Avtor: Janko Maček

stran: 051

stran: 052

V soboto, 5. maja 1945, so skozi Šentjošt šli domobranci iz Logatca, Hotedršice in Rovt ter civilisti, ki so se umikali z njimi. Dolge kolone pešcev in voz s konjskimi vpregami so hitele po cesti proti Suhemu Dolu in Gorenji vasi. Tudi šentjoški domobranci in tisti, ki so nameravali iti z njimi, so bili pripravljeni za odhod, vendar so ga odložili do ponedeljka zjutraj. Po njihovem odhodu je zazevala praznina, ki se ji je pridružil strah. Zvonovi farne cerkve niso vabili k maši, kajti duhovnik je odšel z begunci, odšel je pa tudi cerkovnik z družino, odšel je župan in obe učiteljici. Zadružna trgovina je ostala zaprta, ker sta odšli tudi prodajalki.
Le redki so opazili, da nekaterih mož in fantov ni bilo med odhajajočimi. So morda šli že naprej ali so se kje zadržali? Niso mogli vedeti za njihovo odločitev, da ostanejo v bližini doma in iz skrivališča v gozdu spremljajo, kaj se bo dogajalo tistih štirinajst dni do povratka beguncev. Kdo so bili ti možje in fantje? Stanko Guzelj, Albert Malovrh, Viktor Tominec in Jakob ter Jože Žakelj so bili domačini, radiotelegrafist Florijan Duh je pa bil Dolenjec. Kmalu so sprevideli, da napovedana vrnitev ne bo tako hitra, so pa še verjeli vanjo. Ko so konec maja pricurljale do njih prve vesti o drugačnem vračanju domobrancev, jim niso verjeli, češ da je to le grda propaganda. Pa vendar sta brata Stanko in Pavle Žakelj z domobranci iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem in drugimi gorenjskimi domobranci, med katerimi so bili tudi tisti iz Suhega Dola in Lučin, že 28. maja prišla na škofjeloški grad. Šele, ko se je Pavle Žakelj v drugi polovici junija s težavo privlekel domov in povedal svojo zgodbo, so se morali sprijazniti s kruto resnico. Stankota so z nekaterimi drugimi odpeljali z loškega gradu že po nekaj dneh in ni jih bilo več nazaj. Pavle je pa prišel v Škofove zavode v Šentvidu, od koder mu je uspelo pobegniti. Ker je vedel za skupino skrivačev v domačem kraju, se je skozi gozdove prebil k njim. Šele tedaj so skrivači začutili, da so tudi njihova življenja v neposredni nevarnosti.
Marsikaj so zvedeli in doživeli tiste tedne in mesece. Miličniki so prihajali z raznih strani in delali hišne preiskave. Na dom Žakljevih so prišli celo iz Žirov. Znano je, da je bil tudi takratni komandant loškega gradu žirovske gore list. Navadno jih je sprejela mati, ki je kljub svojim 65 letom znala biti mirna in prepričljiva. Nekoč so jo postavili pred zid in ji grozili z ustrelitvijo, če ne pove, kje so sinovi. Odgovorila jim je: »Zakaj sprašujete mene? Pojdite na Koroško in jih poiščite!« Tudi potem, ko se je v zid poleg nje zarilo nekaj krogel, je ostala mirna: »Kaj vendar hočete? Saj veste, da so šli na Koroško.« – Napeto je bilo v juliju, ko se je v Šentjoštu mudil poseben oddelek knojevcev. Ali so prišli zaradi njih? Bodo preiskali gozdove? Zgodilo se je nekaj drugega. Nekega jutra so od Piškove domačije, kjer se je večkrat oglasil eden od članov skupine, zaslišali vpitje in streljanje. Knojevci so namreč prejšnji dan v Žažarju prijeli domobranskega skrivača Franca Trčka, ki je bil sorodnik Piškovih in se je delno skrival pri njih, delno pa v domačem kraju. Ni bil član šentjoške skupine, le slučajno je prišel v stik z njo. Verjetno so ga že nekaj časa zasledovali. Torej v Žažarju so ga prijeli in odvedli k sorodnikom v Šentjošt, da bi jim dokazali zvezo z njim. Celo noč so ga imeli zvezanega v Piškovi hiši. Zjutraj je prosil, naj mu dovolijo na stranišče. Na hitro se je odločil za beg. Odrinil je vojaka, ki ga je spremljal, in začel teči po dolini proti cesti. Vojak se je kmalu znašel in začel streljati za njim. Streli so poklicali še druge. Vsi so tekli za njim in streljali. Obležal je v dolinici pod cesto na robu gozda in kar tam so ga za silo zagrebli. Piškovega očeta so knojevci odpeljali v Šentjošt. Da bi ga mučili, so mu na hrbet naložili vrečo, polno kamenja. Oče je bil močan in vzdržljiv, toda to je zanj le bilo prehudo. Ves izmučen se je opotekal pod težo bremena. Tudi pri zasliševanju so ga še mučili, vendar niso prav nič zvedeli od njega. Nekako po enem tednu so ga izpustili in šele tedaj so se skrivači oddahnili.
Prišla je jesen. Listje na drevju nad skromnimi bivaki skrivačev je začelo rumeneti in odpadati. Številnim nevšečnostim, ki so jih pestile že od začetka skrivanja, se je pridružilo še hladno in deževno vreme. Odločili so se za odhod v Italijo. Ohranjen je dnevnik te dolge in nevarne poti, ki ga je pisal Jakob Žakelj, eden izmed sedmih zapoznelih beguncev.
27. september 1945. Odhod iz domačega kraja danes zvečer ob šesti uri. Mimo Zabrdarja, skozi Možinetov Mali gozd čez Lavrovec, mimo Soveta, Česna, Katreta, do Dolinarja, kamor smo prišli ob osmi uri zvečer. Tam nas je čakal g. župnik Ramšak in vodnica Franca.

stran: 053

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Krvinetova domačija v Suhem Dolu

Odhod od Dolinarja ob deveti uri, mimo Hlevišarja, skozi Izgorje v Sopovt, skozi Spodnji Zavratec v Zgornji Zavratec. Tu smo dobili novo vodnico, ki nas je peljala do Mravljišča. Pridružili sta se še dve dekleti in vse tri so šle z nami do Kališ, kamor smo prispeli 28.9. ob pol tretji uri zjutraj. Poklicali smo domače, se vse potrebno pogovorili in šli na kozolec počivat. Čez dan smo dvakrat dobili čaja in hlebec kruha.
S kozolca smo zlezli 28. 9. zvečer. Hčerka od te hiše in njena soseda sta nas peljali do Novaka, ki smo ga zbudili in oba z ženo sta nas vodila čez strahovito grd hrib (gozd) Koševnik do vasi Koševnik. Tu smo se poslovili od Novaka in njegove žene in šli sami dalje. Pot nas je peljala proti Zadlogu, skozi Zadlog in Malo Goro. 29. 9. je začelo takoj po polnoči po malem deževati. Na Mali Gori smo prišli na cesto in šli kaki dve uri po cesti. Ob svitu 29. 9. je začelo močneje deževati; ob pol sedmi uri smo krenili s ceste na desno v hrib. Od sedme do osme ure je lilo kot iz škafa in padala je tudi toča. Vsi smo bili mokri kot miši. Ob osmi uri naredimo vsak en požirek iz naših steklenic in krenemo dalje po skalovitem terenu proti Angelski gori. Po eni uri hoda smo izgubili Pepeta in se čez eno uro spet dobili skupaj.
Na visokem hribu nad Otlico smo dobro uro počivali, jedli in gledali v Vipavsko dolino. Dobili smo nekega drvarja, ki nam je pokazal nadaljnjo pot. V nekem živinskem napajališču smo dobili vode. Začela se je huda in težavna pot. Po enourni hoji smo v neki kotlini ponovno našli vodo. Hodili smo že po Trnovskem gozdu, po hribih in skalovju desno od Predmeje. V dolini smo slišali partizansko streljanje in tudi videli smo jih. Proti večeru smo prišli na cesto in dobro uro hodili po lepi cesti. Ko se je začelo večeriti, smo si pripravili prenočišče ter utrujeni in izmučeni polegli.
30. september 1945. Nedelja je danes in krasno jutro. Vstanemo ob šesti uri in gremo dalje proti zahodu. Na vse zgodaj smo bili žejni, vode pa nikjer. Hodimo komaj 20 minut, ko dobimo vodo v neki luži. Tu se umijemo, napijemo in natočimo v posode. Po dveurni hoji pridemo do podrte oglarske koče, zraven katere sta bili dve koriti sveže vode. Hvala Bogu!

stran: 054

Ob enajstih dopoldne pridemo zelo utrujeni na vrh nekega hriba in zagledamo Gorico. Tu počivamo in se pokrepčamo. Ob enih gremo dalje proti Gorici, držeč se levega krila hriba. Vode smo še večkrat dobili po duplinah bukovih dreves tako, da nismo trpeli žeje. Ob enajsti uri zvečer smo zašli na tako neprehoden teren, da nismo mogli ne naprej in ne nazaj. Bila je tudi huda tema. Vležemo se med skale in čakamo meseca, ki se prikaže ob treh zjutraj.
1. oktober 1945. Ko je mesec nekoliko razsvetlil skalnati in s trnjem poraščeni teren, kjer smo obtičali, smo krenili dalje. Ker smo zašli preveč levo od Gorice, smo se morali sedaj obrniti v desno. Po enourni hoji smo prišli iz gmajne med senožeti in vinograde in spet naleteli na vodo. Skakali smo čez zidove in ponovno zašli v pečine nad neka brezna, iz katerih smo se s težavo izmotali. Začelo se je daniti. Pred seboj v dolini smo zagledali cerkev in vas Kromberk. Ker nismo vedeli, na kateri strani meje se nahajamo, smo se bali, da ne pademo v roke partizanom. Zavijemo popolnoma desno po vinogradih pod hribom San Gabrijel. Dobre pol ure od Gorice se ustavimo v grmovju. Ker smo bili strašno utrujeni, smo polegli in čakali do četrte ure popoldne.
Še vedno nismo vedeli, na čigavem ozemlju smo, zato nismo upali dalje. Ob četrti uri popoldne pošljemo Stankota k neki hiši, da ugotovi kako in kaj. Ugotovil je, da smo že 20 minut čez mejo na anglo-ameriški strani. Poberemo prtljago in gremo proti Kromberku. S Stankotom se oglasiva v župnišču pri župniku in skladatelju Vodopivcu. Ni bil preveč prijazen z nama. Po polurni hitri hoji smo prispeli ob avemariji v Gorico. Gremo v cerkev na Travniku, kjer smo slučajno dobili gospo Vodopivčevo, ki nas je peljala na svoj dom, da smo dobili večerjo in prenočišče. Pri njej smo se sešli z gospodom Čekuto.
Dne 4. oktobra sem šel v Trst zaradi službe za naše fante. Sešel sem se z več znanci. Službe ni mogoče dobiti, brez nje pa tudi ni mogoče živeti, ker je velika draginja. 6. oktobra sem v salezijanskem zavodu obiskal dr. Tomca, ki je prišel iz Praglie in mu izročil pismo za Vinkota. 7. oktobra smo se preselili od gospe Vodopivčeve, ki je bila z nami zelo dobra, v goriško Alojzijevišče. Ogromna in popolnoma zapuščena stavba. Ležali smo na tleh in se hranili na svoje stroške.
Do 9. oktobra nismo doživeli nič posebnega. Ta dan smo se pa sešli z Vinkotom, ki je prišel iz Praglie. On sploh ni vedel, če je kdo od naših še živ, sedaj pa kar naenkrat zagleda pred seboj tri brate in še ostale naše prijatelje. Ostal je z nami v Gorici do 13. oktobra, ko smo skupaj odpotovali proti Trstu. Vsak dan je šel maševat in mi z njim k maši.
10. oktobra sva z Vinkotom šla na obisk v Vedrijan k g. Janezu Koširju. Gospod Košir je zelo dober in ljubezniv. Sprejel naju je prijazno in nama dobro postregel. Takoj po našem prihodu v Gorico sem pisal domov po legalni in po ilegalni poti. Pisal sem tudi Kogovškovim na Mravljišče in oni pošljejo naše pozdrave naprej proti Št. Joštu.
13. oktobra ob pol devetih smo odšli v Trst, kjer smo se javili na rdečem križu. Dobili smo hrano in prenočišče. 14. oktobra smo se s kamionom odpeljali v Udine. Mesto je močno porušeno od bombardiranja. Pili smo dobro vino.
15. oktober 1945. Odhod iz Udin danes zvečer ob devetih z vlakom v živinskem vagonu.
16. oktober 1945. V Verono smo prišli danes zjutraj ob devetih. Videli smo veliko ruševin. Odhod iz Verone danes ob pol dveh popoldne. Prihod v Bologno ob šestih zvečer.
17. oktober 1945. V Forli smo prispeli ob pol petih zjutraj in nadaljevali pot v Rimini. Povsod se poznajo posledice strašne vojne.
18. oktober 1945. Odhod iz Rimini danes ob petih popoldne in prihod v Senegalijo ob desetih zvečer. Neki poljski vojak nam pomaga, da pridemo v taborišče. Tu dobimo veliko znancev: Možinetova družina, precej Rovtarjev, Vrhovcev itd. Ogledovali smo morje. Stanko Guzelj je dobil službo šoferja in ostane tu. Med vožnjo po Italiji smo dobili le malo hrane.
22. oktober 1945. Odhod iz Senegalije danes proti večeru z avtomobilom serviglijanskega taborišča. Z nami sta se peljala tudi predsednik dr. Žitko in g. Iskra. V naš novi dom – servigliansko taborišče – smo prispeli ob desetih zvečer in se nastanili v baraki št. 11. V naši baraki stanujejo sledeči znanci: Hlevišar, Petrač z dvema fantoma, Vrsničan, Kožuh z Opol, g. Pregelj, g. župnik Skubic, g. župnik Jenko, elektromonter Kalan, g. Kapus in precej Hotedrščanov. Menda je tukaj okrog 60 duhovnikov. Vsak dan so v taboriščni kapeli sv. maše od petih do devetih zjutraj.
Ta teden so v taboriščni kapeli duhovne obnove za vse stanove. Udeležba je srednje dobra. So še vedno ljudje, ki smatrajo to za nepotrebno. – V nedeljo 29. tega meseca smo šli z nekaterimi Rovtarji in Vrhovci v mestece Falerone, ki je eno uro oddaljeno od našega taborišča. Tam smo pili krasno črno vino.

stran: 055

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V šentjoških gozdovih – Z leve spredaj Stanko Guzelj, Florijan Duh in Jože Žakelj, stojijo Viktor Tominec, Jakob Žakelj in Pavle Žakelj

30. oktober 1945. Danes je temen in oblačen dan. V taborišču se ni zgodilo nič posebnega. Na oglasni deski je obešen razglas, da vodstvo taborišča razpisuje volitve novega taboriščnega odbora za 3. november 1945. Za te volitve je veliko zanimanje. Zadnje dni sem pisal g. Staretu, Bitencu, Čekuti in Možinetu.
2. november 1945. Danes je vernih duš dan, posvečen spominu in molitvi za rajne. Naše misli uhajajo v domači kraj na domače pokopališče, kjer na grobovih gore lučke in cveto še zadnje jesenske rože. Naše misli pa hite tudi na neznane kraje, kjer leži nešteto naših šentjoških fantov v skupnih grobiščih. Na njihovih grobovih ni svečk in ne cvetja. Sveti in ogreva jih le naš spomin in tolaži naša molitev. Št. Jošt se je ponašal z lepim številom najboljših fantov. Le redki izmed njih so še živi. Bog naj ohrani vsaj te, našim mrtvim fantom pa naj podeli plačilo v nebesih.
11. novembra. Danes je Martinova nedelja. Vreme je precej hladno. V Jugoslaviji imajo volitve v konstituanto. Inozemske radijske postaje o tem popolnoma molčijo, beograjska in ljubljanska pa vpijeta o velikem volilnem navdušenju. Tako je Ljubljana poročala, da so Rovte v celoti volile že do osmih zjutraj. – Popoldne smo šli nekateri na sprehod v Falerone in si privoščili nekaj kozarčkov rdečega.
12. november 1945. Z Vrsnika je prišla neka ženska in prinesla pošto za vse Vrhovce. Jutri odpotuje nazaj in odnese pošto. Tudi jaz bom napisal pismo za domače. – Včeraj je prišel g. profesor Grum in prinesel pismo od Vinkota iz Praglie.
13. november 1945. Vreme je precej hladno. Danes goduje sv. Stanislav Kostka. Naš Stanko, če je še kje živ, ima god – star je 26 let. V taborišče sta danes prišla dva dolenjska domobranca, eden od njiju je menda ušel z morišča. O volitvah v Jugoslaviji še ni točnih poročil. Zavezniki še niso zavzeli svojega stališča napram njim.

stran: 056

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V šentjoških gozdovih – Z leve Florijan Duh in Albert Malovrh

Tako dnevnik Jakoba Žaklja. Le dva od sedmih šentjoških skrivačev sta ob 60-letnici njihovega nevarnega podviga še živa. Florijan Duh, ki edini med njimi ni bil domačin, živi od leta 1950 v Kanadi. Pred kratkim je napisal nekaj spominov na leto 1945. Marsikaj se je v šestdesetih letih izgubilo, nekateri dogodki so mu pa še vedno živo pred očmi. Pove, da so računali, kako bodo s pomočjo radijske postaje imeli zvezo z domobranci v Celovcu in bili stalno na tekočem o vsem. Seveda niso mogli vzpostaviti nobene zveze. Niso si niti predstavljali, kaj se dogaja. Večkrat so bili v nevarnosti, da jih odkrijejo. »Vsi smo bili čisto tihi, nismo kurili, ker bi nas dim lahko izdal.« Ko so se odločili za odhod preko meje, je nekega večera prišel k njim duhovnik in jim podelil zakramente za umirajoče. »Ko je prišel, je na skalo postavil mali križ in prižgal dve sveči. Vsakemu je dal blagoslov in nato odšel brez razgovora. Besede ne morejo izraziti, kaj sem takrat čutil.« Ko so se v začetku poti ustavili pri neki hiši, je starejša žena začela na glas jokati: »Kje so moji sinovi, kje so moji sinovi!« Vsem je bilo težko zaradi tega in z grenkobo v srcu so se poslovili. »Hodili smo tri dni in tri noči v stalni nevarnosti, da bomo ujeti in verjetno pobiti, kot se je zgodilo mnogim drugim … Ko smo zadnji dan v mraku bili že blizu Gorice, smo se za trenutek ustavili in gledali. Pred nami mesto v luči in polno aktivnosti, za nami Slovenija v temi, nič luči, nobenega glasu! Vprašal sem se: ‘Kaj hočeš, življenje ali smrt?’ Ljubil sem Slovenijo, toda tedaj sem se odločil za življenje. Pogledal sem ostale in rekel: ‘Naprej!’
Iz dnevnika smo poleg poti naših skrivačev do Gorice spoznali tudi njihovo pot v begunsko taborišče v Italiji in delček vsakodnevnega življenja v njem. Florijan Duh se je ob pogledu na Gorico zamislil. Čutil je, da morda za vedno zapušča domovino, na katero je bil navezan, ki jo je imel rad, kjer mu je pa tedaj grozila smrt, zato se je odločil za življenje v tujini. Ostal je v taborišču, dokler ni dobil možnosti za emigracijo. V Kanadi si je potem ustvaril družinsko ognjišče in tam živi še danes. Viktor Tominec je iz Italije kmalu odšel v Avstrijo, nato se pa izselil v ZDA in sedaj živi z družino v Clevelandu. Jože Žakelj je iz taborišča v Italiji odšel v Argentino. Leta 1956 so iz Slovenije prišli za njim še žena in trije sinovi. Umrl je leta 1980 v Buenos Airesu. Ostali štirje nekdanji skrivači so se leta 1946 in 1947, nekateri tudi kasneje, kot Bitenčevi sodelavci še vračali v domači kraj. Guzelj je ob neki taki priliki s seboj v taborišče pripeljal zaročenko Albino, se poročil in kmalu potem odšel v Argentino. Ko je leta 1990 umrl v Buenos Airesu, so za njim poleg žene žalovali še trije sinovi, tri hčere in kopica vnukov. V Argentino je odšel tudi Albert Malovrh, se poročil in postal oče petim otrokom. Umrl je leta 1999. Zadnja sta iz Italije odšla Jakob in Pavle Žakelj. Naselila sta se v Clevelandu – ZDA. Za Jakobom je po nekaj letih prišla še žena s petimi otroki, Pavle pa je življenjsko sopotnico našel v Clevelandu in rodilo se jima je šest otrok. Jakob je umrl leta 1974 v Gorici in je pokopan v Clevelandu, Pavle pa leta 1993 v Clevelandu.
Naj na koncu pojasnimo še nekatera imena, ki bralcu verjetno niso znana. Duhovnik Vinko, ki je prihitel 9. oktobra 1945 iz Praglie, je bil brat Jakoba in Pavla Žakelj. V začetku maja 1945 je z nekaj bogoslovci in njihovim profesorjem dr. Odarjem iz Ljubljane odšel v Celovec, bil 19. maja pri sv. Emi v Krki posvečen v duhovnika in imel 27. maja novo mašo v Vetrinju, pri kateri je bil prisoten tudi Pavle in trije drugi bratje ter sestra Anica, ki so bili že v naslednjih dneh vrnjeni in pomorjeni. Dr. Alojzij Tomc je bil salezijanec, ki je pripomogel, da je že junija 1945 v Pragliji pri Padovi začelo delovati slovensko begunsko semenišče in teološka fakulteta. Imel je namreč dobre zveze s tamkajšnjimi salezijanci. Ker je novomašnik Vinko imel pred seboj še eno leto študija, je tudi on prišel v Praglio in tako ga je dr. Tomc poznal. Sveti sedež je šel pri izdaji dovoljenja za slovensko teološko fakulteto v begunstvu izredno na roko. (Dr. Kolarič, Škof Rožman, str. 565)

stran: 057

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oktober 1945 – Prvo srečanje Žakljevih z Vinkom v Gorici – Z leve Pavle, Vinko, Jakob in Jože

V dnevniku med drugim beremo, da so se v Gorici »sešli z gospodom Čekuto«. Arhitekta Vilka Čekuto so namreč poznali kot domobranskega poročnika, ki je leta 1944 z načrti in nasveti pomagal pri obnovi požganih in porušenih šentjoških domačij. Nekaj časa je delal pri slovenski oddaji Radia Trst, kasneje se pa izselil v Kanado. V dnevniku je omenjenih kopica imen, ki se piscu očitno zdijo čisto enostavna, saj je vse tiste ljudi poznal. Piše na primer, da so v Servigliano potovali skupaj s predsednikom Žitkom in gospodom Iskro. Verjetno misli pri prvem na ljubljanskega odvetnika dr. Stanislava Žitka, ki je bil najprej predsednik pripravljalnega odbora za evharistični kongres, nato še za kongres Kristusa Kralja, ob začetku vojne pa tudi predsednik Zveze fantovskih odsekov. (Dr. Kolarič, Škof Rožman II) Duhovnik Anton Iskra je imel novo mašo leta 1941. Do odhoda v begunstvo je bil prefekt v Baragovem semenišču v Ljubljani, nato je pa živel v Rimu in delal pri slovenski oddaji vatikanskega radia. Med znanci, ki so jih našli v taborišču so večinoma kmečki gospodarji, zato jih imenuje kar z njihovimi domačimi imeni kot Možina, Hlevišar, Vrsničan in podobno. Med stanovalci barake 11 omeni župnika Skubica in Kapusa: Anton Skubic, rojen leta 1892 v Šmarje – Sap, je bil do maja 1945 župnik v Gornjem Logatcu, Jožef Kapus, župnik v Leskovici, pa je bil kot nemški pregnanec tedaj v Hotedršici. Pod »g. Pregelj« je verjetno mišljen Darko Pregelj, ki je kot domobranski poročnik bil nekaj časa v Šentjoštu, nato pa v Suhem Dolu. Konec leta 1947 je z Bitencom, Berlotom in Žakljem prišel v Slovenijo. Imel je srečo, da se je zaradi slabega zdravja že okrog Novega leta vrnil nazaj v Italijo in se tako izognil težavam, ki so jih imeli Bitenc in ostali. Pa o tem morda kdaj drugič.