Avtor: Koren

Ferko je bil prijateljski naziv za Franca Casarja, najpomembnejšega člana vodstva Straže po Ehrlichovi smrti. Na poti s Turjaka v Ljubljano so ga 12. septembra 1943 partizani ranili in pozneje umorili. Stane Judnič je bil vrnjen iz Vetrinja in leži na Hrastniškem hribu. Janez Strupi in Tone Pipan sta padla na Golem septembra 1943. Čuber, Koren in Kurbus uredništvu niso znani. Mogoče bo ta dokument prišel v roke komu, ki mu je o njih kaj več znanega.

Petek je bil, menda 10. septembra; v Ljubljani je bilo vse vznemirjeno po kapitulaciji Italije. Ob 10. dopoldne je prišel k meni v Akademski dom Stane Judnič in rekel: »Greva v Žužemberk kot kurirja. Opoldne stopiva še k Ferku, da nama da potrebna navodila!« »Dobro, pa greva,« sem odgovoril.
Kaj nama je naš pokojni Ferko naročil: »Povejte fantom, naj takoj razorože Italijane, če jih še niso. Če pa hočejo Italijani ostati pri njih in se boriti proti partizanom, naj ostanejo. Takoj naj se vse mobilizira! Pospravijo naj z nevarnimi terenci. Manjše legije naj se združijo v večjem kraju. Takoj naj začno lov na partizane. Fantje ne smejo iti v gozdove kot je to včeraj objavila stranka. Ne smejo prepustiti partizanom večjih centrov. V primeru, da bi se s partizani pogajali, naj pristanejo le na to, da fantje ostanejo v Žužemberku oboroženi; tako bodo sami vzdrževali red in mir. Naj pa gredo partizani drugam. Če pa bi bil partizanski pritisk le premočan, naj imajo fantje pripravljene vozove za umik proti Ljubljani. Tudi naj fantje, če le morejo, gredo nad Trebnje in tam postavijo našega župana, ko bodo pregnali partizane. Italijanski napisi naj se zbrišejo, izobesi naj se slovenska zastava!« – Potem smo si segli v roke, dajal nama je poguma in sva šla. Ferka pa nisva nikdar več videla …
Šla sva. Iz Ljubljane je vse drlo med partizane. Redki so bili za legijo, morda številnejši za plave. Ljudje na vlaku so udrihali čez bele. Molčali smo. Nekoliko po tretji uri sva s Stanetom prišla v Stično. Za postajo je plapolala slovenska zastava, fantje so čudno zaskrbljeni hodili po cesti, na vratih gostilne Fačini pa je v jugoslovanski uniformi stal poročnik Zupanc. Takoj je prihitel k nama in naju vabil v gostilniško sobo. Pogledala sva noter. Za mizo je sedelo polno možakarjev, Zupanc jim je prepričevalno nekaj govoril. Hotel je tudi naju pridržati, toda mudilo se nama je in sva kar peš odhitela proti domu. Šele pozneje sem videl, kolika sreča je bila za naju, da nisva ostala v Stični, kajti šele pozneje se nam je jasno razvozlala spretna Zupančeva igra. O tem na drugem mestu.
Štiri ure hoda! Srečno sva prišla, nikjer nisva srečala partizanov. Prvi mrak je padel na dolino, ko sem se ustavil med našimi fanti. Stanko je namreč ostal v Praprečah in je potem v soboto zjutraj isto kot jaz takoj zvečer naročil komandantu Škrbetu. Tudi Strupija in Pipana sem poklical na stran in tako kot Ferko nama, sporočil. Trdo je bilo za fante to naročilo, kajti okoli Žužemberka so bili že partizani, zlasti so že prihajali od Toplic in Soteske. Že isto popoldne (torej v petek) so iz eno uro oddaljene vasi Gradenc namreč komandantu poslali pismo in ga pozvali na predajo. Že drugo jutro pa je komandant Škrbe sam z motornim kolesom odbrzel na Turjak, da bi mu tam svetovali, kaj naj ukrene. Že okrog enajstih se je vrnil, s kakšnim ukrepom, pa ne vem. To ga že lahko vprašamo.
Sobota. Odpeljali so Minčeta Kurbusa. Neoborožen je šel po cesti proti Sadinji vasi, pa sta ga prijela dva partizana in je moral z njima. Nam vsem je bilo hudo za njim. Takoj dopoldne so prišli trije partizani iz Gradenca na pogajanje v Žužemberk. En partizan in en član VS sta s kolesi hitela iskat Kurbusa. Z drugima dvema partizanoma smo se najprej pogovarjali v gostilni Smole (eden je bil Saje iz Bršljina, za drugega ne vem) in čakali, da pride komandant. Ko je Škrbe okrog enajstih res prišel s Turjaka, so vsi skupaj odšli v konzum in se pogajali. Strupi in Pipan sta bila navzoča, sklenili pa menda niso nič. Komandant Škrbe je dejal: »Kar pogajajmo se, saj nam gre samo za čas!« V resnici pa je šlo tudi partizanom samo za čas. In vse se jim je tudi lepo obneslo.
Okrog poldne se je član VS vrnil brez Kurbusa.
Nič ni zvedel o njem. Zelo nas je skrbelo. Vsa naša enota bi šla že okoli poldne proti Turjaku, pa smo samo Kurbusa čakali. To je bilo za nas usodno. Ob kakih dveh nas je komandant vse sklical v grad, da bi nam pojasnil položaj. Ravno začel je govoriti, ko prihiti ves razgret Kurbus in pove, da se je vse do ovinkov pripeljal s partizani, zdaj pa da so ga poslali naprej, naj fantom sporoči: če se hočete pogajati, naj pridejo trije do gostilne Jerše, če pa se nočete pogajati, dajte tri strele iz puške!« Komandant in še dva so res šli na pogajanje. Ko pa smo zvedeli, da so morali pometati proč revolverje, ko so prišli bliže partizanom, smo takoj vedeli, kaj nas čaka. Kar brez povelja smo jo mahnili iz Žužemberka po cesti proti Zagradcu. Partizani so namreč prišli iz dolnje strani ceste proti Zagradcu. Partizani so namreč prišli iz dolnje strani, z Dvora. Ko pa so žužemberški terenci videli, da posadka beži iz Žužemberka, je Mile Pirc takoj hitel k Jeršetu povedat partizanom, da so vsi fantje zbežali. Če je to bilo Škrbetu prav ali ne, ne vem. Vem samo, da ko je že s partizani prišel v trg in srečal tam še nekaj fantov, ki so zaostali, jim je pokazal, naj gredo ven in v smer proti Ljubljani. Brž pa ko so partizani zvedeli, da so fantje z municijo in orožjem odšli, so takoj poslali za nami avtoblindo, ki nas je res pod vasjo Vrhovo dohitela. Tudi s tankom so prišli. Naši fantje so ravno popravljali avtomobil, na katerem so peljali municijo, strojnice, bacače, puške in živež. Ko pa so zagledali partizane, si niso upali streljati – kajti »kdor prvi strelja, je izdajalec«. Pustili so vse skupaj na cesti in se razbežali. Tako so partizani spet dobili lep plen. Fantom je bilo hudo za strojnicami in bacači.
Nekateri fantje so se vrnili na domove, drugi so šli v manjših skupinah proti Turjaku. Že med potjo so se nekateri skesali in se vrnili. Jaz sem šel s Strupijem, Pipanom, Makovcem, Lavričem in še nekaterimi drugimi. V Zagradcu je spet pridrvela za nami avtoblinda. Vsi smo se razbežali. Takrat je padel že prvi mrak, fantje so bili skoraj obupani. Jaz sem čisto sam tekel čez leseni most na drugo stran Krke. Nekaj fantov sem videl, da so bežali čez zidani most. Med obema mostoma pa priteče v Krko potok Globočec. Ker sem hotel do onih, sem v temi šel visoko ob Globočcu; skoraj eno uro sem taval, da sem prišel do mostu. Tam sem povprašal za fanti, nikogar niso videli. Sedel sem na tla in poslušal. Noge sem imel vse ožuljene, ker sem šele dopoldne obul nove čevlje. Vrnil sem se po drugi strani Globočca proti mostu, po katerem so bežali oni fantje. Tudi tam nisem nič zvedel o njih. Bil sem sam, puško sem imel na rami, nekaj bomb v žepu, pot proti Turjaku mi je bila neznana, po cesti proti Zagradcu so že korakali partizani in prepevali: Kam pa greš, črnolaska …? Utrujen in ožuljen sem bil ves, prisluhnil sem notranjemu glasu; vse mi je dejalo, naj se vrnem in se doma skrijem. Po desnem bregu, ves čas po grebenu nad Krko sem jo mahnil proti domu. Ob dveh ponoči sem doma potrkal na okno.
Naslednji dan so partizani polni ponosa hodili po trgu sem in tja. Na našo stran, to je na desni breg, jih ni bilo, da je prebela, so rekli. V ponedeljek pa je bila že splošna mobilizacija. Kdor se ne odzove, bo kaznovan s smrtjo. Nisem se odzval. Pa so kmalu nekaj zaslutili in začeli povpraševati po meni. Celo hišo so obkolili, vse prevrnili in kljub temu, da sem bil tam, me niso našli. Nič več se nisem čutil varnega doma. Začel sem se skrivati po kozolcih in senikih. Kmalu sem zvedel za tragedijo na Turjaku, zvedel za smrt Pipana in Strupija, zvedel, da je Rupnik prevzel oblast. Ponoči sem lazil okoli. Težko je namreč bilo ves dan ležati na senu in to še v vročini, kakršna je bila prve tedne. Tri tedne sem se že skrival, nobenih pozitivnih novic ni bilo, skoraj bi obupal ob vsem. Pa se je zgodilo nekaj drugega … dobili so me v roke partizani.
Kako je to bilo? Okrog desetih dopoldne sem zagledal deset partizanov, ki so prihajali po stezi proti skednju, kjer sem se skrival. Štirje so ostali spodaj, vsak na enem voglu, šest jih je prišlo na seno. Zaril sem se globoko. Začeli so z bajoneti suvati v seno. Tesno mi je bilo pri srcu. Začeli so razmetavati seno. Potem so začeli lesti globoko, vse bliže k meni, niti dihati si nisem upal. Nekdo me je zagrabil za nogo. »Ga že imam,« je zavpil. Potem sem prilezel ven. Tri puške so namerili name in dva revolverja. »Hudičev izdajalec slovenskega naroda!« so začeli vpiti nad mano. Potem so me vlekli na komando v Žužemberk. Tam sem čakal dobro uro, zastražen seveda, na zaslišanje. Partizani okrog mene so prepevali svoje pesmi, gledali so me kot razbojnika, nekateri so me zmerjali, drugi so se norčevali iz mene, eden mi je celo hotel vzeti očala. Nato sem bil zaslišan.
Kdo me je zaslišal? Neki Kogovšek, star partizan, Gorenjec menda, kovač po poklicu; in priča je bil neki Turk, menda iz Kamenc pri Novem mestu. Ta je bil dokaj dostojen, oni pa nesramen in divjak. Povedal sem, zakaj sem se skrival, da mi je čisto jasno, da bodo prišli Nemci, sem dejal. Še Angleži s svojimi letali in tanki imajo težave, kaj bomo šele mi, slabo oboroženi in taka peščica. Da podcenjujem svoj narod, mi je zabrusil. Da ga ljubim in se oziram na žrtve, ki bodo gotovo ogromne, sem mu odvrnil. In pa brezplodne, sem pristavil. Samo razdražili bomo nemškega zmaja, da bo še bolj grizel po nas. Vprašal me je, zakaj nisem sodeloval z OF. Ker da je komunistična in da za komunizem nisem bil še nikdar navdušen. Začel me je zmerjati. Da vse verjamem farjem, mi je trdil. Dobro sem se branil, češ da imam lastno pamet in da iz lastnih izkušenj predobro uvidim resnico. Da je naša resnica laž, mi je zabrusil. Če ni obratno res, sem ga vznemiril. Skoraj bi bil padel s stola. Turk mi je stopil za hrbet in mi šepnil, naj bom previden. Potem me je prijel, zakaj se nisem odzval mobilizaciji, ki je bila vendar pod smrtno kaznijo obvezna. Samo za to da že zaslužim smrt. Kaj dobro sem se znašel. Da sem pristojen v Ljubljano in da kadar mi bodo iz Ljubljane poslali poziv, se bom odzval. To da bo kmalu, mi je zatrdil. Pokazal sem dvom. Spraševal me je nato, kaj mislim o Angliji, kaj o Ameriki in Rusiji. Povedal sem mu, da se bojim, da ne bo Anglija še z Nemčijo tako naredila kot z Italijo in da ne bodo potem skupno udarili na boljševike. Spet je bil hud. O intimnem prijateljstvu in jekleni zvezi mi je klobasal. Da če bi pa Angleži to storili, bodo partizani udarili še po Angležih. Samo kakšen bo uspeh in čigava bo zmaga, sem mu kljuboval. Kaj da pričakujem od novega reda, če zanj ne bom nič doprinesel. Odvrnil sem mu, da če bodo oni ustvarjali ta novi red, bom prišel samo enkrat k njim in to po potno dovoljenje za v Argentino. Zato da se že španski učim. Pri meni so namreč dobili, ko so me potegnili iz sena, Primeras lecturas espanolas in še nekaj knjig. Prekleta inteligenca, je vpil. Da je on sam tudi inteligent in da bodo inteligentje v novem redu imeli vse prednosti, je govoril. Ampak da morajo biti drugačni, kot sem jaz.
O vsem je napravil zapisnik. Prebral sem ga in podpisal. Tudi onadva sta podpisala. Pustila sta me nato samega, pred vrati je stal stražar, posvetovat sta se šla k žužemberškim terencem, kaj naj z menoj naredijo. Eden (frizer) je zahteval, naj me na placu ustrelijo. Drugi so bili previdnejši. Bali so se namreč ljudi. Kajti med tem, ko so mene odpeljali, se je precej žensk zbralo nad mostom in so prosile mimoidoče partizane, naj me takoj izpustijo. Nekatere so celo jokale. Tudi dva moška sta prišla na plac in prosila zame. Ugotovili so, da sem torej nevarna belogardistična svinja, ki pa nisem omadeževan s krvjo, pač pa sem nasprotno pri ljudeh zelo priljubljen, zato naj se me izpusti. Čez nekaj dni se lahko ukrene kaj drugega. Res so me izpustili.
To je bilo ravno na prvi petek, 1. oktobra. Nekaj po dvanajsti uri sem prišel domov.
Drugega dne proti večeru pa pride partizan in mi pove, da imam od devete ure naprej stražo pri Mlakarjevi hiši. Nič dobrega nisem slutil, hotel sem se spet skriti, pa so me domači pregovorili, kajti bali so se za imetje, za hišo in za življenje. Šel sem. Nisem še stal deset minut na straži, kar pride šest partizanov; vzeli so mi puško in me odpeljali. Si že bral kdaj v knjigi o komunistični skrivnostnosti? Če še nisi, ti jaz lahko povem. Peljali so me v neko sobo, luč je le medlo svetila, pred vrati sta stala dva partizana s puškama »na gotovs«. Sedel sem na stol in čakal. Nihče ne pride blizu, čakaš pol ure, čakaš eno uro, misliš na smrt, na dom, na starše, na brate, misliš na Stražo in na stražarje, na Pipana in Strupija in čutiš, da ste si blizu in da se boš morda kmalu pozdravil z njimi. Tesno ti je, a se ne bojiš, ker si stražar! Eno željo imaš: »Ustrelite me v Žužemberku!« Poveš jo, ko pride komandant, pa se ti zločinsko smeje. Že poldruga ura poteče, nikogar ni, ki bi ti izrekel besedo ali obsodbe ali življenja. V sobi sedita poleg tebe še dva, zaskrbljena sta in mrka. Bojita se smrti. Nič ne govorimo. Potečeta dve uri, vendar pride nekdo in pove: »Voz je že pripravljen, gremo!« Odvedejo nas. Na vozu dve strojnici, ena spredaj, druga zadaj, okrog tebe polno partizanov s puškami. Kam? Zaman sprašuješ. Še enkrat stopim med partizane, prosim, naj me ustrele v Žužemberku, med njimi zagledam Turka. Ponudi mi cigareto, prižgem si jo – je to morda moja zadnja želja? Potem mi pošepne na uho: »V Mirno Peč greš na zaslišanje.« Odpeljali smo se. Vso noč smo se vozili. Zeblo nas je, da smo z zobmi šklepetali. Ob pol štirih zjutraj smo prišli na mesto. Cel dan smo čakali na zaslišanje. »Ni komandanta,« so govorili. Okrog poldne je prišla za nami še Majda Mlakarjeva. Neki star partizan (dečko je bil pošten, kajti zabavljal je, češ: rekli so, da so vsi stari grehi odpuščeni, pa spet počno svinjarije) nam je prebral ovadbo. Čudili smo se naivnosti pisanja. Pa vse nič ne pomaga. Popoldne so nas vse odpeljali v sodnijske zapore v Novo mesto.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Binkoštni zbor Stražarjev 25. maja 1942, en dan pred umorom dr. Lamberta Ehrlicha – Franc Casar - Ferko je peti v prvi vrsti z desne – V sredini ban Natlačen in Lambert Ehrlich – Če bi se bralci odločili, bi s skupnimi močmi mogoče še našli imena za akademike na sliki.

O bombardiranju in čudnih srečanjih. Eno uro pred bombardiranjem smo prišli v zapor. Dali so me v sobo, kjer so bili zaprti že žužemberški komandant in pet njegovih fantov, pa še neki kmet Škof in učitelj Koleša, menda iz Št. Jerneja. Čudno smo se spogledali z našimi. Potem sem jim o vsem pripovedoval. Še nisem končal, že je priletelo nad Novo mesto sedem bombnikov. Radovedni smo porinili posteljo pod okno, nanjo smo dali klop, nanjo stopili in začeli gledati skozi zamreženo okno. Ko so začele padati prve bombe, nas je močni puh vrgel od oken, stisnili smo se k stenam, vse se je začelo majati. Ropotali in vpili smo, naj nam odprejo. Ko so na debelo začele padati bombe, nam je stražnik res odprl. Tekli smo v klet. Tam sem se srečal z dr. Blatnikom, Kekom, z drugimi Žužemberčani ter z dr. Arkom. Nisem ga spoznal. V kleti je bil polmrak; prišel je k meni in me začel gledati. »Kje te dobim,« sem mu dejal. »Veš kaj novega,« me je vprašal. »Ne vem.« »Ferko je ubit,« mi je povedal. Videl sem, kako mu je neupogljivemu pritekla solza po licu. Tudi jaz sem se obrnil v kot, trgalo mi je vso notranjost, težko sem dihal, kot da mi je smrtno obsodbo povedal, jokati pa nisem mogel. V mislih na Stražo in njene fante sem postal skoraj nečuten ob bombardiranju. Samo kadar me je s silo butnilo ob tla, sem se zavedel. In srečno smo prebili tisti dve strašni uri.
Drugo jutro so nas že ob treh zbudili. Pripravili smo se in čakali na odhod. Z avtomobili so nas odpeljali v Breitenau, požgano graščino nad Novim mestom in Gorenjo Stražo. Dali so nas v vlažno klet kar vse skupaj, moške, ženske in otroke. Tam mi je Arko povedal, kako je bilo s Ferkovo smrtjo in kako z njim. In še o vsem drugem smo ugibali. Stradali smo kot psi, nič nismo imeli tobaka. Kaj bo z nami? Naslednjega dne zvečer so nas dvajset poklicali. Naj se pripravimo, so ukazali. Z Ludvikom Arkom sva se poslovila. Njegove globoko udrte oči so gledale svetlo, na ustih mu je drthel mrliški smehljaj, dajal mi je poguma in mi naročil: »Ko prideš v Ljubljano, pozdravi fante in jim vse povej. Nikdar več ne bom prišel mednje!« Zadnje je tiho pristavil. »Boš videl, da se bova kmalu srečala v Ljubljani,« sem mu govoril, a sem slutil, da se ne bova nikdar več videla. Kdo od naju bo padel? Morda oba? Jaz morda že nocoj? Stisnila sva si roke in se še enkrat pogledala. Mi smo odšli …
Kam gremo? Odpeljali so nas z avtom v Bršljin. Torej v delavski bataljon! Pozdravil nas je komandant Gjuro. »Ja ču vam biti kao otac i majka. Vi svi ste nešto pogrešili i morate, da ispravite.« Še več nam je govoril. Drugo jutro smo šli že na delo. Odkopavali smo mrliče v ženski bolnici. Prve dni smo se kar dobro počutili. Hrana je bila dobra, samo kruha je bilo malo. Delati pa smo morali kot živina. Gjuro je stal kje blizu in cele ure vpil: »Delajte, fanti, delajte! Oču, da vas streljam« Ker smo do nedelje izkopali vse mrliče, nam je dal nedeljo prosto. Nismo šli na delo. Imel pa je za nas govor: »Nemojte verovat, fanti, što vam popovi kažu, koji su predali oružje vašim neprijateljima. Pa čistite noge, fanti, perite se, fanti. Boga nema, fanti. Verujte vi meni. Pa ja to dobro znam. Čovjek, kad umrje, je kao kamen. To vam je istina, kao što je Bog na nebu.« Dolgo in večkrat nam je tako govoril naš komandnt Gjuro, bivši lampist, Črnogorec. Ob takih prilikah sem se spomnil, da so tudi v Rusiji imeli za priganjače in krotilce in mučilce ljudi tujih narodnosti. Včasih nam je govoril tudi naš politični komisar učitelj Lamut. S Tonetom Škrbetom sva ga večkrat skušala. Tipični polinteligent! Včasih sva se morala zadrževati, da se mu nisva na glas smejala. Trdil je, da je samo zato za OF, ker le s pomočjo nje se moremo vsi Slovenci združiti. Za komunizem da ni. Saj če komunizem ni dober, bo sam po sebi propadel. Še večje neumnosti je pripovedoval. Večkrat sva ga zlobno pripeljala v debati tako daleč, da se je revček začel opravičevati, da o tem še ni razmišljal. Vljudno sva ga večkrat zabijala. Še sedaj se mi smili.
Pa se je spomnila tovarišica Vida, da je take iz delavskega bataljona, ki še niso bili zaslišani, hotela sama zaslišati. Vsak dan je koga zmanjkalo. Nekoč je ušel iz bataljona Weble. Dobili so ga. Vida je pred nami prebrala smrtno obsodbo, videli smo, kako so ga odpeljali in likvidirali. Čakal sem, kdaj se bo spomnila in poslala pome. Kajti ona je znala. Jo je Kidrička naučila. »Si bil stražar, si hodil v izbo, si poznal Ehrlicha, s kom si hodil, kje si stanoval, kakšno je tvoje mišljenje,« tako je spraševala. Čisto drugače kot tisti bumbec v Žužemberku. S Tonetom Škrbetom sva naredila načrt, kako bova ušla. Bila sva edina akademika v bataljonu.
Dnevi so hiteli, zmeraj tesnejši so bili, Vida je vedno marljiveje klicala k sebi, Gjuro je postajal iz dneva v dan bolj pasji. Grozil nam je vsepovsod. Razdelil nas je v dve četi. Prva je bila za na fronto, druga za na »varno«. S Tonetom Škrbetom sva bila na čelu druge. Lepa stvar! Dobil je dvajset stražarjev, ki so nas čuvali. Neko jutro, bilo je to v četrtek 21. oktobra, nam je hotel govoriti, pa se je premislil. »Posle ručka oču da ga govorim. Štiri se med vami nekakva belogardička propaganda. Ja sam ču, da vas streljam, sve ču da pobijem.« Tako je dejal, mi pa smo s strahom in zaskrbljeni (o tesnobi v prsih se ne da povedati) odšli na delo. Tisti dan je prišla smrtna obsodba za triindvajset ljudi iz našega delavskega bataljona. Kdo je bil med njimi, vesta morda samo Gjuro in Vida.
Zgodilo se je nekaj drugega. Isto dopoldne so Nemci prišli v Novo mesto. Za eno izkušnjo sem bogatejši. Sicer bi nas res kmalu na strehah pobili, toda videl sem, kaj je bliskovita vojna. Prejšnji dan nam je Lamut govoril o »švicknigu«, isto jutro so nabili povsod plakate, da so na vsej črti vrgli Nemce čez Savo, da so dobili vso stražo na mostu. Bili smo rešeni. Triindvajset življenj! Bili smo pijani od veselja in od strahu.
Naslednjega dne smo kar po cesti odšli iz Novega mesta. Že v Prečni smo srečali partizane. Prestrašili smo jih. Dobro smo znali; da nas niso ustavljali, smo jim lagali, da gremo na komando v Žužemberk. Potem smo zavili v gozd. Vso noč smo blodili. Zašli smo. Šele drugega dne smo prišli v naše gozdove. Še štiri dni smo se tam skrivali, pa so partizani kmalu zavohali, da smo kje blizu in so nas začeli iskati. Toda kmalu so morali tudi sami bežati. Prišli so Nemci. 27. oktobra sem prišel domov. Kako veselo so me sprejeli!