Avtor: Drago Legiša

Ko je lani italijanski parlament skoraj soglasno odobril zakon, po katerem je 10. februar določen kot dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, slovenska javnost tako doma kot v tujini temu dogodku ni posvetila skoraj nobene pozornosti. Zanimivo je, da je tako bilo tudi med Slovenci v zamejstvu, to je v deželi Furlaniji Julijski krajini, čeprav slednji drugače še kar redno in pobliže spremljajo italijansko notranjepolično dogajanje. Med vsemi Slovenci pa je naravnost završalo, ko se je razširila novica, da bo italijanska državna televizija predvajala film s pomenljivim naslovom Srce v breznu. Gre za filmski izmislek (angl. fiction), ki so ga snemali v Črni gori in ga je financirala sama italijanska državna radiotelevizijska družba RAI. O njegovi vsebini ne bomo govorili, saj ga je sredi letošnjega februarja predvajala tudi RTV Slovenija. Dovolj je, če napišemo, da filmski izmislek prikazuje Slovence kot zločinsko tolpo, ki zverinsko pobija moške, ženske in celo otroke samo zato, ker so Italijani. Slovenci naj bi torej pripadali genocidnemu ali rodomornemu narodu. V fojbah ali kraških jamah ter breznih naj bi našlo smrt na desettisoče Italijanov, medtem ko naj bi bilo k izselitvi ali eksodusu prisiljenih 350 tisoč Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, to je z ozemlja, ki je bilo po mirovni pogodbi, podpisani v Parizu 10. februarja 1947, priključeno Jugoslaviji.
Pri tem ne gre predvsem prezreti dejstva, da po lani odobrenem zakonu uradna Italija obhaja dan spomina prav 10. februarja, ta pa je neločljivo povezan z drugo svetovno vojno, med katero je Italija po zaslugi Mussolinijevega fašističnega režima nastopala kot agresor, bila nato poražena in bila zato tudi primerno kaznovana. Kot vemo, je bil slovenski narod ena izmed njenih žrtev. Film Srce v breznu pa je povsem iztrgan iz zgodovinskega konteksta, saj kratkomalo zamolčuje potek zgodovinskih dogodkov, ne omenja vzrokov in posledic, njegova poanta je le v tem, da »slavi« – kot Italijani pravijo Slovencem in Hrvatom – tako sovražijo Italijane, da jih pobijajo ali prisilijo, da množično zapuščajo svoje rojstne kraje in se odločajo za življenje v izgnanstvu.
Za vsakoletno obhajanje dneva spomina so se sicer v rimskem parlamentu izrekle skoraj vse italijanske politične stranke, vendar si glavno zaslugo za to pobudo kot tudi za film Srce v breznu lasti Nacionalno zavezništvo, saj je bil njegov tržaški poslanec Menia tudi glavni pobudnik samega zakona o dnevu spomina na fojbe in eksodus. V tem smislu je 10. februarja letos potekala prva spominska slovesnost v Trstu. Udeležil se je je tudi zunanji minister Gianfranco Fini, ki je predsednik Nacionalnega zavezništva. V svojem sicer kratkem govoru je med drugim dejal, da »o fojbah ne obstaja slovenska ali hrvaška resnica, ampak je resnica samo ena«, seveda tista, ki jo servira film Srce v breznu, kot je ob tem pravilno pripomnil zgodovinar prof. Pirjevec.
Slovenija – Italijanska okupacija
Da se razumemo: tako v Trstu kot v Gorici smo slovenski demokrati ves povojni čas javno in odločno obsojali zločinska početja nekaterih naših od zmage pijanih in od revolucionarnega zanosa prevzethi osvoboditeljev. »Kar smo med fašizmom 20 let sredi ogromnih težav gradili, so nam ti v 20 urah porušili,« je v pogovoru s skupino mladih slovenskih izobražencev tik pred podpisom Londonskega sporazuma leta 1954 dejal dr. Engelbert Besednjak, bivši poslanec v rimskem parlamentu, izvoljen na državnozborskih volitvah leta 1924. Toda v breznih tedaj niso našli smrt le Italijani, ampak tudi Slovenci. Podpisani dobro poznam razmere v svoji občini Devin-Nabrežina, kjer sem bil v razdobju 1952–1975 med drugim njen občinski odbornik in dva zaporedna mandata župan. Ni mi znano, da bi v kraških jamah našel smrt kak domači Italijan, vem pa za nasilno smrt vsaj sedem domačih deklet in fantov, od katerih je bila večina pobita po prvem maju 1945, ko je bilo vojne konec.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenija – Italijanska okupacija

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenija – Italijanska okupacija

Kulturno-verski list Dom, ki izhaja v Čedadu, je 14. februarja letos v tej zvezi pisal: »Vsem zgodovinarjem je že jasno, da je šlo za ideološko čiščenje. Edvard Kardelj, ideolog in Titova desna roka, je 30. aprila 1945 izdal ukaz jugoslovanskim oddelkom, ki so bili na tem, da zasedejo Trst, naj likvidirajo fašiste in protikomunistične nasprotnike ne glede na njihovo narodno pripadnost. Tragedija fojb je torej skupna Italijanom, Slovencem in Hrvatom. Šlo je namreč za metodo, ki jo je jugoslovanski komunistični režim sistematično uporabljal za likvidacijo kolaboracionistov in svojih nasprotnikov.« Podpisanemu je tudi znano, da je italijanska oblast same begunce ali optante iz Istre načrtno izkoriščala v raznarodovalne namene tako v občini, ki sem jo upravljal, torej v Devinu-Nabrežini, kot vzdolž vsega kraškega roba, ki v nekakšnem loku obkroža mesto Trst. Da je tako, zgovorno pričajo begunska naselja pri Križu, na Proseku in Opčinah.Enako pa se je dogajalo v Štandrežu, ki je predmestje Gorice. Dejstvo je, da smo morali Slovenci, ki smo ostali v Italiji, plačati sorazmerno visoko ceno za to, kar se je pripetilo Italijanom v Istri: iz večine v narodnostnem pogledu smo na svoji zemlji postali manjšina!Vse to se je zgodilo v brk mednarodno sprejeti obvezi, da se narodnostna sestava našega ozemlja ne bo umetno spreminjala!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenija – Italijanska okupacija

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenija – Italijanska okupacija

Končno se moramo vprašati, zakaj ima Italija danes za potrebno tako pristransko in zmaličeno prikazovati svojo polpreteklo zgodovino in čemu to služi. Kako more kratkomalo izbrisati 20-letno preganjanje našega primorskega življa in zamolčati dejstvo, da je fašizem primorske Slovence in istrske Hrvate obsodil na narodno smrt? To pa jim je napovedal sam Mussolini, ki je leta 1920, ko še ni prevzel oblasti v državi, takole govoril: »Kadar imamo opraviti z manjvrednim in barbarskim plemenom, kot je slovensko, ne smemo voditi politike sladkorčka, temveč palice. Meje Italije morajo biti na Brennerju, Snežniku in na Dinarskem pogorju: mislim, da je primerno žrtvovati 500 tisoč slovanskih barbarov za 50 tisoč Italijanov.« (Glej Gianni Oliva, Profughi, str. 43, Mondadori 2005). V poročilu slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije, ki je po nalogu italijanske in slovenske vlade preučevala odnose med Slovenci in Italijani v razdobju 1880– 1956, med drugim beremo: »Vojaški napad na Jugoslavijo je pomenil vrhunec dolgoletne, proti Balkanu in Podonavju usmerjene fašistične imperialistične politike. V nasprotju z določbo mednarodnega prava, ki ne dopušča aneksije z vojaško silo zasedenega ozemlja pred podpisom mirovne pogodbe, je Italija priključila Ljubljansko pokrajino kraljevini. Kakim 350.000 prebivalcem Ljubljanske pokrajine je sicer s statutom zagotovila narodno in kulturno avtonomijo, a so se okupacijske oblasti kljub temu odločno zavzele za čim hitrejše vraščanje dežele v italijanski fašistični sistem in njene ustanove in organizacije podredile ustreznim italijanskim. Politična, kulturna in gospodarska privlačnost Italije naj bi domače prebivalstvo postopno fašizirala in poitalijančila. Fašistični okupator se je sprva zanašal na to, da si bo lahko Slovence podjarmil z domnevno večvrednostjo italijanske omike, zato je bila italijanska okupacijska politika sprva milejša.« »Na naraščajoči uspeh partizanskega boja – nadaljuje poročilo – in na vse ostrejše nasprotovanje prebivalstva okupatorju, je Mussolini odgovoril s prenosom pristojnosti s civilnih oblasti na vojaško poveljstvo, zato da je lahko uvedlo surovo represijo. Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakovrstnih prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji, v zaplembah in uničevanju premoženj, v požigih domov in vasi. V taborišča je bilo odgnanih kakih 30.000 ljudi, večinoma civilistov, žensk in otrok.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: General Maister je prijezdil v Ljubljano Mirko Kambič

Že omenjeni Dom ugotavlja, da za vojne zločine, ki jih je zagrešil fašizem, ni nihče nič plačal. Ni bilo nobenega Nürnberga ne nobenega kazenskega postopka v Italiji. To je bilo zamolčano in ne fojbe ter eksodus, kot zdaj na ves glas razglašajo domala vse politične stranke v Italiji. Zato se moramo povsem upravičeno vprašati, kam vse to vodi, saj je treba pričakovati, da se bo gonja proti Slovencem in Hrvatom nadaljevala zlasti ob vsakoletnem obhajanju dneva fojb in eksodusa. Kot vemo, Italija do zdaj ni dvignila tistih 100 milijonov dolarjev, ki jih je Slovenija bila položila v luksemburški banki na italijanski tekoči račun. To je bilo v skladu z dogovorom, ki je bil svoj čas sklenjen z Italijo v zvezi z zapuščenim imetjem Italijanov, ki so se bili izselili iz Istre. Njihov predstavnik odv. Sardos Albertini iz Trsta je še na začetku februarja letos izjavil, da od Slovenije pričakuje predvsem vračanje hiš in ne toliko opravičil za prestano gorje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenija – Italijanska okupacija

Ali pretiravamo, če rečemo, da se Italija pravzaprav ni odpovedala svojemu svojčas jasno izpovedanemu cilju osvajanja slovenskega in hrvaškega ozemlja? Taka in podobna vprašanja odpira začetek obhajanja dneva spomina, ki ga bodo v Italiji obhajali vsako leto 10. februarja ob obletnici podpisa pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.