Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

Iz politične agenture v javni zavod

Predlog novega zakona o Radioteleviziji Slovenije, ki ga je v začetku aprila pripravil kulturni minister Vasko Simoniti, je v poklicni javnosti doživel sprejem, ki nas je – na način, ki ga ni bilo mogoče spregledati – opozoril na stanje duha na tem področju. Odziv na predlagani osnutek je bil širok in silovit. Planili so vrhovi novinarske organiziranosti: najprej novinarji na RTVS, potem pa še Društvo novinarjev Slovenije in sindikat novinarjev Slovenije. Nastopili so tudi patres – ljudje, ki so večino sedanjih novinarjev izučili in so sedaj mislili, da jim morajo stati ob strani. Čisto na koncu je prišlo tudi vodstvo, generalni direktor in drugi.
Odziv na predlagani osnutek je bil brez izjem odklonilen. Kaj je mislila prizadeta »baza«, ne vemo in najbrž ne bomo nikoli vedeli, a tisti, ki ob takih priložnostih dobijo v roke mikrofon, niso puščali nobenega dvoma: zakon bo, če bo sprejet, pomenil duhovno, kulturno in politično katastrofo za Slovence in njihovo državo, ker bo novinarjem vzel tako dragoceno avtonomnost in ustvarjalno svobodo. Vse to zato, ker je bil zasnovan v zaprtih krogih institucionalne politike in ni šel skozi sito profesionalne zavesti izvajalcev, zlasti pa ne skozi zbore uporabnikov širom Slovenije. Referenduma, presenetljivo, nihče ni omenil. Kritiki se tudi niso mogli sprijazniti s hitrim postopkom, po katerem naj bi zakon šel skozi parlament. Svojo negativno oceno so še podprli z odklonilnim mnenjem, ki ga je o predlaganem zakonu dala Evropska novinarska federacija, ki naj bi s svojim četrtmilijonskim članstvom predstavljala silo, s katero bi vlada države, ki je članica Unije, morala računati.
V pričujočem besedilu ne bomo govorili o posameznih členih zakona in tehtali, kako in koliko bi kateri vplival na kakovost dela na RTVS. Izrazili bomo, za začetek, samo neko mnenje, ki bo res samo mnenje, z nobeno empirično raziskavo podprto, a vendar mnenje, ki v naši izvedenosti in obveščenosti ni manj veljavno, kot bi bilo, če bi ga izdelala katera od ekip nekdanjega Nika Toša. To mnenje se glasi: vsaj polovica problemov, ki visijo sedaj nad nami in temnijo našo duhovno, kulturno in politično perspektivo, bi se v razumnem času od nas izselila, če bi se idejno normaliziralo in uravnovesilo stanje duha v medijih, posebej na RTVS. Nikomur ni treba dvomiti, da večina Slovencev tako misli, gotovo pa večina tistih, ki so lani 3. oktobra omogočili novo politično oblast. To nam daje pravico misliti, da je del mandata, ki ga je dobila nova vlada, tudi sprememba medijske zakonodaje.
Stanje, ki vlada v medijih, je namreč nenormalno. Dokazi, ki nam jih glede tega dobavlja sleherni dan, so tako razločni, da jih ni mogoče ne videti. Nenormalnost v tiskanih medijih, zlasti v dnevnem tisku, je v tem, da niso pluralni – v njihovi enoumnosti; nenormalnost RTVS pa je v tem, da se ne ravna po temeljni postavki svoje konstitucije – da ne upošteva dejstva, da ni zasebni biznis, ampak javni zavod. Kako si je mogoče razlagati to nenavadno stanje?
Na začetku prehoda iz totalitarne komunistične diktature ali tranzicije – pa tudi prej, ko se je njena nujnost šele naznanjala, in pozneje, ko je že prešla začetno fazo – so se dogajale stvari, ki so tako izstopale iz pričakovanih človeških zadev, da smo si rekli, da se kaj podobnega pač še ni nikoli zgodilo. Zgodovino, za katero pravijo, da »ostaja tem bolj ista, čim bolj se spreminja« in da se v njej nikoli ne zgodi kaj zares novega, smo presenečeni doživljali kot nekaj enkratnega. (Za stvar, ki je enkratna in za katero ne najdemo ničesar, s čimer bi jo mogli primerjati, pa velja predvsem in v prvi vrsti, da se izmika razumetju.) Taka nenavadna in enkratna stvar je bila tudi naslednja. Še nikoli se ni zgodilo – seveda se kdaj že je, a nas je sedaj to tako zadelo, da smo to rekli – da bi mladi ljudje, potem ko se je zrušila moralno in politično skorumpirana despotija, vstali in jo branili. Še nikoli se to ni zgodilo zato, ker je protinaravno. Naravno je, da mladost, v pričakovanju novega, sodeluje pri postavljanju politične tvorbe, ki se pozneje izrodi v despotijo, a je potem, ko se izkaže, kaj je, ne brani. Na začetku slovenskega prehoda pa se je ravno to zgodilo. Nekaj sto mladih in razmeroma mladih ljudi iz medijskih kvartirjev se je spustilo v zagrizen boj za to, kar je desetletja živelo od nasilja in kar se je sedaj zgodovina odločila izločiti. V tem je bilo nekaj globoko paradoksnega: prišlo je nekaj kakor pomlad in tega ravno mladina ni začutila. A je bilo tu še nekaj drugega, kar ne pristoji mladosti: mladina starega ni branila direktno, ampak zvito – politično – tako, da je napadala to, kar je prihajalo. Ko smo gledali to nenavadno dogajanje in nismo mogli verjeti očem, da je možno, smo se samodejno spomnili na neki strašljiv prizor iz Orwellove Živalske farme.

stran: 002

Ko se je po prvih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 konstituirala skupščina, je bil za predsednika izvoljen dr. France Bučar. Na oddajo Studio ob sedemnajstih, 10. maja, je bil povabljen tudi on. Zamudil je več kot pol ure. Ta čas je voditeljica oddaje porabila za to, da je kritizirala novo oblast – da se pač še nikoli ni zgodilo, da kdo ne bi prišel na radio ob času, ki je bil domenjen. Ko je Bučar prišel, se je opravičeval, da zamuda ni njegova ali samo njegova krivda: da ga ni nihče pričakal, da so ga potem pošiljali po hiši, kot da ne vedo, kam z njim; da jih je po dolgem tavanju končno staknil tule. Toda novinarka ga je prekinila z gostobesednim zatrjevanjem, da so ga čakali in da naj si kaj takega več ne privošči. Nastal je mučen vtis, ki smo ga čutili tudi poslušalci. Nismo bili navajeni, da bi na radiu s kakim sogovornikom tako ravnali, kaj šele s prvim človekom prvega svobodno izvoljenega parlamenta po petdesetih letih nasilja. Potem pa smo se zavedeli, da se je to zgodilo prav zato. Nismo pa tedaj še vedeli, da je to ominozno znamenje za dolgo prihodnost. Novinarka, ki je to oddajo vodila, je bila Vesna Burnik. In ko smo v letih, ki so sledila, dnevno doživljali podobne prizore, včasih bolj neposredne, včasih bolj rafinirane, smo začutili, da moramo za pojav, ki se je tako ustalil in postal nekakšna norma, najti ime. Tedaj sem se spomnil na ta začetek in vsaj zase našel ime: sindrom Vesna Burnik. (S tem pa ni rečeno, da je ta novinarka pozneje v tem posebej izstopala.)
Zamenjava totalitarizma z demokracijo je tako zahtevna operacija, da je ni mogoče speljati z enkratnim, od politične volje postavljenim aktom. Ne pomeni namreč preprostega odlepljenja, ampak spremembo celotnega duhovnega metabolizma posameznika in družbe. Inž. Franc Pečar, ki se je kljub impozantnim dosežkom, kot sta bila Litostroj in Tomos, zameril Partiji in Ozni tako zelo, da je moral bežati, če si je hotel rešiti življenje, je v šestdesetih letih našel v Nemčiji naslednje stanje: »Ko smo prišli v Nemčijo, je bila na vodilnih mestih velika večina hitlerjancev. Pri takih družbenih spremembah je vedno tako, da stara elita ohrani mesto, samo barvo spremeni, kot kameleon. Končno, tako se je zgodilo tudi v Sloveniji po osamosvojitvi. Potreben je čas, da se to spremeni.« (Podjetnik, oktober 2002.)
Pri intelektualcih – tudi novinarji so nekakšni intelektualci, saj so posredniki in interpreti družbenega dogajanja – pa ne gre zgolj za materialni in družbeni interes, ampak za stvar duha. Pri njih je bila odločitev za kolaboracijo mnogo usodnejša, ker je totalitarna partija hotela njihovo misel – gospodarju so morali služiti ravno v modusu misli. To pa ni pomenilo samo dokončne podreditve, ampak tudi dokončni pristanek. To, kar se je zgodilo, ni bilo samo stvar računa, ampak stvar zapisanosti. In ko se je to, čemur so služili in čemur so se zapisali, zrušilo, ni bilo v njih vlaken, tako svobodnih, da bi jih gnala v samospraševanje, ampak so se iz svoje ponižanosti reševali drugače – predali so se zameri in jezi. Vse, kar smo doživljali v poldrugem demokratskem desetletju (in še doživljamo), je posledica te in takšne reakcije. Pravzaprav je to njihova kazen, a pustimo sedaj to.
Pri vsem je važno, da ta jeza povzroča, da sedaj ne vidijo prvih stvari. Pri tako imenovani denacionalizaciji je na primer prva stvar to, da se nam z njo ne bi bilo treba ubadati, ko nekoč ne bi bilo nečesa, čemur se je reklo nacionalizacija. Ko ne bi nekoč ideologija tako deformirala pameti nekih ljudi, da so lastnikom pobrali imetje – niso zahtevali od njih, da zaradi večje ekonomske moči več prispevajo za skupno dobro, ampak so jim imetje enostavno vzeli, ga znosili na en kup in za tisti kup iznašli monstruozno ime: družbena lastnina. Iz tega kupa jemati sedaj stvari nazaj in jim določati lastnike – med drugim iskati tudi nekdanje lastnike – je naloga in delo ne stoletja, ampak tisočletja. Samo jeza nad slabo naloženo duhovno investicijo nam lahko razloži, da nekateri tega ne vidijo. Dr. Spomenko Hribar sploh ne zanima, kakšne posledice je imela nacionalizacija, ampak stresa jezo na Demos, ki je zakrivil »zakon o denacionalizaciji«. Jeza ji preprečuje, da ne vidi, da tisto, kar »bodo še naslednje generacije plačevale« ni denacionalizacija, ampak nacionalizacija, in da se njena ocena – pravilna! – da lahko pretekle »napake v nacionalni politiki dolgoročno vplivajo na življenje cele nacije«, izvorno ne nanašajo na denacionalizacijo, ampak na nacionalizacijo. Kaj drugega kot velika jeza in sovraštvo bi mogla razložiti dislokacijo mesta, na katero dr. Spomenka Hribar usmeri svojo sicer navdihnjeno oznako začetnega stadija velike vdaje komunističnemu totalitarizmu: »Od vsega je najbolj nevaren strah, ki se zaje v ljudi. Ker strah ohromi ustvarjalnost, izniči civilni pogum; ljudje izgubijo občutek strokovne suverenosti in osebno dostojanstvo.« Po njenem vliva strah v kosti ljudem – tu misli specifično na novinarje – oblast, ki je izšla iz lanskih jesenskih volitev: to je oblast, ki »ima totalitarne težnje« in zaradi katere ne bo nič s »svobodnim novinarstvom«. Kako to, da si dr. Hribarjeva privošči te žaljive ekstravagantnosti? Odgovor nam je dala sama v intervjuju v sobotni prilogi Dela 16. aprila letos, (od koder so vzeti tudi drugi, nanjo nanašajoči se navedki v tem besedilu): da so »Slovenci trpežni ljudje, veliko prenesejo in zelo dolgo potrpijo«. Spet se moramo z njo strinjati: petdeset let je bila dolga doba, pa tudi dvanajst let ni bila kratka. Za nekakšen odgovor imamo lahko tudi neko zelo staro misel, ki jo je pred 2000 leti v uvodu v svoje Historiae zapisal rimski zgodovinar Tacit: arogantnost pogosto nastopa z lažnim videzom svobodoljubnosti (malignitati falsa species libertatis).

stran: 003

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Sonce in sence v naši politiki Mirko Kambič

Poglavitni del sedanjih slovenskih težav, če ponovimo, so mediji, zlasti, zaradi svojega presežnega vpliva, Radiotelevizija Slovenija.
Komercialni mediji ali mediji na prostem trgu so sicer tudi zavezani določenim etičnim in zakonskim normam, a je demokratična država glede njih dolžna zagotoviti predvsem to, da jih je več in da so različni. Vsi se še spominjamo urgentne zahteve, ki jo je nekoč postavil italijanski predsednik Ciampi: politična demokracija je tako zelo odvisna od pluralnosti medijev, da je sploh ni, če takšno stanje ne obstaja. Milan Kučan in Janez Drnovšek se, razumljivo, s tem vprašanjem nista posebej bavila. Tudi mi bomo v tem zapisu tvegali le še pripombo, da mora sedanja vlada, pa najsi bo tudi »šibka«, kakor pravi dr. Hribarjeva, poskrbeti, da se ta bistveni pogoj uresniči – javno, na odprti sceni, tako da bodo vsi videli, kaj se dogaja in za kaj gre.

stran: 004

Drugače pa je z Radiotelevizijo Slovenijo. Tu mora demokratična država poskrbeti samo to, da bo v resnici to, kar je po zakonu – javni zavod. Dokaz, da se sedanja vlada tega zaveda, je osnutek zakona o RTVS, ki ga je sprejela in je sedaj na tem, da pride v državnozborski postopek. Čeprav novi zakon noče drugega kot to, da postavi normalne in pravne okvire za sanacijo sindroma Vesna Burnik, je sprožil silovit protest, ki je v resnici pomenil samo, da je neke ljudi postalo strah za ideološke pozicije v tej ključni medijski ustanovi; javnosti pa naj bi dal vtis, da je tu doslej bilo vse v najlepšem redu. Kako je s tem?
Nova Slovenska zaveza ima glede tega, kako in v kolikšni meri je RTVS javni zavod, nemalo izkušenj. Oglejmo si jih nekaj.
Po obletni slovesnosti v Kočevskem Rogu 6. junija 2004 se je na TV Slovenija ponovno zgodilo to, kar se je tako ali drugače dogajalo že vsa leta prej. V večernih poročilih je bil vključen samo prvi del, sv. maša s pridigo, ves spominski del po maši pa je televizija ignorirala. Zato je urednik Zaveze odgovorni urednici informativnega programa Tanji Staričevi napisal protestno pismo. V pismu je urednica bila opozorjena, da je tako izostalo poročilo o tem, kakšen duhovni, kulturni in politični pomen daje kompetentna civilna družba slovenskemu genocidu in kraju, kjer se je zgodil. Ker te reči niso nobena izjema, ampak se brutalno in nesramno ponavljajo že vso demokratično ero – v nekem smislu pa vse od genocidnega leta 1945 dalje – je urednik sklenil, da to ustanovo opozori na neka dejstva, ki izhajajo iz zakonov o RTVS iz leta 1994 in 1999. Tam je mogoče prebrati: da je »RTVS javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti«; da je njen »ustanovitelj Republika Slovenija«; da se financira iz »sredstev državnega proračuna«; da mora zagotavljati »celovito in nepristransko obveščenost«; da mora »zadovoljevati interese posameznih skupin gledalcev in poslušalcev v RS in omogočati njihov dostop v programe«; da »zagotavlja kakovostne, raznovrstne in uravnotežene informativne vsebine«. Zaveza je Staričevo opozorila, da iz vsega sledi, da mora RTVS, »če naj bo legitimna, vedeti, da je bila postavljena v dostojanstvu organa kot polis delujoče skupnosti in da mora zato državljane utrjevati in potrjevati; in da mora, drugič, doseči, da bodo njeni uslužbenci disciplinirali svoje osebne preference«.
Na to, tako utemeljeno in tako pomembne stvari zadevajoče pismo Staričeva ni odgovorila niti ni dala kakršnega koli znamenja, da je pismo sploh prejela. Dvomim, da je treba razlog za to iskati v kakem njenem osebnem defektu. Verjetneje ga je treba pripisati tistemu stanju duha na tej ustanovi, iz katerega izhajajo impulzi za boj proti novemu zakonu, ki, kot rečeno, noče drugega kot preoblikovati RTVS iz agenture določene politike v javni zavod.
Drugi primer ideološke diskriminacije, ki ji je stran, ki jo predstavlja Nova Slovenska zaveza, izpostavljena že vseskozi, tudi po preobratu v demokracijo, pa je bila oddaja TV Slovenije lani 8. januarja, posvečena spominu na koncert predvojnega akademskega zbora France Marolt 12. decembra 1941. Na tem koncertu je zbor na koncu zapel tudi Vilharjevo Lipa zelenela je. Učinek pesmi je bil nepopisen. Ljudje so, kakor je šlo besedilo pesmi, ali jokali ali, napolnjeni z novim upanjem, vstajali in mahali z robci. Resnični pomen tistega decembrskega večera pa je bil v tem, da je Unionska dvorana, čeprav je dajala podobo enotnega naroda, že bila, po ljudeh, ki so jo iz ozadja koncipirali, ideološko izrabljena. V organizacijo koncerta je namreč posegla OF. Eden od organizatorjev je pozneje rekel, da niso mogli peti Internacionale in Rdečih pionirjev, če so hoteli imeti uspeh; vedeli so, da bodo uspeli samo s pristnimi slovenskimi pesmimi. Te besede natanko povzemajo zgodbo o revoluciji in enobeju: na površini slovenstvo, v jedru pa boljševiška revolucija. Medtem ko je dvorana valovila v enotnem domovinskem čustvu, so ljudje v ozadju že vedeli, kaj bodo s tem čustvom naredili.
Prevari 12. decembra 1941 je sledila prevara s spominsko slovesnostjo, ki jo je prenašala TV Slovenija lani 8. januarja. Zaveza je odgovornemu uredniku Janiju Virku poslala protestno pismo. Da bo bralcem jasno, kaj se je tu dogajalo, objavljamo daljši odlomek iz pisma: »Režijsko je oddaja bila koncipirana tako, da so se med posnetke Maroltovega zbora uvrščali posnetki povojnega zbora Toneta Tomšiča. Tako je prikaz šel do vojne, ki je pomenila konec Maroltovega zbora. Vojno so naznanili tanki, ki so se valili čez ekran in mleli pod seboj mesta, vasi in ljudi. Potem pa so se na ljubljanskih ulicah pojavili vojaki, ni čisto gotovo, toda mogoče res najprej okupatorjevi, a takoj za tem, če ne že na začetku, domobranci. Videli smo jih korakati po ulicah, videli smo jih na stadionu pri neizogibni prisegi, videli smo jih skupaj z esesovci dvigati roko v nacistični pozdrav. Sploh so prevladovali domobranci, le tu pa tam je režiser pokazal kakega italijanskega ali nemškega vojaka. Vojna je bila postavljena v ozadje, na prvem planu je dominirala kolaboracija: čista, z ničemer motivirana ali povzročena, zavržena, iz same želje po narodovi pogubi in izničenju spočeta kolaboracija. Pri tem je treba vedeti, da smo v letu 1941, ko ni bilo nikjer še nobenega vaškega stražarja ali, če hočete, belogardista, in sta do ustanovitve domobranstva bili še dve leti. Torej takrat, ko ni bilo še ničesar razen odloka OF, da zunaj nje ni dovoljeno organizirati rezistence in da bo, če bo do tega kje prišlo, to sprejeto kot izdaja in kaznovano s smrtjo; takrat torej, ko razen tega in prvih revolucionarnih vosovskih storitev ni bilo še ničesar. Iz tega, kar smo gledali, je kmalu postalo jasno, da hočejo avtorji izrabiti slovesnost za brutalno ideološko diverzijo.

stran: 005

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Postmoderni vsaksebni svet Mirko Kambič

Kako zelo so se avtorji čutili varne ali katero mero predrznosti so mislili, da si lahko privoščijo, so pokazali s tem, da so med dogajanjem, ki sem ga pravkar opisal, predvajali posnetek pesmi Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj. Zbor, ki smo ga slišali, je odpel vse tri kitice, tako da se nas je lahko do konca polastila onemelost pred tolikšno arogantnostjo: v času, ki so ga nakazovali posnetki na ekranu, so ljudje na deželi klečali, molili in prosili, da bi jih dobri angeli še eno noč varovali pred partizanskimi teroristi. Tu ni šlo za nobene zbore in za nobeno umetnost, tu je šlo za življenje.«
Urednik Zaveze je v pismu ponovno opozoril, da je RTVS javni zavod, pa tudi na to, kakšen je moralni in pravni domet tega pojma. Tudi Virk ni dal nobenega znamenja, da je pismo prejel, kaj šele, da bi nanj odgovoril. Tudi tu ne bomo iskali razloga v človeški vprašljivosti naslovnika, ampak ga bomo raje pripisali duhu ustanove, ki ga dobro poznamo, saj prihaja vsak dan v hišo. Brez dvoma so volilci mislili tudi na to ustanovo, ko so lani oktobra povedali, da imajo sedaj res že vsega dovolj.
Navedli smo dva primera zaničevanja temeljne zasnove RTVS. Toda skrajnosti, ki sta jih 10. aprila uprizorila na TV Slovenija Lado Ambrožič in dr. Janez Stanovnik, gledalcem le ni treba prenašati ravno vsak dan. Privoščila sta si sprehod skozi novejšo zgodovino, ki ni bil daleč od podobe, ki jo daje kak ljubljanski podhod po sobotni noči. To ni bila zgodovina, ampak podivjani ideološki žur, ki je povzročil, da sta gledalce, ki imajo nekaj pojma, kaj je kultura, bolela srce in glava. Za vse in za vsakega posebej pa je bil ta večer tudi veliko pohujšanje, še eno med mnogimi: če je namreč o preteklosti, ki je del našega najresničnejšega izkustva, mogoče reči karkoli, potem je mogoče reči karkoli tudi o sosedu, o prijatelju, o sodelavcu, o komerkoli in čemerkoli. In ker je televizija nekakšna norma, se ljudje čutijo celo povabljene, da to delajo. Malo nas je ob tem stisnilo: kakšne ljudi oblikuje garnitura, ki se je polastila te ustanove!

stran: 006

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomladanska paša Mirko Kambič

Ambrožič in Stanovnik sta star borčevski televizijski tandem, a takšne uigranosti, kot sta jo pokazala ta večer, že dolgo nista. To smo nekoliko bolj razumeli, ko smo izvedeli, da sta takorekoč družinsko povezana: »moj prijatelj, vaš oče« (Stanovnik). Bolj kot drugekrati pa se je potrudil in izkazal Ambrožič. Razkrilo se je sicer, da se je nabrusil ideološko, ne pa snovno in vsebinsko. Tako ni vedel, da že tri leta predsednik NSZ ni več dr. Tine Velikonja, a to navsezadnje ni tako pomembno. Bolj bi mu morali zameriti nepoznanje ideološke meteorologije v totalitarni Sloveniji, ki ga je pokazal s sugestijo, da je obdobje »zamolčane zgodovine« trajalo »tja do 70-tih, 75-tih let«. V resnici je še leta 1980 sedela na vodstvenem stolu »zgodovinske komisije pri CK ZKS« Lidija Šentjurc, komisija sama pa je obstajala še naprej. V področje nedopustnega pa je segla njegova nevednost – bralec je gotovo opazil, da bi ga radi nekoliko zaščitili, sicer bi rabili kako drugo besedo – takrat, ko je odprl vprašanje, zakaj se domobranci niso priključili partizanom, kljub »pozivom iz Londona«. Rekli smo, nevednost, čeprav je domala nemogoče, da ne bi vedel za pokol vaških stražarjev jeseni 1943 – za to, čemur bi lahko rekli prvi slovenski genocid. Tisti genocid je bilo dejstvo, ki je odpravilo vsako potrebo, da bi protikomunisti »lagali« v London. Še bolj se je Ambrožič, zaradi ideološke vloge, zapletel z namigom, da so domobranci sami krivi, da so jih partizani, potem ko so jim bili izročeni, pomorili. Ambrožič tu misli na drugi ali končni genocid, čeprav te besede, pa tudi dejstva samega nikoli ne omeni. Ker namreč niso kapitulirali, naj ne bi bili vojni ujetniki in naj ne bi imeli zaščite, ki jo ujetniki sicer imajo. Nemška vojska je to zaščito imela, ker je kapitulirala. Ambrožič je z izrazi »del nemške vojske« in »pomožna Hitlerjeva vojska« hotel domobrance degradirati in uničiti, a je iz neprisebnosti – ponovno bo treba v kako kadrovsko šolo! – odprl možnost, da se pokaže prava narava domobranstva: ravno zato, ker niso kapitulirali, so pokazali, da niso bili »del nemške vojske« in »pomožna Hitlerjeva vojska«, ampak vojska s svojimi cilji. Njihovi politični in vojni cilji so bili nekaj povsem drugega, zato zanje vojne še ni bilo konec. Njihovi cilji so bili doseženi mnogo pozneje, z nekimi povsem drugimi silami, ko so sami že petiinštirideset let trohneli v Kočevskem Rogu. Takrat so bili dokončno premagani tudi tisti, ki so jih 1945, razorožene in zvezane, morili in pred katerimi niso hoteli kapitulirati. A naj so bili že ujetniki ali ne, nad partizani v vsakem primeru visi grozeče breme zločina proti človeštvu. Če ga ne bodo priznali in se spokorili, so v nevarnosti, da bodo šli v zgodovino kot zločinci. Tega jim ne privoščimo.

stran: 007

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Tudi knjige so paša Mirko Kambič

Rekli smo, nevednost. A kaj bomo rekli ob naslednjem? Ko Ambrožič tematizira odnos med ZZB in NSZ, odnos med partizani in »onimi drugimi, domobranci«, se pokaže v svojem nepomirljivem pripadništvu. Sledi namreč bobneči ogenj vprašanj: »Kaj hoče pravzaprav NSZ? Kaj hočejo bivši domobranci? Bi hoteli podoben status, kot ga imate vi? Kaj hočejo?« Nevrotična in nestrpna sekvenca teh vprašanj nakazuje pravzparav neko drugo vprašanje: Kako pa to, da so sploh še tukaj? Mar niso vseh pobili? To nas je do kraja streznilo. Ko bi bili neki drugi časi, se ne bi čudili, če bi ime takšnega človeka našli pod smrtno obsodbo kakega ducata ujetih vaških stražarjev.
Kar pa zadeva bojazen, da bi domobranci hoteli »podoben status kot partizani«, bi bilo prav, da bi Ambrožič in Stanovnik vedela vsaj dve stvari: da, prvič, domobrancev že šestdeset let ni; partizani o njih govorijo, kakor da so, ker za svoj obstoj potrebujejo predmet sovraštva, ker se brez tega, v odsotnosti izvornih moralnih vzgibov, ne morejo notranje konstituirati; drugič pa to, da domobranci, tudi ko bi bili, partizanskega statusa za nobeno ceno ne bi hoteli imeti: nikoli si ne bi dovolili, da bi jih za sveto službo domovini tako mastno plačevali; njihovega statusa pa ne bi hoteli imeti tudi zaradi tega, ker nikoli ne bi hoteli živeti pod pezo take človeške, moralne in politične zgodovine kot jo imajo njihovi nasprotniki.

stran: 008

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Veselo pričakovanje – Maj 2004 Mirko Kambič

Dr. Janez Stanovnik je večer na TV vzel kot možnost za učinkovito reklamo storitev: čim dlje je intervju trajal, tem bolj je deklamiral, kakor da bi bil na kakem agitpropovskem čitalniškem večeru. Kaj je ta gospod v svojem zanosu vse vedel povedati: da bo »slovenski narod« obletnico ajdovske vlade primerno obeležil; da je čista izmišljotina, da bi bila ajdovska majska vlada »komunistična« in »odvisna od CK«; da bi zaveznikom trda predla v Italiji in Normandiji, če ne bi bilo Štampetovega mostu in Baške grape; da slovenski župani – najbolj strumni so iz vrst SLS – vsi stojijo za borci. Včasih se je zazdelo, kakor da bi nam nekatere stvari hotel zaupati: da je Kardelj »tudi velike reči napravil«; da je najpomembnejši britanski obveščevalec in partizanski prijatelj Peter Wilkinson posredoval pri Osmi armadi, da je eno noč prespala v Monfalconeju, »tako da smo bili mi vsaj 24 ur edina zasedbena sila v Trstu«. Včasih je tudi kaj potožil: da zahodni zavezniki niso več to, kar so bili leta 1945; da jim je minister Drobnič ukinil vse finance, tako da Borci niti za najemnino nimajo več. (Čisto lahko, da se je kak starejši kmet nekoliko ustrašil, ko je Stanovnik napovedal, da bodo odslej šli na »partizansko financiranje«. A je v svoji črnogledosti samo za trenutek pozabil, da je nekje Ustanova Franca Rozmana - Staneta za pomoč borcem in udeležencem NOB, ki gotovo ne bi dovolila, da bo kdo od njih ostal na cesti.)
Vse, kar je povedal je bilo zanimivo in vznemirljivo, a bomo središčno mesto le priznali tistemu delu, v katerem je vpraševani posredoval svojo filozofijo zgodovine. To je bila Stanovnikova tirada o zgodovini. Bistvo njegove teorije je v tem, da objektivne zgodovine ni. »Iz zrelišča svojih vrednostnih aspektov gledamo na preteklost in jo ocenjujemo.« Dejstva morajo biti, pravi Stanovnik, trda (verjetno je mislil trdna), a kaj ko mora zgodovinar tudi med dejstvi izbirati, katera bo priznal za zgodovinska, pri čemer smo spet pri »vrednostnih aspektih«. Nič čudnega, da je nazadnje pristal pri stavku, s katerim je Orwell utemeljil politiko totalitarne distopije: »Tisti, ki gospoduje preteklosti, bo gospodaval sedanjosti in prihodnosti.« Tako je predsednik ZZB pojasnjeval svoje in svoje organizacije gledanje na zgodovino. Odslej nam bodo nekatere stvari še veliko bolj jasne.

stran: 009

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Marko Rupnik – Neiztrohnjeno srce Mirko Kambič

A je žal Stanovnik, ko je malo pozneje govoril o filmu Srce v breznu, čisto oportunistično pozabil na svoje teoreme. Obdolžil je Italijane, da »ustvarjajo javno psihozo«, ko bi jim moral priznati, da se samo ravnajo po svojem »vrednostnem aspektu«. Ni pomislil, da so slovenski partizani štirideset let izdelovali filme po svojem »vrednostnem aspektu« in pri tem ustvarjali javno psihozo. A Stanovnik je star komunist in dobro razume staro reklo: Quod licet Iovi, non licet bovi ali Ni vse za vse.
Tako je RTVS, ki je kot javni zavod zadolžena za kulturo dialoga, dala predsedniku ZZB uro časa za predstavo, ki je bila ponovitev neke zelo stare lekcije. Dala mu je še več: pomočnika, ki naj bi mu služil, a ga je večidel časa prehiteval. Vsega hudega vajeni bi tudi to nekako prenesli, le to, kar se je zgodilo na koncu, se nikakor ne bi smelo zgoditi: na Maistra in Tigrovce se komunisti, zaradi splošne decentnosti, ne smejo sklicevati.
Proti predlogu Simonitijevega zakona so se oglasili tudi profesorji Fakultete za družbene vede, tisti, ki učijo na oddelku za komunikologijo. Očitali so mu, da je nastajal brez njihovega sodelovanja – najbrž zato, ker je njegov namen politizacija ustanove, za katero je bil napisan. Ob tem nismo mogli, da ne bi pomislili, da je tiste med njimi, ki imajo leta, nastavila partija (v zadnji analizi), tiste, ki nimajo let, pa tisti, ki so bili nastavljeni s pristankom partije (v zadnji analizi). (Po tem, kar smo videli na televiziji, jih je vodila dr. Manca Košir. To nas je nemalo presenetilo.) A kako ljudski so lahko, nam je pokazala profesorica, ki se je iz znanstvenih višin spustila na argumentativni nivo davkoplačevalca. Toda tolikšna strokovna, moralna in politična prizadetost je, vsaj mene, spomnila na neko, ne tako daljno preteklost, ko se je zgodil eden največjih kulturnih in novinarskih škandalov, a se ta prizadetost ob tem ni zganila. To je bilo takrat, ko je znani televizijski delavec Janez Čuček izdal knjigo Sramota umira počasi. Šel je v Argentino – mogoče so ga tja tudi poslali – na obisk k tamkajšnjim Slovencem, ki so s skrajnimi napori v tujini postavljali kulturno in svobodno Slovenijo. Ko se je vrnil, je to, kar je videl, sporočil Slovencem v domovini v knjigi z naslovom Sramota umira počasi. Ta knjiga seveda ni mogla ničesar doseči, a je bila napisana zato, da bi ubijala. Zdi se, da se ne tedaj ne pozneje nihče od teh, ki imajo na skrbi dobro novinarstva in kulture sploh, ni oglasil. Pisca pa smo še potem, ko je šel v zasluženi pokoj, videli v častni vlogi podeljevalca novinarskih nagrad Commercium veritatis.

stran: 010

Za konec bi radi ponovili misel, da je s Slovenci danes tako, da bi se polovica problemov odselila od nas, če bi se normaliziralo stanje v medijih, zlasti na RTVS. Ko smo rekli, normaliziralo, si domišljamo, da smo rabili pravo besedo: zmeraj aktualno, danes pa urgentno. Zakon o medijih bi to dosegel tako, da bi materialno in pravno omogočil njihovo pluralizacijo; zakon o RTVS pa tako, da bi izsilil delovanje te ustanove v modusu javnega zavoda, kar že več kot pol stoletja ni.
Po vsem, kar smo doživeli, moramo Slovenci postati samim sebi intenzivna duhovna skrb. Na vsak način se moramo uravnotežiti in obstati. Quantae molis erat – koliko so ljudje prestali, da ta narod živi!
Ob šestdesetletnici konca vojne vodijo Nemci široko in organizirano samospraševanje. Zdi se, da bi končno le radi razumeli, zakaj so postali to, kar so postali. Nedavno sem prebral razgovor s socialdemokratom, 86-letnim Helmutom Schmidtom. Vedno sem s simpatijo gledal nanj, ne zaradi politične usmeritve, ampak zaradi neke nepomembne, a zame neskončno komične okoliščine. Bral sem, da je v letih, ko je bil kancler, 1974–1982, zamoril vse šefe držav, ki jih je obiskal tako, da jih je na dolgo poučeval in jim držal neskončna predavanja. V tem razgovoru pa je presenetil spraševalce s stavkom: Nemci smo ogrožen narod – das gefährdete Volk. Ko so ga vprašali, zakaj, je odgovoril: Zaradi genocida nad Judi. Ob tem sem pomislil: Ali nismo mogoče tudi mi narod, ki je v nevarnosti? Zaradi strašnega genocida nad seboj. Zdi se, da nihče ne misli na to. Ali ni zato nevarnost še večja?
Kar vedo povedati naše gospodične na televiziji, je le to, da nas bodo obiski na grobiščih spet samo razdvajali.