Avtor: Maja A. Smolej-Ficko
Prolog
Ne prav pogosto se nam dogodi, da ob prebiranju nekega dela v nas oživijo spomini, čisto osebni in čisto naši. Še redkeje spregovore spomini, ki jih hranijo najglobja brezna naše notranjosti. Ti zadnji so največkrat polni bridkosti in bolečine, razočaranj in sramu, pri večini ljudi ostajajo za večno zaklenjeni v skritih kamricah podzavesti. Da jih človek ozavesti in se z njimi sooči, potrebuje junaški pogum, izredno osebno poštenost in zvestobo samemu sebi. Tako postane in ostane spomin temelj vsake resnično dozorele osebnosti, vedno navzoč in določujoč njena razmišljanja, odločitve in dejanja.
Kadar pa smo pripravljeni svoj(e) spomin(e) deliti z drugimi, ti pridobe novo razsežnost. Postanejo ogledalo naše skupne preteklosti, sedanjosti in prihodnosti
Postanejo ogledalo, ki družbo ozavešča, saj v njem lahko ugledamo ljudi in dogodke, ki smo (ali so nam) jih potisnili v varljivo pozabo podzavesti. Skriti spomin Angele Vode je vsekakor delo, ki nam odkriva našo skupno polpreteklost na kar najbolj osebno svojski način.
Simfonija v rdečem Začetni Largo vivace
Spomini Angele Vode segajo daleč nazaj, v čas avstro-ogrske monarhije. Že kot mlada učiteljišnica jasno vidi mnoge krivice, ki usodno določajo družbo. Ne more se sprijazniti z mnogimi oblikami neenakopravnosti državljanov v takratni monarhiji. Neenakopraven položaj Slovencev v primerjavi z nemško govorečim prebivalstvom, socialni položaj delavstva in družbeni položaj žensk so področja, ki jo najbolj vznemirjajo in kjer najbolj zavzeto deluje. Njen izostreni socialni čut in osebna poštenost, ki sta temeljni potezi njenega značaja, določata njeno življenje takrat in kasneje.
Angela Vode v svojih spominih na mnogih mestih omenja svoj značaj, ki ji je usodno zaznamoval življenje. Ker ne pozna običajnih kompromisov s samo seboj in z drugimi, včasih je v svojih sodbah morda tudi preostra in preveč osebna, se ji življenje in dogajanja okoli nje kažejo v edinstveni luči. Sposobna je videti tudi tisto, pred čimer povprečni ljudje navadno zamižimo, da bi tako ohranili varljivi notranji mir.
Naj gre ob tem za njeno projugoslovansko, Avsto-ogrski nenaklonjeno politično opredelitev, zaradi katere v stari državi ne more dobiti stalnega učiteljskega mesta in ki se ji kmalu po prevratu izkaže za zmotno, pa si razočarana nad kraljevino SHS to svojo zmoto tudi pošteno prizna. Ali pa ko gre za njen odnos do delavskega vprašanja in do vodstva socialdemokratske stranke, ko leta 1919⁄20 po razcepu prelomi z dotedanjim vodstvom in pristane na njenem levem krilu, med člani novonastajajoče komunistične partije, ter postane njena tajnica. Ali pa ko razmišlja o položaju žensk v sodobni družbi, o njihovi poklicni poti in uveljavitvi, ko piše o tem članke in izdaja knjige, ko je v svojih razmišljanjih nekako pred časom in zato za večino takratnega bralstva izziv.
Ne izgublja se v teorijah ali v gradnji gradov v oblakih, kar je lastno tolikim politikom, teoretikom in »izboljševalcem družbe«, pač pa deluje vedno in povsod nadvse konkretno in praktično. Družbo »izboljšuje« neposredno, z veliko osebno zavzetostjo in izostrenim čutom za socialno pravičnost, z nenehnim zavzemanjem za »odrinjene«: leta 1919 se ob delavski stavki v tovarni litoželeznih izdelkov na njeno pobudo delavcem pridruži tudi pisarniško osebje, sama se odpove denarni podpori stavkovnega odbora v prid stavkajočim proizvodnim delavcem z družinami, vneto študira ob delu (tak študij že obstaja v njenem času in ni le novodobna pogruntavščina), specializira se za poučevanje duševno prizadetih otrok, piše strokovne članke s tega področja, sestavlja metodične napotke za pouk v pomožnih šolah, deluje v stanovskih organizacijah, saj politični razvoj v kraljevini Jugoslaviji vodi v centralizem in omejevanje osnovnih političnih pravic.
Na mednarodnem obzorju vstaja nacizem. Angela Vode jasno vidi, kako nenasitno osvaja in si priključuje nova ozemlja in kako se nacistična propaganda prikrito širi prek meje na slovensko Štajersko. Marca 1939 v posebni spomenici, ki jo je podpisalo prek 250 društev, poziva na življenjsko pomembno strnitev vseh narodovih sil v borbi za mir, proti fašizmu in nacizmu.
Crescendo
V avgustu 1939 skleneta Hitler in Stalin pakt o nenapadanju. Komunistične partije, tudi slovenska, tekmujejo v naravnost neverjetnih miselnih akrobacijah, ki naj bi to nenormalno, bolje povedano nemoralno, dejanje upravičile in opravičile. Dogodki si sledijo z danes komajda razumljivo naglico: Angela Vode v svoji kristalni poštenosti ni pripravljena obrniti plašča po novem vetru. Kljub partijskim direktivam nadaljuje svoj protinacistični narodnoobrambni boj. Deležna je zlohotnih obrekovanj in laži, bolj ali manj »prijateljskih» prepričevanj vodilnih strankinih veljakov, hudih pritiskov, groženj, končno jo v zimi 1939⁄40 iz partije izključijo. Ker je dojela bistvo sistema, postane za slovensko partijsko nomenklaturo nevarna kot trdna, izkristalizirana osebnost, samosvoja v mislih, besedah in dejanjih, je tako rekoč nezlomljiva. Oporečnik, ki se ga boji vsak totalitarni sistem.
Maestoso
Obdobja druge svetovne vojne in povojnih zaporov ni mogoče imenovati drugače kot »maestoso - veličastno«, saj pripoveduje o plemstvu duha, ki v še tako sovražnih razmerah ohranja svoje dostojanstvo. Angela Vode, izključena iz partijskih vrst in izpostavljena nenehnemu vohunskemu nadzoru partije, ohranja jasno presojo in osebno integriteto: socialno čuteča zbira in razpošilja pomoč internirancem v italijanskih zaporih in taboriščih, ne glede na njihovo politično ali ideološko pripadnost, organizira pomoč za tisoče beguncev, ki so se pred nacizmom zatekli v Ljubljansko pokrajino, samoiniciativno, brez blagoslova OF, sestavi peticijo na Mussolinija, v kateri prosi, da bi se prenehali streljati talce; peticija je opremljena z 2000 podpisi (zanimivo bi bilo videti, kdo vse je tvegal in peticijo podpisal in koga od povojnih odličnikov sploh ni med podpisanimi), vodstvo OF peticijo zvijačno zapleni. Angela Vode zapusti OF, v kateri od začetka deluje kot predstavnica ženskih društev, in nadaljuje svoj boj kot »osamljena zasebnica«. Kmalu sledi aretacija, najprej jo zapro Italijani, leta 1944 pa še Nemci. Internirana je v zloglasnem ženskem taborišču Ravensbrück. Po osvoboditvi mora poročati o svoji politični preteklosti (ni sumljiva samo zaradi svoje disidentske partijske preteklosti, ampak tudi zaradi svoje predčasne vrnitve iz taborišča, odkoder jo je rešilo posredovanje prijateljev). Kljub njeni starosti in visoki strokovni usposobljenosti ji nova oblast nakloni samo začasno zaposlitev na pomožni šoli.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Anglea Vode - Portret iz knjige skriti spomin
Leto in pol kasneje, v maju 1947, jo uvrstijo v Nagodetov proces. 55-letna je kot agentka Angloameričanov obsojena na dvajset let prisilnega dela in izgubo državljanskih pravic. Njen skriti spomin je ohranil vse postaje njenega križevega pota v vednost in opomin prihodnjim generacijam. Ta križev pot ne pripoveduje le o posameznih postajah: sodnih zaporih in ledeno mrzlih betonskih samicah, kjer se pogovarja sama sabo in recitira Puškina, da se ji ne bi od nenehnih zasliševanj zmešalo, o Poljanskem nasipu, kaznilnicah v Begunjah in v Rajhenburgu, o prefinjeno nečloveškem ravnanju z zapornicami. O vsem tem, o vseh teh zaporih 15 let po osamosvojitvi naša uradna šolska zgodovina še prav nič ne ve. Skriti spomin govori tudi o zlobnem sovraštvu, ki zasleduje svoje žrtve še »na svobodi« ali celo prek groba in jim jemlje človeško dostojanstvo.
Rekli smo na začetku, da je tretji stavek Simfonije v rdečem veličasten. Veličasten zaradi srčne kulture, ki se nam razkriva v teh spominih. Angela Vode se v njih kaže kot »človek za vse čase«, saj hodi izrazito sredinsko pot, ki pušča živeti in dihati vsakomur, da je le pošten. Beseda poštenost se v njenih spominih nenehno ponavlja. Mar ni to vrlina, brez katere družba ne more preživeti in na katero so politiki vseh barv že pred vojno, uklenjeni v ideološke prisilne jopiče, pozabljali in nanjo pozabljamo tudi danes? V izrednih razmerah zaporniškega življenja se avtorica ne prepušča neplodnim politično-ideološko obremenjenim razmišljanjem, pač pa jasno in samostojno presoja dogodke, ljudi in njihova ravnanja. Ko prebira časopise, ki naj bi jih prevzgojili, z naravnost občudovanja vredno presojo umešča ljudi in dogodke na njim primerno zgodovinsko mesto, čeprav je odrezana od sveta in vseh informacij. Ob koncu svojih zaporniških dni ima osebni, intimni pogum, da se v skriti kamrici svojih misli sprašuje o svoji nekdanji veri v socializem, o tem, ali je socializem tak, kot ga je izrisala leva politična opcija, sploh mogoč, življenja vreden, ali pa je treba najti nekaj drugega. Koliko pa nas je, ki smo ideološko neobremenjeni in takih in njim podobnih razmišljanj sposobni? Ali so naša »spreobrnjenja« pogojena le s trenutnim političnim položajem ali pa so sad osebno prečiščenih etičnih norm?
Finale – valse triste
Po prelomu s Sovjetsko zvezo postaja Jugoslavija privid humanega socializma, neke tretje poti, ki jo zahod vneto podpira. Kot gesto dobre volje prezidij Ljudske skupščine FLRJ pomilosti v decembru 1952 celo vrsto političnih zapornikov, med njimi je tudi Angela Vode. Ob »svobodi«, ki jo čaka, nas strese mraz. Neverjetno, kakšen cinizem! Resnični valse triste! Pa si oglejmo ta žalostni valček.
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Način revolucionarja Tamino Petelinšek
Angela Vode res ni več v zaporu, vendar nima ne sredstev za preživljanje ne stanovanja, nima nikakršnih državljanskih pravic (te so ji po »pomilostitvi« še za pet let odvzete). Nima ne zdravstvenega zavarovanja, nima pravice ne do redne ne do honorarne zaposlitve ne do pokojnine ne do socialne pomoči. Piše na izposojenem pisalnem stroju, da sploh lahko preživi. Kar ji objavijo, in tega je zanemarljivo malo, mora biti objavljeno brez navedbe avtorja. Živi kot izobčenka, pri sestri, kjer se obe stiskata v eni sobici, ki je bila nekdaj kuhinja. Kot vrinjenki brez svoje krivde utesnjujeta nekdanjega lastnika, ki se v lastnem nacionaliziranem stanovanju otepa s kupom vsiljenih stanovalcev. Ko spet dobi državljanske pravice, prosi za upokojitev, upokojena je neustrezno svoji izobrazbi in strokovnosti in še ta pokojnina ji je zmanjšana brez ustrezne zakonske podlage in obrazložitve. Šele 76-letna dobi potni list in lahko obišče svojega nečaka Janeza, ki živi v tujini. Dve leti kasneje zaključi svoje spomine in jih skrije na varno. Z nečakom se dogovori, da jih bo objavil po njeni smrti. Umre v štiriindevetdesetem letu, potem ko je uredila vse tuzemske reči in se zavestno izstradala do smrti. Njena pot se konča na ljubljanskih Žalah. V spremstvu maloštevilnih zvestih prijateljev in duhovnika.
Epilog
Ko bralec obrne zadnjo stran Skritega spomina, skorajda ne more verjeti, da se je vse to dogajalo, ne da bi za to vedel. Pozna ulice in stavbe, pozna dogodke, pozna nekatere od ljudi, ki jih srečuje med branjem. Nenadoma drobci pogovorov, ki jih je ujelo uho, dobe pomen in smisel. Spet lista in spet bere. Počasi mu prihaja v zavest spoznanje, da ljudem ni vedno dano ugledati stvari takih, kot so v resnici. Resnica je ena sama in jo je v življenju treba iskati, navadno ni kar v dosegu naših misli in čutenj, še toliko bolj, kadar ljudje žive v sistemu, ki resnico skriva ali pa državljanom »velikodušno« ponuja kar več resnic.
Totalitarni režimi namreč ljubijo prividni svet, saj so v njem možne vse mogoče fate morgane: dobri kar čez noč postanejo zli in zli kar čez noč postanejo občudovanja in posnemanja vredni, vzor mnogim. Njihov svet je svet brez korenin. Veter ga nosi, kakor in kamor se mu zahoče. Privzema si megličaste oblike, ki ljudi mamijo in jim obenem jemljejo jasnost uvida, človekovi duši ne dado dihati, se grozeče polaščajo ljudi in dušé v njih vse tisto, kar določa človeka in ga loči od živali. Zato v prividnem svetu marsikdo postane žival. Nekateri postanejo sicer le dobrodušne ovčice, ki capljajo za svojim ovnom vodnikom, drugi pa postanejo krvoločne zveri.
Svet, v katerem je želela živeti Angela Vode, pa ni prividen. Ima korenine, ki segajo prek časa in prostora. Zato je, kot po božjem čudežu, tudi preživela in z njo vsa dekleta in žene, ki jim je ob skupnem trpljenju razdajala svojo materinsko toplino in jih s svojo izredno kulturo srca ohranjala pri življenju.
Kmalu po izidu smo lahko prebrali, da je Skriti spomin v knjigarnah in knjižnicah trenutno najbolj iskano delo. Ali ta podatek ne pomeni morda upanja za vse nas?