tako majhnim skednjem ali šupo z odprto lino.
To hišo sem po mnogih letih pokazala svoji družini. Ob tisti priliki smo se peljali z avtom iz Slapa ob Idrijci po vijugasti cesti v hrib. Na planoti v kotlini je še tedaj stala ta hiša s skednjem. Bila je pomlad in vsa pokrajina je bila odeta v cvetje. Okna hiše so bila zagrnjena in ob robeh zabita z žeblji. Skedenj je bil odprt. Vse je bilo videti nekam skrivnostno. Sin je vse pofilmal. Soseda na bližnjem hribčku je bila radovedna, kdo smo in od kod, ko sem jo vprašala po obeh ženah, ki sta včasih prebivali tukaj. Po dolgih letih se njunih imen nisem mogla več spomniti, bili pa sta najini dobrotnici, kot bomo videli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hiša in šupa, v kateri sta bili Jelka in mama zaprti

Ko smo v tisti zimi prišli do omenjene hiše, je bilo v njej razobešenega vse polno perila in raznih oblačil. Po predaji so naju namestili v kamrico nasproti izbe. Kmalu so naju začeli zasliševati, in sicer vsako zase. Zdaj sva vedeli, da gre zares. Govorili so nama, da smo izdajalci, da je ata pomemben funkcionar, da oni vse vedo in nas poznajo, samo priznati še morava. To je bilo programirano zasliševanje, kakršnega sem bila deležna tudi 1945. leta. Ko se je stemnilo, so naju in še eno ženo dali spat v ledeni skedenj, v katerem je bilo na tleh nekaj sena. Od mraza so mi ozebla kolena. Drugi dan se je zasliševanje nadaljevalo. Koliko noči smo prespale v skednju, se ne spominjam več. Nekega dne pa sem po zaslišanju vprašala stražarja, če je kje v bližini komandant Savo. Ne vem točno, kje sem zvedela za ta Jankov vzdevek, najbrž pri sorodnikih. Ni minilo dosti časa, ko na najino presenečenje vstopi najin nečak oziroma bratranec Janko Manfreda - Savo v lepi angleški uniformi. Zelo sva bili presenečeni. Kakšno srečanje! Z Jankom je bila naša družina precej povezana. Janko je prišel kot ubežnik iz Italije k nam v Ljutomer, kjer je bil naš ata tedaj v službi, ko so ga premestili iz Kranjske Gore. Ata ga je vzljubil kot sina in mu preskrbel službo v Šumakovem podjetju, ki se je tedaj ukvarjalo s trgovino z jajci. Tako je imel službo in skromen dohodek. Povezava s Šumakovimi pa ga je usmerila h komunizmu. To sklepam po tem, ker je bil Šumakov sin Drago Šumak po vojni komandant zaporov v Mariboru. Da ne bi bil večni delavec, ga je moj oče dal v gozdarsko šolo v Maribor. Po vojni sta mu njegova politična dejavnost in gozdarska šola pomagali, da je postal glavni gozdar snežniških gozdov, zaprtega območja, kamor je hodila na lov vsa komunistična smetana. Z očetovo premestitvijo v Ormož in nato v druge kraje in končno v Skoplje med nami ni bilo več povezav.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V tej hiši so ju zasliševali

Zdaj smo si stali iz oči v oči. Ko smo bili v izbi za kratek čas mi sami, sem mu rekla: »Janko, če se nama kaj zgodi, boš ti kriv, ker je najina usoda v tvojih rokah.« Rekel mi je, da bi bil vesel, če bi ostala pri partizanih, ker taka dekleta rabijo. Rekla sem mu, da tega ne bi nikoli storila. Tudi mama je bila korajžna, češ da je bila doslej kar naprej begunka in izgnanka in ji nimajo česa očitati. Bilo mu je kar malo nerodno, saj si ni mogel predstavljati takega srečanja, in smo se razšli.
Očitno se je zavzel za naju, ker so naju po tem dali k že omenjenima ženama, materi in hčerki, ki sta živeli v tej hiši. Zaupno sta nama povedali, da sta slišali, da naju bodo odpeljali v Cerkno. Seveda nisva vedeli, da je bilo Cerkno tedaj središče tako imenovanega osvobojenega ozemlja in da je bila tam celo partijska šola. Če bi naju poslali v Cerkno, bi naju ob nemškem napadu na Cerkno prav verjetno obdolžili za izdajalki in bi bili med žrtvami na Lajšah. Zaskrbelo naju je, kaj naj bi v Cerknem počeli. Rekli sta, da bova šivali za partizane. Do naju sta bili zelo prijazni in dobri. Mlajši je bilo ime Matilda, če se prav spominjam. Nikoli več se nismo videle, zdaj sta pa že obe pokojni. Zelo dobro nama je delo sočutje, ki sta ga imeli do naju.V naju se je naselil strah, kako bo, čeprav sva imeli že več upanja, da naju ne bodo kar pobili. Dokumente so nama pa pobrali.
Čez nekaj dni je prišel neki komisar ali kaj in nama ukazal, naj takoj pospraviva svoje stvari (saj itak nisva imeli ničesar), da takoj odidemo. Obe domači ženski in midve smo bile prestrašene, kam neki naju vodi. Najin spremljevalec je bil pa kar prijazen. Pot je bila lepša, kot je bila tedaj, ko so naju aretirali, ker nismo hodili po gozdu, vendar se je vlekla kot jara kača. Po večurni hoji naju je pripeljal nazaj k teti v Rakovec, kjer so naju aretirali. Veselje je bilo obojestransko, vendar še nisva bili svobodni, kajti vsako uro naju je prišel pogledat vaški terenec, malo posedel in spet odšel. Tako sva bili pod stalno kontrolo in nisva smeli zapustiti hiše.
Nekega dne je prišla iz Bače posvojenka strica Cirila. Bila je še zelo mlad deklič. Mama je na hitro napisala našemu očetu in hčerki Kristi sporočilo, da sva brez dokumentov, da ne veva, če se bomo še kdaj videli, in naj nikar ne hodita sem. Prosila je deklico, naj to odda na pošto, predno gre domov, in ona je to tudi res naredila. Ko smo bili po njenem odhodu sami, je rekel stric: »Tako, pripravita, kar imata. Ko bo naslednjič terenec odšel, da se ga ne bo videlo, takoj pohitita v dolino, vajinega ujetništva ne prenesem več, pa naj se zgodi karkoli.« Poslovili smo se, in ko je terenec naslednjič odšel, sva skrivaj odhiteli v dolino. Poti kar ni hotelo biti konec, čeprav sva hiteli, kolikor je bilo mogoče. Srečno sva prišli na Knežo, vendar se nisva še oddahnili. Vedeli sva, koliko je tvegal za naju stric in skrbelo naju je, da bi mu morda ne storili česa hudega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kosov mlin v Baški grapi še vedno melje

Prespali sva pri sorodnikih na Modrejcah. Takoj naslednji dan sva se preko Trsta odpravili proti Ljubljani. V vlaku je že v Trstu k nama prisedel domobranski oficir. V pogovoru sva povedali, od kod prihajava in kaj se nama je zgodilo. Najbolj pa naju je skrbelo, ker sva bili brez dokumentov, v Ljubljani pa bi brez njih na kolodvoru težko prišli skozi kontrolo. Obljubil nama je pomoč. Ob njegovi pomoči se nama je res vse dobro izteklo. Neizmerno sva si oddahnili, ko sva se v tramvaju peljali proti domu. Ata in sestra sta bila presrečna, saj sta zjutraj dobila žalostno mamino sporočilo. Jokali smo od sreče. Zelo hvaležni smo bili plemenitemu stricu, ki je toliko tvegal za naju. Za naju je zastavil po vsej verjetnosti besedo tudi Janko, kot je razvidno iz dokumenta v arhivu, in verjamem, da je kri premagala njegovo partijsko zavest, čeprav je tudi zanj bilo nevarno. Arhivski dokumenti sicer govorijo tudi, kako je bila najina aretacija programirana, vendar se temu kot funkcionar najbrž ni mogel izogniti, brž ko so za najino govorjenje zvedeli tudi drugi. Nekakšna internacija na Rakovcu je bila njegova zamisel, toda od tam je bil možen pobeg. Res da nadrejenim tudi piše, da je pripravljen narediti po njihovi presoji in kasneje po pobegu naju tudi ubiti, če bi naju dobil v roke. Vendar je že tako, da on kot funkcionar VOS-a uradno ni mogel pisati drugače, kot je v danih okoliščinah pisal, če je hotel zaščititi svojo glavo in njegova glava je bila zaradi naju po napadu na Cerkno po izjavi sorodnika na nitki in so ga kmalu premestili v Belo krajino.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zadnji obisk škofa Gregorija Rožmana pri beguncih v Špitalu – Z leve Gregorij Rožman, Lojze Dolinar z ženo Jelko in sinkom, mama Krista Mrak z možem

Tako se je moj prvi zapor srečno končal, lahko bi se pa ne in tega se sedaj bolj zavedam, kot sem se tedaj. Prav lahko bi bili z mamo napisani na Lajšah. Po vojni me je čakal nov, a mnogo daljši zapor, o čemer sva pa s sestro že pisali. Za osvetlitev prilagam fotokopijo enega od dokumentov, ki govori o naju.