Avtor: Marjan Štefančič

stran: 061

Malo nenavaden naslov, katerega pomen pa se bo razjasnil, vsaj tako upam, z naslednjo pripovedjo iz mojega življenja, ki naj bo spomin na 60. obletnico konca druge svetovne vojne. Leta 1944 so me medvojne razmere v Ljubljani, kjer je živela naša družina, prisilile, da sem se po zgledu starejših fantov, tudi svojega starejšega brata, pridružil domobrancem še ne sedemnajst let star. Spominjam se, kako je brata obiskoval njegov prijatelj in skupaj sta se odločala o tem, ali sprejeti orožje za boj proti komunističnemu nasilju ali ne. Njegova odločitev za je bila tudi zame pomembna, da smo s skupino sošolcev iz klasične gimnazije šli k domobrancem.
Moja vojaška služba je potekala v varovanju Štampetovega mostu nad Vrhniko, pomembnega objekta na železniški progi med Ljubljano in Postojno. Ker je bil miniran, so čezenj držale traverze, zato so bili transporti v nevarnosti, saj je vlak za prevoz preko mostu zelo zmanjšal hitrost. Tu smo dočakali zadnje dneve pred koncem vojne, ko je prišlo povelje, da moramo na pot proti Avstriji.
Naj povem ob tem drobno zanimivost. Bil sem ves zaskrbljen, saj je bil v bunkerju, kjer sem stražil, flak, ki bi ga lahko partizani obrnili proti nam in nas obsuli z granatami. Zato sem, ko smo odhajali, iz njega izvlekel zapirač in ga odvrgel v grmovje nad cesto, ki je peljala proti Vrhniki. Vse to sem storil na lastno pest, saj sem se kot mlad fant in vojak prvič samostojno odločal in se čutil odgovornega za svoje prijatelje.

stran: 062

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marjan Štefančič po prihodu iz taborišča Šentvid 8. avgusta 1945

Pot na Koroško je bila zame že tedaj skrivnostna, danes pa je še celo zavita v gosto meglo in v občutje zapuščanja domače dežele, še bolj pa v slovo od mame, očeta, bratov in sester, torej slovo od doma, od katerega sem bil že kot vojak, še pubertetnik odtrgan. Hodili smo večinoma ponoči, spali, kolikor so razmere dopuščale. Spominjam se le temnih nočnih poti in dolgih kolon kmečkih voz s konji, ki so vozili proti Tržiču in Ljubelju. Pot skozi predor ni bila dovoljena, dokler je niso četniki izsilili in nam odprli tavanje skozenj, saj se je v tunelu sem in tja pojavila kakšna lučka.
Kako smo se znašli v Vetrinju in kako je bilo tam, je ostalo v meni v medlem sanjskem spominu, saj sem se kot odraščajoči mladenič popolnoma predal tedanjemu skupnemu pričakovanju, kaj bo z nami, češ: kamor bodo šli vsi, tja bom šel tudi jaz, na srečo s prijatelji, s katerimi sem delil usodo in smo se bodrili med seboj. Navsezadnje je prišlo do vračanja domobranske vojske v roke partizanov namesto v Italijo, kakor so nas prepričevali Angleži. O tem pa so že drugi dovolj napisali. Bil sem v skupini, ki je polnila živinske vagone v Podgorju, tedanji postaji Maria-Ellend.
Tedaj se mi je dogajalo nekaj, kar me je po svoje obvarovalo pred sovražnim in ponižujočim ravnanjem partizanov, ki so na postaji zamenjali angleške spremljevalce. Strašno me je namreč bolel želodec, kar je bila najbrž posledica zasilne prehrane v Vetrinju. Vse okoli sebe sem gledal skozi meglo, ki se mi je delala pred očmi, in le medlo se spominjam, kako so partizani odpirali vrata vagona in med domobranci iskali znane obraze.
Vlak je potegnil, bolečina v meni pa se je še stopnjevala, tako da je zajela vse moje bitje in doživljanje prav do Kranja, kjer se je transport ustavil. Zgnali so nas skupaj po četah in nas naganjali skozi Kranj po klancu proti Zlatemu polju. Tam sem se znebil strahotnega pritiska v želodcu na način, ki ga ne bi opisoval. Pač pa bi opisal nekaj doživetij.
Najprej se spominjam pohoda od kranjske železniške postaje do taborišča na Zlatem polju. Med stražarji, ki so nas spremljali in naganjali proti taborišču, je bil tudi starejši partizan, ki nas je priganjal s pravim pletenim usnjenim bičem in kričal na nas, da smo ‘Rožmanove ovce’. Njegov obraz je pritegnil mojo pozornost in kmalu sem spoznal, da sem ga že nekje videl. Tedaj sem se spomnil na moža, ki sem ga pred vojno videl, kako je vihtel bič nad konji kot delavec mestnega podjetja za odvoz smeti v Ljubljani. Otroci smo vozove s konji često videvali, ker so vozili mimo hiše, v kateri smo stanovali, proti Ambroževemu trgu in naprej v središča mesta. Naši radovednosti ni nič ušlo, kar se je dogajalo na cesti. Še danes ga vidim z dvignjenim bičem na cesti v Ljubljani in v Kranju.
Za drugi doživljaj sem Bogu zelo hvaležen, saj pomeni slovo od starejšega brata.
Po prihodu v taborišče na Zlatem polju smo se znašli na prostoru, obdanem z bodečo žico. Gledal sem proti lesenim barakam na zahodni strani, nenadoma pa izza najbližje barake priteče moj brat. Zavpil sem proti njemu v pozdrav in mu vrgel konzervo, ki sem jo še imel v torbici. Pobral jo je, tedaj pa se pojavi stražar in ga s puško nažene nazaj v barako. To slovo me še danes neprestano spremlja v spominu.
Pa še eno slovo sem doživel v Kranju. Še isti večer so ločili nas mladoletnike od starejših domobrancev in nas zaprli v eno od barak. Drugi dan, bil je praznik svetega Rešnjega telesa, se je pred našo barako pojavila velika skupina domobrancev. Dan je bil prelep in sonce je lepo osvetljevalo njihove obraze, zato sem med njimi iskal bratovega. Tedaj pa zagledam obraz gospoda Trčka, vojaškega kurata, ki sem mu ministriral še kot duhovniku lazaristu v ljubljanski splošni bolnišnici. Tudi on je pogledal proti meni, me spoznal in se mi nasmehnil, a ga je rezko povelje obrnilo na smrtno pot.

stran: 063

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marjan (na desni) z bratom Ivanom, ko je ta odšel k domobrancem v začetku leta 1944

V Kranju smo ostali malo manj kot tri tedne. Samo čakali smo, neprestano pripravljeni, kaj se bo z nami zgodilo. Popolnoma smo se predajali molitvi in Božjemu varstvu, zato obupanosti ni bilo med nami. Seveda so nas sistematično stradali z malo čorbice na dan, tako da jaz 14 dni nisem ničesar odložil. Moram reči, da smo se kar razveselili spremembe, in sicer odhoda proti Ljubljani. Lahko si predstavljate, kako smo sestradani zmagovali pohod ob preganjanju sodobnih biričev.
Sprejelo nas je taborišče Št. Vid, bivša škofijska klasična gimnazija, ki so jo že Nemci spremenili v zbirno taborišče izgnancev. Odtod so šli v smrt v Kočevski Rog vsi tisti domobranci, ki so jih pripeljali z gorenjske strani in gotovo je bil med njimi tudi moj starejši brat, od katerega sem se poslovil v Kranju. Nekatere od nas so natrpali v bivšo kapelo, jaz pa sem pristal v dvorani pod njo skupaj še z nekaterimi znanci. Seveda smo bili natlačeni kot sardine v konzervi, da smo se leže na cementnih tleh komaj premikali, saj nas je bilo v sorazmerno majhni dvorani čez šeststo.
Tudi tu nas upanje kljub neznosnim razmeram ni zapustilo. Še bolj pa sta nas podpirali molitev in predanost Božji volji. Na srečo so imeli nekateri s seboj molitvenik in rožni venec, drugi pa dobro voljo, ki je še kako prav prišla. Vsaka sprememba nas je vznemirila, a po svoje smo je bili veseli.
Začela so se zasliševanja. Mene je zasliševal neki tovariš Höhn, ki sem ga dosti let kasneje srečal s Slovenskim oktetom v goriškem gledališču. Od tega zaslišanja se spomnim samo tega, da sem ves suh komaj stal pred njim z izbuljenimi očmi. ‘Zakaj se mi smeješ?’ me je nahrulil in ukazal stražarju, da mi prisoli zaušnico. Kako bi se mu mogel smejati v takih okoliščinah!
Druga stvar je prav zanimiva. Dvorano, v kateri smo bili zaprti, je pri vhodu čuval stražar. Nekega dne se pojavi stražar, ki je imel med nami polbrata Jožeta Uršiča. Ni se ga sramoval, ampak mu je prinesel kakšen kos kruha in odnesel sporočilo domačim, da je Jože še živ. Nam je to njuno sodelovanje nudilo veselje in vlivalo upanje na rešitev. Ob Jožetovi smrti, utonil je namreč v Blejskem jezeru, sem ta spomin zapisal v Zavezi.
Rešitev je res prišla, saj je pricurljala julija meseca v dvorano novica o amnestiji letnikov 1927, 28 in 29. In res so nas v začetku avgusta po dolgih pripravah, nagovorih in opozorilih izpustili. Spomnim se, kako je moral vsak od nas stati pred tremi partizanskimi oficirji, ki so nas prebadali z očmi, polnimi sovraštva in želje v nas zasejati strah. Izpuščeni smo bili 8. avgusta. Z menoj sta šla domov Franc Grum in Franc Černe iz Štepanje vasi. Z njima sem se spoznal že med vojno na klasični gimnaziji v Ljubljani.
Predstavljate si lahko našo pot proti domu po tako dolgem stradanju. Pa tudi med potjo je zasijal svetel žarek. Na Celovški cesti, po kateri smo se s težavo vlekli, se je zgodil čudež, da je pred hišo, v kateri je stanoval s svojo družino, stal stric, me spoznal in nas povabil v stanovanje. Tetin čaj in pecivo sta nas okrepčala, da smo laže nadaljevali pot. Pozneje smo izvedeli, da so mnogi na poti domov izginili, teti pa sem zaupal, čeprav je bila komunistka, saj sem že od prej poznal njeno dobro srce.

stran: 064

Doma me je šele čakalo presenečenje. Staršema se ni niti sanjalo, da se njun sin vrača domov. Potrkal sem na vrata, odprla so se in skoraj bi me kap, saj sem stal pred partizanskim oficirjem, čigar prsi so krasile kolajne, še sedaj jih vidim. Po njegovem zagotovilu, naj se ne bojim, sem šele premagal strah in se predal domačim in njihovemu toplemu sprejemu. Izkazalo se je, da je omenjeni oficir prišel povedat moji sestri, da je rešil smrti njenega moža, domobranca v Novem mestu. Tudi take stvari so se dogajale.
Dom je torej le dom. Življenje se je začelo vračati, a zelo postopoma, saj sem bil sama ‘kost pa koža’, kot je rekla mama. Kasneje mi je pripovedovala, da se me je ponoči bala pogledati, ker ‘sem bil videti kot smrt’, kakor je rekla ona. Nič čudnega, saj so nas v dveh mesecih tako sistematično izstradali, da smo bili videti kot okostnjaki.
V naslednjih dneh po prihodu domov sem se moral javiti na krajevni oblasti, na ‘kvartu’, kot se je tedaj imenovala. Tu me je doletela sošolčeva izjava, ki se je zarezala vame kot vznemirljiv in oster opomin: ‘Boš videl, kakšno kulturo so nam prinesli.’ Zdaj razumete, zakaj sem dal tem spominom tak naslov. Ta njihova kultura smrti in nasilnega pozabljanja nas je spremljala vso dobo njihove oblasti po vojni in nas kot posledica spremlja še danes.