Avtor: Vanja Kržan

V mesecu rožniku vse zeleni in cveti, da bo dalo ob času svoj sad. Pred vojno se je s travnikov oglašalo vriskanje koscev in petje grabljic, žanjice so že brusile srpe za žetev. Rožnik leta 1945 naj bi prekipeval v veselju zaradi končane vojne, pa se je slovensko podeželje odelo v črnino in pritajeno ihtenje. Neizmerna bolečina mater, žena, očetov, sester in otrok ni smela biti izgovorjena, a je kričala od vsepovsod: Je že pokošeno! Smrtna kosa je uničila nekdanje družine: žene in matere so žalovale za možmi in sinovi hkrati, matere in očetje za več sinovi, dekleta za svojimi fanti in zaročenci; nekatere družine so bile v celoti izbrisane, ostale so brez naslednikov in izumrle.
Novi oblastniki so zaslepljeni in nahujskani množici prirejali bučne zabave, ponorele povorke in mitinge, medtem ko so žene in dekleta v črnini hodile k črnim mašam. Same so kosile, zapregale živino, opravljale moška opravila in z nečloveškim garanjem ohranjale pri življenju opustošene domačije in vasi.
Menišija, kot smo videli že v Zavezi št. 55, je med vojno in po njej izgubila kar četrtino prebivalcev. Posebnost teh krajev je Krimska jama, ki je pričela sejati grozo med ljudi že pomladi leta 1942. Ta kraška jama ni bila utvara na smrt preplašenih prebivalcev Menišije, Rakitniške planote in Iške, postala je resničnost še posebej po tistem, ko se je septembra 1942 vanjo spustil vaški stražar in ko je skupina vaških stražarjev iz Begunj raziskala okolico in našla celotno dokumentacijo zmetanih v jamo. Leži skrita v gozdovih, kjer se Rakitniška planota prevesi v dolino Zale in se ta ponovno vzpne v Menišijo.
Francka Košir (1924) iz Dobca še danes hrani pisni dokument o likvidaciji svojega bratranca Mirka Koširja iz Bezuljaka, ki je končal v Krimski jami. Mirko Košir (19. 12. 1915) je bil rojen v Trstu. Njegov oče Jakob je bil izučen trgovec, zato se je med prvo svetovno vojno podal v Trst in se tam poročil s tržaško Slovenko, Alojzijo Kosmač. Prav tako je bil v Trstu rojen Mirkov drugi brat, tretji pa že v Sloveniji. Oče Jakob je bil namreč velik narodnjak in je po nastopu fašizma zapustil Trst in se naselil v Dobcu. Nekaj časa je bil brez zaposlitve, potem je služboval kot financar po različnih krajih Slovenije. Ko se je upokojil, se je družina ponovno naselila v Dobcu in vsi trije fantje so hodili v šolo v Begunje. Bili so pridni, delavni, vsi trije odličnjaki.
Mirko se je v Vižmarjih nad Ljubljano izučil za mizarja. Njegov nekdanji sošolec in prijatelj Tone Popek iz Bezuljaka se je izučil za mizarja v salezijanskem zavodu na Rakovniku in sta v Ljubljani še naprej prijateljevala. Tone je lahko ničkolikokrat videl, da je Mirko poštenjak in dobričina. Ob pričetku vojne se je Tone Popek pridružil partizanom, postal borec Krimskega odreda in po vojni narodni heroj. Toda ob Krimski jami, kjer sta se nekdanja prijatelja zadnjikrat srečala, Tone Popek - Maks zanj ni zastavil besede.
Mirko ni našel zaposlitve v mizarski stroki. Dobil je službo orožnika v Ribnici na Pohorju. Tukaj je dočakal vojno in Nemci so ga poleti 1941 izselili v Osijek. Oče je vložil prošnjo za vrnitev in za božič je bil Mirko že doma. Medtem se je družina dokončno preselila v Bezuljak.
Ko je Mirko v stari Jugoslaviji služil vojsko v Bosni pri planincih, je tam zbolel za malarijo. Nikoli več ni bil zdrav. Malarija mu je pustila posledice, večkrat je z mrzlico obležal in hodil v Logatec k zdravniku po zdravila. ‘Dobra’ soseda iz Bezuljaka ga je obtožila, da hodi v Logatec izdajat Italijanom in to ‘izdajstvo’ tudi pisno podkrepila v Notranjskih listih.
Prepustimo besedo Mirkovi sestrični Francki Košir, domačinki iz Dobca: »Bilo je proti večeru, 27. maja. Prišli smo z njive, kjer smo pleli krompir. Vidimo, da okoli sosedove, Kranjčeve hiše hodijo partizani, nekateri so bili kar v civilnih oblekah. Takrat smo že vedeli, da so to partizani, in zelo smo se jih bali. Kaj bo pa zdaj, smo se prestrašeni spraševali. S Kranjčevo družino smo bili zelo povezani in njihov Jože je bil Mirkov in moj prijatelj. Tudi Kranjčevi so šele prišli z njive. Upali smo, da so partizani morda prišli samo po živino. Toda ne, hoteli so domačega sina, Jožeta Kranjca (23. 3. 1915).
Znan je bil po vsej Menišiji. Že mladega fanta je begunjski župan poslal na stroške občine v kmetijsko šolo na Češko. Ko se je vrnil, je v Begunjah ustanovil lesno zadrugo in bil njen tajnik. Prepričan je bil, da prihodnost Menišije ni v kmetijstvu, ampak v lesni industriji in v žagah. Takrat ljudje niso delali vsak le zase, ampak za dobro celotnega kraja. Navduševal je mlade, da so se vključili v zadrugo, največja novost pa je bila, da je tudi ženske navduševal za službo v zadrugi, da bodo zaslužile kakšen dinar. Pri delu sta ga v vsem podpirala begunjski župan in naš nepozabni župnik Viktor Turk. Ta se je prvi uprl Italijanom, ker ni dovolil, da bi podrli Prosvetni dom v Begunjah, in ga je zato italijanski ‘kolonelo’ pošteno oklofutal. Župnika so nam l. 1943 partizani odpeljali v ribniške zapore in 24. oktobra zverinsko ubili v Grčaricah. Toda vrnimo se k usodnemu majskemu večeru. Počasi se je mračilo. Ves čas sem opazovala, kaj se dogaja pri Kranjčevih. Videla sem, da so odpeljali Jožeta, saj so ga gnali mimo naše hiše. Za njim je čez nekaj časa pritekla njegova sestra Jerica. Doma je samo pomolzla in odhitela za njimi: ‘Fantje, počakajte! Ne pustim Joža samega!’ Toda partizanom se je mudilo, samo toliko so počakali, da je Jože privezal vola v hlev in se na hitrico preoblekel.
Kaj se je tisti večer dogajalo, smo zvedeli od Jerice naslednje jutro. ‘Veste, Mirkota so tudi odpeljali. Od nas so šli v Bezuljak, prišli do korita in se ustavili. ‘Počakajmo,’ so rekli. Bila je že tema. Komandant je vzel v roke listek, posvetil vanj z baterijo in prebral imena na seznamu. Mirko je bil pod številko sedem.
Ležal je bolan v postelji. ‘Samo na zaslišanje greš z nami,’ so mu rekli. Ogrnil se je s hubertusom, ker ga je treslo, vstal iz postelje in šel. Nogavic ni imel. Potem so mi rekli: ‘Ti pa domov!’ ‘Ne grem,’ in sem šla za njimi proti Kožljeku. Čisto sama, nikjer žive duše, saj je vse pribežalo domov, čim se je spustil mrak.
Na Kožljeku so se spet ustavili. Na vasi, po hišah je bila grobna tišina, le psi so divje lajali. Spet so me podili domov, jaz pa, da ne grem. Zdaj me je tudi Jože pregovarjal in mi rekel, naj grem k Pavlovim na Kožljeku in pri njih prenočim. Vse je bilo temno, tudi pri njih, samo psi so še vedno lajali.
Partizani so jih gnali naprej, ven iz vasu proti gozdu. Sedla sem in prisluškovala. Kam jih ženejo? Kaj bo z njimi? Čez nekaj časa so se oglasili psi v Stražišču. So že tam. Od tod gre bližnjica v smeri proti dolini Zale in naprej do Krimske jame! Ko se je kasneje čez dva dni Jože vrnil, je povedal, da so jih nekje v Zali pričeli zasliševati.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dokument

Jerica s tem končuje svojo pripoved, zato prisluhnimo Jožetu Kranjcu, ki so ga čez dva dni spustili in je prišel domov. Kasneje je o tem zaslišanju pod smrekami nekje v globeli Zale zapisal: »Še je prostor v Krimski jami! – ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri zasliševanju tri ure. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru … Ko so prejšnji večer postavili strojnice okoli hiše, ko so me vso noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko me je vsako toliko dregnila v hrbet trda cev partizanske puške, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem – zmeraj sem se z grozo spomnil samo Krimske jame. In z grozo so se je spominjali slednjo noč pozimi in pomladi po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj; sv. Vida do Blok; od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev.
Ljudje so si šepetali, samo šepetali, zakaj terenski odbor in obveščevalna služba OF sta bila noč in dan na delu – da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da poginjajo v njej volkovi, so pravili. Kakšni volkovi – bili so fantje iz hribovskih vasi, ki niso marali v rdečo svobodo; bili so ‘nezanesljivi’ izmed partizanov samih, bilo je morda tistih osemdeset sokolov partizanov, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo. Bila so dekleta iz Begunj, bile ženske iz Cerknice, ki so jih zvabili, češ da bodo videle odpeljanega moža. Kdo ve, kdo ve! Kdo ve, če bomo kdaj vedeli! Krimska jama je za nas postala znamenje komunizma, znamenje Antikrista, o katerem vedo povedati stari ljudje še dandanes«. Prvič je bilo to pričevanje objavljeno v Slovenskem domu, 26. septembra 1942, ponatisnjeno pa v knjižici V znamenju osvobodilne fronte – Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski pokrajini, Ljubljana, 1943 – XXI.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V prvi vrsti z desne sedita Anton Popek - Maks, narodni heroj, za ramo drži svojega prijatelja Mirka Koširja, umorjenega v Krimski jami – V drugi vrsti stoji četrti z desne Jože Kranjc

Čez dva dni se je torej vrnil samo Jože Kranjc, pisec navedenega pričevanja. Takoj zjutraj, ko je Francka zvedela, da je doma, ga je šla vprašat, če se je vrnil tudi njen bratranec Mirko. »Ni se vrnil, ampak veš,« ji je zaupal »tudi jaz sem pod nadzorom. Že čez dva dni me lahko ponovno odpeljejo. Ko so me zasliševali, so me spraševali, kakšen je Mirko. Ne vem, če sem prav rekel: Zaveden Slovenec, pošten človek! Če ga ne bo čez nekaj dni, ga ne bo nikoli več,« je povedal Jože. In ni ga bilo nikoli več.
Ali je sploh mogoče, da bi bila za Mirkovo smrtno obsodbo s poginom v Krimski jami lahko usodna prijateljeva izjava, da je Mirko zaveden Slovenc, pošten človek! Seveda je mogoče, saj v takem človeku vidijo komunisti največjo nevarnost za svoj obstoj. To je zdaj uvidel njegov prijatelj Jože, ki je podvomil v pravilnost svoje izjave!
Francki je tudi zaupal, da so ga zasliševali o ‘sestanku’ na Comarovniku. To je bila vzpetina s križem, ki so ga postavili ob evharističnem kongresu v Ljubljani. Prvo nedeljo v maju 1942. se je nekaj deklet in fantov po popoldanskih litanijah v begunjski cerkvi odpravilo na izlet na Comarovnik. Župnik Turk je prinesel velik hlebec kruha in vsak si ga je lahko odrezal za popotnico na hrib. Nedelja je bil edini dan, da so se lahko družili, čez teden je bilo veliko dela. Tudi Jože in Francka sta bila v tej druščini, večinoma so bili vsi pri Katoliški akciji. Pomenkovali so se o tem, kar jih je težilo: Koliko časa bodo še skupaj? Kako dolgo bodo sploh še živi? Že v božični noči 1941, ko so se vračali od polnočnice, so nekje iz daljave regljale strojnice in Jože je omenil, kot da bi se hotel pošaliti: ‘Slišite, morda pa imajo vaje, ko pridemo mi na vrsto.’
Pot s Comarovnika jih je užejala. Fantje so predlagali, da se ustavijo v gostilni pri Šviglju na Kožljeku. Dekleta bi raje šla kar dalje, ker so hotela k šmarnicam v dobško cerkev. Pa so jih fantje pregovorili, da gredo skupaj nekaj popit: »Saj ne vemo, koliko časa bomo sploh še skupaj,« se spominja Francka Joževih besed. Posedli so in povedo, do prihajajo s Comarovnika. Toda pogovor ni stekel, kot je bilo to običajno pred vojno. V izbi je bilo zelo živahno in glasno. Popkov Tone - Maks je igral harmoniko, bil je že partizan, tudi ostali fantje iz okoliških vasi, zbrani v gostilni, so bili iz Šercerjeve brigade. Brez uniform, glasni, razgreti, izzivalni. Naša druščina si pogasi žejo, posluša in gleda. Začutijo, kot da so s prihodom mednje stopili v nek drug svet, ki jih ne sprejema, njim oddaljen in tuj. Tega si ne povedo, a v tistih trenutkih to dobro vedo. Pod mizo si dajejo znamenja za odhod, vstanejo in odidejo. Kako prav so imeli fantje: to popoldne je bilo zadnje, ko so bili vsi skupaj, slutili so, da je bilo slovo. Že med vojno so zginevali drug za drugim, pomladi 1945 ni bil več živ nobeden od fantov iz njihove druščine.
Ko so na poti v Krimsko jamo Jožeta zasliševali, so hoteli od njega izsiliti priznanje, da so on in njegova druščina imeli tisto prvo majniško nedeljo sestanek bele garde na Comarovniku! Pa maja 1942 niti enega vaškega stražarja še ni bilo v Menišiji ali drugod. Počasi je Jože pričel razumevati, da verna mladina postaja izdajalska bela garda!
Dnevi in tedni so tekli, Francka je verjela Joževim besedam, da njenega bratranca Mirka ne bo nazaj. Drugim o tem ni govoril, tudi Mirkovi mami ne. Matere pa ne bi bile matere, če ne bi upale.
Mama je šla spraševat na Kožljek, kje so fantje, vedela je, da so jih tisto noč gnali tam mimo. Šla je v gostilno, družina je bila na partizansko stran: »Mirko je vstal bolan iz postelje in ni bil nič oblečen. Pa kakšno hrano bi mu prinesla, da ne bo lačen,« je Mirkova mama pregovarjala gostilničarko. »Vi kar prinesite, bomo že oddali,« je bila gospodinja velikodušna. Mama je znosila orožniško obleko, škornje, gojzarje in vse so rade volje sprejeli in obljubili, da bodo posredovali Mirku. Mama je bila znana, da peče dober jabolčni zavitek. Nosila je še tega. Pa kozje mleko v steklenicah, ki jih takrat ni bilo, ona pa je imela sorodnike v Trstu, ki so ji prinašali steklenice z vinom. In tako je kar lep čas mama romala s steklenicami kozjega mleka in hrano v partizansko hišo …
Francki se je Mirkova mama zasmilila. Vedela je, da Mirka ne bo več nazaj. Pri Koširjevih ni bilo kmetije, zato jim je Francka nekoč nesla suho meso. Mama takoj pomisli na Mirkota: »Bom njemu nesla.« Takrat ji Francka reče: »Morda pa ne rabi več.« Mati ostane osupla, oče pa plane: »Kaj pa ve ženske veste, kaj je vojaška tajnost. Pa napovedujete stvari, na katere se ne razumete.« Morda je Mirkov oče tolažil samega sebe, verjel pa je, da sin še živi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Kranjc iz Dobca

V nedeljo, na poti k maši, je Francko ustavila Mirkova mama: »Tako je, kot si rekla.« Pomolčala je, nato pa izdavila iz sebe: »Veš, ko sem prišla zadnjič v gostilno, sem v shrambi na polici zagledala polno steklenic s kozjim mlekom.« … Na tak način je Mirkova mama zvedela za smrt svojega prvorojenca, sedemindvajsetletnega sina. Ljudem so se pričele odpirati oči, kaj je ‘partizanščina’, kam izginjajo mladi fantje in možje.
Domači in vaščani so se spraševali, s čim le si je Mirko zaslužil tako grozno smrt. Mirko, že nekoliko starejši, treznejši in bolj razgledan je ob pričetku vojne krotil navdušenje mladih fantov, ki so se hoteli takoj pridružiti partizanom: »Počakajmo še malo. Pride čas, ko bomo šli vsi skupaj.« Zaupali so Mirku, ki je bil velik rodoljub in sovražnik fašizma. Z njim se je njegova družina seznanila po prvi svetovni vojni, ko so živeli še v Trstu. Morda pa se je partizanom zameril s to izjavo? Nekateri so ga ovajali, ker je, rojen v Trstu, znal italijansko. »Kdo drugi bi izdajal kot on, ki je znal italijansko,« je rekel Francki domačin, bratranec herojev bratov Popkov.
Morda pa je Mirko končal v Krimski jami zato, ker so bili orožniki med partizani zelo nepriljubljeni? Ni bil Mirko edini orožnik, ki so ga obsodili na tako strašno smrt. Vanjo so nekaj mesecev kasneje vrgli orožnika Urbasovega iz Rakeka in njegovi svakinji, ki sta šli za njim poizvedovat.

V dantejevem peklu ni grozovitejše

Čeprav je Francka vedela, da je bratranec Mirko izginil v breznu Krimske jame, se je septembra 1942 o tem lahko prepričala na lastne oči. Omenili smo že, da so 9. septembra vaški stražarji iz okoliških krajev odkrili v bližini jame taborišče Šercerjeve brigade, nam že znani Jože Kranjc pa se je spustili v brezno. Takrat se je bil že odločil, da postane stražar.
Zato ponovno prisluhnimo njegovemu zapisu: »Pot na Kožljek je strma. Cilj poti ni vas, cilj je danes, 9. septembra tega žalostnega leta, Krimska jama. Kožljek, prav za prav tisto, kar je bilo Kožljek, dokler ni partizanstvo poklicalo nanj ognja, je prazen. Edini domači prebivalci med njegovimi osmojenimi stenami so danes fantje, ki so vsi vstopili v četo, ki zdaj stopa med praznimi hišami, edinim sadom, ki ga je dala slovenskemu ljudstvu Osvobodilna fronta. Pot, nazadnje steza, ki drži do Kožljeka vedno globje v gozdove, ki se vlečejo proti Peklu in Krimu. – Tam nekje je današnji naš cilj, Krimska jama.
Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski lager, sedež drugega partizanskega bataljona ‘Ljubo Šercer’. Bataljona ni več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva senca nevarnosti in prva možnost pravega boja. Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja, živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami likvidiranih partizanov.
Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbiti brlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah. Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, kot da so šele pravkar odšli.
Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah« (Francka Košir mi pove, da so ta kolesa pokradli v Medenovi trgovini koles v Begunjah, za božič 1941. Trgovca Ladota Medena so partizani na srečo le obsrelili, smrtno pa so ranili njegovega svaka Marjana Pregeljca, ki je bil takrat slučajno na obisku in je umrl nekaj dni kasneje v bolnici v Logatcu.)
»Ondi so baterije za radio, spet tam zaboj obleke. Obleka tistih, ki so jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tabor je v dobrih časih imel zvezo z bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko posadko pri Sv. Vidu.« (Župana Tekavca s planote Sv. Vida so ubili nekje v Zali, omeni mimogrede Frančiška Košir.)
»Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova. Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim, v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki … «
Sledi opis, kaj vse so še našli v partizanskem taboru. Med drugim tudi neštete »fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena, kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov.
A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje: ‘Komanda itd. … Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.« (Mišljeno je povelje za aretacijo Mirka in Jožeta 27. maja 1942.)
Vsa ta pisna dokumentacija se je nahajala v zabojih od municije, vsi zaboji so bili zacinjeni. Vaški stražarji so jih na vozeh pripeljali na komando v Begunjah. Šele tam so zaboje odprli in pregledali dokumentacijo. Med številnimi aretacijskimi in likvidacijskimi dokumenti so stražarji našli tudi povelje za likvidacijo Mirka Koširja. Ker so stražarji pripeljali s seboj tudi nekatere ostanke oblačil, ki so jih dobili iz jame, si niso upali poklicati Mirkovih staršev, ampak Francko. Prosila jih je za likvidacijsko povelje svojega bratranca, ki ga še danes hrani.
Štab 1. bataljona ‘Ljube Šercerja’
NO
(nečitljivo)
6.VI. 1942
Na položaju Likvidacijsko povelje
Patrulja 3. čete naj usmrti K o š i r Mirota iz Bezuljaka. Izdajalca, ki so po njegovi zaslugi padli trije partizani.
Smrt fašizmu – svobodo narodu
komandant: polit. komisar:
Luka Suhadolc l.r. Fric Novak l.r.
Mama Frica Novaka je bila doma iz Menišije, zato Francka meni, da je tudi Fric kar dobro poznal te kraje, kjer »so se šli partizanščino.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kapelica na Gabrovcah – Peti z leve Jože Kranjc

Vemo že, da so Mirka odpeljali 27. maja, likvidiran je bil teden kasneje. Kaj vse so počenjali z njim in drugimi žrtvami osem dni, si verjetno naša domišljija ne more predstavljati. Morda pa, zato prisluhnimo še opisu okolice jame. »Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut daleč je do tja; a ko je človek na mestu, skoraj ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi. Veter se poigrava z lasmi kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat taborila smrt.
Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega deset, sto, kdo ve koliko sto?«
Drhteče roke odmetavajo veje na parobku. »Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.
Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano od krogel. Še druga vrv za varnost. Elekrično svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo do zdaj toliko mrtvih.
Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj, prhutajo iz mraka. Težko je šteti metre v globino.
Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja , skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče človek opreti ob nje, trhlo zahrestajo.
Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, okrog in okrog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejem peklu ni grozovitejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.«
»Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko. Več kot 23 m globoko ni mogoče priti. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v globino kakih sedem. Koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti. In tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.
Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki ali pa še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam na pol sloni, na pol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni moči spoznati. Na rokah in nogah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega branil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ. Ni mogoče, da bi padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel, tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je okrog in okrog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve, kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri. Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?
Pogled ne tega mrliča je groznejši kakor pa na brezimno množico golih teles. Pred njega, pred njegov skrčeni obraz in pred njegove v grozi ugasle oči, bi postavil vse tiste, ki so te brezimne smrti krivi.« Sledi dolg odstavek naštevanja krivcev, ne poimensko, ampak med drugimi najprej tistih, ki so »z vzgojo, peresom, propagando, politiko, popuščanjem, s političnim ljubimkanjem in užaljeno zmešanostjo vzgojili iz slovenske mladine tolpo morilcev, ki ubija ne zaradi ideje, temveč na zapoved in brez premisleka, ki je plen vseh zločincev in vseh bedastih iluzij.«
Prijatelji, ki čakajo pred jamo, hočejo dokaz, da je v jami gozd okostjakov. »Tu prav na vrhu je ženska še v nogavicah, s pasom, elastikami in nekaj cunjami. Mlada, najbrž ena izmed umorjenih deklet iz Begunj. Toda izmučeno telo ne zmore dolge poti. Na dan iz groba pridejo le noge, s katerih stražarji vzamejo nekaj blaga, da ga bodo videli in morda spoznali starši.«
Nič čudnega torej, da je Krimska jama postala domačinom znamenje komunizma in utelešenje hudobije že v prvem letu vojne! Danes se mnogim zdi pisno pričevanje Jožeta Kranjca abotno in neestetsko ‘preštevanje kosti’, kot smo že večkrat slišali. Toda zamislimo se vsaj ob zadnjem stavku tega pisnega dokumenta: »Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo!«
Kranjčev Jože od prve aretacije dalje ni bil več varen. »Še je prostor v Krimski jami,« mu je kar naprej odmevalo v glavi. Že pred tem in še vse poletje in jesen so ga polnili. Tudi z dekleti, najmlajši je bilo le šestnajst let, z ženami in materami, pa omenjamo le te iz Menišije.
Jože Kranjc se je konec avgusta pridružil vaškim stražarjem, ki so imeli postojanko v Begunjah. Pri domobrancih je bil v Rupnikovem bataljonu. Po vojski je bil vrnjen v Teharje in ubit.
Edina, ki se danes še živo spominja medvojnih dogodkov v Menišiji, je Francka Košir iz Dobca. Je tudi edina od sorodnikov bratranca Mirka Koširja. Prav zato se je čutila dolžna, da mi izpriča resnico o njegovem življenju in smrti.
In resnico o življenju in smrti svojega mladostnega prijatelja Joža Kranjca.

Vse je pokošeno

Večkrat smo že omenili vasico Kožljek (788 m), ki se razgleduje nad vso Menišijo. Na grebenu ob cerkvici sv. Ane, ki je obstala vsem hudim časom in hudobiji navkljub, je med vojno in še nekaj let po vojni stala domačija Jakobovih, pisali so se Zalar. Med italijansko ofenzivo je zgorela vsa vas, razen cerkvice in Jakobovih ter njihovih spodnjih sosedov.
Izpred njihove domačije se nam oko ustavi proti zahodu na Nanosu, Planinski gori z Grmado in še dalje proti severozahodu na Trnovski planoti s Čavnom. Pred seboj gledamo Javornike in še dalje proti jugovzhodu se ponuja daleč okrog vidni vrh Snežnika. Ko sem se izpred nekdanje domačije Jakobovih razgledovala okoli, je bil sončen dan, a je pihal leden veter. V ravnini se je ponujala pomlad, sadno drevje je že brstelo. Tukaj pa skromne zaplate njiv še niso bile zorane, veje slabotnega sadnege drevja so se borile z burjo. Res, vedno je bila trda borba za preživetje, še posebej pri Jakobovih, ki so bili med revnejšimi. Ni bilo lahko prehraniti družino z osmimi otroki. Družino je reševalo občasno delo za moške roke: sečnja v gozdu, še težje je bilo tesanje tramov daleč od doma. Priložnostna dela so bile košnje pri večjih posestnikih ali več ur peš hoje v kamnolomu na Verdu ali gradnja bunkerjev in protitankovskih jarkov Rupnikove linije.
Najstarejši Zalarjev je bil v službi in poročen že pred vojno. Jože, bodoči gospodar, je bil doma. Marija, najstarejša med dekleti, je s svojimi pridnimi rokami kar doma ob dragocenem pletilnem stroju nekaj prislužila, da je družina lažje preživela. Omogočila je celo šolanje dveh mlajših nadarjenih bratov na meščanski šoli na Rakeku, poldrugo uro daleč po strmi bližnjici. Za tiste čase je bilo to nekaj izjemnega.
Podoba Marije Zalar (1910) je ostala njenemu nečaku Janezu Zalarju (1936) le v bledem spominu. Ko sta nekoč med vojno z očetom obiskala Jakobove, je Marija sedela za pletilnim strojem in pletla. Za kakšen trenutek je prenehala z delom in se zamišljeno zagledala skozi okno. Bila je tiho in resno dekle. Pletla je za prodajo in njen zaslužek je bil edini denar pri hiši. Bila je pravo nasprotje svoje živahne sestre, ki prav tako ni bila poročena, a je imela dva otroka, ki sta ji bila kasneje v življenju s pridnostjo in dobroto v pomoč, še posebej mlajši. Velika hiša, ki danes stoji na mestu nekdanje Jakobove domačije, je delo in trud njunih sinov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marija Zalar – Prva žrtev Zalarjevih

A vrnimo se k Mariji. Tudi v poletnih dneh, čeprav ne tako pogosto kot pozimi, je sedela ob pletilnem stroju. V nedeljo zvečer, 13. julija 1942 so prišli neznani partizani k Jakobovim. Hoteli so, da bi jim Marija pokazala pot do Stražišča. Vsem je strah stisnil srce, a nemočni ljudje so bili na milost in nemilost izročeni partizanskim ukazom in grožnjam. Marija je morala z njimi.
Domači so že naslednji dan slišali govorice, da so skupaj z Marijo odgnali še pet drugih deklet in žensk. Vsak dan so čakali, kdaj se vrne. Dnevi so minevali, a Marije ni bilo. Zla slutnja je postajala grozeča resnica, saj Marija in ostalih pet niso bile prve, ki so šle po tej poti proti Krimski jami … Oče je natihem še dolgo po vojni upal, da se bo morda le vrnila iz kakšnega delovnega taborišča. Ko je opustil upanje, je sedem let po vojni nenadoma umrl. Na pašniku mu je opešalo srce. Zvečer se je žival sama vrnila domov.
Marije in ostalih pet ni bilo nikoli več domov. Skupaj z Marijo so bile odpeljane, mučene in vržene v jamo še: šestnajstletna Anica Juvančič (1925) in njena sestra Angela Juvančič (1921), po domače Podlipkini dekleti; Lukovi sestri Ana Obreza (1914) in Jožefa Šivec (1907), mati dveh otrok, moža so ji ustrelili Italijani; in Malčkovo dekle Ivanka Purkat (1921). Razen Malčkove, ki je bila iz Gornjih Otav, so bile vse iz Begunj. Na Kožljeku so tem nesrečnim romaricam v smrt pridružili še Marijo Zalar.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prvi z desne stoji Jože Zalar – Domobranci na sliki so bili po vojni pomorjeni

Po l. 1980 so Marijini sorodniki iz ust opitega nekdanjega partizana iz okolice Borovnice prvič slišali resnico o Marijini smrti. Nekaj dni so imeli v partizanskem taboru ob jami Marijo za ‘zabavo’. O teh partizanskih ‘zabavah’ so kasneje pripovedovali tudi poedini nekdanji partizani, celo v Argentini se je o tem govorilo. Kakšne so bile te ‘zabave’ z dekleti in ženami, si na srečo ne moremo predstavljati, gotovo pa ne človeške, saj presegajo zdrav razum in naravno človeško čutenje.
Po nekaj dneh so dekleta in žene žive pahnili v jamo, iz katere so se slišali posamezni kriki. Opiti nekdanji partizan ni pozabil omeniti, da se ga je pred breznom »Jakobova z Kožljeka tako krčevito oklepala,« da jo je moral biti in suvati od sebe, ker se je zbal, da bi še njega potegnila s seboj v brezno. Tudi tega ni pozabil dostaviti, da se je še tri dni in tri noči slišalo njeno ‘javkanje’ iz brezna.
Zakaj je morala Marija umreti tako strašne smrti? Ali je od napletenega premalo darovala partizanom? Ali pa so tistega poletnega večera prišli po njeno sestro, in ker je ni bilo doma, so namesto nje odpeljali kar Marijo? In zakaj ostala dekleta in matere? Bog ve.
Koliko jih je po vojni sploh še ostalo pri Jakobovih? Po tistem, ko so odpeljali Marijo in ko so Italijani požgali Kožljek, je bilo treba zavarovati gola življenja. Jože Zalar (1912) in Anton Zalar (1920) sta postala stražarja in kasneje domobranca. Vrnjena sta bila v Teharje in verjetno ubita na Hrastniškem hribu. Stanko (1922), prav tako stražar in domobranec, je bil vrnjen s transportom ranjencev in bil vržen v Brezarjevo brezno v Podutiku. Franc je bil gluhonem in duševno moten (1903) in se niti zavedal ni, kaj se med vojno dogaja. Njegov svet je bil hlev in živina, ki jo je imel od vsega najraje. Nagonsko je čutil, da se mora vojakov bati. Ko so Nemci nekoč v hajki podili partizane, je ravno prišel iz hleva, ko zagleda pred seboj nemške vojake z naperjenimi puškami. Hitro se skrije nazaj v hlev, Nemci pa za njim. Ob glasnem vpitju sta prihitela pred hišo oče in mama. Hotela sta vojakom dopovedati o nebogljenosti gluhonemega sina, a so ju spodili v hišo, Francija pa ustrelili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tone Zalar je izginil v Teharjah

Od osmih Zalarjevih otrok, so po vojni ostali samo še trije. Najstarejši Janez je bil zdoma že pred vojno, po vojni sta ostali doma samo dve hčerki. Najmlajša Francka se ni poročila, čutila je, da mora ostati doma pri mami in očetu in jima na starost pomagati. Na Jakobovi njivici so se tako sklanjale k zemlji in izvabljale iz nje rast in plod le starka in dve dekleti, vse tri v črnih rutah.
Nečak Janez svojih stricev skorajda ni poznal. Po vojni pa so pričeli buriti domišljijo desetletnega fantiča. Prisluhnil je pritajenim govoricam in ugibanju, kje so strici. Rad bi jim pomagal in jih rešil trpljenja. Kaj pa, če bi kar odšel na Kočevsko in jih tam poiskal? Tako bi bili pri Jakobovih spet strici in lahko bi jih klical po imenu. Pa še stari oče in stara mama ne bi bila tako sama in tiha.
Deček je rad hodil z očetom po vzpetinah in pašnikih na Kuclju, njun cilj pa je bil vedno Kožljek, osameli dom starega ata in stare mame.
»Za starega ata se je življenje ustavilo. Od vsega hudega je povsem izgubil voljo in veselje do življenja, niti dosti govoril ni več. Životaril je naprej, vendar čisto otopel,« se spominja njegov vnuk Janez. »Moj oče je bil njegov prvorojenec, toda kako naj odtehta življenja štirih sinov in njegove ljubljenke Marije? Nosil mu je cigarete, da bi ga vsaj malo razveselil, spravil k pogovoru. Pa je bilo vse zaman.«
Kaj pa stara mama? »Vse po malem je še delala, tudi na njivi in v hlevu. Med delom verjetno ni jokala. Toda kadar je sedela, največkrat ob peči, se spominjam, da je vedno jokala, samo jokala. S starim atom sta se šepetaje pogovarjala, kot da ne bi hotela drug drugega vznemirjati in motiti v svojih mislih in bolečini. Še danes se mi zdi, da je stara mama umrla od žalosti. Štirinajst dni za njo je odšla še Francka, kot da je brez mame preveč osamljena, da bi lahko živela.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stanko Zalar – Vrnjen z vlakom ranjenih domobrancev in umorjen v Brezarjevem breznu

Vtisi, ki jih je odraščajoči vnuk Janez srkal vase, so ga oblikovali v rahločutnega mladeniča. Tudi zgodba o stricu po materini strani, je ponovno oživela v njem, ko je Janez zvedel o njegovih zadnjih trenutkih. Materinega brata Joža Turšiča (1905) iz Bezuljaka so partizani prisilno mobilizirali. Toda že po nekaj dneh se je vrnil, prestrašen, molčeč in zagrenjen. Kam zdaj? Fantje doma niso mogli ostati. Bali so se maščevalnega srda partizanov. Preživljali so noči v senenih kopicah, v hlevih in na prostem. Bližala se je jesen in zima 1942, zato so se mnogi, tudi Jože odločili, da se pridružijo vaškim stražarjem. Šele takrat je Jože svoji sestri Ani zaupal, da so ga bili partizani zadolžili, da ubije nekega človeka, koga ni povedal. Zato je od njih pobegnil in se pridružil stražarjem, kasneje domobrancem. Jože je umiral v Teharjih. Izčrpanega in psihično uničenega so ga v junijski noči skupaj s sotrpini odpeljali na Hrastniški hrib. Morda domači o njem niti tega ne bi zvedeli, če slučajno ne bi bil zvezan skupaj z znancem Lojzetom Opeko. Že med potjo si je ta dvakrat izmotal zapestji iz žice, pripravljen na beg. Jožu je dal vedeti, da lahko pobegne tudi on. Ta pa skoraj ni več kazal življenja. Komaj se je prestopal in se še zmenil ni, da Lojze osvobaja in bodri tudi njega. Že sta bila skoraj na morišču, ko Lojze plane v prostost, Jože pa se ustreljen zgrudi.
Logika osvoboditeljev ostaja nerazumljiva: čim višji krvni davek je plačala pokrajina, tem bolj je morala biti kaznovana še po vojni. V Menišiji sta bili uničeni dve veliki tovarni, ukinjena je bila trdna kmetijsko-trgovska zadruga. Nobenega razvoja obrti ni bilo, ne obnove kulturnega doma. Naselja so dolga leta ostala brez javne razsvetljave, podeželski otroci brez prevoza v osnovno šolo, delavci brez prometnih povezav in cest.
Zadnji med preživelimi odnašajo s seboj v grob svojo bolečino in prestane krivice.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tone Turšič je bil umorjen na Hrastniškem hribu