Avtor: Jože Kočar
(Dnevnik domobranskega umika na Koroško in vrnitve preko taborišč, kakor je bil napisan sproti. V pokončnem tisku so dodane najnujnejše opombe oz. pojasnila za boljše razumevanje.)
Uvod
Proti koncu aprila 1945 se je vedno jasneje kazalo, da se bliža konec vojne. Čeprav smo poslušali radijska poročila, ki nam niso bila naklonjena, si nismo preveč belili glave. Zaupali smo, da se bo vse izteklo dobro.
Bili smo mladi. Nismo si mogli predstavljati, da delata čas in politika zoper nas. Verjeli smo, da smo na braniku ne samo bodoče demokratične Slovenije, ampak tudi nove povojne zahodne Evrope. Računali smo, da Angleži in Amerikanci ne bodo dovolili, da Slovenijo zavzamejo partizani. V najslabšem primeru smo mislili, da se bo zgodilo podobno kot v Grčiji, kjer so Angleži razorožili obe bojujoči se strani: komunistično in nacionalistično.
Sicer pa je radio že poročal o kapitulaciji nemških čet v Italiji. Čakali smo samo še, kdaj bodo angleški ali ameriški tanki privozili preko Idrije, Cola ali Postojne proti Ljubljani. Slišali smo, da se Nemci umikajo iz Idrije; da potekajo boji v Loški dolini, kjer je bil tudi udarni vod naše čete iz Hotedršice; da partizanska vojska napreduje od Reke proti Št. Petru in podobno.
Očitno so se naglo bližali odločilni dnevi, zato sem si začel na kratko zapisovati dnevne dogodke. Niti na misel mi ni prišlo, da bodo zapiski zanimivi tudi še po petdesetih in več letih ter da se bodo sploh ohranili.
Dnevni zapiski in spomini
1. V. 1945. Torek. Ves dan je snežilo. Opoldne sem se šel celo smučat. Snega je bilo za 1 ped. V daljavi se je slišalo grmenje topov. Fronta je bila pri Postojni.
2. V. Sreda. Sneg je kopnel. Proti večeru se je fronta premaknila na Rakek.
3. V. Četrtek. Fronta je bila ves dan pri Grčarevcu. Proti večeru je bila v Logatcu pretrgana telefonska linija. Verjetno so že bili na delu terenci.
Z Ostrega vrha sem gledal borbe v Grčarevcu.
Na vsaki strani je bilo videti po kakšen tank in protiletalski topič, »flak«, kot smo rekli tedaj. Vedeli smo, da od Postojne ne prihajajo Angleži, ampak partizani. Edino, kar nam ni bilo jasno, je bilo vprašanje, od kod so se vzele te partizanske enote. Sedaj vemo. Bila je 29. hercegovska divizija JA.
4. V. Petek. Zjutraj se je fronta premaknila na Kalce.
Boji so bili le ob glavni cesti. Napredujoče enote JA so zadrževali samo Nemci, zato smo mirno čakali na izid in – Angleže, ki bi po našem pričakovanju morali vsak čas priti čez Col ali Idrijo.
Po cesti Col–Črni Vrh–Godovič–Idrija so patrul(j)irali partizanski tanki. Zvečer smo jih opazili kot luči večje motorizirane kolone. Seveda smo mislili, da so Angloameričani. Kmalu pa se je izkazalo, da so tanki in kamioni partizanski. Prek Cola in Črnega Vrha so šli proti Idriji. Zaradi podrtih mostov so se nato morali vrniti. Z Ravnika, od cerkve sv. Barbare, so se dobro videle luči.
Bil je motorizirani odred 4. armade JA na poti proti Koroški.
Zvečer je padel Logatec.
V mraku se je videlo streljanje s svetlečimi kroglami z nemške in partizanske strani, zato smo točno vedeli, kje poteka bojna črta.
Ni preostalo drugega, kot da se umaknemo proti Rovtam. Če bi bilo šlo le za lastno rešitev, bi se bili tedaj še brez večjih težav lahko umaknili preko Veharš na Primorsko proti Tolminu ali Kobaridu, vendar bi se tudi tam morali prebiti preko Soške doline, ki so jo medtem že zasedali partizani. Seveda smo se ravnali po poveljih iz Ljubljane.
Posadka iz Hotedršice je okrog osmih zvečer prišla na Ravnik. Ob pol enajstih smo se skupno z Ostrim vrhom (logaškim vodom, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu nad Kalcami) po povelju umaknili v Rovte.
Preden smo šli, smo dobili vsak 1 komis (kruh).
Umaknili smo se organizirano, z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domačini domobranci. Ni bilo nobenega streljanja, niti ob odhodu z Ravnika niti med potjo proti Rovtam. Precej materiala je ostalo v postojanki. Ostale so tudi moje knjige. Napredujoča partizanska vojska se je strogo držala glavne ceste in ni silila levo od nje, proti Hotedršiciali proti Rovtam.
Pri Zalčanu sva se z Radotom priključila na telefonsko linijo in javila v Rovte, da prihajamo.
5. V. Sobota. Okrog štirih zjutraj smo prišli v Rovte. Zjutraj je Bernik skuhal kavo. Dobili smo vsak dve konzervi. Telefonske aparate in drugo opremo smo pustili v Rovtah. S seboj smo peljali samo 2 poljska telefonska aparata in 1 dvonaročniško centralo. Ob 11-h dopoldne smo se umikali naprej proti Št. Joštu.
V Št. Joštu smo dobili vino in vsak 1 komis (kruh). Nato smo odšli čez Suhi Dol in Lučine v Gorenjo vas. Tam smo prespali.
Nekaj naših je ostalo v Šentjoštu kot zavarovanje.
6. V. Nedelja. Bernik je skuhal kavo. Potem smo šli k maši. Opoldne smo dobili južino. Nato smo odšli nazaj v Dolge Njive med Lučinami in Suhim Dolom. Zvečer smo dobili čaj in med. Tam smo tudi prespali. Varovali smo pot proti Gorenji vasi, vendar ni bilo nikjer slišati nobenega streljanja. Bilo je skoraj, kot da je že mir.
7. V. Ponedeljek. Bernik je skuhal kavo. Dva sta jo nesla našim v Št. Jošt. Opoldne je bila južina. Potem smo kupili mošt po 50 Lir liter.
V avtomobilu se je iz Št. Jošta pripeljal domobranski častnik, rekli so, da je Remec ali Remic. Verjetno je vodil umik.
Nato smo odšli čez Lučine, Gorenjo vas, Srednjo vas, Poljane, Zminec (malica) in Škofjo Loko k Sv. Duhu.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Dan iz dnevnika Jožeta Kočarja
Iz zvonika cerkve v Škofji Loki je visela dolga zastava, slovenska ali jugoslovanska, seveda brez zvezde. Povsod je bilo popolnoma mirno, kot da ni več vojne. Ljudje so se obnašali normalno, bili so prijazni. Nihče nas ni nadlegoval. Pomislil sem, da bi se lahko odpravil domov, kjer nisem bil skoraj štiri leta, vendar sem misel kmalu opustil, saj sem bil vezan na enoto, razen tega se mi kljub navideznemu miru le ni zdelo popolnoma varno.
Bernik je skuhal večerjo. Pri Sv. Duhu smo prespali na nekem vrtu, na desni strani ceste. Mislim, da je bilo malo pred cerkvijo.
8. V. Torek. Bernik je vse trikrat skuhal. Proti večeru so prišli ostali iz Št. Jošta. Ponoči so se slišale eksplozije iz Ljubljane.
Nato je vse utihnilo. Mi smo mirno počivali pri Sv. Duhu in seveda stražili.
9. V. Sreda. Zjutraj kava, potem smo odšli v Kranj. Tam smo dobili tiste (iz udarnega voda), ki so bili v Loški dolini.
V Stražišču, nasproti cerkve, so ob desni strani poti, pred glavno cesto, gorele barake, kjer so bile vojaške delavnice. Gasil ni nihče, pa tudi ljudi ni bilo videti. Torej vojna le še ni končana, sicer bi gasili.
Nato smo šli čez Naklo, kjer je Bernik (spet na vrtu ob desni strani ceste) skuhal večerjo, v Tržič.
Pravzaprav proti Tržiču do naselja Retnje nasproti Kovorja.
V Naklem smo dobili 100 gramov tobaka, 1 konzervo.
V popoldanskem soncu smo videli desno od glavne ceste, verjetno v Strahinju, blizu cerkve goreti veliko poslopje. Tudi tukaj ni bilo videti, da bi kdo gasil. Očitno smo bili med zadnjimi umikajočimi se enotami, vendar streljanja ni bilo slišati nikjer, čeprav smo bili na to možnost vedno bolj pripravljeni. Izgleda, da so bili partizani dovolj zaposleni s proslavljanjem zmage in se jim ni preveč mudilo za nami.
10.V. Vnebohod. Ves dan smo stali pred Tržičem. Bernik je vse trikrat skuhal. Dobili smo 1 komis (kruh).
Vse poti so bile polne voz in civilnih beguncev. Vmes so se gnetli vojaki vseh vrst z raznimi vozili. Zdelo se nam je čudno, da se kolona ne premika hitreje. Govorilo se je, da je premirje, da je prehod čez Ljubelj zaprt, da so v Celovcu Angleži in podobno.
Pod cesto, kjer smo stali, je tekla Tržiška Bistrica. Bil je tudi nekakšen mlinski jez. Izkoristili smo priložnost in se sezuli ter namakali utrujene noge v prijetno hladni vodi. Sicer pa je bilo vreme ves čas poti lepo in kar vroče. Pomislil sem na napoved: »Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Prosite, da se to ne zgodi pozimi.« (Mr 13, 17–18).
Med begunci je bila tudi družina Zupanc (Kosova), ki jih nisem videl že od začetka vojne, ko sem se 14. julija 1941 peš odpravil v Ljubljano. Takrat je izgledalo, da bo v Ljubljani mirno. Italijani namreč v začetku Slovencev niso preganjali, kot so to delali Nemci.
Prespali smo na vozovih in ob cesti. Bilo je popolnoma mirno.
11.V. Petek. Bernik je skuhal kavo, nato smo se pomaknili v Tržič.
Dejansko le v Pristavo pred Tržičem. Šli smo si ogledat tovarno čevljev Peko. Bilo je vse odprto in vse razmetano. Povsod so ležali čevlji brez para.
Tam je (Bernik) skuhal južino. Popoldne je bil napad.
Slišati je bilo pehotno streljanje od Golnika proti Kriški gori. Po povelju so odšli naši organizirano na goro in zavrnili prodor. Med tem časom so partizani začeli s topovi ali minometi, verjetno iz Dupelj ali Golnika, obstreljevati cesto v središču Tržiča. Bilo je strašno. Ker je bil Tržič poln beguncev in vojakov, je praktično vsaka granata ali mina zadela v živo. Obstreljevanje je gotovo trajalo v salvah kakšno uro, ali še več. Granate so padale najprej na zgornji del Tržiča, nato pa vedno bližje proti nam.
Ko smo okrog petih ali šestih popoldne šli od Pristave po glavni cesti skozi Tržič, je obstreljevanje že ponehalo. Takoj za Pristavo, tam, kjer je prehod najožji, je zapiral cesto goreč tank, v katerem je od časa do časa eksplodiralo strelivo. Očitno je bil zažgan namerno, da bi oviral napadalce.
Mimo gorečega tanka smo se v bojnem razmiku umikali zadnji domobranci.
Na cesti ni bilo več videti beguncev. Ne vem, kam so se skrili.
Sredi Tržiča so ležali razbiti vozovi, ubita živina, mrtvi ljudje, razmetano vsemogoče borno imetje beguncev. Pogled je bil grozljiv. Posebno na ljudi in živali, razmesarjene, brez glave ali drugih delov. Najbrž nihče nikoli ne bo vedel, kdo in koliko je bilo ubitih.
Danes vemo, da je bil eden od ubitih Ivan Mežnar iz Ihana. Granata je udarila na voz ter ubila gospodarja in konja. Pokopali so ga blizu cerkve Sv. Ane, na naši strani meje. Žena in trije majhni otroci so ostali živi, ker so šli peš za vozom. Kasneje so se naselili v Argentini.
Bilo je prvo dejanje Velike slovenske begunske tragedije. Prva postaja na križevem potu, ki se je za tolike končal z Golgoto na moriščih.
Umaknili smo se čez Tržič do neke žage. Tam smo celo noč stali.
Potok je bil na naši desni strani, gledano proti Ljubelju. Dohiteli smo enega od naših voz. Noč je bila mirna. Le nekje visoko v hribu je bilo sredi noči slišati en sam strel. Po več kot letu dni sem srečal sošolca L. U.
12.V. Sobota. Zjutraj smo pustili komoro in bežali naprej, ker je bila cesta zabita z vozovi. Sedaj smo hodili peš.
Streljanja zjutraj ni bilo slišati. Barak pred predorom ni bilo več, tudi sledov požara se ne spominjam. Pred predorom ni bilo nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. V predoru je bila popolna tema, blato in gneča.
Ob 10-h dopoldne smo prišli čez Ljubelj (skozi predor) brez hrane in brez opreme.
Na koroški strani predora je bila še nemška postojanka. Visoko na drogu je vihrala nemška vojaška zastava z viteškim križem. Ne več tista s kljukastim križem. Oviral nas razen gneče ni nihče.
Šli smo čez Podljubelj v Borovlje (dejansko v Kožentavro).
Tam smo spet našli en ali dva naša voza.
Na križišču v Kožentavri, malo pred mostom čez Dravo, je stal majhen angleški tank, zgoraj odprt, s strojnico večjega kalibra, verjetno 12,7 mm. Na cesti ni bilo videti nobenih sledov bojev. Niti se ne spomnim, da bi kdo povedal, da je tam bila bitka za most čez Dravo. Sicer pa je bilo povsod polno domobrancev in drugih vojakov. Počutili smo se varne.
Za večerjo je Bernik pripravil kruh in konzervo.
Na nekem vrtu desno ob cesti smo prespali. Nekateri so v gospodarskih poslopjih skrivali razno osebno orožje.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Na poti v tujino
13. V. Nedelja. Bernik je skuhal kavo, nato smo šli naprej – čez Dravo.
Tam smo oddali orožje. Kakih sto metrov od mostu, na vzponu proti prvemu ovinku, sta stala dva Angleža in tam je bilo treba odvreči orožje. Fantje so orožje odlagali spoštljivo. Marsikdo ga je pred oddajo poljubil.
Angleži so se čudili. Niso razumeli, da je orožje marsikomu pomenilo življenje, da so se fantje zatekli k orožju v nuji, zaradi samoobrambe.
Na poti od ovinka proti gradu so bile na obeh straneh gore orožja vseh vrst. Straže ni bilo nikjer nobene. Nekaj se jih je ponovno oborožilo s kako lepo pištolo ali ročno bombo – za vsak slučaj.
Nato smo odšli v taborišče pri Vetrinju.
Počutili smo se nezaščitene, čeprav nismo videli nobenega partizana, a tudi skoraj nobenega Angleža. Še bolj bi bili razočarani, če bi vedeli to, kar vemo zdaj, da so morda prav v teh urah, komaj kakih pet kilometrov od humperškega mostu, v obcestnem gozdu nad Otrovco umorili 16 beguncev, 13 moških in 3 ženske (Družina, 11. dec. 1988). Pokopani so na pokopališču v Glinjah (Glainach) pri Borovljah. Koliko pa je še drugih, za katere ne ve nihče?
V taborišču smo dobili komoro udarnega voda in dva naša voza. Bernik je začel zopet kuhati. Manjkalo nam je kruha.
Šotor smo najprej postavili pod drevje, pod potjo ob potoku, na civilni strani srednje poti od samostana skozi taborišče. Kdor je imel orožje, ga je zakopal v šotoru v zemljo. Imeli smo občutek, da smo rešeni.
14.–31. V. Bili smo v taborišču. Hrana je bila redna, ampak malo. Jedli smo večinoma meso. Ubili smo štiri vole. Kruha smo dobili vsega skupaj približno 1 kg. Poleg tega smo dobili 1 kg 20 dkg sladkorja, 2 1⁄2 konzerve in 1 kg prepečenca.
Kakšno je bilo življenje v taboru, je znano. Enote so se na novo organizirale. Kmalu smo morali preseliti tudi naš šotor na prostor prvega polka, ki je bil sredi polja. Tudi nismo bili več skupaj v istem vodu. Bili smo Slovenska narodna vojska (SNV) v sestavi Jugoslovanske vojske zunaj domovine. Celo tablice na enem ali dveh motornih vozilih so imele oznake: SNV–Slovenian Army. Imeli smo redno urjenje, kot bi bili na taborjenju.
Nesreča z bombo, a se je ne spominjam.
Dr. Marko Žerovnik v knjižici z naslovom V iskanju zavetja (Samozaložba, Komenda 1995), na strani 21, kot eno od žrtev 2. svetovne vojne iz komendske fare omenja tudi:
KERN Jože, sin Jožeta in Angele, roj. Zalokar, roj. 26. 2. 1923, Janežčev iz Nasovč. Umrl kot domobranec po nesreči z ročno bombo v Vetrinjah na Koroškem maja 1945.
Omenim naj, da smo se v prostem času hodili kopat v nekakšno jezerce na hribu na južni strani tabora. Nikjer nismo videli nobene straže. Angleška posadka je bila le v bivšem samostanu. Nekaj dni je bila prava poletna vročina. Vmes pa tudi kaka nevihta.
Nekega dne, okrog 20. maja, je prišel po poti ob potoku iz Celovca nek civilist in začel ljudi nagovarjati, naj se vrnejo v Slovenijo. Naletel je slabo. Če ne bi bilo blizu angleške straže, bi bil verjetno moral prav hitro zbežati.
Največ smo seveda razmišljali, kdaj bomo šli drugam. Govorilo se je o Italiji, kjer so druge jugoslovanske in poljske Andersove enote. Niti pomislili nismo, da za tem tiči prevara.
Razlog za željo po odhodu je bila predvsem neurejena preskrba in slabi pogoji za bivanje v zasilnih šotorih sredi polja.
Potek vračanja domobrancev iz Vetrinja je sicer že dobro opisan, vendar naj dodam še lastno izkušnjo.
31. V. Celovec – Radovljica.
Sv. Rešnje Telo. Četrtek. Kot zadnji je bil na vrsti za transport prvi polk. Vsi drugi so že odšli. Zgodaj zjutraj je bil izredni zbor čete ali bataljona. Poveljujoči častnik je povedal, da je ugotovljeno, da so nekateri transporti šli namesto v Italijo nazaj v Slovenijo. Razpustil je enoto in dejal, naj se vsak sam odloči, ali odide na transport, ali pa se preobleče v civilno obleko oziroma skrije. Novica je delovala kot šok. Bili smo zmedeni, negotovi, kaj naj storimo.
Morda je bil položaj še kar jasen za tiste, ki so imeli v taborišču civilne svojce ali vsaj znance. Gotovo bi civilisti sprejeli tudi vse druge, čeprav neznane domobrance. Vendar je bil negotov tudi njihov položaj. Razen tega ni bilo zagotovljene preskrbe. Težko se je bilo odločiti, biti v breme že tako dovolj preizkušanim družinam. Morda je bilo prisotno tudi premajhno zaupanje v boljšo rešitev.
V glavnem se nas je še vedno kar precej (verjetno več kot 600) odločilo, da gremo, kamor so šli drugi; z naivnim upanjem, da se morda le zgodi čudež in da so vse novice le hude sanje. Sicer pa tako nismo ničesar zakrivili.
Ob pol devetih dopoldne smo odšli z avtomobili do postaje Maria Elend in Rosental (Podgorje v Rožu).
Angleži so nas razložili s tovornjakov na majhnem travniku pod postajo. Temeljito so vse še enkrat pregledali. Pri tem so pobirali tudi ure in vrednejše stvari, češ sicer vam jih bodo pobrali drugi. Nato so nas dobro zastražene vodili do pripravljenih vagonov. Vagone so zaprli, šele tedaj so nas prevzeli partizani.
Tokrat seveda ni bilo z nami nobenih častnikov in podčastnikov. Zmerjanje in pretepanje pa je bilo gotovo enako brutalno kot pri drugih transportih. Ko je vlak potegnil, smo še vedno upali, da bomo šli proti Beljaku.
Mladostni optimizem je res nerazumljiv.
Ko smo zavili v predor, je bilo vseh iluzij naenkrat konec. Začeli smo odmetavati fotografije, trgati dokumente. Prenehali smo obstajati kot ljudje. V predoru smo postali stvari, ki jih vsak lahko uniči, zavrže ali pohabi.
Od tam pa z vlakom v Radovljico.
Izgleda, da je bil naš transport od vseh edini, ki se je ustavil že v Radovljici. Težko je reči, koliko nas je bilo. Cenim, da okrog tristo.
Ta dan je enako kot prejšnje dni odšel nazaj še tudi transport preko Pliberka. To vem zato, ker sva čakala na odhod skupaj z Leonom Finžgarjem. V neredu ob prihodu kamionov sva se izgubila, tako da je pri njem ostal tudi moj nahrbtnik, in sem odšel na kamion samo s torbico za kruh. Tudi Leon se je kot mladoletnik rešil iz Teharij, vendar se nama doslej še ni uspelo srečati.
Do kraja razočarani smo korakali s postaje skozi Radovljico. Stražarji so bili izključno Slovenci. Živo smo občutili starorimski izrek: »Gorje premaganim«.
Sonce je žalostno pogledovalo skozi oblake. Zdelo se mi je, da je vsega konec. Oddati sem moral uro, opasač in nož. S seboj sem imel samo torbico za kruh, vse drugo je po naključju ostalo v Vetrinju. V vagonu sem pustil tudi telefonsko slušalko, ki sem jo še imel.
V Radovljici so nas segnali na dvorišče nekih barak (na robu mesta proti Lescam). Tam so nas po 20 in 20 temeljito pregledali. To se pravi, oropali zadnjih reči, ki smo jih imeli.
Znašel sem se popolnoma sam v brezupnem položaju. Začelo se je Drugo dejanje.
Nato so nas preparili.
Kakšna skrb. Vendar ne za nas, ampak zato, da so naslednji dan brez skrbi menjavali obleko. Spomnim se, da so pri pregledu med parjenjem odložene obleke v neki torbici dobili naboj, a niso mogli ugotoviti, čigav je bil. Govorili so, da bi bilo tega treba takoj ustreliti.
Ponoči smo bili zunaj.
Jedli seveda nismo ta dan nič. Namesto svoje torbice sem nazaj iz parjenja dobil neko drugo, podobno. V njej je bil zaklad – dober ščepec soli. Škoda samo, da je bil ščepec res majhen.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Na poti v tujino
1. VI. Radovljica. // (Vsaka črtica »/« pomeni obrok »hrane«, vodéne, brez kruha).
Petek. Cel dan so zamenjavali obleko. Čevlje sem menjal štirikrat. Obleko sem imel preslabo. Opoldne in zvečer smo dobili nekakšen neslan, mrzel, redek ješprenj. Nagnali so nas v barake. Zunaj na dvorišču so nas zasliševali in razporejali v skupine.
Bil sem dodeljen med mladoletnike.
Bili smo tako pretreseni, da nisem opazil, kaj se je zgodilo z drugimi. Nismo jih več videli. Ali so jih morda že ponoči odgnali v smrt nekam v bližino Radovljice?
Stražili so nas starejši možje v civilni obleki – Narodna zaščita. Vendar v surovosti niso prav nič zaostajali za drugimi partizani. Živo mi je ostal v spominu možakar s klobukom in pravimi hitlerjanskimi brčicami. Hotel se je še posebej izkazati ali morda odkupiti zaradi kakih prejšnjih simpatij s poraženo nemško oblastjo.
Nekoliko bi razumel, ko bi se znašali nad gorenjskimi domobranci. Toda med nami ni bilo niti enega Gorenjca, vsi smo bili v »ljubljanskih« uniformah.
K sreči me ni poznal nihče, pa tudi jaz nisem poznal nikogar, ne od zmagovalcev, ne od nas – »sužnjev«. Sploh ne vem, kam so se naenkrat izgubili vsi znanci. Verjetno so bili dodeljeni v druge skupine. Pred nedavnim pa sem srečal v Trsteniku v Mirnski dolini dva domobranca, ki sta bila tudi v tej skupini v Radovljici, Tonija Zidarja in Toneta Strmoleta, ter kasneje še tretjega, Franca Šemeta s Panc.
2.VI. Radovljica. //
Sobota. Ves čas so nas zasliševali. Taborišče je preletel angleški aeroplan, po njem sem poslal pozdrave v Vetrinj. Jesti smo dobili dvakrat, seveda vodéno, a boljše kot nič, saj tudi vode ni bilo za nas.
3.VI. Nedelja. Radovljica. /
Malo pred poldnem smo dobili »menažo«, nato so nas razvrstili po grupah in odšli smo na kolodvor. Peljali smo se v Kranj.
Sprejem v Kranju je bil zmagovalsko histeričen. Nahujskana množica civilistov je vso pot od postaje do Vodovodnega stolpa zmerjala, pljuvala in zahtevala smrt. Ne bi verjel, da je v Kranju mogoče kaj takega. In pri vsem tem je skoraj gotovo, da nihče od zaničevanih dotlej v življenju še nikoli ni srečal nikogar iz nahujskane množice.
Kranj, težka je tvoja krivda iz tistih dni!
Kranj. X. 20 (50).
V Kranju so nas dali v barake blizu Vodovodnega stolpa. Bil sem v X. baraki in 20. sobi. Bilo nas je 50 mladoletnikov. Poznal nisem nikogar.
4.VI. Kranj. //
Ponedeljek. Naredili so spiske, nato so nas pustili. Jesti smo dobili dvakrat. Malo boljše kot v Radovljici.
5.VI. Kranj. //
6.VI. Kranj. //
7.VI. Kranj. //
8.VI. Kranj. //
5.–8. VI. Razen zasliševanj in popisovanj se ni dogajalo nič posebnega. Jesti smo dobivali po dvakrat na dan, malo in slabo. O kakem kruhu ni bilo niti govora.
9.VI. Kranj. Sedaj nas je 34. // Kam so šli drugi, ne vemo.
10.VI. Kranj: nedelja. //
Še sreča, da me nihče ne pozna. Partizani hodijo iskat znance. Navadno poznanstvu sledi pretepanje. Partizani so večinoma z Dolenjskega. Nikoli nismo od njih pričakovali nič dobrega, a to presega vse meje.
11. VI. Kranj. //
12. VI. Kranj. //
13. VI. Kranj. //
14. VI. Kranj. //
11.–14. VI. Jesti sicer dobimo po dvakrat, a od tisto malo vode in zelenjave se ne da živeti. Vedno šibkejši smo. Najhujša je negotovost, kaj bo z nami.
15.VI. Kranj X. 20 /
Petek. Še vedno smo v baraki X. soba 20.
Po jedi smo dopoldne odšli peš v Šentvid. Koliko nas je bilo, ne vem. Bil sem sredi kolone. Bili smo prepričani, da je to konec. Ob koloni so stražarji streljali, vpili in tepli, tepli. Ne vem, kaj je bilo na koncu kolone.
Ali je to že tretje (navadno zadnje) dejanje Velike tragedije?
Vendar se je tudi na tem našem križevem potu našel Cirenčan, pravzaprav je bila Cirenka.
Kmalu po nadvozu čez progo se je začel na desni strani ceste gozdiček. Stražarji so sedaj še bolj ponoreli. Za gozdičkom je bila jasa z njivami. Bilo je približno vštric Žabnice ali Spodnjih Bitenj. Na polju sta nekaj okopavali dve dekleti. Nista bili prav blizu ceste. Nenadoma je ena od njih stekla proti cesti in med nas vrgla svojo malico, kos kruha. To dejanje je med stražarji povzročilo besno vpitje in zgražanje. Morda je bilo korajžno dekle deležno celo kakega udarca. Tega nismo več videli. Tudi ne vem, kdo je dobil kruh in koliko ga je bilo, toda bilo nam je, kot bi ga dobili vsi. Stotisočkrat Ti hvala, dekle! Prepričan sem, da Ti bo to dejanje povrnjeno na tem in na onem svetu. Gotovo je bil ta kruh komu zadnji v tem življenju.
S težavo smo se pozno popoldne privlekli v Šentvid, do Škofovih zavodov. Pred Mednim smo željno pogledovali na desno v hrib in na levo proti savski strugi, če bi bila priložnost za pobeg. A ni je bilo. Bil je sončen dan, stražarji na vsakih nekaj metrov, mi pa slabotni, da se nam je meglilo pred očmi.
Št. Vid n/Lj. 7 pritličje (138). /
Kolona se je ustavila na cesti pred glavnim vhodom. Spominjam se, da je bilo v parku pred vhodom polno nemških ujetnikov, v glavnem oficirjev.
Prihajali so partizani in si ogledovali novi »plen«. Nek starejši, menda s činom, nam je zagrozil: »Danes je petnajstega, danes je »foršus« (predujem), konec meseca bo pa »colenga« (izplačilo).«
Marsikdo jo je dobro skupil že kar za predujem. Z nami v koloni je bil tudi mlad droben fant – domobranec iz neke znane ljubljanske meščanske družine. Imena se ne spominjam. Vem le, da so partizani to družino poznali in fanta temu primerno obdelovali. Kaj se je kasneje zgodilo z njim, ne vem. Upam, da je preživel, saj je bil videti kar žilav. (Morda je bil Marko Kremžar?)
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Na kratkem postanku
Zvečer so nas namestili v sobo 7 v pritličju, na severozahodni strani Zavodov. Številke sob so bile tedaj na ploščicah nad vrati. Sedaj jih ni več.
Po zapiskih, ki mi jih je uspelo rešiti, nas je bilo v sobi 138. Ne vem, ali smo vsi prišli iz Kranja, bolj je verjetno, da jih je nekaj bilo v sobi že od prej. Sredi noči smo celo dobili nekaj zelenjavne juhe.
16.VI. Št. Vid /
17.VI. Št. Vid //
18.VI. Št. Vid //
19.VI. Št. Vid //
16.–20. VI. Popisovanje in preštevanje. Če ni kakega obiska, sedimo ali ležimo. Soba je popolnoma polna. Ležimo na golih tleh, eden ob drugem. Kdor ima odejo, jo pogrne po tleh, ali pa se z njo pokrije. Ob oknu ne smemo biti. Ven gremo le na potrebo, pa še to zelo neredno. Spiske dela nekdo od nas, sobni starešina.
V sobi je tudi sošolec Bogdan Pugelj.
Na severni strani je majhen kabinet, z vrati iz naše sobe. V njem je kakih deset železničarjev v civilu, ki z nami – »izdajalci« – nočejo imeti nič. Pravijo, da ne vedo, zakaj so zaprti. Najbrž po pomoti. Ne verjamem, da jim je to izgovarjanje kaj pomagalo. Nekega dne so jih odgnali. Kam, se ni vedelo.
21.VI. Št. Vid. // Četrtek. Zaslišanje.
Hrano dobivamo zelo neredno. Včasih pozno ponoči. Navadno dvakrat, včasih tudi le enkrat na dan. V glavnem je neslana voda z malo suhe zelenjave.
22.VI. Št. Vid. //
23.VI. Št. Vid. // Sobota. Po 10 dneh sem se malo umil.
24.VI. Nedelja. Št. Vid II. Jesti dobimo po dvakrat na dan. Malo in slabo.
25.VI. Št. Vid. // Ponedeljek. Po 1 tednu na stran.
26.VI. Št. Vid. // Torek. Jedli dvakrat. Nekateri imajo drisko.
27.VI. Št. Vid. // Sreda. Jedli dvakrat. Ko vstajamo, se nam temni pred očmi.
28.VI. Vidov dan. Št. Vid. // Včasih smo na ta dan dobivali spričevala.
29.VI. Sv. Peter in Pavel. Štefan, Bogdanov sosed, je zbolel. Na stran. 14-h, 19-h. Zunaj dežuje. Ves dan me zebe. Odslej pišem uro, kdaj dobimo hrano.
30.VI. Št. Vid. Sobota. Ponoči klicanje imen za odhod. Kam, ne vemo. 14-h, 21-h. Jesti dobivamo okrog dveh popoldne, nato pa zvečer.
1.VII. Nedelja. Št. Vid. 6-h, 16-h. Po enem mesecu mučenja sem zbolel: driska in vročina.
3.VII. Št. Vid. Torek. Ob 3-h zjutraj odhod, popoldne isto. Sedaj nas je 107.
Pugelj kruh. 6-h, 17-h, 22-h.
Sošolec Pugelj je dal uro, ki mu jo je doslejo uspel skrivati, stražarju za kruh.
Sodniki ali zasliševalci so oficirji OZNE, sami Slovenci. Tudi stražarji so izključno Slovenci iz II. slovenske divizije narodne obrambe. Ne poznam nikogar, pa k sreči tudi mene ali družine ne poznajo. Vse nas imajo popisane v mapah, ki nosijo oznake: DMB 1928. Te mape skoraj gotovo še kje obstajajo. Govorili so, da bomo šli za kratek čas na delo, nato pa domov.
Sedaj vemo, da je bila tudi to prefinjena partizanska propaganda, ki je pomagala miriti zaprto množico. Podobno kot angleške obljube o Italiji.
4.VII. Št. Vid. 10-h, 17-h.
5.VII. Sv. Ciril in Metod. Št. Vid. 11-h, 21-h, 23-h. 2 piksni. Včasih dobimo jesti po trikrat. A kaj, ko je premalo in preslabo. O kruhu lahko le sanjamo.
6.VII. Št. Vid. Na stran. Ponoči sta umrla Tekavec in Turk. Oba letnik 1928? Kako jima je ime in odkod sta, ne vem. Vem le, da sta Dolenjca ali Notranjca. Za njiju je Tragedija končana. Zastor je padel. 13-h, 17-h.
7.VII. Št. Vid. Sobota. Ponovno driska, vročina. 12-h,17-h, 22-h.
8.VII. Nedelja. Št. Vid. Klicanje imen za odhod. Bolan sem vedno bolj. 6x. 10-h, 17-h.
9.VII. Št. Vid. Bolan. 2x . Ponoči detonacije. 11-h, 18-h.
10.VII. Št. Vid. Štefan se je vrnil iz ambulante. Sem bolan, 5x. 8-h, 17-h, 22-h.
11.VII. Št. Vid. Bolan. 1x. 9-h, 16-h.
12.VII. Št. Vid. Boljši. 2x. 10-h, 16-h, 23-h.
Jesti dobimo včasih dvakrat, včasih trikrat. Vadim matematiko: tretji koren in razstavljanje trinomov. Neverjetno pomaga krajšati čas. Ne obupati.
13.VII. Št. Vid. Pritličje 7, zaslišan, v sobo pritličje 12. Smo 103. 1x. 8-h, 11-h.
Zaslišanca po zaslišanju nikdar ne peljejo nazaj v isto sobo, ampak vedno v drugo, kot je bil prej. Tako ostali nikdar ne vedo, kaj se dogaja, dokler tudi sami niso zaslišani.
14.VII. Št. Vid. 42 bolnih. 7-h, 17-h. Sedaj je v sobi tudi Ludvik Krumpestar. Nekaj časa je bil pri Gorenjskem četniškem odredu. Bil je v Lahovčah takrat, ko je bil napad v Zalogu. To je bilo 4. oktobra 1944. Preživel je tudi Šentvid.
Danes je štiri leta, odkar sem leta 1941, kot trinajstletnik, peš odšel od doma v Ljubljano kot begunec. Mama mi je ob neki priliki pripovedovala, kako se ji je sanjalo, da sam plavam v Ameriko. Lahko bi rekel, da se sanje uresničujejo. Velikokrat sem bil sam fizično, še večkrat pa duševno.
15.VII. Nedelja. Št. Vid. 7-h, 17-h, 22-h. Skoraj nasproti mene leži eden redkih domobranskih tankistov. Piše se Lojze Zrimšek z Orel pri Ljubljani.
16.VII. Št. Vid. Še bolan. Drugič zaslišan. 7-h, 16-h.
Izgleda, da so na zaslišanju iskali tiste, ki naj bi odšli na Miklošičevo, kamor je bilo 18.VII. iz Šentvida prepeljanih 23 zapornikov, med njimi Marko Kremžar.
17.VII. Št. Vid. Pritličje 12, sedaj smo 104. 7-h.
Zakaj stalna popisovanja? Ali je zgolj formalnost ali kaj drugega? Selitev.
Pritličje, dvorana. Je nas okrog 400. 16-h.
18.VII. Št. Vid. Na stran. 7-h, 16-h.
19.VII. Št. Vid. Pritličje, dvorana, okrog 400.
Soba 12, sedaj 103. 8-h.
Soba 85a, nato soba 13. Sedaj nas je 128. 24-h.
20.VII. Št. Vid. 13-h, 19-h, 24-h.
21.VII. Št. Vid. Še vedno sem bolan. Na stran. 11-h, 21-h.
Partizani imajo navado, da v petek zvečer pozno v noč prirejajo hrupne zabave s popivanjem in plesom. Mi dobimo hrano zelo neredno. Včasih zjutraj ob sedmih, nato popoldne ob štirih, včasih pa okrog ene do dveh popoldne in nato okrog polnoči. Kruha nič.
22. VII. Št. Vid. Nedelja. Ponoči sedemkrat streljanje z MG. Kaj pomeni to? Ali je morda kdo pobegnil? Bolan. 1x. 11-h, 20-h.
23. VII. Št. Vid. Sedaj nas je 170. Še bolan, vendar se ne slabša. Driska popušča. 13-h, 20-h.
24. VII. Št. Vid. Boljši. 1x. Jedli ob 8-h, 17-h, 22-h.
Ponoči je odpeljalo osem LKW (tovornjakov).
25. VII. Sv. Jakob. Št. Vid. 1x. Jedli ob 8-h, 17-h, 22-h.
Ponoči je spet odpeljalo osem LKW (tovornjakov).
26. VII. Sv. Ana: Št. Vid. 1x. Klicanje za odhod. Jedli ob 9-h, 18-h.
27. VII. Št. Vid. 1x. 9-h, 17-h, 22-h.
28. VII. Št. Vid. Še vedno driska, 3x. 9-h, 17-h, 21-h.
Od daleč vidimo skozi okno peka, ki s kolesom razvaža kruh. Skoraj dva meseca je že, kar nisem imel v ustih niti drobtinice.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Spet v domovini – Jelenov klanec v Kranju
29. VII. Nedelja: Št. Vid. 1x. Jedli ob 10-h, 17-h.
30. VII. Št. Vid. 9-h, 17-h.
31. VII. Št. Vid. 1x. 11-h, 17-h, 21-h.
Malo boljši. Minila sta dva meseca ječe.
1. VIII. Št. Vid. Tifus. Ne vemo, kaj to pomeni. 10-h, 18-h, 22-h.
2. VIII. Št. Vid. Jedli ob 10-h, 18-h.
3. VIII. Št. Vid. Cepljenje proti tifusu. 1x. 11-h, 18-h, 21-h.
Dobimo tudi potrdilo o cepljenju, izdano od II. slovenske divizije narodne obrambe (KNOJ). Nekateri se bojijo, da bi nas lahko cepili s kako boleznijo. A, saj tako ali tako nihče ni več zdrav.
4. VIII. Št. Vid. Slikanje. S številkami kot kriminalci, od spredaj in od strani. Številke so okrog 0500. Najbrž fotografije še obstajajo. 10-h, 20-h.
5. VIII. Nedelja: Št. Vid. 1x. Imamo težave zaradi cepljenja. Jedli ob 12-h, 19-h, 22-h.
6. VIII. Št. Vid: Jedli ob 9-h, 15-h, 20-h.
Od danes dobimo zjutraj 30 dkg kruha in 1⁄2 l kave, nato pa dvakrat po 3⁄4 l hrane, ki pa še vedno ni dosti boljša kot prej.
Od 1. junija, to je 66 dni, nisem imel v ustih niti drobtinice kruha. Sedaj dobro razumem prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
7. VIII. Št. Vid: Ob 3-h ponoči parjenje obleke. Jedli ob 9-h, 14-h, 21-h.
Ob 9-h smo zvedeli za amnestijo. Ob 18.30-h jih je šlo 152 domov.
Zunaj v zboru nas je bilo vseh 170, vendar nas 18 ni bilo na spisku, zato smo morali razočarani oditi nazaj v sobo. Nič ne vemo, zakaj nismo na spisku. Tudi nihče nič ne reče, kaj bo zdaj z nami. Najhujša je negotovost.
8. VIII. Št. Vid: 2 partiji sta šli domov. Vidimo jih skozi okno. Mi ostajamo. Upamo, a obenem nas je strah. 8-h, 13-h, 20-h.
9. VIII. Št. Vid: dež. Soba 58. Sedaj nas je 15. Jedli ob 8-h, 13-h, 19-h.
Soba 10, je nas 16. Ali je morda kdo bil poslan med nas?
Soba 11a, sedaj nas je 51.
10. VIII. Št. Vid: popoldne smo ribali dvorano. 1x. Jedli ob 8-h, 13-h, 20-h.
11. VIII. Št. Vid. 1x. Jedli ob 8-h, 13-h, 19-h.
12. VIII. Nedelja: Št. Vid: Od 5-h do 12-h smo ribali hodnike in sobe. 2x.
13. VIII. Št. Vid: Soba 11a, sedaj nas je 50. Torej eden manj. Jedli ob 8-h, 13-h.
Kapela, je nas le še 35. Kam je šlo drugih 15, ne vemo. Korenje ob 20-h. Slišali smo, da je na Japonsko padla atomska bomba.
14. VIII. Št. Vid: Dopoldne smo ribali vse hodnike v I. nadstropju. Prežganka, dodatek kruha. Dva sta šla domov. Ali res? Izgleda, da je v sprednjem in severnem traktu samo še naša skupina. Nimamo pa dostopa v srednje in jugovzhodne trakte, zato ne vemo, kaj se dogaja tam.
15. VIII. Veliki šmaren: Št. Vid. Dopoldne od 1⁄2 6-h zjutraj do 13-h smo poribali vse hodnike v I. nadstropju in pritličju. Popoldne smo se selili iz kapele v 45. sobo in pospravljali sobe. Zvečer sem bil zaslišan. Ne zanima jih, kje sem bil. Bolj pomembno je, zakaj.
16. VIII. Sv. Rok: Št. Vid. Soba 45 je bila v prvem nadstropju. Okno je bilo tik ob notranjem kotu proti Ljubljani, desno od poti proti glavnemu vhodu (v tem prostoru je imel dr. Arnež zbirko STUDIA SLOVENICA).
Ob 5-h hodniki. Dobili smo 15 dkg kruha. Cel dan smo prenašali pohištvo.
Živo se spominjam, a ni smelo biti zapisano, da sem se skozi okno v notranjem vogalu stavbe pogovarjal s Stankom Osenarjem, poveljnikom domobranske postojanke v Cerkljah na Gorenjskem. On je bil v sobi z oknom nasproti našemu. Bil je prepričan, da tudi za njega velja amnestija, ker je postojanka bila v rangu čete. Amnestija baje velja do komandanta bataljona. Naročil mi je pozdrave za Radanovičeve v Cerkljah.
Vrgel mi je bankovec za 10 din. Ne vem, kje ga je mogel dobiti. Gotovo je moral imeti kako zvezo. Rekel je, da bom gotovo šel domov prej kot on. Žal, on ni šel domov nikoli več. Na javnem sodnem procesu v začetku 1946. leta je bil obsojen na smrt in ustreljen. Ker mu denarja nisem mogel vrniti, sem večjo vsoto daroval za novo cerkev v Dravljah. Naj počiva v miru, kjerkoli že!
17. VIII. Št. Vid: Zjutraj hodniki. Dobili smo pol hlebca kruha, prežganka.
Dopoldne zaslišanje, nato v bunker v kleti.
Klet je bila velika kake 4 x 4 metre. V njej sta bila dva velika soda. Pod stropom je bilo majhno zamreženo okno. Na stenah so bili različni zapisi in podpisi. Tudi sam sem se podpisal. Zdelo se mi je, da se Trnova pot tukaj končuje. Da je le še vprašanje, kdaj in kako.
Hrane opoldne ni bilo nič. Zvečer so prinesli večerjo.
Občutek sem imel, da je zadnja. Nato sem se zvil v sod in zaspal v prepričanju, da me bodo ponoči zbudili in odpeljali.
Začuda je noč minila mirno. Ni bilo nikogar.
18. VIII. Zjutraj kava in 20 dkg kruha. Šanse za preživetje so se spet povečale. Ob 11.30 izpuščen na svobodo.
V majhni sobi v pritličju, zahodno od glavnega vhoda, sem dobil odpustnico z nalogom, da se moram doma javiti na OZNI, in seveda, da ne smem govoriti o nobeni stvari, ki sem jo videl.
Javil sem se v Kamniku čez več dni. Dežurni mi je tedaj brez kakega spraševanja vzel odpustnico kar v veži.
Kaj je bilo z drugimi, ki so tedaj še ostali, in kdo so bili, ne vem. Odvadili smo se namreč med seboj spraševati in pripovedovati, kdo ali kaj je kdo. Preiskal me pri odhodu ni nobeden. Tudi spremljal me ni nobeden.
Popolnoma sam sem se odmajal skozi glavna vrata in dalje čez progo na najbližjo tramvajsko postajo.
Iz Šentvida sem se s tramvajem odpeljal v center mesta. Vozno karto sem plačal z Osenarjevim desetakom. Bil sem v domobranski uniformi. Tehtal sem 45 kg. Na vsej poti do centra mesta mi nihče ni rekel niti dobre niti slabe besede. Hvala, sopotniki!
Nisem šel domov, ampak k teti. Sredi Ljubljane se mi je vendarle zdelo bolj varno kot na poti po deželi, kjer je mrgolelo vseh mogočih kontrol in samozvanih oblastnikov. Pa tudi onemogel, kot sem bil, si nisem upal sam na skoraj 20 km dolgo pot. Danes vem, da je bilo tako sklepanje več kot na mestu.
Ob 12.30 sem se preoblekel v civilno obleko.
19.VIII.1945. Nedelja. V tetinem spremstvu sem pozno popoldne po dveh različnih načinih vožnje končno prišel domov. Zdoma sem bil štiri leta, en mesec in pet dni.
Zaenkrat je bilo Trnove poti konec. Začenjala se je druga.
Najprej sem moral spet priti k sebi. Po telesu so se mi izrinili veliki boleči tvori, ki so se ognojili in počasi predrli ter zacelili. Bilo jih je gotovo kakih deset. Nekatere brazgotine se poznajo še danes. K zdravniku nisem niti maral niti si nisem upal. Počasi se je popravljalo tudi splošno počutje in telesna teža. Postajal sem spet človek.
Po členu 19 se seveda nisem smel vpisati v šolo, pa tudi želel tega nisem, zato sem za dve leti ostal kar doma na kmetiji.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Zadnje znamenje
PRIPIS 20. marca 1999.
Danes mi je na občnem zboru Nove slovenske zaveze prišla v roke knjiga ZAMOLČANE ŽRTVE druge svetovne vojne 1941–1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec–Ambrus, (samozaložba) Milan Muhič, 1999.
Na strani 61 sem ob sliki mladega domobranca v uniformi prebral:
2. TEKAVEC Srečko (Jurjev), roj. 20. 05. 1927 Muljava 24, župnija Šentvid pri Stični. Samski sin Antona in Marije roj. Zabukovec. Domobranec v letih 1943 do 1945. Vrnjen s Koroške. Od mučenja umrl v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani leta 1945.
Prepričan sem, da je to tisti fant, ki je tako rekoč brez tožbe umrl sredi nas v sobi, ponoči od 5. na 6. julij 1945. Kam so odnesli in pokopali truplo, ne vem.
Ponedeljek, 17. junija 2002.
Permetovo Društvo za zamolčane grobove je vabilo na spominsko slovesnost za umrle domobrance iz Škofovih zavodov v župnijski cerkvi v Šentvidu. Po maši je bila blagoslovitev spominskega križa na zunanji strani vzhodnega pokopališkega zidu.
V nagovoru je bilo povedano, da je na mestu sedanjega travnika med pokopališkim zidom in gorenjsko železniško progo dejansko grobišče, kamor so leta 1945 partizani pokopavali zaprte domobrance, ki so umrli ali bili ubiti v Škofovih zavodih.
Domnevno naj bi bilo na tem kraju pokopanih okrog 200 do 300 ljudi. Prvi naj bi bili pokopani 22. ali 23. maja 1945 gorenjski zaporniki, ki so prišli iz Škofje Loke, kamor so se šli javit po prihodu partizanov. Žrtve so menda iz taborišča vozili kar z lojtrnim vozom. Zadnje so pokopali sredi septembra 1945 ob razformiranju taborišča Škofovi zavodi.
Po vsej verjetnosti sta na tem kraju pokopana tudi umrla domobranca sozapornika Srečko Tekavec in Turk.
Morda bo kdaj na podoben način mogoče ugotoviti tudi, kdo je bil umrli Turk.
J. Kočar
Zapiski mladoletnega domobranca Bogdana Puglja v šentviškem taborišču.
Bil je v isti sobi kot J. Kočar.
1. julij
Kakor se mi zdi, bom ta mesec doma. Bog daj, da bi nas res že v začetku tega meseca napodili domov. Vsi smo zelo potrebni. Same kosti so nas že. N. (emci) so odšli. Tudi ranjence so odpeljali. Nekaj civilov je tudi šlo. Sedaj bomo na vrsti kmalu mi. O, pridi že srečni dan, ko se bodo odprla vrata. Kako lahko bom zadihal. Kakor ujeti ptički smo, ki čakamo svobode.
2. VII.
Že tri dni dežuje. Zato je še bolj pusto. Cel dan ležim in čakam menaže. Spominjam se doma, kako bi bilo, če me spuste. Seveda mi kar naprej roji po glavi, kaj bom jedel. Lačen sem kar pošteno. Zjutraj je bilo slabo. Stražarji zajebavajo. Zaslišujejo jih še vedno. Sodnik nas je prišel danes že drugič pogledat, pravijo, da bomo mogoče šli odtod.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska dijaška mladina iz Buenos Airesa pri maši na Hrastniškem hribu – Avgust 1992
4. VII.
Ponoči so nas prebudili. Zaslišani so odšli. Najbrž bodo šli delat. Kaj bo z nami? Prav nič ne vemo. Zjutraj smo zvedeli, da so čisto malo sojeni. Po 2 meseca, največ pa 10 mesecev dela. Hrano imajo 3-krat in še bolj prosti so.
7. VII.
Štefan je še vedno v ambulanti. K … ima tudi vročino. Narobe Janeza že dva dni žene. Vse je bolno. Zaenkrat sem še zdrav, le srbečica in uši me dajejo. Ščurkovega Franceta vidim vsak dan v delavnici, pa kaj, ko se nič ne zmeni zame.
Teden je minil. S prvo sob.(oto) ni bilo nič. Ponoči so zopet klicali, pa ni bil noben pravi. Bili so iz Sostrega. Včeraj sta dva umrla. Vsi smo zelo prestrašeni.